Use of dialect and literary language by pre-school children

Full text

(1)Tadeja Kunej RABA NAREČJA IN KNJIŽNEGA JEZIKA PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH Diplomsko delo. Maribor, september 2019.

(2) Tadeja Kunej RABA NAREČJA IN KNJIŽNEGA JEZIKA PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH Diplomsko delo. Maribor, september 2019.

(3)

(4) RABA NAREČJA IN KNJIŽNEGA JEZIKA PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH Zaključno delo. Študent(ka):. Tadeja Kunej. Študijski program: Visokošolski strokovni študijski program 1. stopnje Predšolska vzgoja Mentor(ica):. izr. prof. dr. Polonca Šek Mertük. Lektor(ica):. Alja Belak, prof. slovenščine in proizvodno-tehnične vzgoje CC: BY-NC-ND. i.

(5) Zahvala Za moje zaključno delo si zahvalo zasluži več oseb. Iskreno se zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Polonci Šek Mertük, za mentorstvo in za vso strokovno pomoč, spodbudo in vztrajnost pri nastajanju moje diplomske naloge. Hvala Alji Belak za lektoriranje ter Lidiji Potočnik za angleški prevod povzetka in ključnih besed. Zahvaljujem se vrtcu, ki mi je omogočil raziskavo, prav tako vzgojiteljici, študentki, otrokom in staršem, ki so v njej sodelovali. Posebna zahvala gre mojim staršem in bratu Janu, ki so mi stali ob strani, me podpirali in verjeli vame. Zahvala za spodbudne besede in podpiranje gre tudi mojemu fantu in prijateljem. Prav tako se zahvaljujem vsem ostalim, ki so me spremljali na poti do cilja.. ii.

(6) Raba narečja in knjižnega jezika pri predšolskih otrocih. Ključne besede: govor otrok, slovenski jezik, knjižni jezik, narečje, prleško narečje. UDK:. Povzetek V diplomskem delu predstavljamo, kakšna je raba narečja in knjižnega jezika v izbranem vrtcu na območju Prlekije. Preverili smo govor otrok, vzgojiteljice in študentke, kdaj in v katerih primerih uporabljajo narečje in kdaj knjižni jezik. V teoretičnem delu smo predstavili razvoj govora, spodbujanje govora v vrtcu. Predstavili smo tudi jezik in značilnosti jezika, vlogo odraslega pri usvajanju jezika, materni jezik, slovenščino kot tuji ali drugi jezik in slovenski jezik. Predstavili smo jezikovne ravni, socialne zvrsti slovenskega jezika, knjižni in neknjižni jezik, rabo narečja in knjižnega jezika v vrtcu, slovenska narečja, vzroke za nastanek narečja, prav tako smo predstavili panonsko narečno skupino in izpostavili prleško narečje. Predstavili smo kurikulum za vrtce in področje jezik. V empiričnem delu smo z opazovalnim listom en mesec opazovali govor otrok, vzgojiteljice in študentke. Izvedeti smo hoteli, ali otroci uporabljajo narečje vedno, ali se vzgojiteljica trudi govoriti v knjižnem jeziku in ali študentka spodbuja otroke k rabi pravilnega knjižnega jezika. Staršem opazovanih otrok smo razdelili vprašalnike, saj smo želeli izvedeti, ali tudi oni vplivajo na govor otroka, ga spodbujajo pri govorjenju knjižnega jezika in kako ga spodbujajo. iii.

(7) Use of dialect and literary language by pre-school children. Keywords: speech of children, Slovenian language, standard language, dialect, dialect of Prlekija. UDC:. Abstract In the graduation thesis, we present use of a dialect and standard language in kindergarten in the area of Prlekija. We checked speech of children, teacher, and a student, namely when and in which cases they use a dialect and a standard language. In the theoretical part, we presented speech development and encouraging speech in kindergarten. We also presented language and language characteristics, adult’s role in assimilation of a language, mother tongue, Slovenian language as a foreign or second language and Slovenian language. We presented linguistic levels, social genres of Slovenian language, standard and non-standard language, use of a dialect and standard language in kindergarten, Slovenian dialects, reasons for dialect development, and we further presented Pannonian dialect group and highlighted dialect of Prlekija. We presented kindergarten curriculum and the field of language. Based on the observation page, in the empirical part we observed speech of children, teacher, and a student. We wanted to know whether children use a dialect all the time, whether a teacher tries to use a standard language, and whether a student encourages children to use a standard language. We distributed questionnaire among the observed children as we wanted to know whether they also influence child’s speech. iv.

(8) IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA. Ime in priimek študent‐a/‐ke: Tadeja Kunej Študijski program: Visokošolski študijski program 1. stopnje Predšolska vzgoja Naslov zaključnega dela: Raba narečja in knjižnega jezika pri predšolskih otrocih Mentor: izr. prof. dr. Polonca Šek Mertük Somentor: / Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Tadeja Kunej • izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice; • izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a; • na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo; • dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela; • izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.. Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: _________________ (navedite obliko) Začasna nedostopnost:. v.

(9) Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: _____________________________________________________ (naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.. Temporary unavailability: To ensure competition competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information,. the. thesis. ___________________________________________________. must. not. be. accessible to the public till _________________________(delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms.. Datum in kraj:. Podpis študent‐a/‐ke: ____________________________. Podpis mentor‐ja/‐ice: _________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno) Ime in priimek ter. podpis odgovorne osebe naročnika in žig:. _______________________________________ (samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno). vi.

(10) Kazalo vsebine. 1. UVOD ........................................................................................................... 2. 2. TEORETIČNI DEL ............................................................................................ 3 2.1 Govor ............................................................................................................... 3 2.1.1 Razvoj govora ........................................................................................... 4 2.1.2 Spodbujanje govora v vrtcu ..................................................................... 7 2.2 Jezik .................................................................................................................. 9 2.2.1 Značilnosti jezika .................................................................................... 10 2.2.2 Vloga odraslega pri usvajanju jezika ...................................................... 10 2.2.3 Materni jezik .......................................................................................... 12 2.2.4 Drugi in tuj jezik ..................................................................................... 13 2.2.5 Slovenski jezik ........................................................................................ 15 2.3 Jezikovne ravni ............................................................................................... 17 2.4 Socialne zvrsti ................................................................................................ 18 2.4.1 Slovenska narečja................................................................................... 23 2.4.2 Panonska narečna skupina .................................................................... 25 2.4.3 Prleško narečje....................................................................................... 25 2.5 Raba narečja in knjižnega jezika v vrtcu ........................................................ 27 2.6 Kurikulum za vrtce in jezik ............................................................................. 28. 3. EMPIRIČNI DEL ........................................................................................... 31 3.1 Namen............................................................................................................ 31 3.2 Opredelitve raziskovalnega problema ........................................................... 31 3.2.1 Raziskovalna vprašanja .......................................................................... 32 3.2.2 Raziskovalne hipoteze............................................................................ 32 3.3 Metodologija .................................................................................................. 33 vii.

(11) 3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................. 33 3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................ 34 3.3.3 Postopek zbiranja podatkov .................................................................. 34 3.3.4 Postopki obdelave podatkov ................................................................. 34 3.4 Rezultati in interpretacija .............................................................................. 35 3.4.1 Opazovanje govora otrok....................................................................... 35 3.4.2 Govor vzgojiteljice.................................................................................. 58 3.4.3 Govor študentke v odnosu do otrok ...................................................... 61 3.4.4 Vpliv staršev na govor otroka ................................................................ 63 4. ZAKLJUČEK ................................................................................................. 71. VIRI IN LITERATURA ........................................................................................... 75 PRILOGI ............................................................................................................. 77. viii.

(12) Kazalo grafov Graf 3.1: Koliko ur starši preživijo s svojim otrokom ...................................................... 64 Graf 3.2: Kaj najpogosteje počnejo starši, ko so skupaj z otrokom ................................ 65 Graf 3.3: Ali starši uporabljajo knjižni jezik, ko se pogovarjajo z otrokom ..................... 66 Graf 3.4: Koliko knjig starši otroku berejo na teden ....................................................... 68 Graf 3.5: Ali se starši o prebrani vsebini pogovarjajo z otrokom ................................... 69. ix.

(13) Uporabljeni simboli in kratice UDK – Univerzalna decimalna klasifikacija. 1.

(14) 1. UVOD. Kadar govorimo o govoru, moramo vedeti, da je za človekovo življenje zelo pomemben. Govor je osnovno sredstvo, s katerim se sporazumevamo. Je otrokova primarna funkcija sporazumevanja in je zelo pomembno, da se razvija postopoma. Najbolj se razvija v prvih letih otrokovega razvoja, nadgrajujemo pa ga celo življenje.. Pomemben dejavnik pri razvoju govora je kakovostno družinsko okolje. Pomemben pa je tudi vzgojitelj, saj otrokov govor lahko spodbuja z različnimi dejavnostmi. Vzgojitelj mora vedeti, kako pomembno vlogo ima v razvoju govora pri otrocih in kako pomemben je za otrokov zgodnji razvoj jezika. Vzgojitelj lahko otrokov govor spodbuja z različnimi dejavnostmi za spodbujanje otrokovih govornih zmožnosti. Otroke mora na ustrezen način seznaniti z nekaterimi jezikovnimi spoznanji in predstaviti razlike med socialnimi zvrstmi. Nekateri otroci pridejo v stik z rabo knjižnega jezika le v vrtcu, zato mora vzgojitelj biti pozoren in uporabljati tako knjižni jezik kot narečje.. Kot bodoča vzgojiteljica predšolske vzgoje se zavedam, da usvajanje knjižnega jezika ni ena izmed lahkih nalog, zato menim, da tudi otrokom v vrtcu ni enostavno uporabljati knjižnega jezika in ga ni lahko kar takoj usvojiti. Otroke je treba spodbujati pri rabi knjižnega jezika, vzgled pa je seveda vzgojitelj, ki knjižni jezik v veliki meri tudi v vrtcu uporablja. Ne sme pa zanemariti tudi narečja. Otrok mora v vsakdanji komunikaciji razvijati sposobnost ločevanja in prepoznavanja med narečjem in knjižnim jezikom.. V diplomskem delu smo raziskovali rabo narečja in knjižnega jezika v enem izmed prleških vrtcev. Zanimalo nas je, v kolikšni meri otroci, vzgojiteljica in študentka uporabljajo narečje in knjižni jezik, pri vodenih in ne vodenih dejavnostih, ali študentka, ki je bodoča vzgojiteljica, otroke opozarja na rabo knjižnega jezika ali ne. Zanimalo nas je tudi, ali starši vplivajo na rabo knjižnega jezika pri otrocih.. 2.

