Selection of legal organisational form for the pursuit of entrepreneurial activities

Full text

(1)Diplomsko delo univerzitetnega študija Organizacija in management poslovnih in delovnih sistemov. IZBOR PRAVNOORGANIZACIJSKE OBLIKE ZA OPRAVLJANJE PODJETNIŠKE DEJAVNOSTI. Kandidat: Alen Jurič. Mentor: doc. dr. Bojan Vavtar. Kranj, junij 2017.

(2) ZAHVALA Zahvaljujem se dr. Bojanu Vavtarju za prevzem mentorstva, strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Zahvala gre tudi nekdanjemu izr. prof. dr. Dragu Mežnarju za usmeritve v začetni fazi izdelave. Za tako moralno kot finančno podporo v času študija se zahvaljujem tudi svojim najbližjim..

(3) POVZETEK Diplomsko delo zajema in predstavlja ključne informacije ter posebnosti dveh najbolj razširjenih pravnoorganizacijskih oblik za opravljanje podjetništva v Sloveniji. Jedro dela vključuje lastnosti vsake izmed oblik v fazah od ustanovitve in delovanja do zaprtja, pri čemer so posamezni postopki podkrepljeni s pravnimi viri. Kot takšen je Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ključna opora, saj določa in ureja ustanavljanje podjetij oziroma družb v Sloveniji. Zajema tudi vse pogoje in zahteve, na katere naj bi bil bodoči podjetnik pozoren pri izbiri pravnoorganizacijske oblike v povezavi z njegovimi potrebami in pričakovanji. V fazi samega poslovanja se pri posameznih oblikah pojavljajo posebnosti ter razlike, povezane s podjetnikovo osebno odgovornostjo, vodenjem poslovnih knjig, obdavčitvijo dohodka in postopki prenehanja opravljanja podjetniške dejavnosti. Marsikdo namreč brez konkretnega premisleka, zaradi hitrejše možnosti začetka opravljanja svoje dejavnosti in v izogib zapletenim uradnim postopkom pri ustanovitvi, izbere status samostojnega podjetnika. Le-to je bil naš povod za iskanje glavnih razlogov za podjetnikovo izbiro pravnoorganizacijske oblike.. KLJUČNE BESEDE:. − − − −. Zakon o gospodarskih družbah, samostojni podjetnik, družba z omejeno odgovornostjo, izbira pravnoorganizacijske oblike.. ABSTRACT The diploma thesis covers and presents key information and special features of the two most widely used legal organizational forms for undertaking entrepreneurship in Slovenia. The core of the work includes properties of each of the forms in phases from the establishment and operation to the termination of business, with individual procedures being corroborated by legal sources. As such, the Companies Act (ZGD1) is a key support, since it defines and regulates the establishment of companies and partnerships in Slovenia. It also covers all of the conditions and requirements to which the prospective entrepreneur should pay attention to while choosing legal organizational form in relation to their needs and expectations. At the stage of business itself, there are special features and differences in the individual operations related to the entrepreneur's personal responsibility, the accounting, the taxation of income, and the procedures related to the termination of business activity. In many cases prospective entrepreneurs choose the status of a sole proprietor without a concrete reflection, just for the sake of faster possibility of starting their own business and avoiding complicated formal procedures related to establishment. Our aim was to find the main reasons for the entrepreneur's choice of legal organizational form..

(4) KEYWORDS:. − − − −. Companies Act, sole proprietor, limited liability company, the choice of legal organizational form..

(5) KAZALO 1. 2. 3. UVOD................................................................................................................... 1 1.1. NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE ............................................... 1. 1.2. METODE DELA .......................................................................................... 2. PODJETNIŠTVO IN PRAVNA RAZMERJA .................................................... 3 2.1. PRAVNA UREDITEV PODJETNIŠTVA ................................................... 3. 2.2. SVOBODNA PODJETNIŠKA POBUDA ................................................... 4. 2.3. PRAVNA RAZMERJA ................................................................................ 4. 2.3.1. PRAVNI SUBJEKTI ............................................................................. 5. 2.3.2. FIZIČNE OSEBE .................................................................................. 5. 2.3.3. PRAVNE OSEBE .................................................................................. 5. 2.3.4. PRAVNI OBJEKTI ............................................................................... 6. 2.3.5. POGOJ IN ROK .................................................................................... 7. STATUS SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA ..................................................... 8 3.1. USTANOVITEV S. P. .................................................................................. 8. 3.1.1. REGISTRACIJA S. P. ........................................................................... 8. 3.1.2. FIRMA PODJETNIKA ......................................................................... 9. 3.1.3. SEDEŽ PODJETNIKA.......................................................................... 9. 3.2. DELOVANJE S. P. ....................................................................................... 9. 3.2.1. RAČUNOVODSTVO S. P. ................................................................. 10. 3.2.2. OBDAVČITEV S. P. ........................................................................... 10. 3.2.3 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z UPOŠTEVANJEM DEJANSKIH PRIHODKOV IN ODHODKOV ................................................ 11 3.2.4 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z UPOŠTEVANJEM NORMIRANIH ODHODKOV .......................................................................... 12 3.3. ZAPRTJE S. P............................................................................................. 12. 3.3.1. IZBRIS IZ POSLOVNEGA REGISTRA REPUBLIKE SLOVENIJE 12. 3.3.2 PRENEHANJE OPRAVLJANJA DEJAVNOSTI S PRENOSOM NA DRUGO OSEBO ................................................................................................ 13. 4. 3.3.3. STATUSNO PREOBLIKOVANJE PODJETNIKA ........................... 13. 3.3.4. PRISILNA PORAVNAVA NAD S. P. ............................................... 13. 3.3.5. OSEBNI STEČAJ PODJETNIKA ...................................................... 14. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO ................................................. 15 4.1. OBVEZNOSTI, PRAVICE IN ODGOVORNOST .................................... 15. 4.2. USTANOVITEV D. O. O. .......................................................................... 16.

(6) 4.2.1. FIRMA PODJETJA ............................................................................. 16. 4.2.2. POSLOVNI NASLOV IN SEDEŽ DRUŽBE ..................................... 17. 4.2.3. DEJAVNOST ...................................................................................... 17. 4.2.4. OSNOVNI KAPITAL ......................................................................... 18. 4.2.5. ODKUP D. O. O. ................................................................................. 18. 4.2.6. DEJAVNOST PODJETNIKA ............................................................. 18. 4.2.7. DRUŽBA Z ENIM DRUŽBENIKOM – ENOOSEBNA D. O. O. ..... 18. 4.3. DELOVANJE D. O. O. ............................................................................... 19. 4.3.1. SKUPŠČINA ....................................................................................... 19. 4.3.2. NADZORNI SVET.............................................................................. 19. 4.3.3. POSLOVODJA .................................................................................... 19. 4.3.4. RAČUNOVODSTVO D. O. O. ........................................................... 20. 4.3.5. OBDAVČITEV D. O. O. ..................................................................... 20. 4.3.6 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z UPOŠTEVANJEM DEJANSKIH PRIHODKOV IN ODHODKOV ................................................ 21 4.3.7 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z UPOŠTEVANJEM NORMIRANIH ODHODKOV .......................................................................... 22 4.4. ZAPRTJE D. O. O. ..................................................................................... 22. 4.4.1. LIKVIDACIJA DRUŽBE ................................................................... 23. 4.4.2 PRENEHANJE PO SKRAJŠANEM POSTOPKU BREZ LIKVIDACIJE ................................................................................................... 23. 5. 6. 4.4.3. PRISILNA PORAVNAVA ................................................................. 23. 4.4.4. STEČAJNI POSTOPEK ...................................................................... 23. EMPIRIČNI DEL ............................................................................................... 25 5.1. OPREDELITEV RAZISKAVE .................................................................. 25. 5.2. OPREDELITEV NAMENA IN CILJEV RAZISKAVE ............................ 25. 5.3. ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE ................................................ 25. 5.4. UGOTOVITVE, PREVERJANJE HIPOTEZ ............................................ 43. SKLEP ................................................................................................................ 45 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................ 46 PRILOGE .............................................................................................................. 48 KAZALO SLIK ..................................................................................................... 51 KAZALO TABEL ................................................................................................. 51 KAZALO GRAFOV .............................................................................................. 51 KRATICE IN AKRONIMI .................................................................................... 52.

