Aspects of philosophical thought by Edvard Kocbek and the analysis of his style shown on the example of the Black orchid

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti Oddelek za filozofijo. DIPLOMSKO DELO. Mateja Renko. Maribor, 2011.

(2)

(3) UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti Oddelek za filozofijo. Diplomsko delo. VIDIK FILOZOFSKE MISLI PRI EDVARDU KOCBEKU IN ANALIZA NJEGOVE SLOGOVNOSTI NA PRIMERU ČRNE ORHIDEJE. Graduation thesis ASPECTS OF PHILOSOPHICAL THOUGHT BY EDVARD KOCBEK AND THE ANALYSIS OF HIS STYLE SHOWN ON THE EXAMPLE OF THE BLACK ORCHID. Mentorica: izr. prof. dr. Marija Švajncer Mentor: doc. dr. Drago Unuk. Maribor, 2011. Kandidatka: Mateja Renko.

(4) Lektorica: Mirjam Danilović, profesorica slovenskega jezika s knjiţevnostjo. Prevajalka: mag. Sandra Travnikar, prevajalka za angleški, nemški in slovenski jezik.

(5) ZAHVALA Današnji svet, na eni strani poln obljub, laţnega videza o svobodi, enakovrednosti in enakopravnosti, ter na drugi strani poln nestrpnosti, od sodobnega intelektualca zahteva vedno več in več. Kdaj bo dovolj? Kdaj se bomo lahko za trenutek ustavili ter začeli ţiveti preprosto in umirjeno ţivljenje? Morda nikoli, kajti tudi ţivljenje velikokrat ni enostavno. Zato pa so trenutki, ki ti jih namenijo ljudje s prijaznostjo, nasmehom, toplo in spodbudno besedo, še toliko bolj dragoceni, zlasti takrat, ko se zaveš, da je nekdo morda samo zate razbil hladno distanco in se s teboj pogovoril v miru – kot človek, ki ti je ţe od nekdaj najboljši prijatelj, tak, ki ima zate vedno pravi nasvet, ne glede na teţavnost situacije, v kateri se nahajaš ti ali on sam. Ta neprecenljiva vrednota, tesno preţeta z veliko mero razumevanja in potrpeţljivosti, je le ena od odlik mojih cenjenih profesorjev, Marije Švajncer in Draga Unuka, od katerih od samega začetka črpam veliko ţeljo po vedno novem znanju v vseh njegovih pomenih, vztrajnost v najteţjih trenutkih in upanje na vendarle boljši jutri. Izredna profesorica doktorica Marija Švajncer in docent doktor Drago Unuk – sreča je imeti tako strokovna, osebnostno odlična in predana mentorja – dala sta mi priloţnost in odprla nov pogled v prihodnost, zaradi katerih sem spoznala, da tudi sama zmorem še veliko več. Največ pa dolgujem svoji mami Ani, saj vedno znova dokazuje, da je z lastnim trudom, s trdim delom in poštenostjo mogoče doseči prav vsak cilj. Dragi moji Učitelji, z globokim spoštovanjem in iskreno – hvala..

(6) IZJAVA. Podpisani-a Mateja Renko, rojen-a 24. 7. 1982, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in Filozofija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vidik filozofske misli pri Edvardu Kocbeku in analiza njegove slogovnosti na primeru Črne orhideje, pri mentorju-ici doc. dr. Dragu Unuku in izr. prof. dr. Mariji Švajncer, avtorsko delo.. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.. ____________________________ (Podpis študenta-ke). Kraj, Maribor Datum, 17. 3. 2011.

(7) POVZETEK V diplomski nalogi so predstavljene ugotovitve, ki so nastale s preučevanjem delovanja in pisnega ustvarjanja Edvarda Kocbeka, in sicer z vidika filozofije ter jezika in njune povezanosti. Vzrok za obravnavo je bilo še vedno aktualno zanimanje javnosti za Kocbekova dela, s katerimi so povezana številna odprta vprašanja v zvezi z njegovim večstranskim udejstvovanjem. Avtorjev ustvarjalni opus je bil predmet ţe številnih in raznovrstnih razprav, zato je bil poglavitni cilj prikazati tudi drugačno plat njegovega ţivljenjskega prizadevanja, zlasti filozofske vidike njegove ustvarjalnosti. To je bilo podano na podlagi dela Kocbekove esejistične, dnevniške, pesniške in prozne zapuščine, ki so v sklopu dveh obširnejših poglavij oblikovali sklenjeno celoto. V prvem delu je natančneje predstavljen filozofski vidik z značilnostmi personalizma in eksistencializma ter vplivom nekaterih predstavnikov na avtorja, ob tem pa sta obravnavana tudi vidika etike in morale, povezana z odnosom do religije. V drugem delu je bilo preučevanje osredotočeno na analizo in prikaz značilnosti sloga umetnostnega besedila na primeru novele Črna orhideja, kjer je bil glavni predmet analize slogovni postopek pripovedovanja, pri katerem se je ugotavljalo stopnjo pojavitve posamezne besedne vrste, zlasti pa glagola in njegovih skupin, ki so dale odgovor na vprašanje, kateri slog prevladuje. Za uresničitev celovitega prikaza je bilo potrebno predstaviti tudi analizo mikro- in makrostrukture izbranega besedila, to pa s pomočjo rezultatov sondaţne raziskave in vertikalne razvrstitve najpogostejših besed – iz nje je bilo mogoče razbrati še razvrstitev sklonov ter dolţino in zgradbo povedi. Cilj empiričnega dela je bil na osnovi slogovne analize ugotoviti, kaj je v noveli takega, s čimer Kocbek. izraţa. filozofijo. personalizma. in. eksistencializma. na. ravni. umetnostnega besedila ter kako se to kaţe v rabi slogovnih moţnosti jezikovnih sredstev. Namen teoretičnega dela je bil realiziran z uporabo metode analize in sinteze, abstrakcije in konkretizacije ter komparacije in deskripcije, v drugem delu pa prav tako z metodo analize in sinteze, komparacije in s kavzalno –.

(8) neeksperimentalno metodo. Z uporabo teh metod so rezultati preučevanja potrdili, da filozofija Edvarda Kocbeka spada na področje personalizma in eksistencializma, zlasti religioznega, na katerem se najbolj zgleduje po francoskem filozofu Emmanuelu Mounierju in danskem teološkem mislecu Sörenu Kierkegaardu, pri čemer je skoraj povsod izraţena religioznost, očitna tudi v umetnostnih besedilih. Med drugim je bilo ugotovljeno občasno razhajanje med avtorjevim etičnim prizadevanjem in moralno naravnanostjo, kar je bilo razvidno iz nekaterih dnevniških in esejističnih virov. V empiričnem delu pa je bilo potrjeno, da je v noveli Črna orhideja več slogovnih postopkov, kjer je pogosta raba glagola z nekaterimi skupinami dokaz, da gre za dinamični slog pripovedovanja.. KLJUČNE BESEDE: –. pri. teoretičnem. (filozofskem). delu:. personalizem,. eksistencializem,. religioznost, etika, morala, poezija; – v empiričnem (jezikovnem): (umetnostno) besedilo, mikrokompozicija, makrokompozicija, slogovni postopek, dinamika pripovedovanja, glagol..

(9) ABSTRACT. In the diploma paper the findings are presented that result of the research of the work and written creations of Edvard Kocbek namely from the viewpoint of philosophy, the language and its connection. The reason of discussing was the still actual public interest for Kocbek‟s work, where there are still left many open questions with reference to his manysided activities. The author‟s creative opus has been already a topic in many and diverse discussions therefore my main aim is to show the other side of the efforts in his life particularly philosophic aspects of his work. This was given on the basis of Kocbek‟s work in the field of essays, diaries, his poetical and prosaic legacy that formed in connection to two wider chapters a whole entity. In the first part the philosophic aspect with the characteristics of personalism and existentialism and the influence of some representatives on the author is presented and also the aspects on ethics and morality are discussed in connection to the relation to religion. In the second part the research work was focused on the analysis and presentation of the characteristics of the style of an artistic text by the example of the short story Black orchid, where the main topic of the analysis the stylish procedure of narration was where the stage of appearing individual part of speech was assessed particularly the verb and its groups, that gave an answer to the question which style predominates. For the realization of a whole presentation it was necessary to present the analysis of micro -and macrostructures in the chosen text and that with the results of the carried out analysis and the vertical classification of words – this analysis also gave some information about the classification of cases, the length and structure of the sentence. The aim of the empiric part was to find out on the basis of a style analysis what in the short story is such a manner that Kocbek could express the philosophy of personalism and existentialism on the level of an artistic text and how this indicates in the use of style practicability in language measures. The purpose of the theoretic part was realized with the use of the method for the analyses and synthesis,.

(10) abstraction, concretization, comparison and description in the second part also with the method for the analysis, synthesis, comparison and with the causal – non experimental method. Using that kind of methods the results of research work only verified, that the philosophy of Edvard Kocbek belongs in the field of personalism and existentialism particularly religious, where he follows the most the example of the French philosopher Emmanuel Mounier and the Danish theologic thinker Sören Kierkegaard, where almost everywhere religiosity is expressed and obviously in artistic texts. All the more it was found out a periodic separation of the author's ethic efforts and the moral regulation, what was found in some diary and essay sources. In the empiric part it was verified that in the short story Black orchid exist more style procedures, where the periodic usage of the verb with some groups proves that there is a dynamic style of narration.. KEY WORDS: – in the theoretic (philosophic) part: personalism, existentialism, religiosity, ethics, moral, poetry; – in the empiric (linguistic) part: (artistic) text, microcomposition, macrocomposition, style procedure, the dynamic of narration, verb..