(15) 2. TEORETIČNI DEL. 2.1. Govor. Žnidarič (1993, str. 13) navaja, da je govor »najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema. Je osnovno sredstvo ljudske komunikacije, pogoj za zadovoljevanje socialnih potreb posameznika in orožje za prenos znanja.«. Ljudje smo socialna bitja in govor je v človekovem razvoju zelo pomemben.. Govor človeka oblikuje v posameznika in mu pomaga vzpostaviti komunikacijo z okolico (Marjanovič Umek, 1990). Kot navaja Lipnik (1994, str. 6), je otroški govor nenavaden, je analogija tvorbe besed, delana z otroško logiko in ne z logiko jezikoslovca. Zato so otrokove oblike govora nenavadne, toda otroku razumljive. Razumljive so tudi tistim, ki se z otrokom veliko ukvarjajo.. Da bi razumeli govorni razvoj, moramo razumeti razliko med govorom in jezikom. Prvi se je razlikovanja med jezikom in govorom lotil de Saussure. Govor je v nasprotju z jezikom individualno dejanje volje in razuma, v katerem moramo razlikovati: ‒. kombinacije, s katerimi govorec uporablja jezikovni kod, da bi izrazil svojo misel,. ‒. psihofizični mehanizem, ki mu omogoča, da te kombinacije ponotranji (de Saussure, 1997, po Skubic, 2004, str. 9).. Komuniciramo lahko na več načinov in različno. Lahko beremo, se sporazumevamo, rišemo, slikamo in podobno. Govor je samo ena izmed možnosti, gre za obliko vedenja, ki ga lahko opazujemo, poslušamo besede, stavke, vidimo mimiko obraza, telesa in razumemo sporočilo (Žnidarič, 1993).. 3.

(16) Z govorom lahko izražamo svoja čustva, misli, želje, izkušnje, znanje. Govor se vedno realizira na subjektivni način, tako se razlikuje od jezika. Govor je komunikacija s pomočjo jezika (prav tam).. 2.1.1 Razvoj govora Razvoj govora pri predšolskem otroku delimo na dve fazi, to sta predjezikovna in jezikovna faza. Predjezikovna faza je takrat, kadar otrok še ne obvlada uporabe verbalnih sredstev. Sledi jezikovna faza, ko otrok okoli enega leta starosti začne usvajati besede, slovnična pravila, uči se pravil tvorjenja besed in besedila (Krajnc in Saksida, 2008). Ob učenju pravil se uči, kdaj in kako reagirati s katerimi od jezikovnih sredstev, ki se jih je naučil in se jih uči. S tem pridobiva tudi sporazumevalne zmožnosti (prav tam).. Govor se razvija postopoma. Novorojenček že razlikuje med glasovi, razlikuje svoj govor od govora drugih, preferira človeški glas in joka. Od prvega do petega meseca otrok razlikuje med samoglasniki, gruli, vokalizira dva ali več glasov ter beblja; gre za to, da otrok združi soglasnike in samoglasnike, npr. ''ga, ma, ba''. Od šestega do dvanajstega meseca otrok čeblja, gre za ponavljanje posameznih zlogov, razume več besed in si že zapomni enostavne naloge. Pri dvanajstih mesecih pa vse tja do osemnajstih mesecev govori enobesedne izjave, razume več kot petdeset besed in je sposoben združiti samostalnike in glagole. Velik skok v besednjaku naredi od osemnajstih mesecev do štiriindvajsetih, ko začne oblikovati dvobesedne izjave, z besedami izraža čustva, uporablja telegrafski govor; reče npr. »avto pelje«, s tem pa želi povedati »avto se je pripeljal«. Pri dveh letih pa nekje do petega leta se začnejo pojavljati večdelne povedi, otrok usvaja nova slovnična pravila, sposoben je oblikovati nikalne in vprašalne povedi, pripoveduje zgodbe, govor je razumljiv in tekoč. Po šestem letu kaže metajezikovno zavedanje, oblikuje celovite stavke, govor rabi v različnih govornih položajih (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja 2006).. 4.

(17) Pri prvih besedah gre za skupino glasov, ki jih otrok izgovarja in imajo za njega pomen. Prve besede se pri otrocih pojavijo med osmim in petnajstim mesecem. Moramo pa vedeti, da izgovorjave in aktivne rabe uporabe prvih besed ne moremo enačiti z razumevanjem besed. Otrok besedo razume približno tri mesece prej, kot jo je sposoben aktivno uporabiti (Marjanovič Umek, 1990).. Ob koncu tretjega leta starosti naj bi zdrav otrok razlikoval vse glasove. Razumel naj bi govor in tudi sam govoril. Otrok pri treh letih razume od 800 do 1000 besed (Kranjc, 1999).. Da bo otrokov govor uspešen, so pomembni različni dejavniki, ki so lahko notranji ali zunanji. Različni teoretiki poudarjajo, da so notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora, bolj pomembni kot zunanji, nekateri so mnenja, da na otroški govor vplivajo zunanji dejavniki bolj kot notranji, spet drugi menijo, da vplivajo oboji.. Pomembno mesto med zunanjimi dejavniki zavzema govor odraslih, kar pomeni, da morajo odrasli paziti na svoj stil komunikacije in jo tudi dobro poznati (Krajnc in Saksida, 2008). Zelo pomembno je družinsko okolje, saj je otrokov prvi stik z zunanjim svetom. Otrok kar hitro začne posnemati svoje starše, zato je pomembno, kako starši govorijo, se vedejo. Na otrokov govor ima vpliv tudi družina s svojimi sociodemografskimi značilnostmi, kamor spada ekonomski status, višja stopnja izobrazbe, velikost družine. Starši z višjo izobrazbo in višjim dohodkom otrokom lahko nudijo različna gradiva, s katerimi mu omogočajo večje pridobivanje znanja in izkušenj. Odvisno je tudi od njihovih prepričanj in načina, ali otroka peljejo v knjižnico, mu berejo knjige, ima knjige na voljo doma. Pomembno je tudi, da starši otrokov govor smiselno preoblikujejo, se z otrokom pogovarjajo, ga poslušajo, usmerjajo, sprašujejo, se vključujejo v simbolno igro, v kateri se otrok uči govornih in miselnih obratov (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Pečjak, 2011).. 5.

(18) Tako kot ima pomembno vlogo pri govoru družina, jo ima tudi vrtec. Vrtec otroka spodbuja k različnim govornim položajem, predvsem preko igre, govor se spodbuja prav tako pri usmerjenih dejavnostih in prostih igrah, preko pravil in tudi z vrstniki. Tudi ti so pomembni za otrokov govorni razvoj. Otrok vrstnike posnema, z njimi komunicira, dogovarja se o pravilih, vlogah, temi igre in podobno (Marjanovič Umek idr., 2011). Kurikulum za vrtce navaja, da je najpomembnejše obdobje za razvoj govora prav predšolsko obdobje in da so jezikovne dejavnosti v predšolskem obdobju zelo pomembne. Jezikovna dejavnost pripomore, da se otroci naučijo izražati izkušnje, čustva, misli ter razumeti sporočila drugih (Kurikulum za vrtce, 1999). Vzgojitelj ima vlogo, da v skupini poskrbi za pozitivne odnose, odzvati se mora na otrokova vprašanja ter prošnje, otroka spodbujati h govoru, tako da mu zastavlja različna vprašanja, ga spodbuja k razgovoru. Otroci morajo v vrtcu imeti dostop do knjig, slikanic, revij, imeti bi morali prav tako kotiček s knjigami, revijami, slikanicami in podobno, ki bi bile otroku vedno dostopne. Seveda pa je tudi od samega dela vzgojitelja odvisno, kolikokrat in kako bo spodbujal otroke pri govoru, od vrtca pa, v kakšne projekte se bo vključil, kakšen bralni material bo izbral in podobno (Marjanovič Umek idr., 2006).. Žnidarič (1993, str. 39) pravi, da so za pravilen govorni razvoj nujno potrebni: ‒. zdrav živčni sistem, z nepoškodovanimi govornimi središči in živčnimi zvezami,. ‒. pravilno in dobro razvite psihične funkcije,. ‒. pravilno razvita čutila,. ‒. zdrava govorila,. ‒. pravilen in zgleden govor ljudi, ki otroka obkrožajo.. Pri upoštevanju vsega naštetega je govor otroka lahko kakovosten.. Med notranje dejavnike sodijo zdrav organizem, govorilni aparat in sluh. Zraven sodi tudi inteligenca, saj sta govor in mišljenje povezana. Sem sodijo še spol, sluh, vid in temperament (Marjanovič Umek idr., 2006).. 6.