(7) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. 1. Diplomsko delo univerzitetnega študija. UVOD. Vsak posameznik oziroma bodoči podjetnik z lastno poslovno idejo se na svoji podjetniški poti slej ko prej sooči z vprašanjem ali dilemo izbire primerne pravnoorganizacijske oblike za uresničitev le-te. Ker se želje od posameznika do posameznika razlikujejo, dejavnikov, ki vplivajo na izbiro, pa je v večini primerov več in so pri vsakomur različni, se bomo v diplomski nalogi osredinili predvsem na dve najpogostejši obliki organiziranja podjetništva v Sloveniji: samostojnega podjetnika in družbe z omejeno odgovornostjo. Kljub zajetni količini informacij ter možnih virov pomoči in nasvetov, do katerih lahko vsak podjetnik enostavno dostopa, je odločitev pogosto zahtevna ter pogojuje nadaljnjo uspešno podjetniško pot. Da bi bila ta pot kar najbolj prijetna, je pri odločanju pomembno, da se potencialni ustanovitelj podjetja seznani z vsemi pogoji, dejavniki, prednostmi in slabostmi ustanavljanja, delovanja ter nenazadnje tudi zaprtja/prenehanja delovanja katere koli izmed obeh naštetih oblik. Pravilna izbira je temelj gradnje uspešnega podjetja, katerega cilj je optimalno, učinkovito in preprosto delovanje.. 1.1. NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE. V diplomski nalogi bomo povzeli osnove civilnega prava, ki zajema pravne odnose, v katere vstopajo posamezniki. Ker temelji na razmerjih oziroma odnosih, v katere posamezniki vstopajo, se bomo osredinili na norme in zakone, ki tako fizičnim kot pravnim osebam omogočajo sklepanje pravnih poslov. Zajeli bomo področja, ki jih civilno pravo pokriva. Predstavili jih bomo v povezavi s ključnimi dejavniki oziroma pogoji, ki vplivajo na posameznikovo ustanavljanje podjetja ter na odločanje in izbiro pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetništva. Cilj naloge je predstaviti in skozi raziskavo ugotoviti, kaj so glavni razlogi, da so se podjetniki odločili za obliko podjetništva, ki jo trenutno uporabljajo. Zanima nas morebiten vpliv postopka ustanovitve in vpliv obveznosti, povezanih s poslovanjem, zato bomo skozi teoretični del predstavili potrebe za ustanovitev podjetja, obveznosti, ki jih ima posameznik z delovanjem podjetja, ter postopek in zahteve, povezane s prenehanjem delovanja podjetja. Na podlagi predstavljene teorije bomo v raziskavi poskušali ugotoviti, katero obliko podjetništva podjetniki v okolici uporabljajo, velikost njihovega podjetja in dejavnike, ki so imeli vpliv pri izbiri pravnoorganizacijske oblike; omenjeno lahko razumemo nanašajoč se na osnovni kapital, osebno odgovornost, dobiček, davke, vodenje poslovnih knjig ter pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz opravljanja podjetništva in ki jih obravnava civilno pravo.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 1.

(8) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Predpostavke oziroma hipoteze, ki smo si jih zastavili, so:. −. Hipoteza 1: Posamezniki, ki se odločajo za podjetniško pot, se v večini odločajo za status samostojnega podjetnika zaradi predvidenega manjšega obsega poslovanja in pričakovanega manjšega dobička.. −. Hipoteza 2: Velik vpliv na izbiro oblike podjetništva ima postopek ustanovitve.. −. Hipoteza 3: V večini se posamezniki raje odločijo za s. p. kot za d. o. o. zaradi zapletenosti oziroma zahtev pri poslovanju d. o. o.. − 1.2. Hipoteza 4: Statusno preoblikovanje s. p. v d. o. o. je pogost pojav ob nepričakovanih rezultatih poslovanja.. METODE DELA. Kot orodje za izdelavo diplomskega dela bomo pri teoretičnem delu uporabili deskriptivno metodo. S študijo že obstoječe domače literature bomo opisali in predstavil temeljne pojme, povezane z ustanavljanjem različnih oblik podjetij malega gospodarstva. V empiričnem delu bomo skušali najti razloge, ki vplivajo na odločanje med izbiro oblike podjetja, za kar bomo uporabili metodo anketiranja. Izpeljali bomo prostovoljno anonimno anketo s polodprtim tipom vprašanj, ki jo bomo izvedli v že obstoječih podjetjih. Izsledke raziskave bomo grafično predstavili.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 2.

(9) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. 2. Diplomsko delo univerzitetnega študija. PODJETNIŠTVO IN PRAVNA RAZMERJA. »Glede na številne teorije o podjetništvu, kot tudi o pojmu podjetja, je podjetništvo po svoji temeljni zasnovi »igra« med nosilci podjetniških dejavnosti, ki so se v preteklosti imenovali trgovci, danes pa praviloma podjetniki, gospodarstveniki in menedžerji, ki se organizirajo v različne pravnoorganizacijske oblike podjetniških subjektov, od podjetnika posameznika do osebnih in kapitalskih družb. Cilj podjetniške igre je legalni in legitimni »odvzem« premoženja drugim udeležencem podjetniške igre, ki je natančno urejena s pravnimi, moralnimi ter družbenimi pravili. Premoženje, ki je na »razpolago za odvzem«, morajo podjetniki vnesti v podjetniško igro in ga posebej označiti, da se jasno loči od drugega premoženja, ki ni namenjeno podjetniški igri (t. i. načelo ločenosti podjetniškega in osebnega premoženja). Samostojni podjetnik posameznik in družbeniki v d. n. o. vnašajo v podjetniško igro celotno svoje premoženje, razen tistega, ki jim je nujno potrebno za preživljanje« (Mežnar, 2006, str. 26). Vodilo podjetništva je potemtakem ustvarjanje dobička in posledično povečevanje premoženja po določenih pravnih ter drugih pravilih, ki so jih za določen trg ustvarili ljudje. Le-ta ločujejo med podjetniki in subjekti oblikovana družbena razmerja. Kljub temu so praviloma uspešnejši tisti, ki jim je primarni motiv sodelovanje in ne zgolj ustvarjanje dobička, zaradi česar je celoten koncept podjetništva precej negotov.. 2.1. PRAVNA UREDITEV PODJETNIŠTVA. Temeljni predpis, ki ureja statusno-pravni položaj družb in samostojnih podjetnikov, je Zakon o gospodarskih družbah Republike Slovenije oziroma krajšano ZGD-1, v katerem so urejena vsa vprašanja razmerij med družbeniki, zastopanju družbe, poslovnih knjigah, letnih poročilih, odgovornosti, smiselno pa je tudi poznavanje Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register Republike Slovenije. Poleg ZGD-1 so med samim delovanjem podjetja pomembni tudi davčni zakoni, kot so: Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), na sklop katerih se navezujejo tudi zakoni in predpisi s področja socialne varnosti. Mednje sodijo: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Zakon o urejanju trga dela (ZUTD). Omenjeni zakoni določajo pogoje, kdaj se je podjetnik dolžan vključiti v socialna zavarovanja in za njih plačevati mesečne prispevke, nepoznavanje oziroma kršenje določb davčne zakonodaje pa lahko prinese marsikatero nepotrebno težavo med samim poslovanjem (http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/poslovanje/katerezakone-mora-poznati-podjetnik).. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 3.

(10) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. SVOBODNA PODJETNIŠKA POBUDA. 2.2. Ustava Republike Slovenije v 74. členu določa temeljne zakone podjetništva. Le-ti definirajo pravice in dolžnosti podjetnika v širšem gospodarskem okolju, v odnosu z drugimi gospodarskimi dejavnostmi ter znotraj lastnega podjetja:. − − − −. Gospodarska pobuda je svobodna. Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.. Ustavno načelo svobodne podjetniške pobude daje gospodarskim subjektom pravico do svobodne in poštene konkurence na trgu, zakonodajalcu pa nalaga, da določi meje te svobode. Subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, so torej dolžni ravnati v skladu z veljavnimi predpisi prisilne narave, z ustavo določena podjetniška svoboda pa se nanaša na pravico do izbire dejavnosti gospodarskih subjektov, izbire poslovnih partnerjev itd. 74. člen Ustave Republike Slovenije izrecno določa, da pogoje za ustanovitev gospodarskih organizacij določa zakon. Zakonodajalec je torej po oceni ustavnega sodišča z zakonom pristojen urejati tudi obstoj gospodarskih organizacij in njihovo prilagajanje spremenjeni ustavni ureditvi (Svobodna podjetniška pobuda, 1995).. 2.3. PRAVNA RAZMERJA. Poglavitna značilnost civilnega prava je avtonomija volje subjektov, kar pomeni, da se vsak posameznik sam odloči, ali bo vstopil v neko civilnopravno razmerje ali ne, čeprav v nekaterih primerih avtonomiji volje sledijo kogentne (prisilne) določbe, ki jih določa zakon (Povzeto po B. Kuzma, 2011, str. 26). Civilnopravno razmerje je tisto družbeno razmerje, ki je urejeno s pravili civilnega prava, v katerega vstopajo pravni subjekti (bodisi fizične ali pravne osebe) glede stvari, izpolnitvenih ravnanj, premoženja ali glede svojih nepremoženjskih dobrin. Ureja premoženjske in osebne odnose med pravnimi subjekti (Juhart, Možina, Novak, Polajnar-Pavčnik in Žnidaršič Skubic, 2011; povzeto po Klarić et al., 2009, str. 59). Gre torej za razmerja med vsaj dvema subjektoma oziroma strankama, ki v razmerja vstopata na podlagi pravne sposobnosti. V primeru fizičnih oseb slednje pomeni sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti, ki jih določa pravni red, v primeru pravnih oseb pa je le-ta omejena na dejavnosti, ki jih opravljajo; po naravi niso vezane na osebnostne pravice (ima jih lahko le fizična oseba). Jerman in Vidic (2012, str. 30, 31) pojmujeta stranke kot fizične ali pravne osebe, navadno v pravnem razmerju, kjer je ena stranka s pravico in njej nasprotna z dolžnostjo. Gre za najosnovnejšo definicijo, saj je v praksi takšno razmerje redko zaradi sklepanja dvostranskih pogodb, kjer sta obe stranki nosilki tako pravic kot obveznosti. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 4.

