• No results found

The Impact of Intellectual Capital Disclosure on Cost of Debt Capital, a Case of Slovenia

N/A
N/A
Protected

Academic year: 2021

Share "The Impact of Intellectual Capital Disclosure on Cost of Debt Capital, a Case of Slovenia"

Copied!
128
0
0

Loading.... (view fulltext now)

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. Magistrsko delo. VPLIV RAZKRITIJ O INTELEKTUALNEM KAPITALU NA CENO DOLGOV, PRIMER SLOVENIJE The Impact of Intellectual Capital Disclosure on Cost of Debt Capital, a Case of Slovenia. Kandidatka: Študijski program: Študijska usmeritev: Mentor: Somentor: Študijsko leto:. Neca Stropnik Ekonomija in poslovne vede Računovodstvo in revizija prof. dr. Bojana Korošec prof. dr. Polona Tominc 2015/2016. Maribor, april 2016.

(2)

(3) ZAHVALA Mentoricama se zahvaljujem za vso strokovno podporo, usmeritve ter odzivnost tekom nastajanja tega dela. Iskrena hvala tudi moji družini. Še posebej očetu za vso podporo v zadnjih mesecih, Mileni za njen čas..

(4)

(5) POVZETEK Gospodarske razmere, tako v Sloveniji, kot drugod po Evropi in svetu, so zadnja leta zelo zahtevne. V slovenskem gospodarstvu smo priča propadu številnih organizacij, ogrožen je tako finančni (oziroma bančni) kot nepremičninski trg. Tradicionalnemu finančnemu kapitalu zmanjkuje moči, preživele pa so (oziroma bodo) predvsem inovativne ter na dobrih temeljih osnovane organizacije. Uveljavljajo se novi, demokratični sistemi upravljanja organizacij, ki vključujejo predvsem zaposlene ter njihove sposobnosti. Intelektualni kapital organizacij tako postaja pomemben dejavnik dolgotrajnega in uspešnega poslovanja organizacij. Koncept intelektualnega kapitala sicer ni nov, raziskovalno področje je zelo aktivno predvsem zadnjih 20 let. Intelektualni kapital kot pomemben vir bodočih koristi organizacije brez fizičnega obstoja sestavljajo tri sestavine: človeški kapital, strukturni kapital in kapital v povezavah. Veljavna tradicionalna računovodska teorija pripoznava intelektualni kapital v zelo omejenem obsegu in le pod določenimi pogoji. Ker pa (pomembne) razlike med računovodsko priznano oziroma knjigovodsko ter tržno vrednostjo organizacije ne gre zanemariti, so številni avtorji razvili številne »neračunovodske« pristope k merjenju ter predvsem smernice za obvladovanje ter (prostovoljno) poročanje o intelektualnem kapitalu. Zavedanje o intelektualnem kapitalu se pomembno krepi, kar je argumentirano s številnimi raziskavami, predvsem z raziskavami o ekonomskih posledicah intelektualnega kapitala ter poročanja o njem. Glede na trenutni bančni krč se postavlja vprašanje, ali lahko ima intelektualni kapital, kot pomemben dejavnik bodoče dodane vrednosti organizacije, vpliv na (bančno) presojo organizacije za pridobitev potrebnih (zunanjih) finančnih virov. S predmetno raziskavo smo oblikovali empiričen model, s katerim smo preverili, ali (prostovoljna) razkritja o intelektualnem kapitalu ter njegovih sestavinah vplivajo na doseženo ceno dolgov, na primeru slovenskih organizacij. Odvisna spremenljivka modela je cena dolgov, neodvisne spremenljivke pa stopnje razkritij intelektualnega kapitala ter njegovih posamičnih sestavin in izbrane kontrolne spremenljivke. Podatke smo pridobili na vzorcu 100 naključno izbranih organizacij iz populacije 1.345 organizacij, ki so za leto 2014 javno objavile svoja revidirana letna poročila. Preverjali smo štiri hipoteze, in sicer, ali (prostovoljna) razkritja o intelektualnem kapitalu kot celote negativno vplivajo na ceno dolgov (hipoteza H1), ter ali na ceno dolgov negativno vplivajo tudi njegove posamezne sestavine, ki so človeški kapital, strukturni kapital in kapital v povezavah (hipoteze H2a, H2b in H2c). Deskriptivna statistika je pokazala, da slovenske organizacije ne razkrivajo svojega intelektualnega kapitala v pomembnem obsegu. Povprečna stopnja razkritja intelektualnega kapitala organizacij iz vzorca za leto 2013 znaša 23,63%, izmed treh sestavin pa so organizacije največ poročale o strukturnem kapitalu. Za preverjanje postavljenih hipotez smo izvedli štiri regresijske analize. Rezultati niso pokazali statistično značilnega vpliva (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu ter njegovih sestavinah na ceno dolgov, niti ne statistično značilnega vpliva kontrolnih.

(6) spremenljivk na ceno dolgov. Tako s predmetno raziskavo oziroma oblikovanim empiričnim modelom ne moremo potrditi postavljenih hipotez. Ključne besede: intelektualni kapital / (prostovoljna) razkritja o intelektualnem kapitalu / stopnja razkritja intelektualnega kapitala / analiza vsebine / cena dolgov. ABSTRACT Economic situation in Slovenia, Europe and other parts of the world has been very challenging in recent years. We have witnessed the collapse of many organisations in Slovenian economy, where both, financial (bank) and real estate market have been compromised. The traditional financial capital is losing its power, organisations that have (or will) survive are mainly those that are innovative and based on solid foundations. New, democratic systems of corporate governance practices, that involve employees and their skills and abilities, are being evolved. Thus, the intellectual capital of the organisations is becoming an important factor of long-term and successful performance of those organisations. The concept of intellectual capital is not new; the research field has been very active for the past 20 years. As a significant source of future benefits of the organisation, the intellectual capital without physical substance is divided into three sub-categories: human capital, structural capital and relational capital. The traditional accounting theory recognizes intellectual capital in a very limited extent and only under certain conditions. However, due to (significant) differences between book value and market value of the entity many authors have developed several “non-accounting” models for measuring and in particular, the guidelines for managing and (voluntary) reporting of intellectual capital. Intellectual capital awareness is being strengthened significantly, which has been reasoned by several researches, especially researches of economic consequences of intellectual capital and its reporting. Due to current bank crunch, the question that arises is whether intellectual capital as an important factor of future added value of the organisation can influence the (bank) assessment of the organization for obtaining the necessary (external) financial sources. Based on this study an empirical model has been developed, which verified whether (voluntary) intellectual capital disclosures and their sub-categories influence the achieved cost of debt in the case of Slovenian organisations. Dependant variable of the model is the cost of debt, while independent variables are the intellectual capital disclosure index, disclosure index for their individual sub-categories and selected control variables. Data were obtained from a sample of 100 randomly selected organisations from the population of 1.345 organisations that have published and made publicly available their audited annual reports for 2014. Four hypotheses were tested: do (voluntary) intellectual capital disclosures have a negative impact on the cost of debt capital (hypothesis H1), and do the three individual sub-categories (human. ii.

(7) capital, structural capital and relational capital) also have a negative impact on the cost of debt capital (hypotheses H2a, H2b and H2c). Descriptive statistics have shown that Slovenian organisations do not disclose their intellectual capital to a significant degree. The average intellectual capital disclosure index of the organisations from the sample for 2013 is 23,63%. Among three subcategories, the organisations have reported mainly on structural capital. For the purpose of hypotheses verification four regression analyses were conducted. No statistically significant effect of (voluntary) intellectual capital was shown on the cost of debt capital, neither was shown the effect of its sub-categories. Thus, by this research, and respectively by the empirical model formed, we cannot confirm the hypotheses. Key Words: intellectual capital / (voluntary) intellectual capital disclosure / intellectual capital disclosure index / content analysis / cost of debt.

(8)

(9) KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................... 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _________________________________ 1 1.2 Namen in cilji raziskave ______________________________________________ 4 1.3 Potek raziskave ____________________________________________________ 4 1.3.1 Hipoteze ............................................................................................................ 4 1.3.2 Potek izvedbe raziskave .................................................................................... 5 1.3.3 Metode raziskovanja ......................................................................................... 7 1.3.4 Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................. 8 2. INTELEKTUALNI KAPITAL IN (PROSTOVOLJNA) RAZKRITJA O INTELEKTUALNEM KAPITALU........................................................................................................ 10 2.1 Opredelitev intelektualnega kapitala __________________________________ 13 2.1.1 Definicije in značilnosti intelektualnega kapitala ............................................ 13 2.1.2 Sestavine intelektualnega kapitala.................................................................. 23 2.2 Merjenje in pripoznavanje intelektualnega kapitala ______________________ 28 2.2.1 Računovodska obravnava intelektualnega kapitala ........................................ 29 2.2.2 Ostali (»neračunovodski«) modeli vrednotenja intelektualnega kapitala ...... 34 2.2.3 Poročanje/razkritja o intelektualnem kapitalu ............................................... 37 2.3 (Prostovoljna) razkritja o intelektualnem kapitalu _______________________ 38 2.3.1 Splošno o (prostovoljnih) razkritjih in njihovih učinkih/vplivih na finančno uspešnost in ugled organizacij ........................................................................ 38 2.3.2 (Prostovoljna) razkritja o intelektualnem kapitalu ......................................... 40 2.3.2.1 Danske smernice (2003).......................................................................... 40 2.3.2.2 Smernice MERITUM (2002) .................................................................... 41 2.3.2.3 Ostale oblike (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu............ 42 2.3.2.4 Primerljivost (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu ............ 43 2.3.3 Merjenje stopnje (prostovoljnega) razkritja o intelektualnem kapitalu ......... 43 2.4 Sklep ___________________________________________________________ 46 3 3.1 3.2 3.3 3.4. CENA DOLGOV ORGANIZACIJE......................................................................... 48 Zunanje dolžniško financiranje organizacij _____________________________ 48 Stroški zunanjega dolžniškega financiranja organizacij in kako jih (iz)meriti ___ 50 Povezave med dolžniškim financiranjem in intelektualnim kapitalom________ 52 Sklep ___________________________________________________________ 56. 4 MODEL VPLIVA RAZKRITIJ O INTELEKTUALNEM KAPITALU NA CENO DOLGOV .. 58 4.1 Določitev spremenljivk in oblikovanje modela __________________________ 58 4.1.1 Merjenje odvisne spremenljivke ..................................................................... 58 4.1.2 Merjenje neodvisnih spremenljivk ................................................................. 59 4.1.3 Kontrolne spremenljivke ................................................................................. 64 4.1.4 Empirični raziskovalni model .......................................................................... 67 4.2 Določitev vzorca __________________________________________________ 68 4.3 Zbiranje podatkov _________________________________________________ 68. i.