(19) Nekatere raziskave trdijo, da na govor *vpliva spol otroka. Menijo, da je govorna kompetentnost deklic nekoliko višja od dečkov. Deklice hitreje spregovorijo, hitreje usvojijo slovnico, oblikujejo daljše izjave, vendar na to spet vpliva, iz kakšnega družinskega okolja otrok prihaja in v katerem razvojnem obdobju je (Marjanovič Umek idr., 2011).. Otrok mora imeti dobro razvit sluh, saj prve glasove izraža predvsem kot odziv na človeški glas. Kasneje tudi začne ponavljati govor odraslih, preko sluha se nauči prvih besed (Žnidarič, 1993). Pomemben pa je tudi dobro razvit govorni aparat, h kateremu spadajo ustna votlina, nosna votlina, jezik, pljuča in trebušna prepona. Vsi ti organi imajo pomembno vlogo pri glasovih (prav tam). Inteligentnost pripomore k temu, da se bodo otroci lažje in hitreje govorno razvili (Marjanovič Umek idr., 2006). Razvoj govora je tudi tesno povezan z razvojem mišljenja, saj sta drug z drugim neločljiva. Govor je zelo pomemben v človekovem razvoju, saj oblikuje človeka kot posameznika (Lipnik in Matić, 1993).. 2.1.2 Spodbujanje govora v vrtcu V vrtcu govor spodbujajo tako, da obiskujejo gledališča, razstave, knjižnice, kjer otroci lahko sodelujejo v različnih govornih položajih. Premišljeno morajo tudi izbirati pravljice, zgodbe, pesmi, igre in risanke. Otrok mora biti aktiven udeleženec v komunikacijskem procesu, zato mu morajo odrasli dati možnost, da sam začne pripoved, pogovor, z različnimi oblikami dela pa pripomorejo, da otrok ni samo v vlogi govorca, ampak tudi poslušalca (Grginič, 2005).. Devies (2009) pravi, da je govor nekaj najbolj naravnega, otrok ni treba učiti govora, otroci se govora naučijo tako, da se družijo z ljudmi, ki jim govorijo. Pri jezikovnem govoru ga spodbujamo, potrebno je veliko govoriti, s tem bo otrok spoznaval nove besede in bogatil svoj besedni zaklad. Otroke najlažje učimo preko igre.. 7.

(20) Jezikovne dejavnosti v vrtcu so povezane z vsemi ravnmi, to je s fonološko, morfološko, skladenjsko in pomensko ter se prepletajo z vsemi drugimi dejavnostmi v vrtcu (Kurikulum za vrtce, 1999).. Vzgojitelj ima pri spodbujanju govora predšolskih otrok pomembno vlogo. Otroka mora opazovati in spremljati pri govornem razvoju. Z otrokom se mora pogovarjati kot z enakopravnim partnerjem in ga spodbujati pri govorjenju, pozorno poslušati komunikacijo med otroki, upoštevati otrokovo mnenje in ga motivirati, da sam pripoveduje (Kranjc in Saksida, 2008).. Lipnik in Matič (1993) navajata več metod dela, ki vplivajo na govor in jezik otrok. Poudarjata, da otroke spodbujamo predvsem preko igre in različnih deklamacij, pravljic, preko govornih igric, izmišljarij, izštevank. Potrebno je ločiti pripravljen govor od spontanega. Brez pogovora ne bi mogli delati z otroki, zato je potrebno veliko pogovora. Pomembna je uporaba slik pri pogovoru, tako otroke spodbujamo, da si izmišljujejo zgodbe, prepoznajo predmete na sliki, jih znajo poimenovati, tako lahko navežemo pogovor in debato z otrokom. Pomembno je pripovedovanje, ne samo pripovedovanje vzgojitelja, temveč tudi pripovedovanje otrok. Potrebno je uporabiti tudi stvarno pripovedovanje, ustvarjalno pripovedovanje, spodbujati moramo otrokovo domišljijo, pripovedovanja pretvarjati v igro, da bo otrokom še bolj zanimivo in bodo motivirani. Otroke pripravljamo tudi na ustvarjalno pripovedovanje.. Vzgojitelj mora izbrati primeren izbor besedil otroške književnosti. Upoštevati mora splošne metodične postopke pri uporabi besedil. Otrokom je treba besedilo prebrati, obnoviti, približati, če česa ne razumejo, obrazložiti in podobno. Otroke mora navajati na poslušanje besedil in obnovo, navajati, da lahko obnovo knjige zaigrajo, si izmislijo drugačen zaključek. Otrokom mora pokazati ilustracije, sličice, da bo imel lažjo predstavo. Otroka mora spodbujati k socialnim igram, ga kdaj popraviti in pravilno usmeriti. Govor pa lahko spodbuja tudi preko drugih področij kurikuluma, preko. 8.

(21) glasbe, petja pesmi, učenja besedila, poslušanja besedila, gibanja, dajanja navodil, kako se razgibati, preko matematike, družbe, narave (Lipnik in Matić, 1993).. 2.2. Jezik. Jezik je temelj za graditev lastne identitete (Grginič, 2005). Jezik je objektivna družbena tvorba, je eden in edinstven za vse ljudi, ki živijo na določenem območju. Gre za socializiran sistem simbolov in sestoji iz dveh komponent:  iz vsebine, ki jo proučuje semantika,  iz oblike, ki jo proučuje gramatika. Ima še besednjak, torej besedni zaklad. Z jezikom se ukvarjajo jezikoslovci (Žnidarič, 1993, str. 13).. Ko se otrok rodi, moramo vedeti, da generator jezika še ni razvit, da možgani še niso popolnoma razviti. V prvem letu se govor razvija hitro, otrok začne spoznavati posamezna pravila jezika v poenostavljeni obliki, slednje mu kasneje omogočajo, da ustvari lastne oblike izražanja (Prebeg Vilke, 1995).. V zgodnjem otroštvu je osnovna naloga za otroka, da razvije jezikovne zmožnosti. Otrok se uči tvoriti in razumeti besedilo v različnih govornih položajih in za različne potrebe. V tem obdobju se tudi uči sporočati svoje potrebe in izkušnje. Jezik se razvija v polnopomenskem kontekstu, ko ima otrok razlog in možnost sporočati svoje ideje. Odrasli naj bi skušali razumeti otrokovo komunikacijo tako z jezikovnimi kot nejezikovnimi sredstvi (Kranjc in Saksida, 2008).. »Jezik in govor se ločita. Kadar ju ločimo, hkrati ločimo družbeno od individualnega, bistveno od drugotnega in bolj ali manj naključnega.« (Skubic, 2004, str. 9). 9.

(22) 2.2.1 Značilnosti jezika Posameznik se mora govora priučiti, da bi spoznal delovanje jezika, prisvaja si ga postopoma. Jezik je nekaj samostojnega, tako da celo človek, ki mu je bila odvzeta raba govora, ohrani jezik, ampak mora ob tem razumeti glasovne znake, ki jih sliši (Skubic, 2004).. Torej poznamo nejezikovno sporočanje in jezikovno sporočanje. Nejezikovno sporočanje zaznavamo in sprejemamo s posameznimi čutili ali z več čutili hkrati. Z vidom zaznavamo govorico kretenj, gibe, mimiko obraza. S sluhom zaznavamo govorico zvokov, žvižganje, petje. Z dotikom zaznavamo na primer govorico rok, pri pozdravljanju, stisk roke, objem. Z vohom zaznavamo govorico prijetnih in ne prijetnih vonjev. Z vohom in okusom pa recimo kulturo jedi (Kolar in Pogorelec, 1981).. Pri jezikovnem sporočanju gre za osnovni način sporazumevanja med ljudmi. Pri jezikovnih sporočilih v govorjenih ali napisanih besedilih si ljudje najhitreje in najnatančneje sporočamo svoja spoznanja, čustva, mnenja, želje (Kolar in Pogorelec, 1981).. Pri otrocih moramo spodbujati tako jezikovno kot nejezikovno komunikacijo. Otrokova nejezikovna komunikacija se kaže v gibih, izrazu na obrazu, telesu. Obe vrsti komunikacije sta pomembni.. 2.2.2 Vloga odraslega pri usvajanju jezika Otrok je takšen, kakršen je, čeprav si nekateri starši ustvarijo drugačna pričakovanja. Starši morajo otroka voditi po poti, ki za njega ni ne prezahtevna in ne prelahka. Otrok pa se mora krepiti, sprejeti mora odvisnost, ki ga spodbuja, da bo postal neodvisen in samostojen, takrat ko bo čas za to. Starši morajo poskrbeti za dojenčkovo zdravje, za pravilen razvoj potrebuje dovolj spanja, pravilno prehrano. Potrebuje bližino in 10.

(23) občutek ugodja. Ko se pri otroku pojavi prvo čebljanje, ga pozorno poslušamo, odgovarjamo s pravilnim govorom odraslega. Ko se začne otrok kobacati, spoznava vedno več stvari, predmetov, pri tem pa ne potrebuje dude, saj ima tako več možnosti, da uri svoja govorila. Ne uporabljamo pomanjševalnic, jezik naj bo preprost, počasen in razumljiv, da ga bo otrok lahko posnemal (Žnidarič, 1993).. Vloga odraslega je tudi, da otroku razloži lastnosti predmetov, na primer: mleko je vroče, sok je hladen. Izogibati se je treba direktnemu učenju govora. Ko so otroci še manjši, jim pripovedujemo preproste in kratke pravljice, ko je otrok starejši, izberemo pravljice, ki so daljše in zahtevnejše. Pokažemo jim slike, ilustracije, pogovarjamo se ob ilustracijah, kaj je narisano, ilustrirano. Z otrokom se igramo različne igre, ob tem pa se bo otrok učil govoriti in se podzavestno učiti (Žnidarič, 1993).. Lipnik in Matič (1993) sta napisala več govornih iger in jezikovnih ustvarjalnosti za otroke. Igre sta razdelila na: fonološke, pri tem gre za to, da se igramo s svojimi glasovi; leksikalne, igramo se z besedami; sintaktične, igre s stavki; igre z reki, pregovori; igre ugank, igre izštevank in preštevank in mnoge igre, ki pripomorejo k izboljšavi govora otroka.. Sporazumevanje med odraslim in otrokom naj poteka tako, kot poteka sporazumevanje med odraslim in odraslim. Ko ena oseba oblikuje svoje sporočilo, je druga tiho in jo posluša. Dojenček oziroma malček uspešno vzpostavlja komunikacijo predvsem v domačem okolju in izjemno pomembno je sporazumevanje med mamo in otrokom. Ker je mama po navadi največ z otrokom, se vzpostavi določena sinhronija, ki je vidna ne le verbalno, temveč tudi neverbalno. Od nje in domačega okolja se otrok uči jezika in vedenja o njem, zato je pomembno, da se odzovemo na otrokova vprašanja, mu odgovorimo, nazaj vprašamo in ga spodbujamo pri govoru (Marjanovič Umek idr., 2006).. 11.