(11) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Najosnovnejši primer takšnega razmerja predstavlja prodajna pogodba, pri kateri ima na eni strani kupec od prodajalca pravico zahtevati izročitev stvari in s tem prenos lastništva, na drugi strani pa ima prodajalec pravico zahtevati kupnino oziroma ima kupec dolžnost le-to izročiti prodajalcu. 2.3.1 PRAVNI SUBJEKTI S pojmom pravni subjekti označujemo vse udeležence oziroma nosilce pravic in dolžnosti v nekem pravnem razmerju, katerih pravna sposobnost je hkratno pridobivanje pravic ter prevzemanje dolžnosti. Glede na njihove lastnosti ter pravno in poslovno sposobnost delimo subjekte pravnega razmerja na fizične in pravne osebe. 2.3.2 FIZIČNE OSEBE V primeru fizičnih oseb velja, da so le-te posamezniki s pravno sposobnostjo, pridobljeno ob rojstvu, in je v pojmu prava glavna lastnost, ki posamezniku omogoča biti subjekt in ne zgolj objekt. Prav tako se s pridobitvijo pravne sposobnosti vsakemu posamezniku prizna pravna osebnost ter s sposobnostjo biti nosilec pravic in obveznosti tudi sposobnost biti stranka. Ta je neodvisna od posameznikove poslovne sposobnosti. Predpostavlja se, da so fizične osebe v pravnem prometu načeloma sposobne samostojno izjavljati svojo voljo in se jim zato priznava tudi poslovno sposobnost, kar pomeni, da lahko takšna oseba sama veljavno sklepa pravne posle, se sama zavezuje in pridobiva pravice (Juhart et al., 2011, str. 71). V nasprotnem primeru ureja odvzem poslovne sposobnosti Zakon o nepravdnem postopku, ki v 44. členu določa, da se pravna sposobnost delno ali popolno odvzame osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (Zakon o nepravdnem postopku, 1986). Med sposobnosti, ki jih je potrebno izpostaviti, spada tudi deliktna oziroma krivdna sposobnost. Ta predstavlja sposobnost posameznika odškodninsko odgovarjati za nedopustna ravnanja, predpostavlja pa sposobnost odgovarjati po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti (Juhart et al., 2011, str. 87). 2.3.3 PRAVNE OSEBE Tako kot fizične osebe sodijo med subjekte pravnih razmerij tudi pravne osebe. Kot navajata Kukec in Mežnar (2004, str. 34–35) definiramo pravno osebo kot družbeno tvorbo, ki ji je pravni red priznal pravno sposobnost, saj izpolnjuje določene temeljne pogoje in si po ZGD-1 kot le-taka pridobi status pravne osebe z vpisom v sodni register. Da bi si lahko določena skupina ljudi, družba ali organizacija pridobila lastnost pravne osebe, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Določen mora biti namen in sredstva za uresničevanje namena, potrebna je organizacija za uresničitev tako povezanih subjektov ter s strani veljavnih pravnih predpisov predvidena možnost, da se subjekti lahko organizirajo v določeno pravnoorganizacijsko obliko pravne osebe. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 5.

(12) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. V primeru pravnih oseb se pojavlja tudi razlikovanje med pravno in poslovno sposobnostjo, saj je lahko pravno sposobna pravna oseba za določen pravni posel poslovno nesposobna (Kukec, Mežnar, 2004, str. 34–35). Med bistvene opredelilne elemente pravne osebe spadajo lastnosti, kot so: da je pravna oseba družbena tvorba, v katero se združujejo ljudje, da je ločena od oseb, ki se vanjo združujejo, da ima sposobnost prevzemati pravice in dolžnosti, ima svoje lastno premoženje, je priznana s pravnim redom ter da je abstraktna fiktivna tvorba (Juhart et al., 2011, str. 89). 2.3.4 PRAVNI OBJEKTI »Objekte civilnopravnega razmerja definiramo kot tiste elemente pravnega razmerja, zaradi katerih pravni subjekti (fizične in pravne osebe) vstopajo vanje« (Juhart et al., 2011). Objekti torej predstavljajo namen oziroma vse dobrine, zaradi katerih pravni subjekti ustanavljajo določeno pravno razmerje, in imajo tako v zvezi z njimi določene obveznosti oziroma dolžnosti. Splošno se objekti pravnega razmerja delijo na pravice in stvari. Slednje so po mnenju mnogih eden najpomembnejših objektov pravnih razmerij in so opredeljene kot vsak uporaben predmet v naravi, različen od človeka, vendar le-temu dosegljiv in uporaben. Po definiciji stvari iz 15. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je stvar »samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje«; razvrščamo pa jih na produkcijska sredstva in stvari za osebno porabo, javno dobro, premičnine ter nepremičnine, potrošne in nepotrošne stvari, nadomestne ter nenadomestne stvari, deljive in nedeljive stvari, individualno določene stvari ter določene po vrsti, skupnost stvari, pritikline in plodove, stvari v pravnem prometu in zunaj pravnega prometa ter prav tako vrednostne papirje in denar (Kukec, Mežnar, 2004, str. 37). Kot stvari je tudi pravica ena izmed najpogostejših delov pravnih razmerij in jo v splošnem tvorita dve temeljni prvini – pravna pooblastitev in zahtevek –, najpogosteje pa jih delimo na absolutne in relativne ter osebne in premoženjske. Kukec in Mežnar (2004, str. 36) kot poglavitni razliki med absolutnimi in relativnimi pravicami navajata dejstvo, da je pri absolutnih pravicah nosilec določen, nedoločen pa je krog oseb, ki se morajo vzdrževati posegov v določeno pravico te narave. Nasprotno je pri absolutnih pravicah, kjer sta nosilec in dolžnik znana ter določena že ob ustanovitvi obveznostnega razmerja. Pravice, ki jih pojmujemo kot premoženjske pravice, imajo svojo vrednost v denarju in so predmet pravnega prometa (razen v redkih izjemah). Delimo jih na stvarne pravice, ki nosilcu omogočajo popolno ali delno pravno obvladovanje določenih stvari, in obveznostne, pri katerih nosilec lahko zahteva izpolnitev. Osebne oziroma osebnostne pravice pa so pravice izključujoče narave, katerih glavna lastnost je, da so v neposredni povezavi z osebo samo ter da so neprenosljive in nededne. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 6.

(13) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 2.3.5 POGOJ IN ROK Kadar imajo stranke drugačne poslovne interese in želijo, da bi bil nastop posledic pravnega posla odvisen od določene okoliščine in ne, kot praviloma, od njegove sklenitve, lahko to dosežejo tako, da v pravni posel vključijo pogoj in rok. Pogoj je po prvem odstavku 59. člena Obligacijskega zakonika »negotovo dejstvo, od uresničitve katerega sta odvisna začetek ali prenehanje pravnega razmerja«, stranki pa lahko s vključitvijo le-tega že ob sklenitvi pravnega posla upoštevata bodoče okoliščine in posel prilagodita razvoju dogodkov (Juhart et al., 2011, str. 199). Podobno kot pogoj lahko tudi rok vpliva na nastop pravnih posledic, vendar se razlikuje v tem, da njegov nastop ni negotov. Rok je torej bodoče, vendar ne negotovo, dejstvo in je določen s časovnim obdobjem, ki pogojuje nastop pravne posledice. Opredeljujemo ga v časovnih enotah ali opisno.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 7.