(10) 4.4 Statistična obdelava podatkov _______________________________________ 70 5 REZULTATI RAZISKAVE ...................................................................................... 71 5.1 Deskriptivna statistika _____________________________________________ 71 5.2 Multipla regresija _________________________________________________ 75 5.2.1 Prva regresijska analiza, preverjanje hipoteze H1 ........................................... 77 5.2.2 Druga regresijska analiza, preverjanje hipoteze H2a ...................................... 83 5.2.3 Tretja regresijska analiza, preverjanje hipoteze H2b ....................................... 86 5.2.4 Četrta regresijska analiza, preverjanje hipoteze H2c ...................................... 92 5.3 Komentar k rezultatom in morebitna odprta vprašanja za nadaljnje raziskovanje _____________________________________________________ 95 6. SKLEP .............................................................................................................. 99. LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 102. ii.

(11) KAZALO SLIK SLIKA 1: MODEL POTEKA RAZISKAVE ........................................................................................................... 6 SLIKA 2: IZVOZ VISOKO TEHNOLOŠKIH INDUSTRIJ OECD, KOT PROCENT CELOTNEGA IZVOZA OECD, V OBDOBJU 1970-1993 ................................................................................................................... 11 SLIKA 3: RAZLOČEVANJE SESTAVIN INTELEKTUALNEGA KAPITALA ............................................................. 26 SLIKA 4: STATIČNA IN DINAMIČNA OBRAVNAVA INTELEKTUALNEGA KAPITALA ........................................ 28 SLIKA 5: PRIKAZ FREKVENČNE PORAZDELITVE STOPNJE RAZKRITJA INTELEKTUALNEGA KAPITALA (RIK) .. 72 SLIKA 6: GRAFIKON POGOSTOSTI POJAVLJANJA POSTAVK ČLOVEŠKEGA KAPITALA (ČK)............................ 74 SLIKA 7: GRAFIKON POGOSTOSTI POJAVLJANJA POSTAVK STRUKTURNEGA KAPITALA (SK) ...................... 74 SLIKA 8: GRAFIKON POGOSTOSTI POJAVLJANJA POSTAVK KAPITALA V POVEZAVAH (KP) .......................... 75. KAZALO TABEL TABELA 1: UPORABA TERMINOV IN DEFINICIJ INTELEKTUALNEGA KAPITALA ........................................... 13 TABELA 2: MODELI MERJENJA IN POROČANJA O INTELEKTUALNEM KAPITALU ........................................ 34 TABELA 3: OBSEGI UPORABLJENIH KONTROLNIH SEZNAMOV POSTAVK INTELEKTUALNEGA KAPITALA V DOSEDANJIH RAZISKAVAH ........................................................................................................ 44 TABELA 4: KONTROLNI SEZNAM POSTAVK ČLOVEŠKEGA KAPITALA (ČK), STRUKTURNEGA KAPITALA (SK) IN KAPITALA V POVEZAVAH (KP) OZ. INTELEKTUALNEGA KAPITALA (IK) KOT CELOTE ................... 61 TABELA 5: MERJENJE ODVISNE IN NEODVISNIH SPREMENLJIVK ............................................................... 66 TABELA 6: IZPIS REZULTATOV DESKRIPTIVNE STATISTIKE SPREMENLJIVK................................................... 71 TABELA 7: PRIMERJAVA POVPREČNIH VREDNOSTI STOPENJ RAZKRITIJ INTELEKTUALNEGA KAPITALA TER NJEGOVIH SESTAVIN .................................................................................................................. 73 TABELA 8: KORELACIJSKI KOEFICIENTI MED NEODVISNIMI SPREMENLJIVKAMI ........................................ 76 TABELA 9: KORELACIJSKI KOEFICIENTI MED SPREMENLJIVKAMI V PRVEM REGRESIJSKEM MODELU – HIPOTEZA H1 ............................................................................................................................. 78 TABELA 10: POVZETEK MODELOV PRVE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H1........................................ 80 TABELA 11: IZPIS REZULTATOV ANALIZE VARIANCE (TEST ANOVA) – HIPOTEZA H1 ................................... 80 TABELA 12: KOEFICIENTI REGRESIJSKIH MODELOV PRVE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H1 ............. 82 TABELA 13: KORELACIJSKI KOEFICIENTI MED SPREMENLJIVKAMI V DRUGEM REGRESIJSKEM MODELU – HIPOTEZA H2A ........................................................................................................................ 84 TABELA 14: POVZETEK MODELOV DRUGE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2A .................................. 85 TABELA 15: IZPIS REZULTATOV ANALIZE VARIANCE (TEST ANOVA) – HIPOTEZA H2A................................. 85 TABELA 16: KOEFICIENTI REGRESIJSKIH MODELOV DRUGE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2A ........ 87 TABELA 17: KORELACIJSKI KOEFICIENTI MED SPREMENLJIVKAMI V TRETJEM REGRESIJSKEM MODELU – HIPOTEZA H2B ........................................................................................................................ 88 TABELA 18: POVZETEK MODELOV TRETJE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2B ................................... 89 TABELA 19: IZPIS REZULTATOV ANALIZE VARIANCE (TEST ANOVA) – HIPOTEZA H2B ................................. 90 TABELA 20: KOEFICIENTI REGRESIJSKIH MODELOV TRETJE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2B......... 91 TABELA 21: KORELACIJSKI KOEFICIENTI MED SPREMENLJIVKAMI V ČETRTEM REGRESIJSKEM MODELU – HIPOTEZA H2C ........................................................................................................................ 93 TABELA 22: POVZETEK MODELOV ČETRTE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2C .................................. 94 TABELA 23: IZPIS REZULTATOV ANALIZE VARIANCE (TEST ANOVA) – HIPOTEZA H2C ................................. 94 TABELA 24: KOEFICIENTI REGRESIJSKIH MODELOV ČETRTE REGRESIJSKE ANALIZE – HIPOTEZA H2C ........ 96. iii.

(12) SEZNAM OKRAJŠAV CD ČK IK KP SK RIK RČK RSK RKP. iv. Cena dolgov Človeški kapital Intelektualni kapital Kapital v povezavah Strukturni kapital Stopnja razkritja o intelektualnem kapitalu Stopnja razkritja o človeškem kapitalu Stopnja razkritja o strukturnem kapitalu Stopnja razkritja o kapitalu v povezavah.

(13) 1. UVOD. 1.1. Opis področja in opredelitev problema. Verjetno si ni nihče pred 10 leti zamišljal, da se bo (svetovno/evropsko/slovensko) gospodarstvo in navsezadnje družba znašla v takšni situaciji, kot jo imamo danes. Živimo v eri znanja, pa koncerni/družbe/podjetja oziroma organizacije, pa tudi države, propadajo ena za drugo, vse več je brezposelnih, vse več je nezadovoljstva in situacij, ko ne vemo kako in kaj. Slavoj Žižek je v uvodu svojega dela Življenje v času konca (2012, str. 10) zapisal: »Globalni kapitalistični sistem se bliža apokaliptični ničelni točki. Njegovi »štirje jezdeci apokalipse« so ekološka kriza, posledice bioenergetske revolucije, neravnovesja v samem sistemu (problem intelektualne lastnine; bližajoči se boji za surovine, hrano in vodo) ter eksploziven porast socialnih delitev in izključevanj«. Problem intelektualne lastnine tako izpostavlja kot enega od dejavnikov, ki rušijo obstoječi kapitalistični red. Koroščeva (2011, str. 218) kot enega pomembnejših razlogov za trenutno stanje oz. trenutno svetovno gospodarsko krizo izpostavlja korporativno upravljanje in njegove pomanjkljivosti. Korporativno upravljanje bi namreč naj po aktualnejši opredelitvi (Solomon & Solomon 2004, povzeto po Korošec, 2011, str. 218) kot sistem nadziranja omejitev moči v organizacijah zagotavljalo, da organizacije delujejo na družbeno odgovoren način in v smislu uresničevanja odgovornosti do vseh interesnih skupin, tako lastnikov kapitala, kot upnikov in zaposlenih. Kljub temu pa ravno korporativno upravljanje zaradi takšnih in drugačnih (konfliktnih) interesov (ter osebnostnih lastnosti) poslovodstva, lastnikov pa tudi same regulacije (teorija ujetosti in teorija ideologije) vpliva na oblikovanje računovodskih informacij, kar se kaže v številnih manipulacijah in preračunljivem prirejanju ter potvarjanju podobe ekonomske realnosti, čemur smo priča že kar nekaj časa. Gre za (na podlagi številnih strokovnih raziskav) kritično obravnavo tako računovodske stroke (računovodij in revizorjev, samih oblikovalcev računovodskih standardov in akademikov) in regulatorjev kot trenutnega družbenoekonomskega temelja družbe - kapitalizma. Računovodstvo namreč definirajo družbeni, zakonski in ekonomski okvirji, v katerih deluje. Če je družba organizirana okoli principov tekmovanja, zasebnega premoženja in skrbi za lastne interese, potem bodo tudi nameni, ki jim služi računovodstvo, enaki (Funnell 2007, povzeto po Horvat & Korošec, 2009, str. 6). Temeljne računovodske enačbe, kot npr. kapital so sredstva manj dolgovi, poslovni izid so prihodki manj odhodki, poslovni izid pa se prišteva h kapitalu, postavljajo kapital v privilegiran položaj, oz. kot navaja Tinker (Tinker et al. 1982, povzeto po Horvat & Korošec, 2009, str. 6): »Računovodska enačba je izražena v pogojih kapitala, za razliko od npr. izražanja v pogojih upnikov ali dela. To razkriva računovodstvo kot ideologijo, ki podpira kapitalizem in je soudeleženec v širših družbenih napetostih«. Kapitalizem tako odločilno vpliva na aktualno računovodsko misel in prakso, preko njiju pa tudi na prevladujoče ekonomsko razumevanje, razmišljanje in obnašanje ljudi. Kljub temeljni funkciji računovodstva kot orodja za profit pa se že od srede prejšnjega stoletja 1.