(24) Jezikovna vzgoja ni samo spodbujanje razvoja slovnične zmožnosti, ampak k temu sodijo tudi knjižna in književna vzgoja ter predopismenjevanje. Vzgojitelj načrtuje jezik in govor otroka s tem, da je sam vzgled otrokom, z izborom različnih tem, ki so premišljeno izbrane, prav tako mora premišljeno izbrati zgodbice, pesmice, igre, filme. Spodbujanje jezikovne zmožnosti poteka tudi na ta način, da otroka peljemo v gledališče, na razstavo in podobno. Vse to mu omogoča sodelovati v različnih govornih položajih, hkrati pa otrok dobi informacijo o tem, da se v različnih govornih položajih, v katerih sodelujejo različne osebe, uporabljajo različni načini govora. To pa lahko povežemo tudi s tem, da se v različnih govornih položajih uporabljajo različne socialne zvrsti jezika (Kranjc in Saksida, 2008).. V Kurikulumu za vrtce (1999) je podanih veliko ciljev s področja jezika. Za našo diplomsko delo je pomemben predvsem cilj: »otrok v vsakdanji komunikaciji razvija sposobnost ločevanja oziroma prepoznavanja med narečjem (pogovornim jezikom) in knjižnim govorjenim jezikom« (prav tam, str. 32), saj nas zanimata raba narečja in knjižnega jezika pri predšolskih otrocih.. 2.2.3 Materni jezik Prvi jezik, rečemo mu tudi materni jezik, je s stališča posameznika tisti jezik, ki se ga človek začne učiti kot prvega, preden se začne učiti katerikoli drug jezik. Je sredstvo z določeno jezikovno in družbeno skupnostjo, sredstvo čustvovanja in sporazumevanja z govorci istega jezika, ki so najpogosteje tudi prvi in najbližji sogovorci (Pirih Svetina, 2005).. Materni jezik usvajamo preko procesa. Poznamo najmanj štiri vidike tega procesa (Prebeg Vilke, 1995, str. 27):  usvajanje glasovnega sistema, ki se začne s fiziološkim krikom takoj po otrokovem rojstvu,  uporabo jezikovnih oblik lastnega jezika, to je slovnice, 12.

(25)  sposobnost razumevanja in sporočanja pomena, to je semantiko,  sposobnost, da z uporabo govora nekaj naredi ali doseže, to je komunicira. Ti štirje vidiki so med seboj pogojeni in tudi odvisni. Usvajanje se začne, preden otrok reče prvo besedo. Otrok s pomočjo matere vstopi v jezikovno skupnost ter spoznava kulturo, katere del je materni jezik (prav tam).. Za Slovence oziroma za večino Slovencev je materni jezik slovenščina. Gre za jezik, ki se ga začnemo učiti že v otroštvu. V njem se izražamo, razmišljamo, pogovarjamo, doživljamo, čustvujemo, beremo, pišemo in govorimo, ga najbolj poznamo in se z njim identificiramo. Slovenščina pa je tudi materni jezik za vse Slovence, ki živijo, bivajo zunaj slovenske meje. Je tudi materni jezik zamejskih Slovencev v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem ter izseljencev (Križaj Ortar idr., 2010).. Ohranjanje jezika pomeni skrb za samobitnost in identiteto naroda. Skrb za jezik je stvar posameznika in odgovornost javnosti. Vsak posameznik je dolžan skrbeti za svojo jezikovno kulturo tako, da:  obvlada knjižni jezik ter njegovo slovnično in pravopisno normo,  zna glede na dane okoliščine uporabljati primerno socialno zvrst,  zna uporabljati jezikovne priročnike,  zna vrednotiti svoj jezik v odnosu do drugih jezikov. Zvestoba maternemu jeziku ne izključuje želje po učenju, znanju in uporabi drugih jezikov. Predvsem ljubezen do svojega jezika in naroda od vseh nas zahteva spoštovanje vseh jezikov in narodov (prav tam).. 2.2.4 Drugi in tuj jezik Za nekatere otroke je značilno, da se razvijajo tako, da uporabljajo dva jezika. Do usvajanja in uporabe dveh jezikov prihaja iz različnih razlogov. Prvi razlog je lahko, kadar gre za ljudi, ki pripadajo skupini manjšinskega jezika, kot so na primer otroci madžarskih ali italijanskih staršev. Drugi razlog je lahko v tem, da je družina v tujini 13.

(26) zaradi dela, študija, politične ali ekonomske emigracije. Lahko pa gre za mešani zakon, kjer družina živi v deželi enega od staršev ali pa v deželi, v kateri sta oba starša tuja (Prebeg Velike, 1995).. Drugi jezik je tisti jezik, ki je za posameznika sredstvo komunikacije vzporedno z njegovim prvim jezikom.. Razlikujemo drugi jezik in tuj jezik. Za drugi jezik rečemo, ko otroci usvajajo drugi jezik v bolj ali manj naravnem okolju, torej ali v družini ali v okolju, v katerem ga mati ali oče ali skupina recimo drugih otrok govori kot materni jezik, ali gre za jezik večinskega prebivalstva (Prebeg Velike, 1995). Tuj jezik pa po navadi imenujemo tisti jezik, ki se ga učimo v okolju, kjer ta jezik običajno ni v uporabi (Crystal, 1992). Je tudi jezik, ki je usvojen in ga po navadi ne uporabljamo v rutinskih situacijah (Pirih Svetina, 2005).. Materni jezik lahko vpliva na usvajanje drugega jezika, odvisno pa je od okoliščin, v katerih otrok usvaja jezik. Če samo en član govori drug jezik, bo vpliv maternega jezika večji, kot če je otrok v državi, v kateri se drug jezik govori kot materni jezik. Težave nastopijo, kadar gre za ekonomsko emigracijo, v katero je bila družina priseljena, tam že starši vztrajajo in govorijo njihov materni jezik, v tem primeru pa bo materni jezik zaviral usvajanje drugega jezika. Težko opredelimo vlogo maternega jezika pri usvajanju drugega jezika (Prebeg Velike, 1995).. Slovenščina je drugi jezik ali jezik okolja za predstavnike obeh avtohtonih narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, to je za italijanske in madžarske prebivalce narodne manjšine, prav tako pa tudi za Rome in priseljence. Slovenščina je v Republiki Sloveniji državni in uradni jezik, zato se morajo vsi ti ob svojem maternem jeziku še naučiti slovenščino, saj so v stiku s slovenskim jezikovnim okoljem. V domačem okolju se sporazumevajo v svojem jeziku, v službi, šoli, na uradu pa v slovenskem jeziku (Križaj Ortar idr., 2010).. 14.

(27) Slovenščina kot tuj jezik je zanimiva, je kot učni predmet za tujce, ki se jezika lahko učijo na nekaterih univerzah v drugih državah, na različnih tečajih. Za tujce je slovenščina zanimiva zato, ker je eden izmed redkih evropskih jezikov, ki ohranja različne oblike za sklone, zlasti pa je zanje zanimiva raba dvojine, ki je posebnost slovenščine med svetovnimi jeziki.. 2.2.5 Slovenski jezik Slovenski jezik ima svojega daljnega prednika nekje sredi tretjega tisočletja pred našim štetjem v praindoevropskem jeziku. Indoevropski jezik se je govoril v stepskih predelih od vzhodnih Karpatov daleč v Azijo, vse do južnega Turkestana ali celo do Altaja. Slovenci za ta jezik nimamo pisnih virov, na podlagi skupnih potez njegovih potomcev pa so ga lahko precej natančno rekonstruirali. Jezikoslovci so lahko določili glasove, naglas, obliko in podobno (Toporišič, 1995).. Iz indoevropščine se je razvila praslovanščina. Za praslovanščino imamo vire, to so Brižinski spomeniki, tri besedila, zapisana okrog leta tisoč našega štetja. Prvi predniki Slovencev so prišli v sedanje kraje že v šestem stoletju, pa vse tja do devetega stoletja so se razprostrli po vseh Vzhodnih Alpah, segali do Donave in Blatnega jezera. Predniki Slovencev so bili v jeziku blizu predvsem današnjim hrvaškim kajkavcem in tudi čakavcem. Dokaze imamo, da so naši predniki ob prihodu v Alpe in na Kras govorili praslovanski jezik. Govorica praslovanskih naseljencev se je počasi spreminjala, oddaljevala se je od praslovanščine, prve take spremembe v smeri slovenščine opazimo v Brižinskih spomenikih. Izginil je praslovanski polglasnik, dobimo črko i, končnica -ov se pojavi, končnica -e in druge spremembe. Slovanski jezik ima veliko sorodnih jezikov, to so današnja hrvaščina, srbščina, makedonščina, ruščina, poljščina in češki jezik. Slovanski jezik tako delimo na tri velike skupine, to so južni, zahodni in vzhodni jeziki (Toporišič, 1995).. 15.