(11) KAZALO 1 UVOD ................................................................................................ 1 1.1 NAMEN .........................................................................................................2 1.1.1 Raziskovalne teze in hipoteze ...............................................................3 1.2 METODOLOŠKA OPREDELITEV .............................................................4 1.2.1 Raziskovalne metode ............................................................................4 1.2.2 Uporabljeni viri .....................................................................................5. 2 TEORETIČNI DEL ......................................................................... 6 2.1 PERSONALIZEM .........................................................................................7 2.1.1 Vpliv Emmanuela Mounierja ................................................................9 2.1.2 Elementi personalizma v zbirki novel Strah in pogum .......................15 2.1.2.1 Temna stran meseca ................................................................16 2.1.2.2 Blaţena krivda.........................................................................23 2.1.2.3 Ogenj .......................................................................................34 2.1.2.3 Črna orhideja ...........................................................................41 2.1.3 Sinteza .................................................................................................46 2.2 EKSISTENCIALIZEM ...............................................................................48 2.2.1 Vpliv Sörena Kierkegaarda .................................................................52 2.2.2 Vpliv Alberta Camusa .........................................................................54 2.2.3 Religioznost Edvarda Kocbeka ...........................................................56 2.2.4 Elementi eksistencializma v zbirki novel Strah in pogum ..................62 2.2.5 Sinteza .................................................................................................80 2.3 MORALNI VIDIKI IN ETIČNA NARAVNANOST NA PRIMERU VOJNIH DNEVNIKOV ........................................................................................82 2.3.1 Tovarišija (Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943)....83.

(12) 2.3.2 Listina (Dnevniški zapiski 1943) .......................................................91 2.4 FILOZOFSKA RAZSEŢNOST KOCBEKOVE POEZIJE .........................94 2.4.1 Zemlja ................................................................................................94 2.4.2 Groza ..................................................................................................96 2.4.3 Poročilo ..............................................................................................97 2.4.4 Pentagram ...........................................................................................98 2.4.5 Ţerjavica in Nevesta v črnem .............................................................99 2.4.6 Sinteza ..............................................................................................101. 3 EMPIRIČNI DEL ................................................................... 102 3.1 BESEDILOSLOVJE ..................................................................................102 3.1.1 Besedilo ............................................................................................103 3.1.1.1 Zgradba besedila ..................................................................103 3.1.1.2 Kriteriji besedilnosti .............................................................104 3.2 ZNAČILNOSTI UMETNOSTNEGA JEZIKA .........................................107 3.2.1 Tematska zgradba.............................................................................108 3.2.1.1 Namen sporočevalca in tematskost ......................................111 3.2.1.2 Narava predmeta (teme) .......................................................112 3.2.1.3 Slogovni postopek ................................................................121 Pripovedovanje.....................................................................121 Razlaganje ............................................................................122 Opisovanje ...........................................................................122 Argumentiranje ....................................................................123 Obveščanje ...........................................................................124 3.2.2 Okoliščine pripovedovanja...............................................................125 3.2.3 Zunanja zgradba besedila .................................................................126 3.2.4 Aktualnost ........................................................................................128.

(13) 3.2.5 Subjektivnost in objektivnost ...........................................................131 3.2.6 Stvarnost in estetskost ......................................................................132 3.2.7 Deiktični izrazi .................................................................................132 3.2.8 Kataforični in anaforični odnosi.......................................................134 3.3 SLOGOVNOST (SONDAŢNA RAZISKAVA) .......................................136 3.3.1 Analiza vertikalne razvrstitve najpogostejših besed ........................146 3.3.2 Sinteza ..............................................................................................148 3.4 OBLIKOVNA RAVNINA.........................................................................148 3.4.1 Raven oblikoslovja in distribucija sklonov ......................................148 3.4.2 Raven skladnje in distribucija povedi .............................................153 3.4.3 Zgradba povedi.................................................................................157 3.4.4 Delovanje analiziranih sredstev v besedilu ......................................157 3.4.5 Prikaz pogostnosti besednih vrst ......................................................159 3.4.5.1 Nominalni slog .....................................................................174 3.4.5.2 Dinamični slog .....................................................................174 3.4.6 Sinteza ..............................................................................................205. 4 SKLEP ........................................................................................... 206 5 VIRI IN LITERATURA .............................................................. 210.

(14) KAZALO TABEL, PREGLEDNIC, GRAFOV IN SLIKOVNIH PRIKAZOV A) Tabele Tabela 1: Prikaz pogostnosti besed tujega izvora ................................................114 Tabela 2: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste .....................................118 Tabela 3: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste v jedru besedila ...........118 Tabela 4: Prikaz zastopanosti posamezne besedne vrste na koncu besedila ........119 Tabela 5: Prikaz števila besednih vrst na začetku besedila ..................................137 Tabela 6: Prikaz števila besednih vrst v jedru besedila........................................138 Tabela 7: Prikaz števila besednih vrst na koncu besedila ....................................139 Tabela 8: Prikaz deleţa besednih vrst na začetku besedila ..................................139 Tabela 9: Prikaz deleţa besednih vrst v jedru besedila ........................................140 Tabela 10: Prikaz deleţa besednih vrst na koncu besedila ..................................140 Tabela 11: Prikaz deleţe vseh analiziranih besednih vrst ....................................141 Tabela 12: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na začetku besedila.................................................................................................................144 Tabela 13: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst v jedru besedila.................................................................................................................145 Tabela 14: Prikaz delitve besed v sklopu posameznih besednih vrst na koncu besedila.................................................................................................................146 Tabela 15: Prikaz števila sklonov na začetku besedila ........................................149 Tabela 16: Prikaz števila sklonov v jedru besedila ..............................................150. 1.

(15) Tabela 17: Prikaz števila sklonov na koncu besedila ...........................................150 Tabela 18: Razvrstitev sklonov po odstotkih na začetku besedila .......................151 Tabela 19: Razvrstitev sklonov po odstotkih v jedru besedila .............................151 Tabela 20: Razvrstitev sklonov po odstotkih na koncu besedila ........................152 Tabela 21: Prikaz delitve povedi po straneh na začetku besedila ........................153 Tabela 22: Prikaz delitve povedi po straneh v jedru besedila ..............................154 Tabela 23: Prikaz delitve povedi po straneh na koncu besedila...........................155 Tabela 24: Prikaz pogostnosti vzkličnih, vprašalnih in enostavčnih povedi .......156 Tabela 25: Prikaz pogostnosti samostalniške besede ...........................................160 Tabela 26: Prikaz pogostnosti pridevniške besede...............................................162 Tabela 27: Prikaz pogostnosti glagola in gramatičnega glagola ..........................164 Tabela 28: Prikaz pogostnosti predloga ...............................................................166 Tabela 29: Prikaz pogostnosti veznika.................................................................168 Tabela 30: Prikaz pogostnosti prislova ................................................................170 Tabela 31: Prikaz pogostnosti členka ...................................................................172 Tabela 32: Prikaz pogostnosti povedkovnika ......................................................173. B) Preglednice Preglednica 1: Nepolnopomenski glagoli, nastali iz glagolov obstajanja ............176 Preglednica 2: Fazni pomoţni glagoli ..................................................................177 Preglednica 3: Limitni pomoţni glagoli ...............................................................178 Preglednica 4: Modalni pomoţni glagoli .............................................................180 Preglednica 5: Trajni (nedovršni) polnopomenski glagoli ...................................181. 2.

(16) Preglednica 6: Ponavljalni glagol ........................................................................183 Preglednica 7: Pogostostni glagoli .......................................................................184 Preglednica 8: Ingresivi........................................................................................185 Preglednica 9: Terminativi ...................................................................................186 Preglednica 10: Momentativi ...............................................................................187 Preglednica 11: Finitivi ........................................................................................188 Preglednica 12: Aktivi..........................................................................................189 Preglednica 13: Pasivi ..........................................................................................191 Preglednica 14: Refleksivi tantum in refleksivi s povratnim osebnim zaimkom 193 Preglednica 15. Rezultativni glagoli ....................................................................196 Preglednica 16: Glagoli govorne dejavnosti ........................................................197 Preglednica 17: Glagoli mišljenja ........................................................................197 Preglednica 18: Glagoli gibanja ...........................................................................198 Preglednica 19: Menjava teme v okoliščinah časa in prostora ............................202. C) Grafi Graf 1: Primerjava deleţev besednih vrst v analiziranem besedilu .....................142 Graf 2: Skupni odstotni deleţ besednih vrst v analiziranem besedilu .................143 Graf 3: Primerjava odstotnega deleţa sklonov v analiziranem besedilu..............152. Č) Slikovni prikazi Slikovni prikaz 1: Linearno dogajanje z zaviralnimi segmenti ............................201 Slikovni prikaz 2: Potek dinamike pripovedovanja .............................................205. 3.