(14) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. 3. Diplomsko delo univerzitetnega študija. STATUS SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA. Po Mežnar (2006, str. 78) je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pri poslovanju pa se ravna po svojem preudarku in odločitvah za svoj riziko ter korist. Kot podjetniški subjekt ni pravna oseba in se, kljub temu da dela, ne pojmuje kot delojemalec. Kot je navedeno v ZGD-1, je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Pravico za opravljanje dejavnosti si pridobi z vpisom v Poslovni register Slovenije (PRS), ki se vodi pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), ki je s 1. 7. 2005 postal primarni registrski organ za samostojne podjetnike. Vpis v Poslovni register Slovenije je hkrati postal tudi registracija podjetnika. Pred tem se je registracija opravljala na enotah Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) (Povzeto po Cepec, J., Ivanc, T., Kežmah, U., Rašković, M., 2010, str. 73–74).. 3.1. USTANOVITEV S. P.. Kot že omenjeno, si fizična oseba, ki namerava z ustanovitvijo s. p. opravljati gospodarsko dejavnost, to pravico lahko pridobi z vpisom v PRS in registracijo, ki je brezplačna ter ni povezana z nobenimi upravnimi stroški. Prijava registracije lahko poteka na točkah VEM (Vse na enem mestu) ali preko portala e-VEM, kjer lahko bodoči podjetnik izpolni elektronski obrazec po korakih pod pogojem, da je prejel kvalificirano digitalno potrdilo (Cepec, J., et al. (2010), str. 74–76). 3.1.1 REGISTRACIJA S. P. Za pridobitev statusa samostojnega podjetnika ni potrebno nobeno posebno dovoljenje, ampak samo veljaven osebni dokument, davčna številka (ter overjena izjava lastnika objekta, če podjetnik sam ni lastnik objekta na poslovnem naslovu) in prijava v poslovni register Slovenije, ki jo bodoči podjetnik vloži pri pristojnem organu. V njej mora navesti: – – – – – – – –. predlagan datum vpisa; firmo podjetnika; podatke o sedežu; podatke o skrajšani firmi; podatke o podjetniku; podatke o zastopniku; navedbo dejavnosti; izjavo podjetnika, da nima neporavnanih dospelih obveznosti iz njegovih prejšnjih poslovanj.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 8.

(15) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Po registraciji vsak podjetnik prejme sklep o registraciji. Po prejemu slednjega lahko na izbrani banki odpre transakcijski račun, ki ga uporablja samo za namene dejavnosti. Na točkah VEM lahko hkrati izvede tudi prijavo podjetja na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS) ter prijavo podatkov za zdravstveno zavarovanje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (vložitev prijave podjetnika v obvezna zdravstvena zavarovanja, če le-ta še ni zavarovan iz delovnega razmerja). V primeru, da se podjetnik že pri vpisu v poslovni register ne odloči za naštete prijave, mora to storiti v 8 dneh od dneva vpisa v poslovni register (PRS) (eVEM, 2016). 3.1.2 FIRMA PODJETNIKA Individualizacija tako podjetja kot tudi same fizične osebe je prvotna in temeljna funkcija firme, saj je oznaka, s katero podjetnik nastopa v pravnem prometu. Po 12. in 72. členu ZGD-1 je firma ime, s katerim družba posluje. Firma samostojnega podjetnika mora vsebovati ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako podjetnika posameznika (s. p.) in oznako dejavnosti, ki jo opravlja. Uporablja se lahko tudi skrajšana oblika firme, ki vsebuje samo podjetnikovo ime, priimek in oznako s. p. 3.1.3 SEDEŽ PODJETNIKA »Za sedež je mogoče določiti kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se v glavnem vodijo njeni posli, ali kraj, kjer deluje poslovodstvo družbe« (ZGD-1, 30. člen). Sedež podjetnika torej predstavlja pričakovani kraj opravljanja pridobitne dejavnosti in je kot tak vpisan v register. Za izbiro le-tega ni nikakršnih posebnih pogojev ali obveznosti, zaradi katerih bi registrski organi vpis izbranega naslova zavrnili.. 3.2. DELOVANJE S. P.. Samostojnost – lastna korist in tveganje, pridobitnost, opravljanje dejavnosti na trgu, izključna narava dejavnosti ter ostale značilnosti samostojnega podjetnika so enake kot pri gospodarskih družbah (ZGD-1, 54. člen). Poslovanje samostojnega podjetnika kot takšnega je bistveno enostavnejše kot poslovanje primerljivih pravnoorganizacijskih oblik. Kot smo že ugotovili, je ustanovitev razmeroma hitra in preprosta, ne zahteva ustanovnega kapitala, aktov, statutov ali drugih notarsko overjenih dokumentov. V nadaljevanju je tudi poslovanje razmeroma nezahtevno, saj samostojni podjetnik prosto razpolaga z gotovino, poslovanje ne zahteva nikakršnega polaganja dnevnih iztržkov, vodenje računovodstva, opisanega v naslednji točki, pa je prav tako razmeroma enostavno. Kot verjetno slabost bi lahko izpostavili, da podjetnik med poslovanjem za izpolnitev Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 9.

(16) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. obveznosti odgovarja s svojim celotnim premoženjem, obdavčitev pa narekuje Zakon o dohodnini (ZDoh-2), ki postavlja posebne kriterije obdavčitve dohodka. 3.2.1 RAČUNOVODSTVO S. P. V skladu z določbami ZGD-1, Pravilnikom o poslovnih knjigah ter Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) je podjetnik dolžan voditi poslovne knjige. Le-te zagotavljajo podatke oz. informacije o stanju, gibanju sredstev, stroških, odhodkih in prihodkih ter poslovnem izidu nasploh. Vodene morajo biti tako, da izkazujejo podatke, potrebne za sestavljanje računovodskih izidov. Vodenje temeljnih knjig je obvezno. Glavna knjiga se vodi po načelih dvostavnega knjigovodstva, ki ga predpisuje ZGD-1. Izjemoma lahko podjetnik posameznik vodi poslovne knjige po sistemu enostavnega knjigovodstva, kadar ne zaposluje več kot tri ljudi, letni prihodki ne presegajo 42.000 EUR oz. povprečna vrednost aktive ne presega 25.000 EUR (ZGD-1, 73. člen). Vsak bodoči samostojni podjetnik mora najpozneje v osmih dneh po začetku poslovanja o izbranem načinu vodenja poslovnih knjig obvestiti poslovni organ. Med opravljanjem dejavnosti mora o morebitni spremembi načina vodenja poslovnih knjig pristojni davčni organ obvestiti najkasneje do 31. decembra tekočega leta za naslednje davčno leto. ENOSTAVNO KNJIGOVODSTVO – Knjiga prihodkov in odhodkov (z vključeno ali posebej vodeno evidenco terjatev do kupcev/obveznosti do dobaviteljev); – knjiga preostalih terjatev in obveznosti; – register opredmetenih osnovnih sredstev; – evidenca knjigovodskih listin o pretokih med podjetjem in gospodinjstvom.. DVOSTAVNO KNJIGOVODSTVO – Dnevnik in glavna knjiga kot temeljni poslovni knjigi; – analitične evidence in druge pomožne poslovne knjige.. Tabela 1: Knjigovodstvo samostojnega podjetnika. Ne glede na način vodenja poslovnih knjig, samostojni podjetnik vodi tudi knjige in evidence, ki jih določajo predpisi o DDV in predpisi o trgovini (Cepec, J., et al., 2010, str. 97–99). 3.2.2 OBDAVČITEV S. P. Samostojni podjetnik je kot fizična oseba davčni zavezanec, ki je zavezan k plačilu davka od dohodkov iz dejavnosti, davka na dodano vrednost ter obveznosti, kot je na primer prispevek za socialno varnost. Zanj veljajo določila, ki jih določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2), torej davčne obveznosti, osnove, stopnja, olajšave ter oprostitve. Po 46. členu omenjenega zakona (Zakon o dohodnini) se kot dohodek iz Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 10.

(17) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. dejavnosti šteje »dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic.« Na osnovi dohodka iz dejavnosti se ugotavlja davčna osnova, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, doseženimi z opravljanjem dejavnosti. Za ugotavljanje davčne osnove za samostojnega podjetnika se uporabljata dva načina: ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov ter ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. 3.2.3 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z DEJANSKIH PRIHODKOV IN ODHODKOV. UPOŠTEVANJEM. Za davčno osnovo se upošteva dobiček, ki se ugotavlja tako, da se od davčno priznanih prihodkov v koledarskem letu odštejejo davčno priznani odhodki. Pri tem se poleg ZDoh-2 uporablja tudi Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb ZZDDPO2, po določilih katerega se pri ugotavljanju dobička priznavajo prihodki in odhodki v izkazu poslovnega izida v skladu z računovodskimi standardi, ustrezno prilagojeni za davčne namene (Mercina, 2017). V primeru ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov mora samostojni podjetnik davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta predložiti obrazec davčnega obračuna akontacije dohodnine dohodka iz dejavnosti, s katerim lahko uveljavlja tudi davčne olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj, investiranje, zaposlovanje, zaposlovanje invalidov, izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje ter donacije. V tem primeru se dohodek od dejavnosti všteva v letno davčno osnovo posameznika, ki se obdavči po progresivni dohodninski lestvici.. Slika 1: Progresivna dohodninska lestvica od 1. 1. 2017 dalje (Vir: Mercina, 2017). Če davčni odhodki presegajo prihodke, davčni zavezanec v poslovnem letu izkazuje izgubo. Za znesek le-te lahko po 60. členu Zakona o dohodnini v prihodnjih davčnih. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 11.