(28) Stara cerkvena slovanščina je jezik, v katerem so bili napisani najstarejši slovanski prevodi iz grškega jezika, prevodi so bili zapisani v glagolici, naši Brižinski spomeniki pa se že razlikujejo, ne samo po novih besedah, ampak tudi po tem, da so napisani v latinici. V srednjem veku je bil slovenski narod močno ogrožen glede obstoja, s tem pa tudi slovenski jezik. Vendar je jezik v štirinajstem stoletju napredoval. V enajstem pa vse tja do štirinajstega stoletja se je dotlej večji del enotni jezik Slovencev razcepil na več narečij. Slovenski jezik se je začel uporabljati proti koncu petnajstega stoletja v cerkvi in v pravu. V protestantizmu pa se je slovenščina začela uporabljati tudi v književnosti (Toporišič, 1995).. 2.2.5.1. Državni jezik. Slovenščina je državni jezik Republike Slovenije; to pomeni, da predstavlja celotno Slovenijo kot samostojno državo. Predstavlja državo Slovenijo navzven, uporabljajo jo državni organi, kot so predsednik države, vlada, poslanci, sodišča, vojska, policija. V njej sta napisani himna in ustava (Križaj Ortar idr., 2010).. 2.2.5.2. Uradni jezik. Slovenščina je tudi uradni jezik Republike Slovenije. Gre za to, da uradovanje v državi poteka v slovenščini. Na območjih, kjer živijo ob Slovencih tudi pripadniki italijanske in madžarske manjšine, sta poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski in madžarski. Dvojezičnost je na tem območju enakopravna z rabo obeh jezikov v javnosti (Križaj Ortar idr., 2010).. Ustava Republike Slovenije je zapisala člen o uradnem jeziku: »11. člen. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna. skupnost,. je. uradni. jezik. tudi. italijanščina. (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1, 3. 4. 2019). 16. in. madžarščina.«.

(29) Slovenščina je torej uradni jezik Republike Slovenije, zato poteka uradno sporazumevanje v Republiki Sloveniji v slovenskem jeziku. Jezik uporabljamo v javnih ustanovah, izobraževalnih ustanovah, v politiki, kulturi in znanosti. V njem so napisani učbeniki, dokumenti, tudi ljudje govorijo in pišejo v slovenščini. Imamo tudi dve dvojezični območji, in sicer na Obali in v južnem delu Prekmurja. Na obeh območjih sta uradna jezika dva, poleg slovenskega jezika še italijanščina in madžarščina (Križaj Ortar idr., 2010).. Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS). 1. SPLOŠNE DOLOČBE 1. člen (uvodna določba) »(1) Slovenski jezik (v nadaljnjem besedilu: slovenščina) je uradni jezik Republike Slovenije. V njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji, razen kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov.« »(2) S slovenščino, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije, se Republika Slovenija predstavlja v mednarodnih stikih.« (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-listrs/vsebina?urlid=200486&stevilka=3841, 3. 4. 2019). 2.3. Jezikovne ravni. Ko govorimo o slovenskem jeziku, mislimo predvsem na to, da govorimo o samosvojem jeziku, ki ga ločimo od drugih jezikov. Slovenski jezik uporabljamo v knjigah, je pa tudi jezik, s katerim se sporazumevamo doma, v šoli, v mestu, na podeželju in podobno. Slovenski jezik obsega vse oblike tega jezika: knjižno, narečno, pogovorno, slengovsko, žargonsko, vsakdanje občevalno, strokovno, umetnostno, sodobno, preteklo in 17.

(30) podobno (Toporišič, 1995). »Take oblike slovenskega jezika imenujemo zvrsti.« (Toporišič, 2000, str. 13) Ločimo naslednje glavne snope zvrsti (prav tam): 1. socialne zvrsti: knjižni jezik (zborni in splošno- ali knjižnopogovorni) in narečja ter pokrajinski pogovorni jeziki; spremljevalne socialne podzvrsti pa so:  interesne govorice: sleng, žargon, latovščina;  starostne zvrsti: otroška, mladostniška, odraslostna, starčevska;  spolnostni: moška, ženska;  vitalnostni: živa, papirnata;  interesnozdružbene: družinska, dvoriščna, šolska, športna;  izobrazbenostne: predšolska, osnovnošolska, srednješolska, višješolska, univerzitetna;  stanovske: kmečka, delavska, mestna, plemiška;  stvarnostni: dejstvena, umiselna; 2. funkcijske. zvrsti:. praktičnosporazumevalna,. strokovna,. publicistična,. umetnostna; 3. prenosniški zvrsti: govorjena in pisana; 4. časovne ali zgodovinske zvrsti: sodobne in pretekle; 5. mernostni zvrsti: vezana in nevezana.. 2.4. Socialne zvrsti. Slovenščina ima kot vsak drugi jezik svojo knjižno in neknjižno plat. Jezik družine je tako naš prvi materni jezik, knjižnega jezika se naučimo šele v šoli (Valh Lopert, 2013). V Slovenski slovnici je zato slovenski jezik razdeljen na knjižni in neknjižni jezik. Glavna delitev socialnih zvrsti je na dva dela:  nadzvrst knjižni jezik, ki je namenjen sporazumevanju, sporočanju na vsem slovenskem ozemlju;  nadzvrst neknjižni jezik, v katerega sodijo zemljepisna narečja in pokrajinski pogovorni jeziki (Toporišič, 2000, str. 14).. 18.

(31) Knjižni jezik je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika in je skupen za vse Slovence. Ima narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo. Norma današnjega knjižnega jezika je zajeta v glasovju, pisavi, oblikah, zvezah, besedju. Predpisan je za vse knjižne funkcijske zvrsti (umetnostne, strokovne in druge). Knjižni jezik ima strogo, to je tako imenovano zborno, in manj strogo, to je tako imenovano knjižno pogovorno podobo (Toporišič, 1995).. Knjižna zborna zvrst je natančno predpisana, strožja različica knjižnega jezika. Njena pisna in bralna podoba sta namenjeni predvsem za tiskana besedila vseh vrst, pa tudi za javno ustno sporočanje, torej kadar javno nastopamo, uporabljamo knjižni zborni jezik. Besede in pravila zbornega jezika so popisana in opisana v jezikovnih priročnikih, to so slovar slovenskega knjižnega jezika, v pravopisih, v slovnici. Učimo pa se zbornega jezika tudi v šoli (prav tam).. Nosilec zbornega jezika je jezikovno šolani človek, znati ga morajo pisci strokovnih in znanstvenih besedil, pisatelji, novinarji, prevajalci. Zborni jezik je pri nas predvsem pisani jezik. Zbornega jezika se učimo predvsem preko poslušanja in branja, na radiu berejo predvsem v zbornem jeziku, govorijo ga profesorji in učitelji, politiki. Naslovnik je množica ljudi, ki na primer posluša radio, posluša predavanje učitelja, torej se uporablja predvsem za javnost. Slovenskega zbornega jezika se človek skoraj nikoli ne nauči kot maternega jezika (Toporišič, 2000).. Za knjižnopogovorni jezik je značilno tvorjenje besedila v navzočnosti naslovnika. Gre za nekoliko bolj sproščeno različico knjižnega jezika. Od zbornega jezika se loči predvsem v izgovorjavi besed (Križaj Ortar idr., 2010). Knjižnopogovorni jezik lahko zasledimo na predavanjih, konferencah, intervjujih, okroglih mizah, televiziji, celo v nekaterih filmih. Značilnosti knjižnopogovornega jezika so v glasovju, naglaševanju, oblikah, skladnji in besedju (Toporišič, 1995). Knjižnopogovorni jezik se navadno samo govori in ne gre za vnaprej napisano besedilo. Gre za spontani in prost govor. Knjižnopogovorni jezik še ni v tako pogosti rabi po Sloveniji, čeprav je ta zvrst najbolj 19.

(32) primerna za pogovor med ljudmi različnih narečnih področij. Širše sprejete značilnosti knjižnega pogovornega jezika so pri glasovju predvsem posledice samoglasniškega upada: ‒. kratki nedoločnik: delat, kosit,. ‒. množinska oblika: smo delal, smo merli. ‒. posamezni primeri: je bla, smo bli itd.. Glede pisanja se lahko knjižnopogovorni jezik uporablja v umetnostnih besedilih in pri citiranju. Značilna je oblika 3. osebe množine: jejo, vejo, namesto zborno: jedo, vedo (Toporišič, 2000).. Neknjižne socialne zvrsti so neknjižni ali pokrajinski pogovorni jezik in narečja. Načeloma jih nikoli ne pišemo, razen preko SMS-sporočil ali kakšnih spletnih klepetalnic. Uporabljamo jih v pogovorih. Neknjižna socialna zvrst je večinoma ne narečna, čeprav precej blizu jeziku večjih, zlasti pokrajinskih narečnih skupin. Največ jih zasledimo pri uporabi izposojenk, zlasti italijanskih, germanskih ali romanskih jezikov, ki v knjižnem jeziku niso sprejete, na primer: šimfati. Značilen je tudi upad kratkih samoglasnikov. Prvine neknjižnega pogovornega jezika so splošne ali pokrajinsko obarvane (naglaševanje). Jezik se uporablja v sproti nastajajočih govornih položajih, kot so pogovori v ožjem krogu, na cesti, na delovnem mestu, družini (Toporišič, 1995). Neknjižne zvrsti jezika so torej prostorske ali interesno omejene, zato jih delimo na prostorske ali interesne zvrsti. Prostorske so tiste socialne zvrsti, ki jih ne govorimo na celotnem ozemlju danega jezika, temveč le na njegovem delu, ta je lahko majhen, na primer vas Križan Vrh, ali pa večji, na primer Prlekija. Zato ločimo dve prostorski zvrsti: narečja, ki jih govorijo v manjših zemljepisnih enotah, in pokrajinsko pogovorni jeziki, ki jih govorijo v večjih zemljepisnih enotah (Križaj Ortar idr., 2010).. Pokrajinskih pogovornih jezikov je več, vendar manj kot narečij. Poznamo kar nekaj pokrajinskih pogovornih jezikov (Toporišič, 2000, str. 21): ‒. osrednjeslovenski (nekako kranjski z Ljubljano kot središčem),. ‒. južnoštajerski (celjski), 20.