(17) 1 UVOD Diplomska naloga je rezultat preučevanja del pisatelja, esejista, pesnika in prevajalca Edvarda Kocbeka (1904–1981). Na podlagi izbranih besedil bo v ospredje postavljen predvsem kot intelektualec, personalist, eksistencialist in etik. Vzrok za preučevanje avtorjeve literature in delovanja je dejstvo, da je po eni strani znana in cenjena osebnost, po drugi ustvarjalec, okrog katerega (predvsem zaradi politične aktivnosti) so mnenja še vedno deljena, njegova dejavnost pa vidna na različnih področjih, segajočih vse od umetnostnega ustvarjanja do krščanskega in etičnega prizadevanja. Kljub raznovrstnosti obravnave je še vedno odprtih veliko vprašanj v zvezi z njegovim udejstvovanjem, vrednim ponovnega in drugačnega pregleda, preučevanega s časovno distanco. Ob študiju virov, zlasti esejev in novel, je med drugim bilo ugotovljeno njegovo zanimanje za filozofijo in to, da jo je prenašal v svoja besedila. Veliko filozofskih misli je v zbirki Strah in pogum – tu so realizirane z jezikovnimi (slogotvornimi) sredstvi, ki jih potencialno omogoča sestav jezika, uresničujejo pa se kot enkratnost organiziranosti teh sredstev v omenjenem (umetnostnem) besedilu. Podobne misli so del tudi njegovih vojnih dnevnikov – med njimi sta izbrana najodmevnejša, Tovarišija in Listina –, ki v slovenski prozi predstavljajo pomemben zgodovinski vir in primer redkih del, nastalih v času druge svetovne vojne.. Prvi sklop naloge bo sklenjen s pregledom poezije, v drugem pa bo podana podrobna besedilna analiza Kocbekovega sloga na primeru novele Črna orhideja; interpretirana bo na makroin mikroravni. Na besediloslovni ravni bodo najprej navedene značilnosti in zgradba besedila s kriteriji, potrebnimi za uresničitev pogojev posameznega tipa besedila. Poglavje o značilnostih umetnostnega jezika bo vsebovalo podatke o tematski sestavi, slogovnih postopkih, prisotnih v danem tekstu, prvinah zunanje zgradbe, deiktičnih sredstvih ter ob tem še deskripcijo in eksplikacijo kataforičnih in anaforičnih odnosov. Empirični del bo sklenjen s poglavjema o slogovnosti, tam bodo ugotovitve predstavljene na osnovi sondaţne. 1.

(18) raziskave, in o oblikovni ravnini, razdeljeni na področji oblikoslovja in skladnje z distribucijama sklonov in povedi, prikazom ter razlago funkcioniranja besedilnih sredstev v besedilu, ki jima sledijo sheme o besednovrstni pogostnosti ter opredelitvi nominalnega in dinamičnega sloga.. 1.1 Namen Tema je bila izbrana zaradi še vedno odprtih vprašanj s področja filozofije in jezika. Namen naloge je prikazati drugačno plat ustvarjanja in delovanja Edvarda Kocbeka, ki ga mnogi vidni predstavniki in predstavnice slovenske inteligence še danes visoko cenijo. Dejstvo je, da so avtor in njegova dela bili predmet številnih razprav, zato je bilo preučevanje osredotočeno na njegova dela in ne toliko na interpretacije le-teh, in to ne glede na raznovrstnost in kakovost. Glavni cilj je obravnava avtorja in besedil s filozofskega in jezikovnega vidika, a na ravni, ki bo odpirala nova izhodišča za nadaljnjo razpravo. Naloga bo vsebovala dva dela; namen teoretičnega je prikazati delovanje in umetnostno ustvarjanje pisatelja, esejista, pesnika in prevajalca Edvarda Kocbeka, in sicer na primerih njegovih vojnih dnevnikov Tovarišija in Listina, zbirke novel Strah in pogum, nekaterih esejev ter poezije. S poglabljanjem v te knjige je v prvem delu v sklopu širših poglavij predstavljen njegov filozofski vidik ustvarjanja ter vpliv personalizma in eksistencializma na avtorja. Navedeni viri so bili tudi izhodišče za iskanje njegovih moralnih vidikov in etičnih prizadevanj, skupaj z odnosom do religije. Drugi del je predvsem empirični in je naravnan na analizo ter prikaz značilnosti sloga umetnostnega besedila na primeru novele Črna orhideja. Tu je bil predmet preučevanja slogovni postopek pripovedovanja, ki se v obravnavanem besedilu uresničuje s slogovnostjo posebnosti variiranja z glagolom (dinamični slog). Eden. 2.

(19) od namenov je analizirati mikro- in makrokompozicijo izbranega umetnostnega besedila, pri čemer bodo predstavljene njegove slogotvorne značilnosti, in sicer: analiza vertikalne razvrstitve najfrekventnejših besed in distribucija sklonov, dolţina in zgradba povedi, ki se kaţejo na oblikovni ravni, ob tem pa še delovanje besedilnih sredstev v besedilu. Cilj je na osnovi slogovne analize ugotoviti, kaj je v noveli takšnega, s čimer Kocbek implicitno ali eksplicitno izraţa filozofijo personalizma in eksistencializma na ravni (umetnostnega) besedila ter kako se to kaţe v uporabi slogovnih moţnosti jezikovnih sredstev.. 1.1.1 Raziskovalne teze in hipoteze Temelji zastavljenih ciljev v teoretičnem delu so bili zasnovani z naslednjimi izhodišči: – filozofija Edvarda Kocbeka v glavnem sega na področji personalizma in eksistencializma; – Kocbek se najbolj zgleduje po francoskem personalistu Emmanuelu Mounierju in danskem krščanskem teološkem mislecu Sörenu Kierkegaardu; – religiozne prvine so vidne na vseh področjih avtorjevega ustvarjanja; – etično prizadevanje in moralna naravnanost nista vedno v skladu z njegovimi javnimi pričevanji, kar je razvidno iz nekaterih pisnih virov; – filozofska razseţnost je očitna tudi v poeziji. V empiričnem: – novela Črna orhideja je umetnostno besedilo, v njem je več slogovnih postopkov; – raba glagola in drugih sredstev kaţe na dinamični slog pripovedovanja;. 3.

(20) – besedilna analiza Kocbekovega sloga bo interpretirana na osnovi prikaza makroin mikroravni; – z besedilotvornimi sredstvi bodo predstavljene značilnosti in zgradba besedila ter kriteriji za uresničevanje pogojev posameznih besedilnih tipov.. 1.2 METODOLOŠKA OPREDELITEV Struktura naloge je teoretična in empirična, na osnovi tega je bila izbrana ustrezna metodologija dela.. 1.2.1 Raziskovalne metode. Zastavljeni cilji v prvem delu naloge so bili doseţeni z uporabo naslednjih metod: – analize in sinteze: pri analizi besedila, obravnavi posameznih avtorjevih značilnosti, preučevanju in razčlenitvi nekaterih dejstev ter tvorjenju omenjenih posplošitev; – abstrakcije in konkretizacije: za problemski prikaz Kocbekovih razhajanj med etičnimi vidiki, moralno naravnanostjo in njegovim dejanskim delovanjem; – komparacije in deskripcije: z njima so bile ilustrirane in podprte druge uporabljene metode, še zlasti pri primerjavi filozofskih teoretičnih pojmov in filozofski interpretaciji vojnih dnevnikov ter zbirke novel.. Metode, uporabljene v drugem delu: – analize in sinteze: za izvedbo sondaţne raziskave in analizo umetnostnega besedila, sintetiziranje lastnosti in značilnosti besedilotvornih sredstev; – deskripcije: pri opisu teoretičnih osnov, predstavitvi in razlagi rezultatov sondaţne raziskave ter interpretaciji oblikovnih segmentov;. 4.

(21) – komparacije: pri obravnavi podobnosti in razlik znotraj slogovnosti; – kavzalna – neeksperimentalna: pri vzročni razlagi filozofskih pojavov v noveli v sklopu preučevanja funkcioniranja jezikovnih oziroma slogovnih sredstev v okviru besedilotvornosti.. 1.2.2 Uporabljeni viri Začetek raziskovanja izbrane teme je bila analiza novele Črna orhideja, vendar je bilo po določenih vsebinskih ugotovitvah preučevanje razširjeno še na preostale tri novele iz zbirke Strah in pogum, pri čemer so bila odkrita nova izhodišča. Ta so spodbudila k študiju Kocbekovih vojnih dnevnikov Tovarišija in Listina. Za celostno obravnavo ter oblikovanje vseh tez in predpostavk je bilo potrebno preučiti tudi avtorjeve eseje, zbrane v zbirkah Svoboda in nujnost ter Sodobni misleci, in poezijo; tako je bil omogočen zaokroţen pregled nad njegovim ustvarjanjem in delovanjem.. Zaradi zagotovitve objektivnosti so bili osnova raziskovanja zgolj primarni viri, torej dela Edvarda Kocbeka in dela avtorjev, po katerih se je zgledoval. Sekundarni viri so bili uporabljeni z namenom ponazoritve in potrditve določenih primerov, povezanih z udejstvovanjem obravnavanega avtorja.. 5.

(22) 2 TEORETIČNI DEL Mnenja strokovnjakov z različnih področij so velikokrat deljena – nekateri trdijo, da se umetnost in filozofija srečujeta pri določanju človekovega mesta v zgodovini resnice,1 drugi pa, da je umetnost skozi zgodovino nenehno v usodnem razmerju s filozofijo, ker je postavljena v manjvreden, podrejen in zapostavljen poloţaj, zaradi katerega je obravnavana bodisi kot zgolj namenjena ugodju bodisi kot odtujena oblika filozofije. Takšno prepričanje je znano ţe od grškega filozofa in Sokratovega učenca Platona (428/27–348/47 pr. n. š.) dalje.2 Toda ne glede na to, ali sta strogo ločeni ali preučevani skupaj, je cilj umetnikov pridobivanje občinstva in prizadevanje za to, da bi njihova dela učinkovala kot vir estetskega izkustva. (Kante, 2001: 123) Obe smeri je prepletal tudi Edvard Kocbek, ki je filozofijo vnašal v svoja umetnostna in druga besedila. Prvi sklop naloge je namenjen širšemu pregledu in analitični filozofski obravnavi besedil Edvarda Kocbeka. Avtorjevo delovanje je sicer obseţnejše, ob postavkah personalizma in eksistencializma posega namreč tudi na področje krščanske metafizike, politike – tam je bilo njegovo delovanje najvidnejše –, prevajalstva in pedagoškega ter uredniškega dela. Predstavljena analiza zajema le del njegovega opusa, torej predvsem tista dela, ki so v času njegovega ţivljenja in po njem veljala oziroma so v javnosti še zmeraj sprejeta kot novost na prehodu med obdobji tedanjega časa.. 1. Valentin Kalan, Umetnost in resnica, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2006, str. 142. Avtor. povzema misli iz Heideggerjeve razprave Kaj je to – filozofija? (Was ist das – die Philosophie?), v slovenskem prevodu izdane v zbirki Izbrane razprave (1967). Prvič je bila objavljena leta 1955 na predavanju kot uvod v pogovor; v slovenščino jo je prevedel Ivan Urbančič. 2. Polona Tratnik, Konec umetnosti, Zaloţba Annales, Koper, 2008, str. 230. Avtorica povzema. Dantove teze, ki jih je zapisal v delu Filozofsko razvrednotenje umetnosti (The Philosophical Disenfranchisment of Art). Omenjeno Dantojevo delo sta v slovenščino prevedla Irma Plajnšek in Vid Sagadin, izdano pa je bilo pri Študentski zaloţbi v Ljubljani (2006).. 6.