(18) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. obdobjih zmanjšuje pozitivno davčno osnovo, ki se prizna največ v višini 50 % davčne osnove od dohodka iz dejavnosti. 3.2.4 UGOTAVLJANJE DAVČNE NORMIRANIH ODHODKOV. OSNOVE. Z. UPOŠTEVANJEM. Ta način ugotavljanja davčne osnove predstavlja poenostavljen način, pri čemer predstavljajo izhodišče dejansko priznani prihodki, odhodki pa se določajo v pavšalu in znašajo 80 % ustvarjenih priznanih prihodkov. Za ta način ugotavljanja davčne osnove se lahko samostojni podjetnik odloči pod pogoji da: v davčnem letu pred tem njegovi prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodstvu, ne presegajo 50.000 evrov oziroma če v davčnem letu pred tem davčnim letom njegovi prihodki iz dejavnosti ne presegajo 100.000 evrov in je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev (ZDoh-2, 48. člen) v primeru, da z zakonom ni določeno drugače. V primeru, da se samostojni podjetnik odloči za zgoraj naveden način ugotavljanja davčne osnove, v skladu z 4. odst. 73. člena ZGD-1 ni zavezan k vodenju poslovnih knjig oziroma sestavi letnega poročila.. 3.3. ZAPRTJE S. P.. Ob prenehanju delovanja oziroma opravljanja dejavnosti je samostojni podjetnik dolžan skladno z ZGD-1 najkasneje 15 dni pred prenehanjem opravljanja dejavnosti na spletnih straneh AJPES objaviti prenehanje opravljanja dejavnosti ter točen datum prenehanja. To lahko stori preko spletne aplikacije OOPS, skenirano po elektronski pošti (na objava.prenehanje@ajpes.si), po pošti ali osebno na kateri koli izpostavi AJPES (eVEM, 27. 6. 2016). 3.3.1 IZBRIS IZ POSLOVNEGA REGISTRA REPUBLIKE SLOVENIJE Temu sledi izbris iz Poslovnega registra Republike Slovenije. Za slednje je samostojni podjetnik primoran vložiti prijavo najmanj tri dni pred želenim datumom izbrisa, v kolikor ima poravnane vse obveznosti do svojih delavcev in dolžnikov (ni postopka likvidacije), saj je po zakonu (ZGD-1, 7. člen) kljub zaprtju statusa še vedno odgovoren za vse neporavnane obveznosti (iz naslova opravljanja dejavnosti) z vsem svojim premoženjem. Po zaprtju oziroma izbrisu iz PRS prejme samostojni podjetnik na naslov podjetja Sklep o izbrisu poslovnega subjekta iz Poslovnega registra Slovenije, po čemer je najpozneje v osmih dneh od izbrisa dolžan urediti tudi odjavo iz obveznih socialnih zavarovanj. V 60 dneh pa mora na Finančno upravo Republike Slovenije vložiti davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti na dan prenehanja opravljanja dejavnosti, kar je potrebno storiti preko portala eDavki. Potrebno je tudi zaprtje poslovnega računa pri izbrani banki.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 12.

(19) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 3.3.2 PRENEHANJE OPRAVLJANJA DEJAVNOSTI S PRENOSOM NA DRUGO OSEBO Podjetje (s. p.) je možno prenesti na naslednika v primeru, da le-ta ni družinski član. To je možno storiti brez dodatne obdavčitve oziroma plačila dohodnine, nujen pogoj za to pa je podjetnikova upokojitev, invalidnost ali smrt. V primeru slednje s. p. preneha, vendar zakon omogoča prenos na dediča, ki še naprej uporablja zapustnikovo ime in priimek, vendar mora le-ta tri mesece po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predložiti izjavo o nadaljevanju zapustnikovega podjetja, tako kot to pogojuje 72. člen ZGD-1. Tako imenovan davčno nevtralen prepis podjetja na drugo fizično ali pravno osebo je možen pod pogojem, da le-ta podjetja ne zapre v naslednjih petih letih. V nasprotnem primeru je ustanovitelj dolžan poplačati vse davčne obveznosti za nazaj. 3.3.3 STATUSNO PREOBLIKOVANJE PODJETNIKA »O statusnem preoblikovanju govorimo takrat, ko se nosilec podjema prestrukturira tako, da podjetniške interese uresničuje z ohranitvijo identitete oziroma z univerzalnim pravnim nasledstvom, pri čemer pa statusno preoblikovanje, kot podjetniško prestrukturiranje, poteka po posebnih pravilih« (Prelič, 2005, str. 59, v Cepec, J., et al., 2010, str. 284). V okviru tega ločimo redno oziroma formalno statusno preoblikovanje, pri čemer podjetje obdrži svojo identiteto, spremeni se samo pravnoorganizacijska oblika, in prenosno oziroma materialno preoblikovanje. S tem se podjetje prenese na drugega nosilca dejavnosti, največkrat tako, da se ustanovi nova družba, v katero se vloži delujoče podjetje. V praksi se pogosto pojavlja potreba po preoblikovanju, največkrat prav v d. o. o., najpogostejši razlogi za to pa so razbremenitev osebne odgovornosti za obveznosti podjetja, potrebe poslovnega procesa, potreba po ločitvi osebnega premoženja od premoženja podjetja (Cepec, J., et al., 2010, str. 284–285). 3.3.4 PRISILNA PORAVNAVA NAD S. P. Prav tako kot za pravne osebe je tudi za prisilno poravnavo samostojnega podjetnika pristojno okrožno sodišče. Razlikuje se v tem, da se za podjetnika začetek postopka prisilne poravnave vpiše v poslovni register, medtem ko se za pravne osebe opravi vpis v sodni register (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, 133. člen). Sodišče o začetku postopka prisilne poravnave odloča na podlagi predloga samostojnega podjetnika, saj je le-ta lahko tako predlagatelj kot dolžnik in za vse obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti s. p. odgovarja z vsem svojim premoženjem. »V postopku prisilne poravnave nad podjetnikom se pravila v zvezi s pravnimi učinki potrjene prisilne poravnave uporabljajo samo za terjatve upnikov do podjetja, ki so nastale v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti. Potrjena prisilna poravnava namreč učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale od začetka Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 13.

(20) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. postopka prisilne poravnave ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave« (Cepec, J., et al., 2010, str. 289). 3.3.5 OSEBNI STEČAJ PODJETNIKA Kot eno izmed možnih oblik prenehanja samostojnega podjetnika Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) opredeljuje tudi stečajni postopek. V primeru stečaja samostojnega podjetnika je podobno kot pri pravnih osebah – s. p. preneha delovati, vendar kot fizična oseba odgovarja za svoje dolgove tudi po zaključku stečajnega postopka. V preteklosti se je stečajni postopek samostojnega podjetnika vodil po enakih pravilih kot stečaj gospodarske družbe in se je samostojni podjetnik razbremenil podjetniških dolgov z začetkom in zaključkom stečajnega postopka, danes pa se vodi kot osebni stečaj po pravilih stečaja potrošnika, za katerega pa je pristojno okrajno sodišče. Uvede se na osnovi predloga upravičenega predlagatelja ali pa samostojnega podjetnika samega v primeru, kadar je le-ta že dalj časa plačilno nesposoben oziroma prezadolžen. Izjema, kadar se stečajni postopek ne uvede, je neznatno premoženje dolžnika, ki ne bi bilo niti zadostno za stroške stečajnega postopka oziroma kadar ima stečajni dolžnik samo enega upnika. Ker samostojni podjetnik za obveznosti iz poslovanja odgovarja z vsem svojim premoženjem, se ob oblikovanju stečajne mase v le-to zajame celotno podjetnikovo premoženje ob začetku postopka. Izvršilni postopki zoper podjetnika se ustavijo na osnovi pravnomočnega sklepa o zaključku stečajnega postopka, ki določa, da se samostojni podjetnik izbriše iz registra in preneha opravljati dejavnost. Nove dejavnosti ne more opravljati, dokler ne poplača vseh svojih obveznosti. Nova ureditev povsem drugače obravnava odgovornost po izvedbi stečaja, saj bo samostojni podjetnik v primeru, da postopek razbremenitve ni bil izveden, še naprej odgovarjal za dolgove, upniki pa lahko terjatve proti stečajnemu dolžniku uveljavljajo tudi po koncu stečajnega postopka (Cepec, J., et al., 2010, str. 290).. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 14.