(14) pojavljajo in udejanjajo različne zamisli in pristopi, ki računovodstvu pripisujejo tudi funkcijo orodja za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj (od socialnega (družbenega) in okoljskega računovodstva do računovodstva družbene odgovornosti in intelektualnih neotipljivk oz. človeških virov) (Horvat & Korošec, 2009, str. 6-9). Kljub temu pa avtorja zaključujeta, da, v kolikor ne bo prišlo do pomembne spremembe samega temelja ekonomske zgradbe oz. družbenoekonomske ureditve, večji premiki niso mogoči. Današnji sistem lastništva organizacij kot tudi sistem korporativnega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti je tako utemeljen izključno na lastnini nad finančnim kapitalom. Vzporedno kritikam kapitalizma in računovodske stroke, ki so vse pogostejše, glasnejše in neusmiljene (na primer Žižek 2012, Svetlič 2011, Horvat & Korošec 2009, Korošec 2011), pa smo priča tudi hitro naraščajočemu pomenu intelektualnega kapitala kot enega (naj)pomembnejših dejavnikov poslovne uspešnosti organizacij (na primer OECD 1996, MERITUM 2002). V trenutni, vsesplošni in predvsem že precej dolgotrajni krizi se vse bolj zdi, da (tradicionalnemu) kapitalu »zmanjkuje moči«, vse pogosteje pa se zaposlenim in njihovemu znanju, ustvarjalnosti, inovativnosti, motivaciji in organizacijski pripadnosti pripisujejo takšne ali drugačne »zasluge«, posledično pa tudi »spodbude« oz. »pravice« (na primer finančne spodbude za inovativne in raziskovalne projekte, olajšave za raziskovalno in razvojno dejavnost, udeležba zaposlenih pri dobičku, lastništvu in upravljanju). Gostiša govori o t. i. »ekonomski demokraciji«, ki jo definira kot spreminjanje narave klasičnega kapitalizma, temelječega na malikovanju zgolj finančnega kapitala, v smeri »kapitalizma s (tudi) človeškim kapitalom« (Gostiša, 2011, str. 28). Vendar se v trenutnih ekonomskih razmerah tega kapitala žal še premalo zavedajo/zavedamo. O intelektualnem kapitalu1 je bilo že ogromno raziskanega in zapisanega. Že konec devetdesetih so »neotipljive prvine« oz. intelektualni kapital predstavljale prevladujoč delež vrednosti organizacij (v nekaterih vodilnih svetovnih korporacijah tudi nad 75%, npr. General Electric, Coca–Cola, Microsoft itd.) (Roos et al. 2000), kar je sprožilo plaz raziskav o samem merjenju in pripoznavanju intelektualnega kapitala ter o njegovem poročanju in vplivu na finančno uspešnost in ugled organizacij. Računovodsko je intelektualni kapital izredno težko meriti (kako z gotovostjo predvideti in ovrednotiti prihodnje gospodarske koristi?); »težava« je ravno v tem, da obstaja toliko različnih metodoloških pristopov, da se stroka ne more zediniti in podpreti skupnega stališča. Kljub temu, da intelektualnega kapitala praviloma ni mogoče vključiti v tradicionalne prikaze premoženja in uspeha organizacij, pa danes ob dejstvu (kot že omenjeno), da je intelektualni kapital eden (naj)pomembnejših dejavnikov (bodoče) dodane vrednosti in uspešnosti organizacij, obstajajo pomembne potrebe po teh informacijah. V sami organizaciji so te informacije potrebne predvsem zaradi čim uspešnejšega upravljanja 1. Izraz intelektualni kapital (angl. intellectual capital) je najpogosteje uporabljen izraz, ki ga v (tuji) literaturi zasledimo za označevanje neotipljivih intelektualnih sestavin organizacije. Tudi v našem delu je uporabljen ta izraz, predvsem z namenom, da se o »intelektualu« razmišlja kot o »kapitalu«, torej kot o »viru sredstev«. Mogoče je izraz malo konfuzen, saj v finančnem računovodstvu kapital pomeni obveznosti do lastniških virov sredstev, naš namen pa je z izrazom intelektualni kapital parirati tradicionalnemu/finančnemu kapitalu. Prav tako so z izrazom intelektualni kapital vključene vse njegove sestavine, torej človeški kapital (angl. human capital), strukturni kapital (angl. structural capital) in kapital v povezavah (angl. relational capital) (intelektualni kapital v najširšem pomenu).. 2.

(15) intelektualnega kapitala, za zunanje iskalce informacij, kot so potencialni investitorji, financerji (npr. banke kot zunanji viri dolžniškega financiranja) in poslovni partnerji pa predvsem v smislu razkrivanja potenciala in vrednosti organizacije. Že nekaj let so predmet številnih (računovodskih in finančnih) raziskav (prostovoljna) razkritja, njihovi dejavniki ter njihove ekonomske/gospodarske posledice (ocenjevanje njihovih stroškov in koristi). Eden od »tokov« raziskav o intelektualnem kapitalu2 je/so ravno poročanje/razkritja o njem. Številne raziskave bi lahko razdelili3 v raziskave o dejavnikih, ki vplivajo na razkritja o intelektualnem kapitalu (npr. velikost organizacije in industrija/dejavnost (Brüggen et al. 2009), starost organizacije (Branswijck & Everaert 2012), korporativno upravljanje (Li et al. 2009, Haji & Ghazali 2013)) in na raziskave, ki ocenjujejo vpliv razkritij o intelektualnem kapitalu na različna področja delovanja organizacij oz. podjetniškega merjenja, kot npr. na stroške kapitala, finančno uspešnost in tržno vrednost. Dosedanje empirične raziskave dokazujejo npr. močno pozitivno korelacijo med stopnjo razkritij o intelektualnem kapitalu in tržno kapitalizacijo oz. vrednostjo organizacije (Abdolmohammadi 2005, Orens et al. 2009), vpliv prostovoljnih razkritij o intelektualnem kapitalu na zmanjšanje informacijske asimetrije (Singh & Zahn 2008, An et al. 2011, Vergauwen et al. 2007) ter (posledično) vpliv prostovoljnih razkritij o intelektualnem kapitalu na znižanje stroškov (lastniškega) kapitala (Boujelbene & Affes 2013). Vir za oceno stopnje razkritij o intelektualnem kapitalu dosedanjih raziskav so v večini letna poročila, pa tudi razkritja, ki jih organizacije objavljajo na svojih spletnih straneh. Nekaj raziskav se opira tudi na prospekte za prvo javno ponudbo vrednostnih papirjev ali delnic (angl. prospectuses of initial public offerings) (Singh & Zahn 2008, Bukh et al. 2005). Večina dosedanjih raziskav je postavljen problem v zvezi z razkritji o intelektualnem kapitalu raziskovala v določeni državi (npr. Koreja, Avstralija, pa tudi številne evropske države), redke so opravile mednarodno primerjalno analizo (npr. Vandemaele et al. 2005, Vergauwen & Alem 2005). Razkritja o intelektualnem kapitalu v sklopu letnega poročanja organizacij so danes tako dokazano pomemben vir informacij o organizaciji in njenem (intelektualnem) potencialu, prav tako so dokazani pozitivni ekonomski in finančni vplivi tega poročanja. Postavlja pa se vprašanje, ali lahko imajo ta razkritja o intelektualnem kapitalu v trenutni gospodarski situaciji, ko smo priča velikemu finančnemu oz. bančnemu krču, kakršen koli vpliv na presojo glede pridobivanja novih (tujih) virov financiranja? Prav tako, ali lahko intelektualni kapital organizacije parira finančnemu ter (enakovredno) 2. Na osnovi dosedanjih raziskav o intelektualnem kapitalu lahko le-te razdelimo v 3 skupine/»tokove«, in sicer (1) teoretične raziskave, ki analizirajo definicijo intelektualnega kapitala, (2) raziskave o upravljanju intelektualnega kapitala in (3) (kot v tekstu) (Branswijck & Everaert, 2012, str. 40-41). 3 Naša razdelitev množice že opravljenih raziskav o razkritjih o intelektualnem kapitalu je zelo poenostavljena, poudariti smo želeli vplivni vidik, pa tudi (ne)odvisnost razkritij, in sicer (1) kaj vpliva na razkritja (v tem primeru je stopnja razkritij o intelektualnem kapitalu odvisna spremenljivka), ter (2) na kaj vplivajo sama razkritja (v tem primeru je stopnja razkritij o intelektualnem kapitalu neodvisna spremenljivka). Nekateri avtorji, npr. An et al. 2011, delijo že opravljene raziskave na osnovi naslednjih teorij: (1) teorije zastopanja (angl. agency theory), (2) teorije udeležencev (angl. stakeholder theory), (3) signalne teorije (angl. signaling theory) in (4) teorije legitimnosti (angl. legitimacy theory). Vsaka posamezna teorija izpostavlja svoje razloge oz. motive za poročanje.. 3.