(23) Glede na izbor virov sta predmet preučevanja filozofski smeri personalizem in eksistencializem, izraţeni v zbirki novel, esejih, dnevniških zapiskih in pesniških zbirkah. Značilnosti teh filozofskih smeri so bile raziskovane zlasti v prvih treh tipih besedil, dodane pa so tudi ugotovitve o vplivu predstavnikov, med katerimi sta najpomembnejša Emmanuel Mounier (1905–1950), francoski filozof, in Sören Kierkegaard (1813–1855), danski teološki mislec in predhodnik eksistencializma. Ločeni poglavji bosta sklenjeni s filozofskimi interpretacijami novel iz zbirke Strah in pogum. Raziskava je bila med drugim usmerjena v iskanje odgovora na vprašanje, ali teze v raznovrstnih interpretacijah potrjujejo način avtorjevega dejanskega delovanja – zlasti etičnega in moralnega, ki je vseskozi prepleteno z religiozno naravnanostjo –, to se v njegovih tekstih, namenjenih javnosti, ponekod razlikuje od osebnih, na primer v pismih, zbranih v Osvobodilnih spisih. Slednja so sicer osebne narave, vendar so kljub temu objavljena ter bralcem in bralkam neomejeno dostopna, zato jih je potemtakem dovoljeno vključiti v premišljevanje in prav pri njih iskati potrditev za dokaz o drugačnosti ţe uveljavljenega prepričanja. Tudi v Kocbekovi poeziji je očitna filozofska refleksija, zato bo nekaj strani namenjenih tudi temu področju njegovega ustvarjanja.. 2.1 PERSONALIZEM. Dvajseto stoletje velja za eno najbolj nemirnih obdobij, saj sta se v manj kot tridesetih letih zgodili kar dve svetovni vojni. To je bil čas gospodarske krize, oslabljenih moralnih vrednot oziroma na eni strani premočne ţelje posameznikov po oblasti in na drugi mnoţice podrejenih ljudi, zazrtih v negotovo prihodnost in prepuščenih vladi samovoljnih voditeljev. Kaotičnost teh teţkih razmer je globalno druţbeno stanje razdelila na skrajnosti – medtem ko so se posamezni narodi zdruţevali v svojih ideoloških prepričanjih, so se na svetovni oziroma evropski ravni prav tukaj kazala velika razhajanja. O tem obdobju piše tudi francoski filozof Alain Badiou (r. 1937), ki trdi, da po mnenju nekaterih. 7.

(24) zgodovina predstavlja trdno oporo vsake politike, kar je vidno zlasti v dvajsetem stoletju, poimenovanem totalitarno stoletje – zaznamovano je bilo s tako grozovitimi dogodki, da je edini pojem, s katerim je mogoče najbolj ustrezno izraziti njegovo enotnost, pojem zločina, zlasti odkar je povezan z drţavo. (Badiou, 2005: 10) V obdobjih nemirov in političnih trenj so se nekateri intelektualci usmerjali k drugačnemu razmišljanju, s katerim so oblikovali filozofske smeri – z njimi in s publikacijami pa so nato svoje ideje in usmeritve posredovali javnosti. Okoliščine so pripomogle k vse večji usmerjenosti h kapitalu, kar je sproţilo postopni razvoj vse bolj očitnega druţbenega razslojevanja, pri določenih skupinah pa ţeljo po vrnitvi k človeku, njegovemu prizadevnemu delovanju in premalo upoštevanim oziroma pozabljenim vrednotam. Ţeljo po moralnih in etičnih spremembah so najbolj prizadevno izraţali predstavniki personalistične smeri. Têrmin izhaja iz latinskega izraza za osebo (persona) in prav ta naj bi bila največja vrednota, kajti posameznik lahko svojo osebnost razvije samo z lastno dejavnostjo, torej z aktivnim poseganjem v druţbo. (Sruk, 1995: 251) V slovenskem prostoru se je za takšno miselno naravnanost in delovanje zavzemal Edvard Kocbek, zglede zanju pa je jemal pri francoskem filozofu Emmanuelu Mounierju, pomembnem utemeljitelju personalizma v Evropi. Ta smer se je v evropskem prostoru pojavila na začetku tridesetih let dvajsetega stoletja (pribliţno leta 1932), medtem ko je v Zdruţenih drţavah Amerike nastala ţe prej – zasnoval jo je tamkajšnji krščanski filozof Borden Parker Bowne (1847–1910), in sicer v drugačni obliki, kot je znana danes. (Sruk, 1995: 251). 8.

(25) 2.1.1 Vpliv Emmanuela Mounierja Ţivljenje in dela Edvarda Kocbeka so v največji meri zaznamovani s filozofijo personalizma, smeri, obrnjene k človeku in razvoju njegove osebnosti. Le-to bi moral vsak razvijati v odnosu do drugega, torej s skrbjo zanj, zlasti pa s konkretnim ponotranjenjem vrednot, ki bi tako temeljile na pristnem krščanskem delovanju, kajti le z dejanskim tovrstnim izvajanjem bi bilo mogoče uveljaviti takšno stanje, v katerem bi posameznik poosebljal utelešenost in širitev najvišjih moralnih in etičnih vrednot. Takšen namen in način delovanja individuuma je v evropskem prostoru oblikoval in izpopolnil Emmanuel Mounier, med drugim esejist in urednik. Bil je tudi Kocbekov osebni prijatelj. Zbirka Mounierjevih esejev, zbranih pod naslovom Oseba in dejanje,3 ponuja natančen pregled njegove filozofske misli. Odgovor na vprašanje, kako postati personalist, ter hkrati poziv javnosti, podaja ţe na samem začetku Predgovora k eseju Kaj je personalizem? (Qu‟est-ce que le personnalisme?, 1947), in sicer: »Personalist ne postaneš tako, da se izneveriš tistemu, čemur si bil prej zvest, ali tako, da zapustiš praktične vidike, ki si jih izbral za razrešitev praktičnih vprašanj. Lahko si kristjan in personalist, socialist in personalist in – zakaj pa ne? – komunist in personalist, če si komunist tako, da ne nasprotuješ temeljnim vrednotam, ki jih tu pojasnjujemo.« (Mounier, 1990: 7) Navedena misel kaţe na bistvo te filozofske smeri, to pa je, da ni pomembno, kateri politični ideologiji človek pripada, temveč je pomemben njegov čut za humanost in zmoţnost empatije, s čimer bi bilo mogoče globalno dvigniti stopnjo napredka človeštva na višjo raven. Biti idejni vodja in aktivni član določene skupine s skupnim nazorom pa ni dovolj. Za uresničitev idej in širšo prepoznavnost je potrebno katero koli filozofsko ali 3. Zbirka Mounierjevih esejev je poleg njegovih člankov eno redkih prevedenih del takšne oblike v. slovenski jezik. Prevodi prispevkov so zbrani pod izvirnim slovenskim naslovom.. 9.

(26) drugo miselno naravnanost posredovati naprej. Mounier je to delno uresničil s pomočjo svoje revije Espri (fr. Esprit), namenjene objavljanju prispevkov članov takratne francoske intelektualne elite oziroma judovsko-krščanskih humanistov: Jacquesa Maritaina (1882–1973), Henrija Bergsona (1859–1941), Gabriela Marcela (1889–1973) in drugih. (Mounier, 1990: 236) Vzrok za nastanek revije (prvič je izšla leta 1932) je bil začetek personalističnega gibanja leta 1929, ko se je temu vzporedno zgodil polom na Wall Streetu, njegove posledice pa so se nadaljevale vse do druge svetovne vojne in naprej. (Mounier, 1990: 10) Pri razlagi pojma personalizma Mounier opozarja na nekatere teţave, zlasti ob pojavu te smeri; obstajala je namreč nevarnost kot posledica njene moči, saj se je bolj kazala potreba po uporu proti duhovnemu kaosu kakor ohranjanje politične moči, usmerjene proti druţbenemu neredu. Avtor pojasnjuje, da jih je v tem vzdušju usmerjala naravnanost k čistim vrednotam in sredstvom, intelektualna vzgoja pa jih je najprej vodila v iskanje očiščenja pojmov. (Mounier, 1990: 12–13). Narava Mounierjevih filozofskih pojmovanj je vzbudila zanimanje tudi pri slovenskem krščanskem socialistu Edvardu Kocbeku. Pri obeh avtorjih se namreč človekoljubna prizadevanja najbolj kaţejo na etični in moralni ravni, tesno povezani z duhom krščanstva – prav to vodilo naj bi imelo največji pomen pri razvijanju osebnosti vsakega posameznika in njegovega odnosa do drugega –, ki zapoveduje polno ţivljenje in delovanje v smislu človekovih vrednot. Francoski filozof je Kocbeku za zgled, kar potrjuje ne samo prevzemanje njegovih idej, sprejetih v skoraj vsa besedila slovenskega pisatelja in pesnika, temveč tudi njuno osebno prijateljstvo. Slovenski pisec je o svojem francoskem prijatelju napisal esej z naslovom Emmanuel Mounier,4 kjer o njem piše zelo idealizirano. Opiše ga namreč kot osrednjo krščansko osebnost tistega časa, človeka vzornega ţivljenja, z junaško in svetostno naravnanostjo, izrazitega voditelja in vzgojitelja z 4. Omenjeni esej je bil prvič objavljen v publikaciji Nova pot (1957), pozneje še v zbirki Sodobni. misleci (1981), izdani v letu Kocbekove smrti.. 10.