(21) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. 4. Diplomsko delo univerzitetnega študija. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO. »Družba z omejeno odgovornostjo je pravno organizacijska oblika, ki je nastala, da bi bila zapolnjena vrzel med osebnimi družbami in delniškimi družbami ter komanditnimi delniškimi družbami kot edinima kapitalskima družbama. Potrebna je bila nova, sicer kapitalska družba, ki bi imela značilnosti osebnih družb, med njimi zlasti možnost družbenikov, da vplivajo na razmere v družbi ne zgolj kot lastniki delnic z glasovanjem na skupščini delničarjev, temveč tudi z osebnim sodelovanjem« (Prek, 1999, str. 32–33). Kot navaja Prek (1999, str. 3) predstavlja družba z omejeno odgovornostjo neko vmesno prehodno obliko med družbami, kjer pa zakon sicer vzpostavlja širok okvir avtonomije družbenikov in omogoča, da ti družbo oblikujejo po svojih potrebah. Tako kot drugod je tudi pri nas pričakovano najprimernejša oblika za združevanje manjšega števila oseb in manjših kapitalov in je ena iz med najpogostejših pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb v Sloveniji. Njena osnovna značilnost je odgovornost, saj za obveznosti družbe ne odgovarja družbenik sam, temveč družba s svojim lastnim premoženjem, ki je strogo ločeno. Osnovni kapital družbe sestavljajo osnovni vložki družbenikov in je zato najprimernejša statusna oblika za opravljanje podjetništva v že omenjenih primerih, kadar podjetje ustanavlja več podjetnikov skupaj. Za ustanovitev je potrebno vplačilo ustanovnega kapitala, ki mora znašati vsaj 7.500 €, predstavljajo pa ga vložki posameznih družbenikov, pri čemer je minimalni posamezni vložek večji od 50 €.. 4.1. OBVEZNOSTI, PRAVICE IN ODGOVORNOST. Na osnovi vplačanega vložka družbenik pridobi svoj poslovni delež. Vplačilo je hkrati ena iz med temeljnih odgovornosti družbenika do družbe, s katerim po 505. členu ZGD-1 družbenik pri upravljanju družbe pridobi pravice, kot so: sprejetje letnega poročila, uporaba bilančnega dobička, zahteva za vplačilo osnovnih vložkov, vračanje naknadnih vplačil, delitev in prenehanje poslovnih deležev, postavitev ter odpoklic poslovodij, ukrepi za pregled in nadzor dela poslovodij, postavitev prokurista ter poslovnega pooblaščenca, uveljavljanje zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju ter zastopanje družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem in drugih zadevah, za katere tako določa zakon oziroma družbena pogodba. Do deleža pri dobičku ima pravico vsak izmed družbenikov, ugotavlja se v letni bilanci in se deli sorazmerno glede na višino poslovnih deležev, v kolikor družbena pogodba ne določa drugače. Izplačati se ne sme le premoženja, ki je potrebno za ohranjanje osnovnega kapitala. Vsak družbenik in poslovodja je dolžan izpolnjevati obveznosti in solidarno odgovarja za namenoma povzročeno škodo neizročitve stvarnih vložkov ali pa škodljivo ravnanje ob ustanovitvi družbe (Mežnar, 1991, str. 83). To so primeri, kadar družbenik družbo osebno zlorabi za dosego cilja, zanj kot za posameznika prepovedanega, oškodovanje upnikov, ravnanja v nasprotju z zakonom ali v primeru zmanjšanja premoženja družbe v svojo korist ali korist druge osebe kljub temu, da je vedel, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 15.

(22) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. 4.2. Diplomsko delo univerzitetnega študija. USTANOVITEV D. O. O.. Družbo lahko ustanovijo ena ali več (največ 50) fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo le-te družbeniki. Ustanovitev se prične s pogodbo o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa (oziroma aktom o ustanovitvi pri enoosebni d. o. o.), podpisanega s strani vseh družbenikov, vsebovati pa mora: – firmo, sedež in dejavnost družbe; – navedbo imena ter prebivališča vsakega družbenika; – navedbo zneska osnovnega kapitala in vložka vsakega družbenika; – čas delovanja družbe (če je ustanovljena za določen čas); – morebitne obveznosti (Kukec, Mežnar, 2004, str. 146). Kot navaja Prek (199, str. 55) je družbena pogodba temeljni in najpomembnejši notranji akt družbe, ki zavezuje vse družbenike. Postopek vpisa v sodni register se prične z vložitvijo predloga, katerega prijavo je potrebno oddati pri registrskem organu ali točki VEM, ki prijavo posreduje registrskem organu. Za vpis so potrebni podatki tako fizičnih kot pravnih oseb, kot so: enotna identifikacijska številka, osebno ime oziroma firma ter podatki o naslovu stalnega bivališča oziroma podatki o poslovnem naslovu. Poslovodja družbo prijavi za vpis v register, ob tem pa mora po 478. členu ZGD-1 predložiti izvirnik oziroma overjen prepis družbene pogodbe ali akta o ustanovitvi, seznam družbenikov z navedbo vložkov, ki so jih prevzeli, poročilo o stvarnih vložkih, potrdilo banke o depozitu denarnih vložkov ter poročilo pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov. Ob izpolnitvi vseh pogojev registrsko sodišče opravi vpis, družba pa s tem pridobi pravno osebnost in lahko začne opravljati dejavnost. Dejavnosti se od 1. 2. 2008 vpisujejo samo v Poslovni register Republike Slovenije, podatke, ki se vanj vpišejo, pa določi AJPES. 4.2.1 FIRMA PODJETJA Ime, s katerim družba posluje, je firma podjetja. S poimenovanjem firma je mišljen ožji pomen te besede, in sicer ime družbe, ki je izraz njene pravne subjektivitete. Po drugem odstavku 12. člena ZGD-1 mora vsebovati oznako, ki opredeljuje dejavnost družbe; velja pravilo, da družba opravlja dejavnost na področju, kjer dejansko posluje. Dodatne sestavine firme, ki jo podrobneje označujejo, so dovoljene, ne smejo pa spravljati v zmoto glede obsega ali vrste poslovanja, kršiti pravic drugih oseb (ZGD-1, 13. člen), biti take, da bi lahko prišlo do zamenjave z znakom razlikovanja druge osebe ali firme. Firma mora biti po 17. členu Zakona o javni rabi slovenščine v slovenščini, ZGD-1 pa dopušča morebitne fantazijske dodatke tudi v mrtvem tujem jeziku (npr. latinščina). Besede v tujem jeziku se lahko izjemoma uporabijo tudi, če gre za domišljijska poimenovanja, ki ne vsebujejo tujih črk, ustrezajo imenom, priimkom ali firmam družbenikov, ustrezajo registriranim blagovnim ali storitvenim znamkam. Čeprav velja pri izbiri firme prosta izbira, po ZGD-1 veljajo določene omejitve. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 16.

(23) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Besede, ki nasprotujejo morali ali pa vsebujejo znane znamke drugega upravičenca, niso dovoljene. Imena in znaki tujih držav ali mednarodnih organizacij prav tako ne smejo biti vključeni. Po četrtem odstavku 27. člena ZGD-1 se tudi oznaka pravnoorganizacijske oblike uvršča med obvezne sestavne dele firme. V firmo d. o. o. morajo biti potemtakem vključene tri obvezne sestavine, možna, a neobvezna, je tudi četrta: – sestavina, ki družbo individualizira; – označba, ki napotuje na dejavnost poslovanja oziroma oznako premeta; – kratica d. o. o., kot oznaka pravnoorganizacijske oblike pri družbi z omejeno odgovornostjo. Obstaja tudi t. i. skrajšana oznaka firme, ki jo lahko podjetje uporablja. Vsebovati mora obliko in odgovornost podjetja, določena je z ustanovitvenim aktom in vpisana v sodni register. Je neobvezna, vendar jo je po vpisu v register potrebno uporabljati. O prenosu firme odloča imetnik, prenese pa se lahko samo skupaj s podjetjem (Povzeto po Cepec, J., Ivanc, T., Kežmah, U., Rašković, M., 2010, str. 24–26). 4.2.2 POSLOVNI NASLOV IN SEDEŽ DRUŽBE Kraj, ki je kot sedež vpisan v register, se formalno šteje za sedež družbe. Tam deluje poslovodstvo, se pretežno vodijo posli družbe ali družba opravlja svojo dejavnost (ZGD-1, 30. člen). Sedež d. o. o. se določi v aktu o ustanovitvi in je prepuščen avtonomni odločitvi družbenika. Njegova svoboda je omejena le toliko, kolikor določa ZGD-1. Poslovni naslov je lahko, v nasprotju s sedežem d. o. o., kjer koli (Povzeto po Cepec, J., Ivanc, T., Kežmah, U., Rašković, M., 2010, str. 27). 4.2.3 DEJAVNOST »Delo«, ki ga družba opravlja pretežno ali izključno z namenom ustvarjanja dobička, je opredeljeno kot dejavnost. Gospodarski subjekti so pri določanju dejavnosti svobodni, z izjemo določitev področnih zakonov o morebitnih dejavnostih, ki se lahko opravljajo le v določenih pravnoorganizacijskih oblikah družb. Po vpisu v poslovni register se dejavnost družbe lahko prične (ZGD-1, 6. člen). Z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnem registru (ZSRegB, 2007) sta se znotraj ureditve Zakona o sodnem registru uveljavili dve pomembni novosti: 1. podatek o dejavnosti se ne vpisuje v sodni register, temveč se vodi le v Poslovnem registru Slovenije (PRS); 2. v PRS se vpisujejo le dejavnosti, ki skupno izpolnjujejo vse tri z zakonom določene pogoje: da so vpisane v aktu o ustanovitvi, da pomenijo znaten del poslovanja ter jih poslovni subjekt dejansko opravlja.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 17.