(33) ‒. severnoštajerski (s središčem v Mariboru in z vplivno močjo proti Ptuju in Ravnam), podvarianta severnoštajerskega je obmurski s središčem v Murski Soboti),. ‒. primorski (z varianto okoli Nove Gorice, Trsta, Kopra, Postojne),. ‒. rovtarski (mesto Škofja Loka) pokrajinski pogovorni jezik.. Vsak neknjižni pogovorni jezik se od knjižnega pogovornega jezika loči po večjem številu narečnih prvin, zlasti glasovnih in besednih. Neknjižni jezik ni primeren za javno govorno nastopanje, uporablja pa se v vsakdanjih pogovorih ljudi iz iste pokrajine. Pokrajinski pogovorni jezik se najbolj kaže v uporabi izposojenk, predvsem iz nemškega jezika, pa tudi iz romanskih jezikov (Toporišič, 2000).. Zemljepisna narečja govorimo na manjših zemljepisnih enotah, so najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem zemljepisnem področju. Na našem ozemlju je nastalo osem narečnih skupin: 1. koroška, 2. primorska, 3. rovtarska, 4. gorenjska, 5. dolenjska, 6. štajerska, 7. panonska, 8. kočevska (Toporišič, 2000).. Poznamo tudi interesne govorice, gre za tiste socialne zvrsti, ki jih govorijo ljudje v skupinah, nastalih zaradi različnih interesov, na primer generacijskih, poklicnih ali skrivnih, gangsterske, rokovnjaške ipd. Ločimo tri interesne govorice, to so: ‒. sleng,. ‒. žargon,. ‒. argo.. 21.

(34) Interesne govorice ljudi, ki jih druži poklic, imenujemo žargon. To so na primer šoferski, vojaški, študentski ipd. Nepoklicnostnim pravimo sleng in rokovnjaške imenujemo argo (latovščina) (Toporišič, 2000).. Sleng je jezik isto starih ljudi, iste generacije. Znan je predvsem mladostniški oziroma najstniški sleng. Ima veliko neslovenskih besed, besede so predvsem iz angleškega jezika. Značilna je nenavadnost izražanja, zlasti v poimenovanju predmetnosti. Besede se zelo hitro menjajo, saj je treba ves čas biti čim manj odvisen tudi od svojega lastnega izročila (prav tam).. Žargon je jezik istega poklica ali skupnega interesa. Kaže se v uporabi neuradnega jezika, a za delovne pogoje bolj praktičnega. Poznamo na primer žargon zdravnikov, na primer: delati glavo, kar pomeni operirati glavo ali pa cevka, to je epruveta. Tudi v šoli se pojavi veliko tega, na primer: cvek, kar pomeni negativna ocena (Toporišič, 2000).. Pri argo pa gre za jezik skrivnih združb, zaprtih skupin na obrobju družbe. Argo uporabljajo tati, narkomani, prekupčevalci. Ta jezik razumejo samo člani teh skupin, to je zaprti jezik. Poznamo pa tudi, da imajo svoje skrivne jezike tudi otroci, recimo papagajščino (Križaj Ortar idr,. 2010). Argo ali latovščina izgleda nekako tako: jest tega po rufajn še nihto na knajsam, kar pomeni: jaz tega po imenu še ne poznam (Toporišič, 2000).. Poznamo tudi funkcijske zvrsti, imenujejo se tako, ker služijo različnim uporabnostnim namenom. Ločimo štiri funkcijske zvrsti: ‒. praktičnosporazumevalni,. ‒. strokovni,. ‒. publicistični,. ‒. umetnostni jezik.. Praktičnosporazumevalni jezik uporabljamo v navadnih pogovorih, poročilih, obvestilih,. pripovedovanju.. Strokovni. jezik 22. ima. eno. vrsto,. kamor. sodi.

(35) praktičnostrokovni jezik, podoben je praktičnosporazumevalnemu, le da je v njem več strokovnega izrazja. Uporabljajo ga delavci v najrazličnejših strokah, na primer: obrtniki, trgovci. Najvišja vrsta strokovnega jezika je znanstveni jezik. Vmesni položaj med praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom ima navadni strokovni jezik ali poljudnoznanstveni, sem sodijo učbeniki, knjige za šole. Publicistični jezik uporabljamo v časopisju v uvodnikih in komentarjih dogodkov, v novicah, poročilih. Umetnostni jezik pa je jezik umetnostne proze, pesmi, drame (Toporišič, 2000).. 2.4.1 Slovenska narečja Slovenski jezik se je razvijal v čisto določenih zemljepisnih, družbenih, političnih, kulturnih in civilizacijskih razmerah. Toporišič meni, da so bila ta območja prvotno kmečka. Narečje utemeljuje kot socialno zemljepisno zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na jezikovnih ravneh (Toporišič, 1995).. Novak Popov (2009) navaja, da lahko človeka že po nekaj besedah presodimo, iz katerega dela Slovenije prihaja. Gre za to, da narečje postaja način opredeljevanja posameznikove pripadnosti, individualne in lokalne identitete.. Na nastanek narečij je vplivalo več dejavnikov. Vplivala je poselitev slovenskega ozemlja z dveh strani, torej z vzhodne in zahodne. Vplivale so tudi zemljepisne razmere, kot so gore in močvirja, saj so preprečevala pogostejše stike z drugimi priseljenci. Vpliv politične razdelitve, na primer pripadnost raznim deželam. Prav tako pa so vplivale cerkvenoupravne organizacije in soseščine drugih jezikov (Križaj Ortar idr., 2010).. Koroška narečja so se razvila iz koroške narečne podstave, to so: ziljsko, rožansko, podjunsko, obirsko, mežiško in remšniško. Ziljskemu narečju pripisujemo še rateški govor. Tesno so povezana z nemščino. Značilno je švapanje, pri katerem je značilno, da se l pred o in a govori kot u, na primer: je šua (šla), je deuaua (delala). Primorska 23.

(36) narečja obsegajo tri beneške govore in severnejšo rezijanščino ter zahodno obsoško narečje, področje Krasa in slovensko Istro. Primorci poznajo tako imenovan grlni h (ɣ), na primer: ɣora (gora), noɣa (noga). Rovtarsko narečje sega vse tja do Sore, Reče, do Škofje Loke, Idrijce in zgornjega toka Ljubljanice. Narečje se je izoblikovalo z mešanjem slovenskega in nemškega kolonizacijskega prebivalstva. Za rovtarsko narečje je značilno zlasti skrajšanje dolgih i-jev in u-jev. Pojavi se tudi akanje, saj o prehaja v a, na primer: gaspud (gospod). Gorenjsko narečje je drugo od dveh osrednjih slovenskih narečij. Ima več izrazitih govorov, kot so bohinjsko-blejsko, kranjsko-jeseniško in vzhodno. Gorenjščina ima enoglasniške naglašene samoglasnike, kakor so v knjižnem jeziku. Pretežno imajo otrditev mehkega l in n in močno premenjeno razvrstitev soglasnikov. Namesto enega samoglasnika se izgovarja samoglasniški sklop, na primer: niesu (nesel). Pojavi se tudi švapanje, kot pri Korošcih. Dolenjščina je eno od obeh slovenskih osrednjih narečij. Je prvotna podstava slovenskega knjižnega jezika. Ima pretežno tonemski naglas in izgovor. Pojavi se ukanje, kar pomeni, da o prehaja v u, na primer: gospud (gospod). Štajersko narečje sega vse tja do Slovenskih goric, Dravsko polje, Maribor, brez Obdravja do Selnice in Fale. Delimo ga še na srednještajersko narečje, kozjansko-bizeljsko, srednje, zgornjesavinjsko, južnopohorsko narečje in kozjaški govor. Naglašeni zlogi so tonemsko visoki in podaljšani, namesto dan jih večina govori den. Polglasnik je lahko zelo širok, tako kot v koroškem narečju. V se lahko na koncu zloga spremeni v f, mehki nj pa se razvije v j, na primer: kniga (knjiga). Panonsko narečje sestavljajo prekmursko, goričansko, prleško in haloško narečje (Toporišič, 1995).. Precejšnji del narečij je izgubil srednji spol. Slovenski jezik pozna dvojino, kar velja le za knjižni jezik, v narečjih se dvojina redkeje uporablja. Današnje razlike v besednem zakladu so tolikšne, da bi se med najbolj oddaljenimi narečji ljudje teh krajev skorajda ne razumeli (Logar, 1975).. Problem se je pojavil v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, saj od otrok zahtevajo zborni jezik in s tem ovirajo otrokov govorni razvoj. Zelo pomembno je, da je vsak posameznik 24.