(27) zmoţnostjo zdruţevanja vseh nasprotij človeka, ţivljenja in oblikovanja le-teh v napeto ter rodovitno enoto, temu pa doda še njegovo poštenost in doslednost boja za osrednje in bistveno, to je spopadanje z največjimi nejasnostmi in nalogami oziroma zahtevami časa, in sicer s ciljem njihovega obvladovanja ter odkrivanja resnice. (Kocbek, 1981: 47–48). Mounier in Kocbek sta sicer velika zagovornika in akterja personalizma, vendar se postavlja vprašanje, ali sta svoje ideje in cilje dejansko in v popolnosti izvajala, kot to poskuša prikazati slednji. Za prvega bi to bilo teţko dokazati, pri Kocbeku pa je veliko vprašanj, ki budijo dvome o takšni idealizaciji.5 Avtor omenjenega eseja poudarja: »Oseba pri Mounieru torej ni imela zgolj filozofske funkcije, ampak mu je postala predvsem perspektiva, metoda in zahteva. Vse troje je enako pomembno.« (Kocbek, 1981: 53) Po Kocbekovi interpretaciji francoski filozof dojema osebo (odkrivajočo se v elementarni izkušnji) kot sestavno prvino človeške resničnosti in fundamentalno ter odrešilno poslanstvo, ki bi ga moralo gojiti in vzdrţevati vse prebivalstvo, zlasti njegov del, kaţoč tendenco po zdruţitvi svobode z nujnostjo in posameznika s skupnostjo. (Kocbek, 1981: 53) Gre torej za zdruţevanje nasprotij, na primer dela in celote. Toda vprašanje je, ali je takšno prizadevanje realno in uresničljivo – če je, na kakšen način? Ob študiju takih besedil se večina bralk in bralcev najverjetneje strinja s pozitivnim učinkovanjem somišljenikov personalizma (kar je značilno tudi za mnoge druge podobne misli in dobronamerno hotenje), kadar pa je govor o tem, koliko so pripravljeni za boljše druţbene razmere na področju določenih vrednot storiti sami, pa se kmalu izkaţe, da je realizacija le-teh, zlasti v tako idealiziranem smislu, le delno uresničljiva, če sploh je. Tukaj je treba upoštevati razliko med zgodovinskimi razmerami – takrat je bil vsak individuum primoran 5. Veliko je virov, ki Kocbeka in njegovo delovanje tako na političnem kot umetnostnem in. osebnostnem področju idealizirajo, ker pa je namen naloge čim bolj objektivno ter strokovno, torej s filozofskega vidika prikazati njegova prizadevanja, so nakazana tudi nekatera odprta vprašanja.. 11.

(28) bíti neke vrste boj (in sicer na vseh področjih delovanja, tudi v eksistencialnem pomenu) – in današnjimi, ki so intelektualno, druţbeno, gospodarsko in politično veliko bolj ugodne, da bi bilo mogoče bolje razumeti teţnje k razvoju takšne popolnosti človekove osebnosti in njegovega širše zastavljenega delovanja. Takemu razmišljanju bi Emmanuel Mounier gotovo oporekal, saj namreč trdi: »Človek je človek le po dejavni zavzetosti.« (Mounier, 1990: 34) To je po njegovem zatrjevanju mogoče razumeti v smislu, da ima vsak priloţnost za osebnostni razvoj in s tem moţnost usvojiti ali utrditi visoka načela humanosti (sposobnost empatije, usmerjenost k drugemu in ne vase, nematerialnost in podobno), in to ne glede na razmere v druţbi ter zgodovini, le odločitev mora sprejeti. Toda francoski personalist se po drugi strani zaveda človeške nepopolnosti, posameznikovega prizadevanja po kapitalu in blaginji (pojav koristoljubja in egoizma je v svetu prisoten vse od nastanka človeštva, zlasti tistega, o katerem pripoveduje Sveto pismo), skratka po vsem, kar vsakemu posamezniku ali posameznici daje koristi v obliki čim večjega udobja, to pa z vrednotami nima veliko skupnega. Podobno med drugim izraţa v enem od poglavij svojega eseja o personalizmu:6 »Človek je gibljiv nič, ki ustvarja svet, ko teka za praznimi upi. Nekateri priznavajo še neko človeško pogojeno stanje, nekaj meja, dejanskih ali zakonitih. Za druge je trg prost za absolutno uveljavitev posameznika, rase, razreda ali naroda, kjer določa meje sili samo spopad.« (Mounier, 1990: 40) Sporočilo navedenega citata sicer izraţa pesimizem (čeprav s temi besedami opisuje zgolj realno stanje), v njem lahko pozorni interpret opazi celo prvine fatalizma, vendar to ni zgled niti poslanica, ki ju ţeli Mounier posredovati svetu. Posameznik, odločen ukrepati v dobro vseh, je prav tako pogumen, hvalevreden in pomemben kot tisti, katerega ravnanje je usmerjeno samo k njemu samemu. Delovati v imenu dobrega potemtakem ne pomeni biti zavrţen in usmiljenja vreden, temveč aktivno in samozavestno posegati v 6. Četrto poglavje, Kriza dvajsetega stoletja, je del eseja z naslovom Kaj je personalizem? (Qu‟est-. ce que le personnalisme?). Omenjeni esej je bil prvič objavljen leta 1948; prevod v slovenski jezik je izdan skupaj z drugimi eseji v zbirki Človek in dejanje (1990).. 12.

(29) oblikovanje boljšega človeka in hkrati boljše skupnosti. Doseganje tako visoko zastavljenega cilja bi se moralo začeti postopoma, lokalno oziroma pri posamezniku, kajti prav ta bi imel moč in hkrati moţnost globalnega vpliva, kaţočega se kot posledica individualnega ukrepanja. Z osvetlitvijo nekaterih šibkih točk je bil nakazan pomanjkljiv temelj filozofije personalizma. Največja slabost je majhna verjetnost njegove realne izvedljivosti, zato se na tem mestu postavlja vprašanje, zakaj je Edvard Kocbek kljub tej jasni pomanjkljivosti za svojo primarno načelo izbral prvine prav te smeri. Eden od moţnih odgovorov je ta, da ga je pritegnila njena idealnost, kajti obdobje, v katerem je slovenski ustvarjalec ţivel in deloval, je bilo izrazito neharmonično in teţavno, zato je bila potreba po zatekanju k idealom toliko večja. Toda kljub temu je teţko najti tehten razlog za takšno izbiro intelektualca, kot je bil Kocbek, razen če je to mogoče pripisati posledici njegovega optimizma, zaradi katerega ni upošteval stopnje realne moţnosti uresničitve svojih osebnih prizadevanj. V eseju, posvečenem Emmanuelu Mounierju, sicer navaja, da je po prepričanju slednjega perspektiva personalizma duhovni realizem (v njem se usoda človeka povzema v vsej svoji razseţnosti – snovni, duševni, transcendentni), postavljen proti abstraktnemu idealizmu in materializmu ter pozivanje človeka k osebni izpopolnjenosti z namenom zdruţitve v človeštvo kot celoto. (Kocbek, 1981: 53) Po Kocbekovem mnenju je Mounier izbral najteţji način za uresničitev človekove moralne prenove in medsebojnega človeškega povezovanja, saj se je odločil za skoraj nerazumno naporno delovanje, s ciljem ustvariti za človeka novo zdruţitev kljub vednosti o nezrelosti alternativ – človeka namreč čaka še dolgo tavanje v skrajnostih, šele potem bo našel pomirjenost v uravnoteţeni resnici časa. (Kocbek, 1981: 54) Mounierjeva vizija ga je hkrati tako osvojila, da je svojo prvo odgovornost videl v brezkompromisni ločitvi duha in politike, in sicer s prizadevanjem osvoboditi osebo okov in zmot individualizma, skupnost pa zablod kolektivizma. (Kocbek, 1981: 54) Ob upoštevanju njunega osebnega prijateljstva je neobjektivno pisanje logično dejanje, vendar se tu kaţe še en moţni odgovor na. 13.