(16) predstavlja zadostno »zavarovanje« oz. »zagotovilo« o bodočem (uspešnem) poslovanju organizacije (kot viru za poplačilo dolgov)? Vpliv (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu na ceno dolgov oz. ceno tujih virov financiranja je tako pomembno vprašanje, ki ga želimo preveriti s predmetno raziskavo.. 1.2. Namen in cilji raziskave. Namen raziskave je na osnovi zasnovanega modela in določenega vzorca empirično raziskati/preizkusiti vpliv prostovoljnih razkritij o intelektualnem kapitalu (angl. intellectual capital disclosure) v letnih poročilih na ceno dolgov oz. stroške dolžniškega financiranja organizacije (angl. cost of debt capital), na primeru Slovenije. Cilji teoretičnega dela: Na osnovi obstoječe strokovne in znanstvene literature ter na osnovi trenutno veljavnega institucionalnega okvirja opredeliti:  intelektualni kapital organizacij, njegovo merjenje in poročanje,  vplive (prostovoljnega) poročanja na finančno uspešnost in ugled organizacij,  možne postavke prostovoljnih razkritij o intelektualnem kapitalu organizacije oziroma kontrolni seznam (po sestavinah intelektualnega kapitala), na osnovi katerega se določi stopnja (prostovoljnega) razkritja o intelektualnem kapitalu organizacije kot celote in posamično za njegove sestavine,  načine merjenja cene dolgov oz. stroškov dolžniškega financiranja organizacije,  dodatne vplivne dejavnike na ceno dolgov oz. stroške dolžniškega financiranja organizacije (za določitev kontrolnih spremenljivk modela). Cilji empiričnega dela:  na osnovi teoretičnih izhodišč, postavljenih v teoretičnem delu, opredeliti in utemeljiti postavljene raziskovalne hipoteze glede vpliva razkritij o intelektualnem kapitalu na ceno dolgov,  izbrati ustrezen slučajni vzorec slovenskih organizacij,  pridobiti podatke, jih statistično obdelati in testirati postavljene hipoteze,  oblikovati raziskovalno poročilo: komentar k rezultatom in odprta vprašanja za morebitno nadaljnje raziskovanje.. 1.3. Potek raziskave. 1.3.1 Hipoteze Temeljna teza raziskave: »Višja stopnja razkritij o intelektualnem kapitalu organizacije vpliva na nižjo ceno dolgov organizacije.« Za preverjanje temeljne teze smo oblikovali več hipotez, kjer preverjamo tako vpliv razkritij o vseh sestavinah intelektualnega kapitala skupaj, kot tudi vsake posamezne sestavine, na ceno dolgov organizacije. Teoretično izhodišče za tako postavljene raziskovalne hipoteze smo podali v poglavju 1.1.. 4.

(17) V raziskavi tako preverjamo naslednje hipoteze: H1: H2:. Razkritja o intelektualnem kapitalu organizacije negativno vplivajo na ceno dolgov organizacije. Razkritja o posamezni sestavini intelektualnega kapitala organizacije negativno vplivajo na ceno dolgov organizacije: H2a: Razkritja o človeškem kapitalu organizacije negativno vplivajo na ceno dolgov organizacije. H2b: Razkritja o strukturnem kapitalu organizacije negativno vplivajo na ceno dolgov organizacije. H2c: Razkritja o kapitalu v povezavah organizacije negativno vplivajo na ceno dolgov organizacije.. 1.3.2 Potek izvedbe raziskave V teoretičnem delu magistrskega dela smo najprej predstavili intelektualni kapital in vse njegove sestavine, torej človeški kapital, strukturni kapital in kapital v povezavah. Ker se intelektualni kapital bolj ali manj ne vključuje v tradicionalne izkaze finančnega položaja organizacij, smo se osredotočili na (prostovoljno) poročanje (v okviru letnega poročanja kot pomembnega javnega poročanja, preko katerega organizacije komunicirajo z investitorji in drugimi deležniki) in opredelili vplive le-tega na finančno uspešnost in ugled organizacij. Na osnovi obstoječe literature in že opravljenih raziskav (Boujelbene & Affes 2013, Li et al. 2008, Singh & Zahn 2008, Haji & Ghazali 2012, Bukh et al. 2004, Branswijck & Everaert 2012) smo oblikovali kontrolni seznam postavk (posameznih značilnosti), ki se nanašajo na intelektualni kapital, na osnovi katerega smo v empiričnem delu ocenili stopnjo (prostovoljnega) razkritja o intelektualnem kapitalu organizacije (natančneje za posamezno sestavino intelektualnega kapitala) v sklopu letnega poročila. Stopnja razkritja o intelektualnem kapitalu organizacije je tako določena z analizo vsebine letnega poročila, na osnovi kontrolnega seznama, ki obsega 54 postavk intelektualnega kapitala (osnova je raziskava Li et al. 2008). Tako smo definirali neodvisne spremenljivke (stopnjo razkritij o intelektualnem kapitalu kot celoti ter stopnjo razkritij o posameznih sestavinah intelektualnega kapitala, torej stopnjo razkritij o človeškem kapitalu, stopnjo razkritij o strukturnem kapitalu ter stopnjo razkritij o kapitalu v povezavah). Način merjenja spremenljivke je predstavljen v nadaljevanju. Vire financiranja organizacije v osnovi ločimo na lastne/notranje (npr. dobiček, amortizacija) in zunanje vire financiranja (nov lastniški ali dolžniški kapital). Zelo poenostavljeno je dolžniški kapital izposojen denar, ki ga mora izposojevalec oz. organizacija v določenem času vrniti ter zanj plačati določeno ceno oz. obresti. Organizacije v letnih poročilih redko analitično in nadrobno razkrijejo svojo finančno zadolženost. Tako smo v teoretičnem delu na osnovi obstoječe literature in že opravljenih raziskav (Byun 2007, Pittman & Fortin 2004, Kim et al. 2011, Hyytinen & Pajarinen 2007, Orens et al. 2010) določili, kako na osnovi razkritih podatkov v letnih poročilih oceniti oz. izmeriti (povprečno) ceno dolgov oz. stroškov dolžniškega 5.

(18) financiranja organizacije. Tako smo definirali odvisno spremenljivko predmetne raziskave. V empiričnem delu smo na osnovi definiranih spremenljivk (in že izpeljanih podobnih raziskav) oblikovali model za presojo vpliva (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu na ceno dolgov oz. stroške dolžniškega financiranja organizacije Sledil je postopek, ki ga ponazarja slika 1, in sicer:  določitev kontrolnih spremenljivk,  določitev zanesljivega vzorca (organizacije v Sloveniji),  zbiranje podatkov,  statistična obdelava podatkov (deskriptivna/opisna regresija),  analiza rezultatov.. statistika,. multipla. Slika 1: Model poteka raziskave. 1. Določitev spremenljivk in oblikovanje modela MODEL Intelektualni kapital (IK). Prostovoljna razkritja. NEODVISNA SPREMENLJIVKA Stopnja razkritja o intelektualnem kapitalu (IK): - stopnja razkritja o človeškem kapitalu (ČK) - stopnja razkritja o strukturnem kapitalu (SK) - stopnja razkritja o kapitalu v povezavah (KP) KONTROLNE SPREMENLJIVKE. 2. Vzorec in zbiranje podatkov. 3. Statistična obdelava podatkov. 6. ODVISNA SPREMENLJIVKA Cena dolgov oz. stroški dolžniškega financiranja.

(19) 4. Analiza rezultatov/raziskovalno poročilo. 1.3.3 Metode raziskovanja V raziskavi proučujemo vpliv razkritij o intelektualnem kapitalu organizacije in o njegovih posameznih sestavinah na stroške dolžniškega financiranja organizacije, na primeru Slovenije. Raziskava tako spada med poslovne raziskave, saj se osredotočamo na preteklo poslovanje slovenskih organizacij, na osnovi katerega smo pridobili podatke za nadaljnjo analizo. Gre pa tudi za statistično raziskavo, saj smo oblikovali model, na osnovi katerega smo z analizo numeričnih podatkov proučili (so)odvisnost oz. vpliv med določenimi spremenljivkami. Pri raziskovanju oz. definiranju spremenljivk in oblikovanju modela smo uporabili deskriptivni pristop (prednost dajemo opisu določenih stanj oziroma opisu razvoja in trendov), v okviru katerega pa zgodovinsko metodo ter metodi komparacije in kompilacije (povzeli smo opazovanja in spoznanja drugih avtorjev ter jih primerjali med seboj tako, da smo lahko definirali spremenljivke in testirali postavljene hipoteze). Načini pridobivanja podatkov/merjenja spremenljivk in strategija vzorčenja: Podatke, potrebne za izvedbo raziskave, smo pridobili z analizo letnih poročil. Letna poročila so objavljena na spletnem portalu AJPES, eventualno tudi na spletnih straneh proučevanih organizacij. Neodvisne spremenljivke, torej stopnjo razkritja o intelektualnem kapitalu organizacije oz. stopnje razkritij o njegovih posameznih sestavinah, smo merili s t. i. dihotomnim pristopom. Spremenljivke smo določili s pomočjo že omenjenega kontrolnega seznama, ki obsega 54 postavk intelektualnega kapitala in je razdeljen v 3 sklope po posameznih sestavinah intelektualnega kapitala (postavke človeškega kapitala, postavke strukturnega kapitala in postavke kapitala v povezavah). Vsaka posamezna postavka lahko ima samo 2 vrednosti, in sicer 1, če je razkrita v letnem poročilu, in 0, če ni razkrita. Stopnja razkritja o posamezni sestavini intelektualnega kapitala organizacije je tako koeficient, ki ga izračunamo kot količnik med seštevkom razkritih postavk in skupnim številom postavk za posamezno sestavino intelektualnega kapitala. Stopnja razkritja o intelektualnem kapitalu (kot celoti vseh 3 sestavin) organizacije je seštevek stopenj razkritij posameznih sestavin intelektualnega kapitala. Tudi ostale spremenljivke, tako odvisna (tj. cena dolgov oz. strošek dolžniškega financiranja) kot kontrolne spremenljivke (velikost organizacije, donosnost sredstev oziroma prodaje, finančni vzvod (angl. leverage), opredmetena sredstva) so numerične oz. kvantitativne in izpeljane iz podatkov v letnih poročilih. Postavljene hipoteze smo testirali z oblikovanim modelom na primeru slovenskih organizacij. Ker so edini vir podatkov javno objavljena letna poročila, so populacijo 7.