(37) ponosen, od kod prihaja, in uporablja svoje narečje, saj ga to bogati in osrečuje. Starši, vzgojitelji in učitelji bi morali negovati narečje v predšolskem obdobju. Zavedati se moramo, da otrok zaradi narečja ne bo imel jezikovnih težav (Žnidarič, 1993).. 2.4.2 Panonska narečna skupina Panonska narečna skupina je najprej sodila k severnovzhodni štajerski narečni skupini, kasneje pa sta Logar in Rigler na Karti slovenskih narečij ta del imenovala panonska narečna skupna. Ime narečne skupine izhaja iz imena pokrajine, Panonske nižine (Toporišič, 2000).. V panonsko narečje spadajo prekmursko, goričansko, prleško in haloško narečje (Toporišič, 2000, str. 783). Prekmurščina je dve stoletji imela svoj knjižni jezik. Panonsko narečje pa sega vse tja do lendavskega kota, pa čez Radence, tako da se stika s prekmurskim, od tam gre njegova meja v ravni črti do Zlatoličja, od koder v črti vzhodno od Maribora na Šentilj (Toporišič, 1995).. 2.4.3 Prleško narečje Prleško narečje sega na jugovzhodu skoraj do Pragerskega in Hotinje vasi, sega vse tja do Radencev in Veržeja, pa do Središča ob Dravi in Ormoža (Toporišič, 1995).. Za prleško narečje je značilen enoglasniški samostalniški sestav, vsa sosednja narečja pa poznajo tudi dvoglasnike. Tod je prav pogosto glas ü za knjižni u. Fonem v na koncu besede, razen pred zvenečim nezvočnikom naslednje besede in pred zvenečim nezvočnikom iste besede, zastopa f. Narečje je netonemsko (Toporišič, 1995).. Narečja določa slušni vtis, ki vključuje izgovor glasov, vrsto naglasa, ritma in tempa. Prleško narečje ima na primer jakostni naglas. Na nastanek narečij vplivajo predvsem. 25.

(38) zgodovinski, zemljepisni in družbeno-politični dejavniki. Po opisu Rudolfa Kolariča (1968) prleško narečje delimo na podnarečja: ‒. spodnjeprleško (vzhodno od črte Ormož–Ljutomer),. ‒. srednjeprleško (zajema Mursko polje, območje ob reki Ščavnici do reke Pesnice in spodnje Ptujsko polje),. ‒. zgornjeprleško (severno od Ptuja med Dravo in Pesnico je značilen en del zgornjeprleških govorov, za gornje Ptujsko polje in Dravinjo med Dravo je značilen kujleški govor).. Danes se pojavljajo še druga poimenovanja: »vzhodnoprleški govor, osrednjeprleški govor in zahodnoprleški govor« (Prlek priša, Prlek ša, 2007, str. 8‒9).. Osnovna razlika med vzhodnim in osrednjim prleškim narečjem je v deležniku na -l za moški spol. Vzhodno od črte Ormož‒Ljutomer je v rabi končnica -o (je delo, je sedi(j)o, prišo), zahodno od črte Ormož–Ljutomer pa je končnica -a (je dela, seda, priša). Posebnosti se pojavijo tudi v poimenovanju nekaterih besed. Značilni so monoftongi: »zelo ozki o (gnoj), ozki o (glava, nastane tudi iz dolgega naglašenega a – glova), u nastane iz sklopa ol (volk – vuk), ü (usta- vüsta, čebula – lük), i (miza), zelo ozek e (zvezda, greh), ozek e (led, let), široki e (zêlje, pês, žênska), dolgo naglašeni knjižni a se izgovori kot ozki o (trava ‒ trova). Naglašen polglasnik postane široki e (pəs ‒ pês). Ohranjen je zlogotvorni r (prst, trs). Končni -i v izgovoru oslabi, zato se sliši kot e (dosti ‒ doste). Širokega o-ja narečje nima, besede se izgovorijo ozko ali zelo ozko proti u-ju. Soglasnik v je spremenjen v f (vse – fse), pred u se pojavlja v (ura – vüra), končni m prehaja v n (delam – delan), besede na nj prehajajo v n ali j (njiva ‒ jiva), lj preide v l (nedelja – nedela), dl se spremeni v l (jedla – jela), šč se spremeni v hč (pišče – pihče, tašča – tahča)« (Prlek priša, Prlek ša, 2007, str. 9‒10).. V moških sklanjatvah se v dajalniku in mestniku namesto končnice -u pojavi -i (na morju – na morji, psu – pesi), pri ženski sklanjatvi v orodniku se pojavi končnica -j (z roko – z rokoj) (Prlek priša, Prlek ša, 2007).. 26.

(39) Še druge jezikovne značilnosti: Soglasnik: f < v (fsi – v naših); j iz mehkega n (kojiči) in l iz mehkega l (najbol); šč ohranjen (poščiti); -n < -m (tan); vzglasni zvočnik v zahteva pred seboj zveneči nezvočnik (vedž vina). Samoglasniki: ü < u (drügi); i < nenaglašeni ü (pisti); o < a (fošenki, rizoč); u < l (duge, prepuni); i < e, ü (rizoč, pisti), r < ri (priprovi); u < ov (megluno). Samoglasniški upad: i (kelko, telko); u (škodje); o < əu (zroso); prim. še izpad soglasnika: ka < kda. Oblikoglasje: najprle (< prvle ''najprej''); kelko, telko; nu < ino; de < bode; kere < ktere; tote (te); najbolje (najbolj). Besedje: fošenk (pust), kda (ko), prevoč (rek), te (tedaj), ka (da), primeren (važen), gorica (vinograd) (Toporišič, 1995). Intonacija: ohranil se je padajoč intonacijski tok posameznih besed. Naglas pa je jakosten (prav tam).. 2.5. Raba narečja in knjižnega jezika v vrtcu. Jan (2009) meni, da bi morali v šoli ali v vrtcu upoštevati sistem jezika, ki ga v sebi nosi otrok od otroštva in se oblikuje v okviru domačega narečja. Pri pouku slovenščine in obravnavanju jezika v vrtcu bi moralo biti izhodišče narečje, saj predstavlja sklenjen sistem, ki je povezan s knjižnim jezikom, je v korelaciji z njegovo normo.. Namen šole je, da pri pouku slovenščine otroci usvojijo knjižne zvrsti slovenskega jezika, ob tem pa ne bi bilo slabo, če bi uzavestili tudi kraju pripadajoč narečni ali mestni govor ter ga primerjali in razlikovali tiste najbolj tipične razlike med knjižnim jezikom (Smole, 2009).. V vrtcu se srečujemo z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika. Otroku ne smemo preprečiti uporabe knjižnega jezika in stika z njim. V skupinah je pomembno, da uporabljamo tako knjižni jezik kot tudi narečje (Saksida in Kranjc, 2008). 27.

(40) Otroke moramo seznaniti s tem, da je slovenski jezik naš uradni jezik in naš državni jezik in da imajo druge države svoje uradne jezike. Ob srečevanju z drugimi jeziki otroci spoznavajo funkcijo jezika pri oblikovanju lastne identitete in lastne kulture. Ob ustreznem zgledu odraslih je otrok sposoben razlikovati med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (prav tam).. Vsak posameznik bi se moral že kot otrok seznaniti z razliko, ki je med knjižnim jezikom in narečjem. Zato otrok v vrtcu naj spoznava razlike ob konkretnih primerih, ki se pojavijo v komunikaciji (Saksida in Kranjc, 2008).. Jezikovne dejavnosti v vrtcu zajemajo širok obseg sodelovanja in komunikacije z drugimi otroki in odraslimi. Otroku moramo dati na voljo knjige, saj bo tako vedel, da s pomočjo knjig širi svoje znanje. Knjigo spoznava tudi kot vir informacij, ki jih lahko potem prenese med vrstnike. Odrasli mu morajo brati, saj ob tem doživlja ugodje, veselje in zabavo. Književna vzgoja v družinskem in vrtčevskem okolju mu omogoča literarnoestetsko doživljanje. Področje jezika v vrtcu obsega obširen izbor dejavnosti, ki jih delimo v manjše skupine:  govorna vzgoja, ki združuje poslušanje in govorjenje, verbalno in neverbalno komunikacijo, razvijanje slovnične in pragmatične zmožnosti;  književna vzgoja kot komunikacijski model, ob kateri otrok doživlja in komunicira z literaturo, odraslimi in vrstniki;  predopismenjevanje v povezavi z govorno vzgojo, ki združuje predbranje in predpisanje kot spoznavanje simbolov pisnega jezika ter različnih vrst in funkcij tiska ter knjige kot vir informacij;  književna vzgoja, kjer je knjiga vir informacij (Grginič, 2005, str. 53).. 2.6. Kurikulum za vrtce in jezik. Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, sprejet leta 1999, ki vsebuje koncept in sistem predšolske vzgoje pri nas. Gre za dokument, ki na eni strani spoštuje tradicijo 28.

(41) vrtcev, na drugi strani pa dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Grginič, 2005).. Kurikulum zajema šest večjih področij, ki se med seboj prepletajo. Jezik, umetnost, gibanje, matematika, narava in družba so prepletena področja, predvsem jezik ima dve vlogi, je posebno področje in tudi načelo, ki povezuje ostala področja dejavnosti (prav tam).. Odrasli v vrtcu delujejo s svojim vedenjem v celoti spodbudno in pomirjajoče. Vzgojiteljica je ves čas med otroki, je usmerjevalec, je vzgled za prijetno in prijazno komunikacijo. V vrtcu ne bi smelo zmanjkati časa za pogovor, pripovedovanje, razlago, opisovanje, igro vlog in podobno, saj je vse to pomembno za otrokov čustveni, socialni in spoznavni razvoj (Saksida in Kranjc, 2008).. Kurikulum za vrtce navaja, da je predšolsko obdobje najpomembnejše obdobje za razvoj govora. Otrok v tem obdobju komunicira in sodeluje z odraslimi, otroki, seznanja se s pisnim jezikom, spoznava nacionalno in svetovno književnost. Poskušajo izražati čustva, mnenja, želje, misli ter razumejo sporočila drugih (Kurikulum za vrtce, 1999).. Otroci se jezika učijo preko različnih dejavnosti v vrtcu, preko poslušanja in branja. Preko opisovanja in pesmic, preko podajanja navodil, izštevank, šaljivk, ugank, preko socialnih iger, jezika se uči tudi od vrstnika (Kurikulum za vrtce, 1999).. Temeljni cilj jezika je razumevanje jezika kot temelj lastne identitete. Globalnih ciljev je kar nekaj, za našo diplomsko nalogo pa sta predvsem pomembna: zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in druge kulture ter doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika (prav tam).. 29.