(30) vprašanje, zakaj Edvard Kocbek o svojem francoskem prijatelju piše na takšen način; eden od razlogov je morda v njegovem močnem zgledovanju pri omenjenem evropskem personalistu, in sicer v razseţnosti, ki spominja na preslikavo Mounierjevega razmišljanja. To pomeni, da Kocbek, s tem ko posnema njegovo filozofijo,7 morda opisuje in hkrati idealizira samega sebe, kajti tudi on se je, podobno kot njegov francoski somišljenik, druţil predvsem z ljudmi, odprtimi in navdahnjenimi s stvariteljsko močjo, ter odklanjal mehanizmom in rutini predane posameznike, med temi še zlasti mlačne, farizeje in nezmoţne kakršnega koli odločanja. (Kocbek, 1981: 57) Edvard Kocbek trdi tudi to, da so Mounierja odlikovale preciznost, popolna osebna poštenost, ob tem pa neomajnost pred pristranskimi strastmi, saj ga je po njegovem mnenju vodila zgolj duhovna imperativnost. (Kocbek, 1981: 58) Ob preučevanju Mounierjevega vpliva na Edvarda Kocbeka ni mogoče prezreti še dveh podrobnosti, ki znova potrjujeta njune podobnosti. Francoskemu filozofu po mnenju slovenskega pisatelja, esejista in urednika pomeni pričevanje več kakor skrb za čistost, prvi se je namreč zavzemal za spiritualnost kot sinonim učinkovitosti in jasnosti realizma. (Kocbek, 1981: 58) Pri navedenem je poudarjen pojem pričevanja, kajti le-to je ena od bistvenih ali vodilnih namer pri ustvarjanju slovenskega pisatelja, kar dokazujejo njegovi dnevniški zapiski; pisati jih je začel ţe pred drugo svetovno vojno in nadaljeval vse do povojnega časa, med domnevno najpomembnejše pa prištevajo tiste,8 ki so nastali med samo vojno. Druga podobnost je v načinu njune smrti. Pri obeh je bila posledica javnega oziroma političnega onemogočanja, celo namernega utišanja. Takšne odločitve takratnih vodilnih predstavnikov oblasti so ju – Mounierja ţe pri petinštiridesetem letu starosti, Kocbeka pa dobra tri desetletja pozneje – psihično in fizično močno 7. Izraz ni mišljen slabšalno, v pomenu plagiatorstva, namen takšnega navedka je zgolj pokazati. teţo vpliva, ki ga je Kocbek izraţal v svojem delovanju in je posledica njegovega zgledovanja po Mounierju. 8. Tovarišija (dnevniški zapiski od 1942 do 1943) in Listina (zapiski iz leta 1943).. 14.

(31) osebnostno zaznamovale in s tem privedle do stopenj,9 ko svojih bojev s takratnimi političnimi predstavniki nista več zmogla.. V poglavju o vplivu francoskega personalista Emmanuela Mounierja na slovenskega pisatelja, pesnika, esejista in pričevalca religiozne misli, Edvarda Kocbeka, je prikazano njegovo zgledovanje in prizadevanje za uresničevanje vodil pri omenjeni filozofski smeri in njenem glavnem evropskem predstavniku. Poudarjene so prvine in smernice obravnavane filozofske smeri, h katerim bi moral biti v svojem hotenju po usvajanju in širjenju vrednot kot najvišjem cilju človeške skupnosti usmerjen vsak individuum, s svojim delovanjem bi moral predstavljati močan temelj za nadaljnji razvoj in ohranitev vrednot, zlasti tistih, izhajajočih iz krščanstva. To so bili razlogi Kocbekovega zgledovanja, skupaj z nekaterimi pomisleki o realnosti uresničitve personalističnega ţivljenja pa tudi nevarnosti idealizacije predstavnikov te smeri in nje same.. 2.1.2 Elementi personalizma v zbirki novel Strah in pogum. Del ustvarjalne plati Kocbekovega delovanja so tudi umetnostna besedila, med njimi je objava štirih novel z vojno tematiko, ki je kmalu po izidu povzročila buren odziv javnosti – spodbujen je bil pod pretvezo njegovih političnih kolegov, in sicer s ciljem odstranitve pisatelja s političnega poloţaja. Preučevanje je usmerjeno predvsem v iskanje prvin personalizma, načina njihove izraţenosti in 9. Po začetku španske drţavljanske vojne leta 1936 so Mounierja aretirali zaradi izjav in protestov. proti generalu Francu. Iz protesta je začel gladovno stavkati in po dvanajstih dneh hudo zbolel. Njegova telesna in zdravstvena oslabelost ter trpljenje v ječi so še dodatno pripomogli k njegovi prezgodnji smrti. (Edvard Kocbek, Sodobni misleci, Mohorjeva druţba, Celje, 1981, str. 69) Podobno se je zgodilo z Edvardom Kocbekom, potem ko so ga po objavi zbirke novel Strah in pogum (kar je bil prej izgovor takratnih vodilnih političnih akterjev kot resnični vzrok) ustvarjalno popolnoma onemogočili, in to za celih deset let, zaradi česar si nikoli več ni opomogel; bolan je umrl.. 15.

(32) interpretacijo teh značilnosti v omenjenih tekstih. Obravnava bo torej namenjena preučevanju posameznika ali posameznice v smislu razvoja osebnostne rasti, potem ko je le-ta postavljen ali postavljena v središče kakega zgodovinskega obdobja, v katerem je pri svojih odločitvah vsak zavezan k izpolnjevanju ukazov v skladu s hierarhično določitvijo, čeprav je ponekod videti, da ima vsak tudi moţnost (ali moč) odločati v skladu z lastno presojo oziroma je v nekem smislu prepuščen samemu sebi in prav zaradi tega zaznamovan zaradi usodnih posledic svoje (ne)dejavnosti. Zločinska dejavnost, čeprav storjena v imenu višjega cilja, določenega posameznika po eni strani namreč vodi v obup, po drugi pa mu prinaša olajšanje zaradi odrešenja, a z obojim skupaj ga osebnostno krepi in daje novo upanje, včasih preţeto s pričakovanjem ponovnega snidenja.. 2.1.2.1 Temna stran meseca. Novela je napisana kot izpoved posameznika, ki mu je zaradi zgodovinskih okoliščin dodeljena vojaška vloga s ciljem braniti ozemlje, neodvisnost in druge domnevno visoke interese domovine. Postavljen je pred nalogo, pri opravljanju lete pa mora zaradi svojega novega poloţaja zanemariti svojo individualnost z lastno prihodnostjo, kajti zdaj je skupaj z drugimi dolţan sluţiti za prihodnost vseh, tudi za ceno lastnega ţivljenja. Posameznik, v noveli postavljen v ospredje, se hitro vţivi v situacije in v danih okoliščinah deluje popolnoma običajno ter v skladu z njimi, čeprav je njegovo okolje temno vojaško skrivališče – tam preţivi večino svojega časa (skrbeti mora za arhiv), dokler se končno ne znajde pred odločitvijo, povezano z lastnim preţivetjem. Kocbek omenjenega vojaka ne poimenuje, kar je mogoče razumeti kot prikaz enega segmenta v ţivljenju poljubne osebe v teţkih in izjemnih okoliščinah, s katero se lahko poistoveti kdor koli.. 16.

(33) Delovati v imenu neke institucije pomeni za posameznika, potem ko mu je ta institucija dodelila konkretno nalogo, na eni strani sprejemanje velike odgovornosti, zlasti če je od njegove dejavnosti odvisen obstoj še koga drugega, na drugi strani pa podrejenost, in sicer v smislu omejenosti samostojnega odločanja. Tukaj se zastavlja vprašanje: ali individuum potemtakem (s personalističnega vidika) sploh ima kakršno koli moţnost za razvoj svoje osebnosti, ki bi temeljil na njegovi lastni spodbudi. Omenjeno je bilo, da personalizem postavlja na prvo mesto samostojno, celovito in ustvarjalno delovanje vsakega človeka, ta pa mora ob izpolnjevanju svoje dolţnosti imeti še vrednote in ţiveti v skladu z njimi. Toda v vojnem obdobju dogajanje poteka po poti nasilja in zla, zato je teţko ali morda neupravičeno govoriti o vrednotah, posebno etičnih in moralnih, saj so le-te v takšnih okoliščinah videti nepomembne, kdaj celo absurdne. Pri tem je pomembno vedeti tudi, kako bi posameznik moral ravnati, da bi bila uresničena in potrjena merila osebnostne rasti, kajti stališča personalizma prej predstavljajo nedosegljiv ideal kakor dejansko uresničitev. Kocbek je vojakov lik v noveli zasnoval kot lik človeka, ki dela predvsem zase – sprva čuti odrešenje ţe v samem pisanju, zanj se odloči kljub obotavljanju; v njem napove svojo skorajšnjo vdanost in pripravljenost na vojaško akcijo. Sredi mračnega podzemlja ostane sam s svojimi mislimi, zaveda se sprememb v sebi, ob tem pa spoznava nevarnost kot nekaj človeku prirojenega, celo prijetnega; v pisanju vidi svojo rešitev iz okov otroške bojazljivosti, njena posledica je notranji nemir, doţivlja ga kot breme in obup, a po drugi strani ga hoče preobraziti in izţiveti kot junaško dejanje z revolucionarnimi posledicami. (Kocbek, 1951: 7–8) Razvoj posameznikove osebnosti je tako prikazan skozi njegovo pripravljenost za spoprijem s čimer koli in povezano z odločitvijo za spremembo, iz nje pa izvira pomanjkanje strahu, pridruţeno navdušenosti ter nemirnemu pričakovanju neznanega poteka dogodkov. Vojakova vznemirjenost je zaradi njegove pretekle strahopetnosti toliko večja, kar še dodatno okrepi njegovo ţeljo po udejstvovanju.. 17.