(20) predstavljale tiste organizacije, ki so za leto 20144 javno objavile (na portalu AJPES) svoje revidirano letno poročilo5 (to so družbe, ki so po ZGD-1 zakonsko zavezane k javni objavi in k revidiranju, ter družbe, ki to storijo prostovoljno). Po podatkih AJPES je bilo do 7. 9. 2015 za poslovno leto 2014 javno objavljenih 1.529 revidiranih letnih poročil gospodarskih družb, vključno z bankami, zavarovalnicami, investicijskimi skladi in zadrugami, od tega je 5 gospodarskih družb AJPES predložilo verzijo letnega poročila6, kar pomeni, da je bilo na spletni strani AJPES do 7. 9. 2015 dejansko objavljenih 1.524 revidiranih letnih poročil. Iz te populacije smo zaradi svojih specifik izločili posamezne vrste pravnih oseb (banke, zavarovalnice, zadruge), posamezne pravno organizacijske oblike (sklade, družbe za vzajemno zavarovanje, gospodarsko interesna združenja) ter posamezne dejavnosti (dejavnost K - finančno in zavarovalniško dejavnost). Po teh izločitvah populacijo tako sestavlja 1.345 organizacij7. Raziskavo smo opravili na vzorcu 100 naključno izbranih organizacij (vsaka 13.). Predpostavke oz. omejitve glede vzorca so predstavljene v nadaljevanju v poglavju o predpostavkah in omejitvah raziskave. V teoretičnem delu zasnovan model smo nadalje analitično/empirično testirali (analitični pristop proučevanja), pri čemer smo uporabili sledeče statistične metode: deskriptivno/opisno statistiko, preveritev natančnosti vzorca, multiplo regresijo, preveritev zanesljivosti dobljene regresijske funkcije (obdelava podatkov s programom SPSS). Ugotovitve smo podali s pomočjo opisne in tabelarne metode. 1.3.4 Predpostavke in omejitve raziskave S predmetno raziskavo želimo empirično dokazati, da obstaja vpliv (prostovoljnih) razkritij o intelektualnem kapitalu (ter njegovih sestavinah) na ceno dolgov, in sicer na primeru Slovenije oz. slovenskih organizacij. Kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, populacijo predmetne raziskave predstavljajo slovenske organizacije, katerih letna poročila za leto 2014 so javno objavljena in revidirana (=osnovna in temeljna omejitev). Razlog je v samem viru potrebnih podatkov za raziskavo, ki so letna poročila. Z zahtevo, da so le-ta revidirana, samo zagotovimo večjo verodostojnost podatkov. Iz populacije smo naključno izbrali 100 organizacij (vsako 13.), ki sestavljajo vzorec. Za izbrano strategijo vzorčenja smo upoštevali sledeče predpostavke in omejitve:  v dosedanjih raziskavah so vzorce oblikovali glede na specifične cilje raziskav: npr. v raziskavi Boujelbene & Affes 2013, v kateri proučujejo vpliv stopnje razkritij o intelektualnem kapitalu na stroške lastniškega financiranja na primeru 4. Dispozicija predmetne raziskave je bila potrjena aprila 2014, v kateri smo za populacijo predvideli organizacije, ki so predložile revidirana letna poročila za leto 2012. Ker so bili v času same izvedbe raziskave na voljo novejši podatki (revidirana letna poročila za leto 2014), sedaj populacijo predstavljajo slovenske organizacije, ki so na AJPES predložile revidirana letna poročila za leto 2014. 5 Ker so edini vir podatkov za izvedbo predmetne raziskave javno objavljena letna poročila, smo zaradi večje verodostojnosti podatkov postavili zahtevo, da so le-ta revidirana. 6 Po pojasnilu AJPES (mail z dne 14. 9. 2015) o naslednji verziji letnega poročila govorimo takrat, ko je poslovni subjekt ponovno predložil letno poročilo (popravek prejšnjega) po tem, ko je bila osnovna ali prejšnja verzija že javno objavljena. 7 Od dejansko objavljenih 1.524 revidiranih letnih poročil poslovnih subjektov smo, kot omenjeno, izločili posamične vrste pravnih oseb ter organizacij, tako je po teh izločitvah populacijo sestavljalo 1.464 revidiranih letnih poročil gospodarskih družb. Ob izločitvi dejavnosti K (to je 119 poročil oz. subjektov), končno populacijo raziskave sestavlja 1.345 revidiranih letnih poročil oz. gospodarskih družb.. 8.

(21) Francije, so vzorec raziskave sestavljale organizacije, na katerih bazira borzni indeks SBF120 (tj. 120 organizacij, s katerih vrednostnimi papirji se najintenzivneje trguje na francoskem delniškem trgu), po posameznih izključitvah je vzorec sestavljalo 102 organizacij. Izsledke raziskave so posplošili na francoske organizacije oz. vsaj na organizacije, ki kotirajo na francoski borzi (angl. French listed firms). V raziskavi Li et al. 2008 so proučevali vpliv strukture korporativnega upravljanja na razkritja o intelektualnem kapitalu na primeru britanskih organizacij, ki kotirajo na londonski borzi (angl. London Stock Exchange), ki so jih omejili na tiste dejavnosti, v katerih je predvidena visoka stopnja intelektualnega kapitala. Tako je populacijo sestavljajo (le) 319 organizacij, v vzorec so vključili 100 naključno izbranih organizacij. Druge raziskave so proučevale npr. več gospodarstev hkrati, prav tako so vključevale tudi več-letne podatke. Glede na naše cilje ocenjujemo, da je izbrana strategija izbora populacije primerna (vključene so vse organizacije, ne glede na velikost in dejavnost, razen izjem, ki so javno objavile revidirana letna poročila v letih 2013 in 2014), prav tako smo ocenili, da vzorec N=100 zadostuje, da se izsledki raziskave lahko posplošijo na populacijo;  ocenjujemo, da je stopnja razkritij o intelektualnem kapitalu pri manjših organizacijah precej nizka (ali celo nična8), kljub temu pa nismo želeli populacije omejiti le na večje organizacije9. Iz vzorca smo izvzeli/preskočili le tiste organizacije, za katere ni bilo zahtevanih podatkov;  iz vzorca smo izvzeli/preskočili tudi tiste organizacije, ki niso poslovale zaporedno v letih 2013 in 2014. Za organizacije v vzorcu namreč predpostavljamo, da so pod enakimi pogoji (ista velikost, ista dejavnost itd.) poslovale tudi v letu prej, torej v letu 2013. To je pomembno predvsem zaradi tega, ker predvidevamo in upoštevamo časovni zamik. Predpostavljamo namreč, da se vpliv razkritij o intelektualnem kapitalu v letnem poročilu za določeno leto pokaže šele v naslednjem letu (in ne že v letu poročanja). Tako smo stopnjo razkritja o intelektualnem kapitalu ter kontrolne spremenljivke ocenjevali za leto 2013, ceno dolgov pa za leto 2014.. 8. Kar pomeni, da organizacije ne bodo razkrivale intelektualnega kapitala oz. bodo njihova letna poročila omejena le na računovodski del. 9 Populacijo 1.345 organizacij sestavlja 62 mikro, 120 malih, 642 srednjih in 520 velikih organizacij (za 1 organizacijo ni podatka). Večino populacije (dobrih 86%) tako predstavljajo srednje in velike organizacije. Razlog je v postavljeni zahtevi po revidiranih letnih poročilih. Namreč po ZGD-1 (57. čl.), kot že omenjeno, je revidiranje letnih poročil obvezno za velike in srednje kapitalske družbe, dvojne družbe in tiste majhne kapitalske družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu. Nekatere družbe se za revizijo odločijo tudi prostovoljno.. 9.

(22) 2. INTELEKTUALNI KAPITAL IN (PROSTOVOLJNA) RAZKRITJA O INTELEKTUALNEM KAPITALU. V sodobni družbi so informacije in informacijsko komunikacijska tehnologija splošno dostopne po nizki ceni, tako lahko sodobno družbo označimo kot informacijsko ali kot družbo znanja. Zanjo so značilni prehodi od zemlje in kapitala do znanja, od opredmetenosti in oprijemljivosti (angl. tangibles) k neopredmetenosti in neoprijemljivosti (angl. intangibles), od proizvodnje izdelkov k proizvodnji storitev, od fizičnih vložkov v proizvodnjo k tehnologiji in blagovnim znamkam, od organizacijske hierarhije k organizacijskim omrežjem, od stabilnega k spremenljivemu poslovanju in organizacijam ter od mednarodnega h globalnemu poslovanju (Grant 2002, povzeto po Pavlin, 2005, str. 361). Omenjeni trendi povzročajo, da se procesi ustvarjanja, širjenja in uporabe znanja vedno bolj prepletajo. Tako prehajamo k interaktivnemu ciklusu znanja, kar je pomembno zaznamovalo družboslovne teorije in discipline. Čeprav je znanje že dolgo časa pomemben dejavnik gospodarske rasti, ekonomisti zadnja leta zelo intenzivno vključujejo znanje in njegov vpliv v svoje raziskave in modele. V ekonomiji sta se tako izoblikovali novi teoriji, in sicer na makro ravni »nova teorija rasti« (angl. new growth theory), na mikro ravni pa »teorija na virih temelječega podjetja« (angl. the resourcebased view of a firm) (Pavlin, 2005, str. 361). Na »novi teoriji rasti« temelji študija OECD10 (1996) z naslovom »Na znanju temelječe gospodarstvo« (angl. The knowledge-based economy), ki uvodoma navaja dejstvo, da države članice oz. njihova gospodarstva vse bolj temeljijo na znanju in informacijah, kar se kaže v porastu visoko tehnoloških investicij, visoko tehnoloških industrijskih panog, visoko izobraženih delavcev in povezani rasti produktivnosti. Znanje in tehnološki napredek sta obravnavana kot bistvena produkcijska dejavnika in generatorja gospodarske rasti. S terminom »na znanju temelječe gospodarstvo«11 ali »ekonomija znanja« se tako znanju in tehnologiji pripoznava pomembno mesto v sodobnih gospodarstvih. Predmetna študija OECD (1996) opozarja na nujnost proučevanja vpliva znanja na družbeni in ekonomski razvoj, saj s tradicionalnimi ekonomskimi kategorijami, kot sta delo (angl. labour) in kapital, vedno težje pojasnjujemo sodobne družbene in gospodarske fenomene. Študija OECD (1996) uvodoma svoje trditve o vse pomembnejšem vplivu znanja na gospodarski razvoj dokazuje z makroekonomskim kazalcem, tj. ustvarjenim bruto domačim proizvodom, in sicer na primeru visoko tehnoloških industrij, kot so računalniška, elektronska in vesoljska industrija. V obdobju od (okvirno) 1970-1990 se je obseg proizvodnje in izvoza teh industrij več kot podvojil, v »na znanju temelječem storitvenem« sektorju (angl. knowledge-intensive service sector), kamor spadajo npr. izobraževalne, komunikacijske in informacijske dejavnosti, pa produktivnost raste še 10. OECD, angl. Organisation for Economic Co-operation and Development. »Na znanju temelječe gospodarstvo« (angl. The knowledge-based economy) je gospodarstvo, ki temelji na upravljanju, tj. ustvarjanju, širjenju in uporabi znanja in informacij (OECD, 1996). 11. 10.