(24) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Podatki o dejavnosti družb so javni, vpogled vanje pa je omogočen preko spletnega portala AJPES (Povzeto po Cepec, J., Ivanc, T., Kežmah, U., Rašković, M., 2010, str. 27–29). 4.2.4 OSNOVNI KAPITAL Z družbeno pogodbo so urejena vsa pravna razmerja med družbeniki in v kolikor ni dogovorjeno drugače, mora vsak družbenik vplačati enak delež. Osnovni kapital za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo mora znašati vsaj 7.500 €, vsak osnovni vložek družbenika pa najmanj 50 €. Le-ta je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek v obliki premičnin, nepremičnin, pravic do podjetja ali dela podjetja in se mora pred prijavo za vpis v register v celoti izročiti družbi. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže celotne vrednosti osnovnega vložka, mora družbenik razliko izplačati v denarju. Vrednost nedenarnega vložka se sporazumno med družbeniki oceni v denarju. 4.2.5 ODKUP D. O. O. Alternativna možnost ustanovitve je tudi nakup že obstoječe d. o. o., ki je v primeru pravilno izpeljanega postopka povsem zakonito dejanje. Pri nakupu je potrebno poskrbeti za prepis podjetja pri notarju in poravnati morebiten dolg do podjetja, ki je v večini primerov v višini osnovnega kapitala. 4.2.6 DEJAVNOST PODJETNIKA Podjetje lahko načeloma opravlja vse gospodarske dejavnosti, ki po ZGD-1 niso prepovedane in so vpisane v register. V poslovni register se vpiše dejavnost, ki jo bo bodoči podjetnik pretežno opravljal oziroma tista, s katero namerava ustvarjati večinski del dobička. Znotraj glavne dejavnosti, za katero je registriran, lahko opravlja vse posle, zato je smiselno, da že ob registraciji poleg le-te vpiše širši nabor dejavnosti, ki jih namerava izvajati. Šele po vpisu lahko začne s poslovanjem in opravljanjem izbrane dejavnosti (Povzeto po Cepec, 2010, str. 87). Pomembno je poudariti, da s samo registracijo v PRS podjetnik ne more opravljati dejavnosti, za katere mora izpolnjevati posebne pogoje ali pa pridobiti upravno odločbo za posebne licence oziroma dodatna dovoljenja (Cepec, J., et al. (2010), str. 74–76). 4.2.7 DRUŽBA Z ENIM DRUŽBENIKOM – ENOOSEBNA D. O. O. V kolikor družbo ustanavlja le ena oseba, ta sprejme akt o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa. Čeprav je ta oblika d. o. o. na videz podobna s. p., je bistvena razlika med njima v osebni odgovornosti. V primeru enoosebne d. o. o. družbenik odgovarja le do višine vloženega kapitala, medtem ko pri s. p. z vsem svojim premoženjem. Kot edini družbenik sme sklepati pravne posle v imenu družbe in Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 18.

(25) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. samostojno odloča o vseh vprašanjih, ki so drugače v pristojnosti skupščine (Mežnar, 2006, str. 98).. 4.3. DELOVANJE D. O. O.. V svoji organizacijski strukturi ima d. o. o. dva organa, poslovodstvo in skupščino oziroma družbenike (razen v enoosebni d. o. o., kjer skupščine družbenikov ni), ki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe in odločajo o: – zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov; – postavitvi in odpoklicu poslovodij; – postavitvi prokurista ter poslovnega pooblaščenca; – ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij; – delitvi ter prenehanju poslovnih deležev; – vračanju naknadnih vplačil; – sprejetju letnega poročila in uporabi bilančnega dobička; – zastopanju družbe v sodnih postopkih – in drugih zadevah, ki jih določa 505. člen ZGD-1 ali družbena pogodba (Cepec et al., 2010, str. 46). 4.3.1 SKUPŠČINA Odločanje o zadevah poslovanja družbe z omejeno odgovornostjo načeloma poteka na skupščinah, na katerih družbeniki sprejemajo sklepe, razen v primerih, kadar vsi družbeniki sprejmejo sklep, da se skupščina ne opravi. V tem primeru družbeniki pošljejo glasove poslovodji bodisi pisno, telefonsko ali preko elektronske pošte. Odločanje skupščine je veljavno, v kolikor je prisotnih toliko družbenikov, da imajo večino glasov. 4.3.2 NADZORNI SVET »Če je v družbeni pogodbi določeno, da ima družba nadzorni svet, se zanj smiselno uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi, če družbena pogodba ne določa drugače« (Mežnar, 2006, str. 96). Nadzorni svet (Povzeto po Kukec, Mežnar, 2004, str. 154) je v d. o. o. neobvezen organ, njegovo obveznost lahko določi le poseben zakon ali družbena pogodba. 4.3.3 POSLOVODJA »D. o. o. ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Poslovodja je že po zakonu zastopnik d. o. o. Njegovo pooblastilo je neomejeno in kot tako neprenosljivo. Lahko pa se v družbeni pogodbi določi, da družbenik odloča o nekaterih zadevah, ki se drugače štejejo za poslovodstvene« (Cepec et al., 2010, str. 46). Direktorji oz. poslovodje so lahko izrecno fizične osebe; imenovani so lahko za določen čas, ki ne sme biti krajši od dveh let (določeno še v družbeni pogodbi), Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 19.

(26) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. njihov status oz. »mandat« pa je ponovljiv. Poslovodja je lahko kadar koli odpoklican s strani skupščine družbenikov, ki mu le-ta naziv tudi dodeli. Razlogi za odpoklic se lahko vnaprej določijo in zapišejo v družbeno pogodbo – iz tega sledi, da je lahko poslovodja odpoklican samo iz vpisanih razlogov. Družbeniki imajo pravico do takojšnje informiranosti o družbi s strani poslovodje, prav tako do vpogleda v knjige in spise. Le v primeru verjetnosti, da bi družbenik pridobljene informacije uporabil v nasprotju z interesi družbe in ji s tem prizadejal občutno škodo, lahko poslovodja zavrne njegovo zahtevo po vpogledu ali informacijah (Povzeto po Kukec, Mežnar, 2004, str. 154). 4.3.4 RAČUNOVODSTVO D. O. O. Pravne osebe morajo poslovne knjige voditi po sistemu dvostavnega knjigovodstva, v kolikor zakon ne določa drugače, in po načinu, ki ga določajo Slovenski računovodski standardi. Le-ti določajo podrobnejša pravila in določajo vsebino ter členitev izkaza denarnih tokov in izkaza gibanja kapitala, pravila o vrednotenju računovodskih postavk ter pravila o vsebini posameznih postavk v računovodskih izkazih in pojasnilih teh postavk v prilogi k izkazom (ZGD-1, 54. člen). Ločujejo se glede na temeljne knjige, med katere sodi glavna knjiga, in dnevnik ter pomožne knjige. Med slednje sodijo analitične evidence (razčlenitve kontov) in druge poslovne knjige, ki običajno dopolnjujejo konte glavne knjige. Po 54. členu ZGD-1 je najmanj enkrat letno potrebno preveriti, ali se stanje posameznih aktivnih in pasivnih postavk v poslovnih knjigah ujema z dejanskim stanjem oziroma knjige zaključiti v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi. Za razliko od knjigovodskih listin je poslovne knjige, bilance stanja, izkaze poslovnega izida ter letna in poslovna poročila treba hraniti trajno. Za vsako poslovno leto je potrebno in obvezno najkasneje tri mesece po koncu poslovnega leta sestaviti letno poročilo, ki je sestavljeno iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida, izkaza denarnih tokov, izkaza gibanja kapitala, prilog s pojasnili ter poslovnega poročila. Za druge osebne družbe in podjetnike, katerih podjetja ustrezajo merilom za majhne družbe iz 53. člena, ZGD-1 v 60. členu kot obvezne sestavine letnega poročila določa bilanco stanja in izkaz poslovnega izida. Pri tem prikazuje bilanca stanja stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu poslovnega leta, izkaz poslovnega izida pa prihodke, odhodke ter poslovni izid ob koncu leta. 4.3.5 OBDAVČITEV D. O. O. Obdavčitev pravnih oseb določa Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) in predpisuje obveznosti, način ugotavljanja davčne osnove, stopnjo, olajšave ter oprostitve pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb. Dobiček je davčna osnova in se ugotavlja v davčnem izkazu kot razlika med dohodki ter prihodki v zneskih iz izkaza poslovnega izida na osnovi Slovenskih računovodskih standardov (SRS), razen prihodkov in odhodkov, ki se z ZDDPO-2 ne priznajo. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 20.