(34) Vojak pravi: »Notranje sproščen sem, noben občutek tesnobe me več ne zadrţuje, nasprotno, čutim neučakano ţeljo, da bi se jasno in nadrobno izrazil o svojem poloţaju, ki me je dal vsega na odločilno tehtnico. Hočem biti do kraja skladen in resničen.« (Kocbek, 1951: 8) Pri odločitvah ga k cilju bolj vodi nagon kakor razumska premišljenost; mir in smisel ţeli doseči z enotno, zdruţeno človečnostjo. (Kocbek, 1951: 10) Tu se postavlja vprašanje, ali je takšna pot namenu primerna, kajti nagonsko vedenje človeka vodi do iracionalnih zaključkov, absurdnih ali brezizhodnih situacij, torej k novim teţavam namesto k rešitvi oziroma zastavljenemu cilju. Prav tako je pomembno ţe omenjeno dejstvo, da vojak ni poimenovan z lastnim imenom ali z vzdevkom; takšno imensko zakritost je mogoče razumeti tudi kot splošnost, v kateri vsak posameznik dobi moţnost, da se postavi v vlogo vojaka iz Kocbekove novele, njegovo zgodbo pa prenese v svoje ţivljenje, ki naj bo prav tako posvečeno posebnemu, višjemu cilju – osebnostnemu razvoju. Potem ko Kocbekov vojak na začetku najde izhod iz svoje tesnobnosti v pisni izpovedi, se v nadaljevanju pokaţe, da se sprva sploh ni nameraval izpostavljati, nasprotno: od nekaterih svojih kolegov je raje sprejel samotno delo; tako je bil oddaljen od bojnega uličnega hrupa in nevarnosti ter ob skrbi za arhiv opravljal predvsem intelektualne naloge, čeprav takšen način udejstvovanja ni prispeval k njegovi osebnostni rasti. To se je spremenilo šele s prihodom vojaških kolegov Devina in Barka, ko sta s svojo navzočnostjo v njem zbudila novo ţivljenje. (Kocbek, 1951: 11) Iz opisanega je mogoče razbrati osnovo personalistične filozofije – ta pogoj predvideva posameznikov ali posamezničin osebnostni razvoj samo v skupnosti, torej v razmerju do drugega. Vendar se pri tem postavlja novo vprašanje, in sicer: ali je ţe sama navzočnost individuuma v druţbenem okviru res zadostni pogoj za preučevanje lastnosti konkretne filozofske smeri in vedênja tistega, ki pri njej išče zglede. Pri tem je očitna še ena nejasnost, ki prav tako pušča dvom o nekaterih personalističnih načelih; očitna je postala ob spremljanju odnosa med vojakoma iz novele. Problem se pojavlja ob pomisleku o tem, komu. 18.

(35) oziroma kdaj je upravičeno pripisovati personalistične lastnosti in to, ali je o njih dopustno govoriti relativno, da je torej nekdo in v določenem času bolj ali manj personalistično dejaven. Je oseba večjih, trdnejših vrednot tisti, ki prestrašen čaka v osami in o tem zgolj resno razmišlja, ali je to nekdo, ki svoje ţivljenje pogumno, včasih tudi brezglavo tvega za drugega? Prvemu opisu ustreza neimenovani vojak s svojim preteţno pasivnim vedênjem, drugemu pa njegov vojaški kolega Barka s svojo neustrašnostjo in zanosom; med drugim ga odlikuje še neizmerna ţelja po dejavnem sodelovanju v boju. Kocbek ga predstavi kot nekultivirano osebo, torej kot surovega moţa z neizrazitim čutom za sočloveka, saj se ţe na poziv k pogovoru hladno odzove in se mu brez obotavljanja izogne. (Kocbek, 1951: 17) Značilnosti personalizma so v noveli Temna stran meseca v večini prikazane neizrazito, tako da so videti kakor eksistencialistične prvine, vendar jih je kljub temu mogoče ločiti, ampak ob pogoju, da so preučevane globinsko. Z vidika personalistične filozofije je človek ţe sam po sebi najvišja vrednota – zlasti ker ima prirojeno ali priučeno sposobnost samozavedanja lastne druţbene in moralne moči, ta pa je nujno zdruţena z odgovornostjo –, zato je hkrati pomembno imeti zmoţnost za prepoznavanje oziroma iskanje teh humanih kvalitet tako pri drugem človeku kot pri sebi, in sicer s ciljem razvoja in prisvajanja teh kvalitet pri vsakem posamezniku. Interpretacija značilnosti te smeri je morda videti neobičajna, toda za uresničenje celostne obravnave pojma osebe (ki je nedefiniran in zato teţko določljiv), torej takšne s ponotranjenimi dobrimi, pristnimi namerami, je k temu potrebno dodati tudi njeno zmoţnost in ţeljo po prepoznavanju dobrega pri drugem človeku. Če je dogajanje predstavljeno s te perspektive, potem to zmoţnost vojak v obravnavani noveli nedvomno ima, kar je razvidno iz njegovega občutka za odkrivanje intelektualnih ter drugih prvin pri vojaškem kolegu Devinu. Malo manj razumljiv je strah neimenovanega vojaka pred osamljenostjo. Zakaj ga je pisatelj ţelel prikazati prav na tak način? Ob upoštevanju Kocbekovega lastnega ţivljenja in delovanja je videti, kakor da avtor govori o samem sebi. Ta odlomek se nanaša predvsem na del besedila, ki govori o zaostrenem pogovoru. 19.

(36) med Barko in Devinom, ob katerem vojaka prevzame neprijeten občutek zaradi pomisleka, da se je tam zaradi trenutne zapostavljenosti sovojakov spremenil v nekaj pozabljenega. To čustvo je mogoče razumeti kot zavest o nezmoţnosti realizacije njegovega lastnega jaza, saj je slednja izvedljiva samo v razmerju. (Kocbek, 1951: 18–19) Preučevanje besedila kaţe na to, da avtor posameznike oziroma njihovo delovanje v danih situacijah predstavlja vsakdanje; kljub temu da so posamezne vloge videti razvojno naravnane, so omenjeni prikazani tako, da se ne zavedajo svojega osebnostnega napredka. Konkretne filozofske značilnosti v besedilu so najpogosteje izraţene skozi razmišljanje neimenovanega vojaka in dialoge drugih navzočih oseb, njihova skupna lastnost, ne glede na individualne pomanjkljivosti v smislu empatije, je intelektualna raven, skupaj z zavestjo o nepredvidljivi in neznani prihodnosti (posamezniki to izraţajo z oblikami govora, s podajanjem različnih vsebinskih pojasnil pojma strahu: nekdo ga dojema preprosto kot normalen telesni pojav, drugi kot izraz razuma, tesnobe, edina ţenska med njimi pa kot posebno vrsto ljubezni). Druţenje in pogovor jih torej med seboj poveţeta na mentalni ravni, temeljnih razlik med njimi pa kljub temu ne odpravita. To je vidno iz njihovih pripovedi, med njimi so prvine personalizma še posebej jasno izraţene iz Barkovih vojnih spominov. Pred vojno je imel poškodovano nogo in zato nekaj časa preţivel v bolnišnici, kjer so ga zaradi njegovega videza pomotoma zamenjali za duhovnika. Ko je neki umirajoči fant ţelel biti spovedan, mu je Barka ugodil (kljub temu da se je zavedal svoje laţi), kajti ţelja umirajočega po priznanju resnice je bila prevelika, da bi ostala neizraţena, saj bi pustila neizbrisno sled in preteţko breme krivde, ki bi jo Barka moral nositi vse ţivljenje. (Kocbek, 1951: 29–30). V noveli Temna stran meseca je na primeru vojne tematike in tovrstnega dogajanja mogoče preučevati še nekaj sicer manj jasno izraţenih personalističnih prvin, ki se kaţejo pri aktivni vključenosti vojaka Barka pri odvzemu pomembnih. 20.

(37) dokumentov iz rok slovenskega izdajalca. (Kocbek, 1951: 35) Prvič, izbrani posameznik se za izvedbo tvegane naloge odloči sam, biti hoče samosvoj določevalec usode, čeprav pri tem izziva tveganje za lastni obstoj, kajti sam kljub tihemu zavedanju nevarnosti ni odlašajoči človek, temveč tak, ki ţeli tudi teţo bremena opravljanja naloge in odločitve nositi sam; in drugič, s takšno (zanj usodno) izpostavljenostjo za ceno svojega ţivljenja omogoči varnost in preţivetje mnogim drugim, to pa z vidika personalizma (zlasti Mounierjevega) hkrati pomeni ohranitev človekove največje vrednote. Kocbek je v dogajanje vključil še Devina, medtem ko je Atomu in neimenovanemu vojaku dodelil varen poloţaj v bunkerju. Vprašanje je, zakaj avtor te posameznike predstavlja kot primer razmerja med dejavnostjo in pasivnostjo. Ali je določenost za neko nalogo (na primer paziti na arhiv, ki je zgolj nekaj predmetnega) res dovolj, da so nekateri obvarovani pred nevarnim izpostavljanjem in jim ni treba ukrepati niti takrat, ko gre za ţivljenje, medtem ko prav Devin in Atom razpravljata o ustvarjanju prihodnosti. Pri takem razvoju dogajanja je nenavadno ravnanje neimenovanega vojaka, saj je mirno legel in zaspal, medtem ko se je drugi boril za rešitev svojega vojaškega kolega. Toda njegova tesnoba v personalističnem smislu se vendarle izrazi, a šele v sanjah, nato pa se stopnjuje s prehodom v prebujanje. Takrat se ob novici, da bo v svojem skrivališču spet ostal sam – kajti tudi drugi so imeli svoje naloge –, začne zavedati neizogibnega dejstva o lastnem odločanju in delovanju, kar ga končno dvigne iz pasivnosti in prisili k samoiniciativnemu ukrepanju. (Kocbek, 1951: 36– 39) Prav takšno ravnanje posameznika je namreč eno od glavnih vodil Mounierjevega personalističnega manifesta. Omenjeni posameznik zaradi svojega vedênja in neangaţiranosti predstavlja povprečnega človeka, ki čaka, da bodo delo namesto njega opravili drugi, sam bo le počakal v zavetju mnoţice in se tako izognil vsakršnemu tveganju, to pa ni v skladu s personalističnimi načeli, naravnanimi v. 21.