(23) hitreje. Ocenjeno je, da več kot 50% BDP-ja v večini držav OECD ustvarijo »na znanju temelječe dejavnosti«. Kot je izpostavil Quinn (Quinn 1992, povzeto po Bontis, 1998, str. 64), kritična sposobnost poslovodstev tega časa bo ravno pravilno in učinkovito upravljanje na znanju temelječega intelekta. Slika 2: Izvoz visoko tehnoloških industrij OECD, kot procent celotnega izvoza OECD, v obdobju 1970-1993. Vir: (OECD, 1996, str. 10).. Številna druga literatura oz. študije o intelektualnem kapitalu pa uvodoma nove poslovne razmere prikažejo na mikro ravni, in sicer primerjajo tržno vrednost kapitala organizacije z njeno knjigovodsko vrednostjo oz. primerjajo tržno vrednost kapitala in dolgov organizacije s knjigovodsko oziroma nadomestitveno vrednostjo vseh sredstev organizacije. V nadaljevanju predstavljamo klasična primera takšnih primerjav, s katerima lahko podkrepimo smiselnost raziskovanja intelektualnega kapitala. Pogosto se uporablja koeficient Tobinov q, kot razmerje med tržno vrednostjo organizacije kot celote (kot vsote tržne vrednosti njenega kapitala in dolgov) ter nadomestitveno vrednostjo njenih sredstev, ki se pri merjenju tega koeficienta pogosto enači kar z njihovo knjigovodsko vrednostjo (Bontis 1998, Edvinsson 1997). Dolgoročno se koeficient Tobinov q nagiba k vrednosti 1,00, kar pomeni, da je tržna vrednost organizacije enaka nadomestitveni vrednosti njenih sredstev. Kljub temu pa praksa kaže na to, da je lahko vrednost koeficienta zelo dolgo časa pomembno višja od 1,00, predvsem v sodobnih, na znanju temelječih gospodarstvih in v eri znanja. Npr. organizacije v industriji programske opreme, kjer je intelektualni kapital zelo intenziven, imajo v povprečju Tobinov q v vrednosti 7,00, medtem ko je v podjetjih v (tradicionalni) jeklarski industriji, za katera so značilna visoka vlaganja v potrebna opredmetena osnovna sredstva, vrednost koeficienta blizu 1,00 (Bontis, 1998, str. 64).. 11.

(24) Kot drugi primer navajamo primer Microsofta, ki ga npr. izpostavlja Roos s soavtorji (1997, str. 1-2), ko navaja, da je tržna vrednost kapitala Microsofta v začetku l. 1997 znašala 119 milijard ameriških dolarjev, medtem ko je znašala »čista vrednost premoženja« družbe 7 milijard ameriških dolarjev. Razliko med obema vrednostma, ki znaša kar 112 milijard ameriških dolarjev (tj. 94% tržne vrednosti), so opredelili kot »skrito vrednost« organizacije. Tudi če knjigovodska »čista vrednost premoženja« zaradi (lahko tudi zelo različnega) amortiziranja določenih sredstev verjetno ni najboljše merilo za čisto nadomestitveno vrednost stvarnega premoženja organizacije za ugotavljanje Tobinovega q koeficienta in vzamemo namesto nje drugo merilo, ki bi bilo neodvisno od računovodske stroke, se to razmerje pri tem (sicer izjemnem) primeru kaj bistveno ne spremeni. Tako je Roos s soavtorji (1997) nadomestitveno vrednost iz knjigovodske »čiste vrednosti premoženja« ocenil na 18 milijard ameriških dolarjev (»čisto vrednost premoženja« so pomnožili s koeficientom 2,5; kljub temu, da niso razpolagali z nobenimi podatki, so izhajali iz »velikodušne« predpostavke, da so stroški nadomestitve 2,5 krat večji od »čiste vrednosti premoženja«). Torej, tudi če to hipotetično nadomestitveno vrednost »čiste vrednosti premoženja« odštejemo od tržne vrednosti kapitala, znaša »skrita vrednost« 101 milijarde ameriških dolarjev, torej 85% tržne vrednosti. Po mnenju Roosa in soavtorjev (1997, str. 1-2) je popolnoma jasno, da lahko to velikansko razliko pripišemo blagovnim znamkam, odnosom z odjemalci, pričakovanim novim izdelkom, storilnosti, motivaciji zaposlenih itd., torej s skupnim imenom »nevidnim« sredstvom oz. intelektualnemu kapitalu, ki ustvarjajo bistveno več vrednosti kot klasični proizvodni dejavniki in pogosto tudi veliko hitreje. V sodobnem poslovnem okolju je torej znanje in njegovo upravljanje osnovno gonilo podjetniške oz. gospodarske rasti. Pomemben uspeh (in mogoče sploh preživetje v trenutni gospodarski situaciji) so dosegle tiste organizacije, ki niso razpolagale samo z naravnimi in finančnimi resursi, ampak tiste, ki so v novem ekonomskem okolju in poslovnih razmerah razpolagale z najboljšimi informacijami oz. so jih »izrabljale« najbolj učinkovito. To »organizirano znanje, ki ustvarja premoženje« je Stewart (1999) uvodoma opredelil kot intelektualni kapital. Da pa lahko ta kapital organizacije učinkovito upravljajo, se ga morajo v prvi vrsti zavedati, potem pa ga je potrebno tako ali drugače opredeliti in »izmeriti« (s finančnimi ali/in nefinančnimi kazalniki). Informacije o intelektualnem kapitalu pa niso pomembne le za organizacijo samo, torej za notranje uporabnike, z namenom učinkovitega upravljanja tega kapitala, ampak tudi za zunanje uporabnike, predvsem zaradi presoje vrednosti organizacije in njenega bodočega poslovanja. Tako je poznavanje teh »mehkih« dejavnikov oz. intelektualnega kapitala organizacije in njegovo ustrezno upravljanje (angl. knowledge management) pomembna konkurenčna prednost. Kot navajajo Joshi in soavtorji (2013, str. 266) se je v procesu rasti nacionalnih in globalnih »na zanju temelječih« gospodarstev pomembno razvil interes za razvoj področja intelektualnega kapitala, še več, rast »na znanju temelječih« gospodarstev vključuje spremljajoč porast pomembnosti definiranja oz. razumevanja in merjenja intelektualnega kapitala. V nadaljevanju poglavja tako strnjeno, na osnovi dosedanje literature in raziskav, opredelimo oz. predstavimo intelektualni kapital, njegove sestavine, načine merjenja in poročanja/razkrivanja.. 12.

(25) 2.1. Opredelitev intelektualnega kapitala. 2.1.1 Definicije in značilnosti intelektualnega kapitala Termin intelektualni kapital (angl. intellectual capital) je bil prvič javno objavljen leta 1969 s strani Johna Kennetha Galbraitha. Intelektualni kapital je opredelil kot nekaj več kot le goli intelekt, nekaj, kar vključuje tudi določeno stopnjo intelektualne akcije. Tako »intelektualni kapital ni le statično neopredmeteno sredstvo kot tako, je ideološki proces« (angl. intellectual capital is not only a static intangible asset per se, but an ideological process) (Bontis, 1998, str. 67). Področje raziskovanja o intelektualnem kapitalu je zelo aktivno že od 90. let prejšnjega stoletja. Sploh se za termin intelektualni kapital pojavljajo številna imena in definicije (Tabela 1), kar je rezultat široke palete študij z najrazličnejših vidikov in disciplin. Choong je v svoji raziskavi (2008) kronološko in po avtorjih zbral termine in definicije intelektualnega kapitala, kar povzemamo v tabeli 1. Tabela 1: Uporaba terminov in definicij intelektualnega kapitala Avtorji. Termin. Definicija, kategorizacija. Itami (1991). Nevidna sredstva (angl. invisible assets). Hall (1992). Neotipljiva sredstva (angl. intangible assets). »Neotipljiva sredstva (angl. intangible assets) so nevidna sredstva, ki vključujejo številne dejavnosti, kot so tehnologija, zaupanje potrošnikov, blagovne znamke, podjetniška kultura in sposobnost poslovodstva« »Neotipljiva sredstva so dejavniki/generatorji vrednosti, ki pretvarjajo proizvodne vire v sredstva z dodano vrednostjo«;. Smith (1994). Intelektualna lastnina (angl. intellectual property). Neotipljiva sredstva razdeli v 2 kategoriji: intelektualno lastnino (angl. intellectual property) in znanje (angl. knowledge assets) »Neotipljiva sredstva so vsi elementi poslovne organizacije, ki obstajajo kot dopolnilo obratnim in opredmetenim sredstvom. To so elementi, ki zagotavljajo, da poslovanje deluje/funkcionira kot mora in so pogosto najpomembnejši viri dobičkonosnosti organizacije. Njihov obstoj je odvisen od obstoječih ali pričakovanih dobičkov« 13.