(27) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. Obdavčeni so vsi s tem zakonom določeni dohodki v davčnem letu, ki je enako koledarskemu, kot odhodki pa se priznajo samo tisti, ki so potrebni za pridobitev prihodkov. Zavezanec se lahko odloči za davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta, pri čemer to ne sme presegati 12 mesecev. ZDDPO-2 v 30. in 31. členu določa davčno nepriznane in delno priznane odhodke. Kot delno davčno priznani odhodki se v višini 50 % upoštevajo stroški reprezentance in stroški nadzornega organa, ne priznavajo se pa odhodki, kot so: – dohodki, ki so podobni dividendam, vključno s prikritim izplačilom dobička; – odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let; – rezervacije za kritje možnih izgub; – stroški, ki se nanašajo na privatno življenje – stroški za oddih, šport, rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost; – stroški prisilne izterjave davkov ali drugih dajatev; – kazni, ki jih izreče pristojni organ; – davek, ki ga plača družbenik kot fizična oseba, ter davek na dodano vrednost, ki ga zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost, ni uveljavil kot odbitek vstopnega davka; – obresti od nepravočasno plačanih davkov ali drugih dajatev, obresti od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež v državah, kjer je splošna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 %; – podkupnine; – donacije. Davek se z zvišanjem iz 17 % v letu 2017 plačuje po enotni 19 % davčni stopnji od davčne osnove. Davčni obračun mora davčni zavezanec oddati najkasneje v treh mesecih po koncu davčnega obdobja oziroma do 31. 3., davek pa mora plačati najkasneje v 30 dneh od oddaje obračuna. 4.3.6 UGOTAVLJANJE DAVČNE OSNOVE Z DEJANSKIH PRIHODKOV IN ODHODKOV. UPOŠTEVANJEM. V tem primeru ugotavljanja davčne osnove je osnova za obdavčitev razlika med prihodki in odhodki, ki se ugotavlja v letnem izkazu poslovnega izida. V davčnem obračunu se na osnovi že prej omenjenih kriterijev, ki jih postavlja ZDDPO-2, prihodke in odhodke prilagaja glede na davčno priznane oziroma nepriznane. V primeru, da davčno priznani odhodki presegajo prihodke, zavezanec ustvari izgubo, za katero lahko v prihodnjih davčnih obdobjih zmanjšuje pozitivno davčno oceno po kriterijih, ki jih v 36. členu predpisuje ZDDPO-2. Davčno priznani prihodki, ki presegajo odhodke, so dobiček, ki predstavlja davčno osnovo, ki se lahko zmanjšuje z uveljavljanjem olajšav, ki jih predpisuje ZDDPO-2: – olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj; – olajšava za investiranje; – olajšava za zaposlovanje; – olajšava za zaposlovanje invalidov; – olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju; – olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje; Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 21.

(28) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. –. Diplomsko delo univerzitetnega študija. olajšava za donacije.. 4.3.7 UGOTAVLJANJE DAVČNE NORMIRANIH ODHODKOV. OSNOVE. Z. UPOŠTEVANJEM. Davčno osnovo je možno ugotavljati tudi na podlagi normiranih odhodkov, pri čemer so osnova za obdavčitev davčno priznani prihodki, ugotovljeni iz računovodskih izkazov in za davčne namene na podlagi ZDDPO-2 prilagojeni, ter normiranih odhodkov v višini 80 % davčno priznanih prihodkov. Slednje pomeni, da je davčna osnova 20 % od davčno priznanih prihodkov, dejanski stroški, davčne olajšave, davčna izguba pa se pri načinu ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih stroškov ne priznajo (ZDDPO-2, 67.e člen). V 67.b členu ZDDPO-2 (2006) predpisuje, da se zavezanec lahko odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih stroškov, če le-to priglasi in je v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčni postopek. Hkrati določa pogoja, ki ju zavezanec mora izpolnjevati: – »če v koledarskem letu pred davčnim obdobjem, za katero uveljavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, njegovi prihodki, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presegajo 50.000 eurov; – če v koledarskem letu pred davčnim obdobjem, za katero uveljavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, njegovi prihodki, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presegajo 100.000 evrov in je bila v skladu predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri zavezancu obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev« (ZDDPO-2, 67.b člen).. 4.4. ZAPRTJE D. O. O.. Podjetnik oziroma družba lahko preneha s poslovanjem – opravljanjem dejavnosti prostovoljno ali prisilno, prenehanje pa ureja ZGD-1 in se v vseh primerih, razen pri stečaju in prenehanju družbe, po skrajšanem postopku opravi postopek likvidacije. V primerih, kadar podjetju ne uspe pravočasno poravnati vseh obveznosti ali je dlje časa nelikvidno, se sproži postopek prisilne poravnave in pozneje stečaj podjetja. Kadar je prvi (prisilna poravnava) postopek uspešen, lahko podjetje nadaljuje svoje poslovanje, v nasprotnem primeru pa po končanem postopku stečaja podjetje preneha s svojim poslovanjem. Možni razlogi za prenehanje d. o. o.:  sklep s tričetrtinsko večino glasov vseh družabnikov;  ugotovitev sodišča o ničnosti vpisa;  pretek časa, za katerega je bila družba ustanovljena;  stečaj;  vloga sodne odločbe imetnika najmanj desetine osnovnega kapitala;  združitev;  znižanje osnovnega kapitala pod minimum, določen z zakonom.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 22.

(29) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. 4.4.1 LIKVIDACIJA DRUŽBE Prenehanju družbe sledi likvidacijski postopek z namenom poplačila upnikov in države ter prodajo oziroma razdelitev premoženja med družbenike in je možen le v primerih, kadar ima družba dovolj premoženja, da lahko izpolni vse obveznosti. Likvidacija je lahko prostovoljna, kadar jo izvedejo organi družbe na podlagi sklepa o likvidaciji, oziroma prisilna, kadar jo izvede sodišče in v primerih, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji; med samim postopkom pa lahko družba posluje normalno. Spremeni se le cilj, saj je njeno delovanje usmerjeno k prenehanju in ne več k nadaljevanju poslovanja. 4.4.2 PRENEHANJE PO SKRAJŠANEM POSTOPKU BREZ LIKVIDACIJE »Ob smiselni uporabi 425. člena ZGD-1 družba preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če družbenik predlaga registrskemu organu izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priloži sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzame obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe« (Cepec, 2010, str. 254). 4.4.3 PRISILNA PORAVNAVA Uvedba prisilne poravnave se prične z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave, katere cilj je ohranitev pravne osebe oziroma sanacija družbe z odpravitvijo zadolženosti z znižanjem obveznosti do upnikov oziroma dogovorom o podaljšanju časovnega obdobja za odplačilo obveznosti. Izvede se s pomočjo ukrepov, ki jih predvideva Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ali s kombinacijo katerih koli drugih ukrepov. Prisilno poravnavo lahko pred začetkom stečajnega postopka predlaga le prezadolženi dolžnik, med samim postopkom prisilne poravnave pa ni več mogoče začeti stečajnega postopka. Sam postopek prisilne poravnave vodi poravnalni senat (senat treh sodnikov), ki po presoji pogojev, ki so zahtevani za začetek prisilne poravnave, določi upravitelja prisilne poravnave, ki je zadolžen za preveritev stanja premoženja in poslovanja dolžnika, seznama upnikov, dolžnikovih dolžnikov ter verodostojnosti terjatev. Zadolžen je za ugovor zoper neutemeljeno prijavljene terjatve ter prijave poravnalnemu senatu v primerih, kadar dolžnik ravna v nasprotju z zakonom. 4.4.4 STEČAJNI POSTOPEK V primerih, ko družba nima dovolj premoženja, ki bi ga bilo mogoče razdeliti med upnike, se mora izvesti stečajni postopek, ki se ga vodi z namenom interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev. Gre za zakonsko urejeno obliko prenehanja družb in se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa insolventen1 ali prezadolžen in ga je 1. plačilno nesposoben. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 23.

(30) Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo univerzitetnega študija. dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo, v kolikor ni v zakonu zapisano drugače. Predlog stečajnega postopka lahko poda z vložitvijo pisnega predloga sam dolžnik, osebno odgovorni družbenik ali upniki, izkazovati pa mora verjeten obstoj stečajnega razloga. Na osnovi predloga o začetku stečajnega postopka odloča sodišče. Med samim trajanjem stečajnega postopka je možno predlagati in začeti postopek prisilne poravnave, kar izvede stečajni upravitelj, večinski lastniki ali pa upniški odbor.. Alen Jurič: Izbor pravnoorganizacijske oblike za opravljanje podjetniške dejavnosti. stran 24.

No results found