(42) Kurikulum za vrtce (1999) našteva kar nekaj primerov dejavnosti. V obdobju od 1. do 3. leta je ena izmed zelo pomembnih dejavnosti, da se v vrtcu v vsakdanji komunikaciji otrok srečuje z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika. Pri otrocih, starih od 3 do 6 let, je primernih dejavnosti, ki se navezujejo na našo diplomsko nalogo, več: ‒. Otrok je v vsakdanji komunikaciji priča različnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot državni jezik, hkrati pa dobi tudi informacijo o tem, da na drugih področjih obstajajo drugi jeziki.. ‒. Otrok razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižno govorjeni jezik : narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju.. ‒. Otrok je v vsakdanji komunikaciji priča razširitvi uporabe knjižnega jezika in večje število govornih položajev.. ‒. Otrok spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 21).. Zelo pomembna pa je tudi vloga vzgojitelja, ta je v kurikulumu opredeljena kot vloga odraslega. Vzgojitelj mora veliko brati in pripovedovati otrokovi starosti primerne pravljice, uganke, uprizarjati lutkovne igrice in otroku že v tem odboju omogočiti stik s književnim jezikom in mu s tem omogočiti ob narečju in pogovornem jeziku spoznati tudi knjižno zvrst jezika. Otrok mora dobiti možnost, da je ustvarjalen v jeziku, ga spodbujati pri usvajanju komunikacije, mu nuditi možnost različnih oblik sporočanja, na primer: pogajanje, razpravljanje, načrtovanje (Kurikulum za vrtce, 1999).. Jezik je pomemben in ključen za otrokov razvoj, zato je potrebno jezikovne dejavnosti tudi načrtovati in jih izvajati. Pomembno pa je, da se vse dejavnosti prepletajo in so povezane, prav tako pa se morajo prepletati tudi vsa področja kurikuluma, saj so vsa pomembna za otrokov razvoj.. 30.

(43) 3. EMPIRIČNI DEL. 3.1. Namen. Govor je zelo pomemben v razvoju človeka in igra pomembno vlogo v človekovem življenju. Brez govora bi se težko sporazumevali, pogovarjali, komunicirali doma, v vrtcu, v šoli, pri delu ... Pomembno je, da poznamo in govorimo knjižni jezik, ne smemo pa pozabiti na narečje in njegove značilnosti. Otrok odrašča v kraju, kjer govorijo določeno narečje, in pomembno je, da ga seznanimo s tem in učimo govoriti tako v narečju kot v knjižnem jeziku. Razvijati je potrebno oboje.. Namen diplomskega dela z naslovom Raba narečja in knjižnega jezika pri predšolskih otrocih je bil preveriti, ali v opazovanem vrtcu uporabljajo narečje ali knjižni jezik ter ali je različna raba vezana na posamezne okoliščine.. V empiričnem delu je prikazana raba narečja in knjižnega jezika pri otrocih, vzgojiteljici in študentki (bodoči vzgojiteljici). Do rezultatov smo prišli preko opazovanja v skupini v vrtcu. Z zaključnim delom želimo tudi raziskati, kakšen vpliv imajo starši na rabo knjižnega jezika pri otrocih; do rezultatov smo prišli preko anketnega vprašalnika za starše.. 3.2. Opredelitve raziskovalnega problema. V naši raziskavi nas je zanimalo, ali se otroci z drugimi otroki pri spontani igri pogovarjajo v narečju in kako se otroci pri vodeni dejavnosti pogovarjajo z drugimi otroki. Zanimalo nas je tudi, kako se otroci pogovarjajo z vzgojiteljico pri vodeni in ne vodeni dejavnosti, prav tako, kako se pri vodeni in ne vodeni dejavnosti pogovarjajo s študentko, ali se vzgojiteljica z otroki pri spontani igri pogovarja v narečju in kako se pogovarja pri vodeni dejavnosti. Zanimal nas je tudi pogovor študentke z otroki pri spontani igri in pri vodeni dejavnosti ter ali usmerja otroke k rabi knjižnega jezika. 31.

(44) Anketirali smo starše, saj nas je zanimalo, kako otroke spodbujajo k rabi knjižnega jezika.. 3.2.1 Raziskovalna vprašanja 1. Ali otroci z drugimi otroki med spontano igro govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 2. Ali otroci drugim otrokom pri vodeni dejavnosti v jutranjem krogu govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 3. Ali otroci z vzgojiteljico med spontano igro govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 4. Ali otroci z vzgojiteljico pri vodeni dejavnosti govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 5. Ali otroci s študentko med spontano igro govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 6. Ali otroci s študentko pri vodeni dejavnosti govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku? 7. Ali vzgojiteljica z otroki pri spontani igri govori v narečju ali v knjižnem jeziku? 8. Ali vzgojiteljica otrokom pri vodeni dejavnosti govori v narečju ali v knjižnem jeziku? 9. Ali študentka z otroki pri spontani igri govori v narečju ali v knjižnem jeziku? 10. Ali študentka pri vodeni dejavnosti z otroki govori v narečju ali v knjižnem jeziku? 11. Ali študentka opozarja na pravilno rabo knjižnega jezika? 12. Ali in na kakšen način starši spodbujajo svoje otroke k rabi knjižnega jezika?. 3.2.2 Raziskovalne hipoteze H1: Predvidevamo, da bodo otroci z drugimi otroki med spontano igro govorili v narečju. H2: Predvidevamo, da bodo otroci drugim otrokom pri vodeni dejavnosti v jutranjem krogu govorili v narečju. 32.

(45) H3: Predvidevamo, da bodo otroci z vzgojiteljico med spontano igro govorili v narečju. H4: Predvidevamo, da bodo otroci z vzgojiteljico pri vodeni dejavnosti govorili v narečju. H5: Predvidevamo, da bodo otroci s študentko med spontano igro govorili v narečju. H6: Predvidevamo, da bodo otroci s študentko pri vodeni dejavnosti govorili v narečju. H7: Predvidevamo, da bo vzgojiteljica z otroki pri spontani igri govorila v narečju. H8: Predvidevamo, da bo vzgojiteljica pri vodeni dejavnosti govorila v knjižnem jeziku. H9: Predvidevamo, da bo študentka z otroki pri spontani igri govorila v narečju. H10: Predvidevamo, da bo študentka pri vodeni dejavnosti govorila v knjižnem jeziku. H11: Predvidevamo, da bo študentka usmerjala otroke k rabi knjižnega jezika. H12: Predvidevamo, da starši spodbujajo svoje otroke k rabi knjižnega jezika, tako da jim berejo pravljice in se o njih pogovarjajo.. 3.3. Metodologija. 3.3.1 Raziskovalne metode Za izdelavo zaključnega dela smo v teoretičnem delu uporabili deskriptivno metodo dela s študijem strokovne domače in tuje literature. Preučevali smo ob že znanih dejstvih.. V empiričnem delu smo uporabili kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega dela. Opazovali smo enaindvajset otrok, starih od 4 do 6 let. Zanimalo nas je: a) ali otroci govorijo v narečju ali v knjižnem jeziku med spontano igro in pri vodeni dejavnosti z drugimi otroki, vzgojiteljico in študentko, b) ali vzgojiteljica z otroki govori v narečju ali v knjižnem jeziku med spontano igro in pri vodeni dejavnosti ter c) ali študentka z otroki govori v narečju ali v knjižnem jeziku med spontano igro in pri vodeni dejavnosti. Pri preverjanju smo uporabili opazovalni list (Priloga A).. Anketirali smo tudi starše otrok, ki so bili vključeni v raziskavo, in prišli do rezultata, kako vplivajo na to, ali otroci uporabljajo knjižni jezik ali narečje (Priloga B). 33.

(46) 3.3.2 Raziskovalni vzorec V raziskavo je bilo vključenih enaindvajset otrok, starih od 4 do 6 let, ena vzgojiteljica in ena študentka bodoča vzgojiteljica, obe iz skupine preverjanih otrok. Z anketnim vprašalnikom smo preverjali starše otrok, ki so bili vključeni v raziskavo. Želeli smo vključiti starše vseh 21 otrok, a je bilo vrnjenih le 19 anketnih vprašalnikov. Raziskavo smo izvajali meseca maja v šolskem letu 2017/18.. 3.3.3 Postopek zbiranja podatkov Pri zaključnem delu smo uporabili kvalitativne tehnike (opazovalni list za otroke in anketni vprašalnik odprtega tipa za starše).. Osredotočili smo se na vrtec, ki spada v okolje s prleškim narečjem. Kot inštrument raziskave smo uporabili opazovalni list, s pomočjo katerega smo opazovali in beležili, kako pogosta je raba knjižnega jezika ali narečja pri opazovanih otrocih, vzgojiteljici in študentki, ter anketni vprašalnik za starše opazovanih otrok.. 3.3.4 Postopki obdelave podatkov Vse pridobljene podatke smo beležili sproti, pri opazovanju. Pri beleženju smo bili po predhodnem opozorilu mentorice pozorni na označevanje naglasnih mest v posameznih besedah ter označevanje ožin oziroma širin samoglasnikov e in o. Za obdelavo empiričnih podatkov, pridobljenih v zaključnem delu, smo izbrali kvantitativno vsebinsko analizo. Najprej smo spremljali otroke, kje in kdaj uporabljajo narečje in kdaj knjižni jezik. Opazovali smo tudi vzgojiteljico, ali kdaj uporablja narečje in kdaj knjižni jezik. Opazovali smo tudi študentko in beležili, ali govori v narečju ali v knjižnem jeziku ter ali otroke navaja na rabo knjižnega jezika ter kako jih spodbuja pri rabi knjižnega jezika.. 34.

No results found