(26) Brooking (1997). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Edvinsson in Malone (1997). Intelektualni kapital in neotipljiva sredstva (angl. intellectual capital and intangible assets) Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Edvinsson (1997). Sveiby (1997). Nematerialne vrednosti (angl. immaterial values). Nahapiet in Ghoshal (1998). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Stewart (1998). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Bontis (1998). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). 14. Intelektualni kapital kot »tržne zmogljivosti (naložbe) (angl. market assets), zmogljivosti (naložbe) v ljudeh (ljudi) (angl. human-centered assets), intelektualna lastnina in infrastrukturne zmogljivosti (naložbe)«, ki v kombinaciji z ostalimi proizvodnimi viri slej kot prej vodijo k ustvarjanju vrednosti »Neotipljiva sredstva so tista, ki ne obstajajo fizično, pa vendar predstavljajo pomembno vrednost za organizacijo« »Intelektualni kapital ni nekaj objektivnega, ampak izhaja iz razmerij in je postavka »dolgov«, izposojena od strank in zaposlenih«; Intelektualni kapital kategorizira v 3 skupine: človeški (angl. human), organizacijski (angl. organizational) in »odjemalski« kapital (angl. customer capital) Intelektualni kapital ima 3 dimenzije (zmožnosti zaposlenih, notranjo in zunanjo strukturo) Neotipljiva sredstva kot »znanje in zavest zmogljivosti družbene skupnosti, kot npr. organizacije, intelektualne skupnosti ter strokovne prakse« Intelektualni kapital je intelektualni “material” (angl. intellectual material) – znanje, informacije, intelektualna lastnina, izkušnje – , ki se lahko uporablja z namenom ustvarjanja bogastva – skupinskega intelektualnega potenciala (angl. collective brainpower) Intelektualni kapital poseduje intelektualne atribute/lastnosti, ki ustvarjajo vrednost organizacije; Intelektualni kapital kategorizira v 3 skupine: človeški (angl. human), organizacijski (angl. organizational) in »odjemalski« kapital (angl. customer capital).

(27) Granstrand (1999). Intelektualna lastnina (angl. intellectual property). Brennan in Connell (2000) Harrison in Sullivan (2000) Sullivan (2000). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital) Intelektualni kapital (angl. intellectual capital) Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Petty in Guthrie (2000). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Heisig et al. (2001) Lev (2001). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital) Neotipljivke (angl. intangibles). Gu in Lev (2001) Neotipljivke (angl. intangibles). »Intelektualna lastnina je lastnina, neposredno povezana s kreativnostjo, znanjem in identiteto posameznika« »Na znanju temelječ kapital organizacije« »Znanje, ki ga je mogoče pretvoriti v dobiček« »Intelektualni kapital je zanje, ki ga je mogoče pretvoriti v dobiček«; Organizacije ustvarjajo vrednost z ustvarjanjem dobička, ki ga dosežejo s prodajo proizvodov in storitev, česar uspešnost je odvisna od neotipljivk, kot so ugled, zvestoba potrošnikov, prepoznavnost, vodstvo, določanje standardov; Intelektualni kapital kategorizira v 3 skupine: človeški (angl. human), organizacijski (angl. organizational) in »odjemalski« kapital (angl. customer capital) (podobno kot Edvinsson (1997) in Bontis (1998)) Intelektualni kapital odraža tržno vrednost dveh kategorij - organizacije in človeškega kapitala »Intelektualni kapital je nevidna vrednost« »Neotipljivo sredstvo je pravica do bodočih koristi in ne obstaja fizično ali finančno (kot npr. delnica ali obveznica)«; Neotipljiva sredstva kategorizira v 3 skupine: intelektualno lastnino, posamično opredeljiva neotipljiva sredstva (angl. separately identifiable IAs) in neločljivo opredeljiva neotipljiva sredstva (angl. nonseparately identifiable IAs) Neotipljivke določajo njihovi gonilniki vrednosti (raziskave in razvoj, oglaševanje, informacijska tehnologija, investicijski izdatki, prakse upravljanja s človeškimi viri). 15.

(28) FASB12 (2001). Neotipljiva sredstva (angl. intangible assets). Daum (2002). Neotipljiva sredstva in intelektualni kapital (angl. intangible assets and intellectual capital). Pablos (2003). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Rastogi (2003). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). Mouritsen et al. (2004). Intelektualni kapital (angl. intellectual capital). IASB13 (2004). Neotipljiva sredstva (angl. intangible assets). »Neotipljiva sredstva so nekratkoročne in ne-finančne pravice do bodočih koristi« Neotipljivke določa vrsta lastnosti; relativno hitro lahko ustvarijo gospodarske koristi; pogosto kažejo »mrežne učinke« (angl. network effects); Neotipljiva sredstva vključujejo intelektualni kapital, raziskave in razvoj, oglaševanje in znanje »Intelektualni kapital predstavlja razliko med tržno in knjigovodsko vrednostjo organizacije. Intelektualni kapital so na znanju temelječi viri, ki prispevajo k trajni konkurenčni prednosti organizacije« »Intelektualni kapital kot celovita sposobnost organizacije, da deluje usklajeno, organizira in razporeja svoje vire znanja tako, da se ustvarja (dodana) vrednost skladno s postavljeno vizijo« Intelektualni kapital aktivira »stvari«, kot so zaposleni, kupci, informacijska tehnologija, vodstvene naloge in znanje. Intelektualni kapital ni sam sebi namen oz. ne obstaja samostojno, ampak le zagotavlja mehanizem, ki omogoča, da se različna sredstva povežejo v produktiven proces organizacije Pripoznana neotipljiva sredstva kot (neopredmetena) »nefinančna sredstva, brez fizičnega obstoja, ki jih ima organizacija, da jih uporablja pri proizvodnji ali dobavi proizvodov ali opravljanju storitev, jih daje v najem drugim, ali jih uporablja za administrativne namene«. Vir podatkov: (Kaufmann & Schneider 2004, Choong 2008, povzeto po Choong, 2008, str. 610-616).. 12 13. Financial Accounting Standards Board/Ameriški odbor za računovodske standarde. International Accounting Standards Board/Odbor za mednarodne računovodske standarde.. 16.

(29) Zgornje definicije številnih raziskovalcev so si bolj ali manj podobne in v bistvu opisujejo isti koncept: »nedenarna sredstva brez fizičnega obstoja, ki posedujejo pomembno vrednost oziroma lahko generirajo/ustvarijo bodoče koristi«. Izbira termina je predvsem odvisna od vidika ali načina obravnave (Choong, 2008, str. 613). Tudi smernice MERITUM (2002) navajajo, da se za isti koncept intelektualnega kapitala, torej »vire bodočih ekonomskih koristi, ki ne obstajajo fizično, in se bodo, ali pa tudi ne, vključili v računovodska poročila«, uporabljata različna termina (smernice navajajo termina intelektualni kapital in neotipljivke oz. neopredmetena sredstva), odvisno od vidika obravnave. Termin neotipljivke oz. neopredmetena sredstva se uporablja predvsem z računovodskega vidika, medtem ko se na področju človeških virov in njihovega upravljanja uporablja predvsem termin intelektualni kapital. Kot že uvodoma pojasnjeno, v naši raziskavi uporabljamo termin intelektualni kapital, in sicer iz razloga, da se o »nematerialnih virih bodočih koristi« razmišlja kot o »kapitalu«, torej kot o »viru sredstev« oziroma kot o (naj)pomembnejšem produkcijskemu dejavniku v sodobnem poslovnem okolju, ki lahko parira tradicionalnemu/finančnemu kapitalu. V primeru »neračunovodskih« pristopov in »neračunovodskih« avtorjev (npr. Edvinsson & Malone, Sveiby, Stewart, Mouritsen et al.) je intelektualni kapital definiran kot razlika med tržno in knjigovodsko vrednostjo organizacije (angl. difference between the firm's market value and its book value of entity) (Choong, 2008, str. 612). V primeru računovodske obravnave in njenih avtorjev (npr. Ohlson, Feltham & Ohlson, Beaver, Holthausen & Watts) pa te razlike v vrednosti ne gre kar poenostavljeno enačiti z neopredmetenimi sredstvi oziroma dobrim imenom (Choong, 2008, str. 612). Slednje je le pod določenimi pogoji pripoznano v izkazih finančnega položaja in pomeni točno določeno vrsto neopredmetenega sredstva, ki ni nujno enako veliko zgoraj omenjeni razliki v vrednosti, saj se lahko del te razlike ob pripoznanju dobrega imena pripozna med drugimi, posamično določljivimi neopredmetenimi sredstvi. Med »neračunovodskimi« avtorji naj izpostavimo Sveibya14, »starosto« upravljanja znanja, ki v svojem delu (Sveiby, 1997, str. 4-18) vrednost Microsofta in ostalih organizacij z visokim razmerjem med tržno in knjigovodsko vrednostjo kapitala oziroma celotne organizacije primerja z ledenimi gorami. Velik del njihove vrednosti je namreč neviden in ni vključen v tradicionalne računovodske bilance zaradi neizpolnjevanja računovodskih sodil za pripoznanje (podana v poglavju 2.2.1), kar pa seveda ne pomeni, da ta vrednost ni opredeljiva oz. da je nepomembna. Sveiby (1997) trdi, da vsa ta nevidna sredstva izvirajo iz zaposlenih v organizaciji. Vsa sredstva in strukture, ne glede na to, ali so opredmetena/e ali neopredmetena/e, so rezultat človeških dejanj, tako so ljudje oz. zaposleni edini resnični agenti v organizaciji. Tržna cena delnice organizacije pomeni tržno cenitev delnic oz. kapitala. Vsaka delnica predstavlja delež v organizacijskem kapitalu oz. knjigovodski vrednosti. Ko je tržna vrednost višja od knjigovodske, je ta razlika po konvencionalni tržni teoriji tržna ocena bodočega 14. Karl Erik Sveiby, rojen l. 1946, velja za veterana raziskovalnega področja upravljanja znanja (angl. knowledge management). Deloval je na Švedskem, v lastnem podjetju, ter kot svetovalec poslovodstvom številnim švedskim podjetjem. Skozi lastne izkušnje se je naučil, da znanje »raste« le, če se ga deli. Razvil je tudi lasten model za vrednotenje intelektualnega kapitala. Več o njem http://www.sveiby.com/about_us.html.. 17.