(38) izrazito aktivno delovanje posameznika, ki naj takšno ravnanje prenaša na druţbeno raven. V navedenem primeru obravnavanega individuuma namesto mnoţice varuje zavetje bunkerja, a je na koncu, ko hišo zasedejo sovraţnikovi vojaki, vendarle primoran k ukrepanju prav zaradi samote, kajti skrivališče postane zanj nevarno – rešiti se mora sam. Svoje spoznanje o nujnosti lastnega izpostavljanja je izrazil s pomenljivimi besedami: »Ko sem dirjal skozi klet in skrivni hodnik v bunker, sem vedel, da se začenja odločilno poglavje moje osebne zgodovine.« (Kocbek, 1951: 38) Individuum, ki se zaveda svoje ujetosti, se tako z lastno usodo znajde v odseku skupne zgodovine in na tej točki spozna svojo dosedanjo neučinkovitost, kar je s personalističnega vidika zelo pomembno, saj predstavlja začetek osebnostnega razvoja. Veličina posameznikove vrednosti se bo torej pokazala šele z njegovim udejstvovanjem, pri čemer pa zgolj razmišljanje ni dovolj; moralna stabilnost in fizična vzdrţljivost se pokaţeta zlasti v najbolj dramatičnih, torej odločilnih trenutkih. Za osvoboditev ali druge vrste uspeh se mora vsakdo najprej rešiti svoje otopelosti, strahu in omahljivosti, kajti prav ti dejavniki predstavljajo njegovo največjo nevarnost ali celo pot v pogubo, zato se mora v sklopu svoje strategije zavedati pomembnosti dejanj, saj je prav to odločilno. V vojakovi zgodbi sta najprej opazni njegova brezbriţnost in nejevolja, povezani z zavestjo o njegovem zaprtem, nepristnem, izumetničenem ţivljenju kot prispodobi bunkerja, in sram zaradi ohranitve lastnega ţivljenja s čim manjšimi napori. Z vidika personalizma spoznavni prehod iz trpnega stanja prinaša njegov mentalni prehod na višjo raven, z njo ga je hkrati navdihnila neznana moč z ţeljo po aktivnem delovanju. (Kocbek, 1951: 43–44) Navedeno je mogoče potrditi z njegovimi besedami: »Zdaj sem vedel, da sta trpljenje in smrt večja ustvarjalca človečnosti kakor mir in udobje.« (Kocbek, 1951: 44) Odločitev in aktivnost posameznika vodita k cilju, v opisanem primeru v svobodo, to pa v spoznavnem in personalističnem smislu hkrati pomeni vrhunec osebnostnega razvoja – a kljub napredku ne prinaša sklepa, saj je resnica izmuzljiva, pot do nje pa še vedno odprta in nejasna. (Kocbek, 1951: 49). 22.

(39) Z interpretacijo Kocbekove novele je bilo prikazano kratko vojaško obdobje v ţivljenju posameznika, in sicer vojaka z nalogo arhivarja; spremljan je bil predvsem njegov osebnostni razvoj, zlasti v razmerju do drugih v skupnosti, to namreč pomeni sprejemanje in delitev splošne ter konkretne odgovornosti (nosi jih vsakdo sam ali pa so zanje odgovorni vsi skupaj). Individuum je bil preučevan z vidika personalizma. Iz obravnavanega besedila je bilo ugotovljeno posameznikovo mentalno in vedenjsko napredovanje iz popolne in varne pasivnosti k pomembni odločitvi ter aktivnemu poseganju v dogajanje, vendar ne v popolnem obsegu, kajti negotovost pri njem je ostala očitna še naprej.. 2.1.2.2 Blaţena krivda. Edvard Kocbek je tudi v drugi noveli izbral vojno tematiko, vendar je tokrat vsebina postavljena na osnovo pripovedi o posamezniku z odgovorno nalogo, zaradi katere se mora ukvarjati s teţkimi etičnimi in moralnimi vprašanji, povezanimi s posledicami njene uresničitve. Pisatelj oblikuje vojaški lik kot osebo, ki se po eni strani zaveda svoje hierarhične podrejenosti – ta mu ne dopušča izbire po lastni, svobodni presoji, temveč ga brezpogojno napoti k likvidaciji kolega, domnevnega izdajalca, in to kljub pomanjkljivim dokazom o njegovi dejanski krivdi – po drugi strani pa mu osebni dvom in glas vesti ne dovoljujeta uboja. Pri opazovanju individuumovega delovanja v besedilu se personalistične značilnosti kaţejo zlasti iz njegovega zavedanja in občutka za pravičnost, kajti prav ta ga pripelje do spoznanja v smislu ohranitve ţivljenja nedolţnega človeka, ob čemer se pojavijo tudi vprašanja v zvezi z načinom in upravičenostjo takih odločitev ter ravnanja nadrejenih, ne glede na njihovo moč in avtoriteto, ki jim jo daje funkcija, ter tudi, ali je kakršna koli podrejenost res dovolj tehten razlog za izgovor o nemoči za upor zoper neupravičene ukaze.. 23.

(40) Vojak Damjan je bil izbran, saj je tokrat bil on na vrsti za izpolnitev naslednje naloge: likvidacije Štefana Arnuga, sovojaka in domnevnega izdajalca, in sicer z izgovorom njegovih nadrejenih, da mu bo to celo koristilo, kajti drugih ne ţelijo dodatno obremenjevati zaradi njihove utrujenosti od minulega boja. (Kocbek, 1951: 56–57) Na tem mestu je teţko spregledati nenavadnost oziroma absurdnost načina izbire in utemeljitve zanjo. Čeprav je vsebina zgodbe jasna, se kljub temu postavlja vprašanje, kaj je s tem sporočeno, in to, ali je kakršno koli zgraţanje nad tem upravičeno, glede na dejstvo, da je v vojni dovoljeno vse. Posamezniki, ki jih Kocbek prikazuje z vidika personalizma, so sicer obravnavani s časovno distanco, vendar je takšne pojave mogoče opaziti tudi danes, v vsakodnevnem ţivljenju, to je šestdeset let pozneje, in ker velika podobnost med krutostjo takrat in danes vendarle ostaja, jo je mogoče imeti za neuničljiv pojav. Naslednje vprašanje pa je, ali je vsebina novele takšna z namenom opozarjanja in pozivanja po spremembi ravnanja in ali jo je pisatelj ocenil kot privlačno prav zaradi njene vsakdanjosti, na katero so ljudje navajeni in bi jo tako zgolj hitreje sprejeli. Če bi obveljalo prvo, potem bi takšno pisanje bilo smiselno, če pa drugo, se primitivnost druţbe seli iz realnosti v umetnost, po kateri se še desetletja zgledujejo tudi mlade, z vidika nasilja (ne)kritične generacije. Čeprav je takšno medgeneracijsko razmišljanje odmik, ker je na prvi pogled videti, da nima ničesar skupnega s preučevanjem prvin personalizma, so tovrstne opombe upravičene. Vsebina takšnega pisanja kljub svoji fiktivnosti vendarle temelji na realnem ţivljenju in je kazalnik osnovnih človekovih vrednot. Značilnosti personalizma so podobno kot v Temni strani meseca tudi tukaj najbolj vidne skozi psihološki razvoj, toda na nekoliko višji ravni. Ta je prikazana v smislu večjega vpliva dogodkov na vojaka Damjana, posameznika z velikim smislom za pravičnost in s trdnimi moralnimi načeli. Njegova velika šibkost se sicer pokaţe pri odločitvi o zahrbtnem uboju Štefana, kar ga za kratek čas psihofizično močno prevzame, dokler tudi sam zaradi svoje domišljavosti ne. 24.

(41) doţivi kazni (ki je videti kot odrešitev krivde) v obliki kačjega pika.10 (Kocbek, 1951: 92–96) Pri realizaciji zahtevane naloge je potrebno upoštevati njegovo vojaško vlogo, zaradi katere je dolţan izpolnjevati kakršne koli ukaze, ne glede na posledice, ki včasih pomenijo tudi smrt drugega človeka. Sam je kljub stalnim pomislekom o nezadostnih dokazih za Štefanovo krivdo (izdajo) vseskozi iskal rešitev in način za pridobitev dodatnih potrditev o upravičenosti določene kazni. A kljub dvomom je bila naloga jasna – z odstranitvijo enega posameznika obvarovati ţivljenja in ohraniti varnost preostalim. Pri tem se zastavlja vprašanje: ali so s takšnim ravnanjem, torej ob izbiri manjšega zla, res uresničena personalistična načela? Ali tovrstna dejanja upravičujejo omenjena načela? Damjan se je z odločitvijo za sprejetje odredbe hkrati odločil za brezpogojno spoštovanje svoje vojaške vloge, s tem pa prevzel odgovornost in breme nase, kajti kljub vsemu je obstajala moţnost, da je vojak Štefan obsojen upravičeno. Iz tega je mogoče sklepati tudi o tem, da je Damjan nalogo kljub okoliščinam brezpogojno sprejel, ker mu je tako narekoval njegov etični imperativ, ki mu ga je v personalističnem smislu zapovedoval odnos do zgodovinskega dogajanja in etičnih vrednot v skupnosti. Ob natančnejšem preučevanju personalističnih značilnosti pri odnosih med obravnavanimi posamezniki je videti, da je Damjan kot intelektualec svojo nalogo notranje doţivljal zelo dramatično. Njegova razdvojenost je očitna vse od začetka, ko je določen za izpolnitev ustrelitve, pa do konca, ko je izvedel za Štefanovo preţivetje in njegovo resnico. Najpomembnejši plati personalizma sta psihološka zrelost in mentalna stabilnost posameznika ali posameznice, saj prav povezanost omenjenih zmoţnosti tvori izhodišče za odločitev in delovanje v pristnem humanem duhu, za prakso katerega se najbolj zavzema prav obravnavana smer. Opisane prvine se kaţejo na ravni filozofskega razmišljanja, razdvojenosti in skepse – vse to je mogoče potrditi s primeri vsebine, na osnovi katerih je Kocbek 10. Takšen motiv kačjega pika je podan v Svetem pismu in pomeni kazen, podobno kakor sta jo. doţivela Adam in Eva zaradi kršenja pravil v raju.. 25.

No results found