(30) možnega zaslužka (angl. the market`s assessment of future earning potential), torej potencial, ki pa je le v primeru nakupa oziroma prevzema organizacije ali njenega dela skladno z veljavno tradicionalno računovodsko teorijo, v delu, ki ga ob takšni transakciji ni mogoče posamično pripoznati med drugimi prevzetimi in pripoznanimi (lahko tudi dotlej še ne pripoznanimi) sredstvi, evidentiran v izkazih finančnega položaja kot t. i. goodwill, tj. dobro ime. Torej, če izvzamemo njen nakup (prevzem), je ta razlika med tržno in knjigovodsko vrednostjo organizacije »nevidna«, ker ni nikjer upoštevana (tj. v tradicionalnih računovodskih izkazih pripoznana), ter je neopredmetena oz. neotipljiva, ker »ni ne zidak, ne malta, ne denar« (Sveiby, 1997). Sveiby v svojem delu (1997, str. 418) pripisuje nematerialni vrednosti oz. intelektualnemu kapitalu sledeče »lastnosti«:  deli ga na notranjega (znotraj organizacije) in zunanjega (usmerjen v okolje),  ni enotne definicije in metode za merjenje, posledično ni mogoča primerjava med organizacijami,  v večini je neodvisen od posameznikov, torej ostane organizaciji, tudi če zaposleni odidejo,  deli ga (kot že razvidno iz zgornje tabele) na zmožnosti zaposlenih (angl. employee competence), notranje (angl. internal structure) in zunanje strukture (anlg. external structure). V primeru računovodske opredelitve oz. »računovodskih avtorjev« pa, kot že omenjeno, te razlike v vrednosti ne gre kar poenostavljeno enačiti z računovodsko pripoznanimi neopredmetenimi sredstvi oz. dobrim imenom. Računovodsko »dobro ime« je lahko notranje (znotraj organizacije) ali zunanje generirano (oz. pridobljeno s poslovno združitvijo) (Choong, 2008, str. 612); v poslovnih knjigah je lahko pripoznano le slednje. Dobro ime, pridobljeno s poslovno združitvijo, predstavlja plačilo, ki ga izvede prevzemnik v pričakovanju bodočih gospodarskih koristi od sredstev, ki jih ni mogoče posamično opredeliti in ločeno pripoznati (MRS 38, 11. člen). Vrednost tako pridobljenega dobrega imena je opredeljena s transakcijami poslovne združitve, kar aktualna računovodska stroka tudi pripoznava kot neopredmeteno sredstvo in vključuje v tradicionalno računovodsko bilanco stanja. Prevzemnik v dobro ime vključi vrednost pridobljenega neopredmetenega sredstva, ki na datum prevzema ni opredeljivo (IASB 2011, povzeto po Cronje & Moolman, 2013, str. 4). Npr. prevzemnik lahko vrednost pripiše obstoju »sestavljene« delovne sile, tj. obstoječim zaposlencem, ki omogočajo prevzemniku nadaljnje poslovanje prevzete organizacije od datuma prevzema. »Sestavljena« delovna sila ni opredeljivo sredstvo, ki bi ga bilo mogoče pripoznati ločeno od dobrega imena, tako je vsaka vrednost, ki ji je pripisana, vključena v dobro ime (Cronje & Moolman, 2013, str. 4-5). Za razliko od računovodsko pripoznanega, zunanje generiranega dobrega imena, pa se znotraj organizacije ustvarjeno dobro ime nanaša na stroške, nastale v procesu ustvarjanja bodočih ekonomskih koristi, ki pa ne rezultirajo v nastanku neopredmetenega sredstva (skladno z aktualnimi računovodskimi zahtevami za pripoznanje neopredmetenega sredstva) (IASB 2010, povzeto po Cronje & Moolman, 2013, str. 5). Ta »sredstva« tako niso pripoznana v računovodski bilanci stanja, ampak predstavljajo del intelektualnega kapitala, ki se evidentira kot strošek v izkazu poslovnega izida. Primer takšnega (znotraj organizacije ustvarjenega) dobrega imena so npr. stroški, ki nastanejo v povezavi s »servisiranjem« ključnih strank/kupcev organizacije, z namenom pridobiti oz. ohraniti. 18.

(31) njihovo zvestobo, kar bo po vsej verjetnosti v prihodnosti prineslo določene ekonomske koristi organizaciji. Teh pričakovanih koristi ni mogoče točno opredeliti, prav tako niso gotove, zvestobo kupcev pa je problematično (zanesljivo) (iz)meriti (Cronje & Moolman, 2013, str. 5). Vse to so značilnosti znotraj organizacije ustvarjenega dobrega imena, ki ga računovodska stroka ne pripoznava in posledično ne vključuje v bilanco stanja. Ta del dobrega imena se pravzaprav ustvarja skozi čas, skozi niz številnih aktivnosti, katerih ustvarjeno vrednost ni mogoče pripisati posamični aktivnosti. Pravzaprav gre, kot pravi Stewart (povzeto po Cronje & Moolman, 2013, str. 5), za znotraj organizacije generirano vrednost, ki jo lahko enačimo s konceptom intelektualnega kapitala, katerega vrednost zaradi zgoraj omenjenih razlogov, ki jih bomo natančneje opredelili tudi v nadaljevanju, ni upoštevana v tradicionalnih izkazih finančnega položaja organizacije. Ravno to nepripoznanje teh sredstev oz. intelektualnega kapitala v tradicionalni računovodski bilanci stanja tako ustvarja pomembno razliko med poročano računovodsko in tržno vrednostjo organizacije, o kateri pa bi se moralo zaradi številnih deležnikov oz. (tako notranjih kot zunanjih) uporabnikov informacij na tak ali drugačen način poročati. Prvotno zahtevano računovodsko obravnavo intelektualnega kapitala so tako nadomestili številni drugi (nedenarni) pristopi in študije, zakaj sploh meriti intelektualni kapital, kako ga obvladovati ter o njem poročati. Marr s soavtorji (2003) je na osnovi sistematičnega pregleda obstoječe literature in raziskav na temo intelektualnega kapitala identificiral 5 temeljnih razlogov za merjenje intelektualnega kapitala, in sicer (1) kot pomoč pri oblikovanju poslovne strategije, (2) kot pomoč pri izvedbi in ocenjevanju postavljene strategije, (3) kot pomoč pri strateškem razvoju, diverzifikaciji in širjenju poslovanja, (4) kot pomoč pri sistemu nagrajevanja, ter (5) kot pomoč pri poročanju zunanjim uporabnikom informacij oz. zunanjim deležnikom organizacije. Oblikovanje poslovne strategije organizacije je zelo zahteven proces, v katerem ni dovolj samo opredelitev ter poznavanje konkurenčnih prednosti organizacije ter priložnosti in nevarnosti iz okolja, ampak tudi opredelitev ter poznavanje podjetniških sposobnosti oz. zmožnosti ter njihovih virov (predvsem v smislu pravočasnega zaznavanja in osvajanja priložnosti). »Na virih temelječe« teorije tako organizacijo oz. podjetje definirajo kot heterogene/raznovrstne enote, ki pa jih karakterizirajo njihovi edinstveni viri (Nelson & Winter 1982, Barney 1991, povzeto po Marr et al., 2003, str. 444), katere pa v večini predstavlja intelektualni kapital (Stewart 1997, Ross et al. 1997, Lev 2001, Sveiby 2001, Sveiby 1997, Marr & Schiuma 2001, povzeto po Marr et al., 2003, str. 444). To pomeni, da mora biti intelektualni kapital deležen osrednje obravnave v procesu oblikovanja poslovne strategije, prav tako pa predstavlja eno od primarnih konstant, na osnovi katere lahko organizacija gradi svojo identiteto, in je pomemben vir dobičkonosnosti organizacije (Grant 1991, povzeto po Marr et al., 2003, str. 444). Razumevanje razmerij med intelektualnim kapitalom, konkurenčno prednostjo in dobičkonosnostjo organizacije je tako strateškega pomena. Tudi naknadni proces razvijanja sistema intelektualnega kapitala v organizaciji se začne pri poslanstvu oz. strategiji, identifikaciji identitete ter dolgoročnih ciljev organizacije. Roos s soavtorji (2000) je oblikoval procesni model, kako vzpostaviti sistem intelektualnega kapitala v organizaciji. Tako meni, da je razvijanje sistema intelektualnega kapitala v organizaciji odlična priložnost za ponoven premislek o poslovanju oz. strategiji organizacije. 19.

Figure

Slika 1: Model poteka raziskave
Slika 2: Izvoz visoko tehnoloških industrij OECD, kot procent celotnega izvoza OECD, v  obdobju 1970-1993
Tabela 1: Uporaba terminov in definicij intelektualnega kapitala
Slika 3: Razločevanje sestavin intelektualnega kapitala
+7

References

Related documents

Aremogna-Pizzalto plateau, rising from 1,500 metres to 2,140 metres at Toppe del Tesoro.The skiing area has a state-of-the-art six-seater cableway with automatic hook-up,

Again in 2015, several surveys and stakeholder meetings organized at international level defined four basic products expected from the current EO systems ( Bontemps et al., 2015 ):

As domestic service robot technologies advance and become more commercially accessible, the smart home will have already changed the domestic setting and laid

PL5263005078 SPAIN Honda Motor Europe Logistics NV, Sucursal en España ESW0172688D ITALY Honda Motor Europe Logistics NV IT04210630234 UK Honda Motor Europe Logistics NV

45 respondents responded in terms of acceptability and 4 respondents answered in terms of not acceptable for ” I am satisfied with how easy to use the system”; 4 respondents

While Joan’s earlier work focused on the gendering of organisations, her later work around ‘inequality regimes’ (Acker 2006) extended her theorising to consider the effects of other

As noted above, copreneurs are not homogeneous in their motivations and experiences and copreneurship and other family business forms are a much neglected area

1) From LOCO mode, press the key to change to SWITCH mode. 2) Press the key to change from SWITCH mode and enter EDITOR modes. If you have routes enabled in the system, you