Tax evasion in renting real estate

36 

Loading....

Loading....

Loading....

Loading....

Loading....

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Delo diplomskega projekta. DAVČNE UTAJE PRI ODDAJANJU NEPREMIČNIN. Avgust 2018. Igor Kotarščak.

(2) UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Delo diplomskega projekta. DAVČNE UTAJE PRI ODDAJANJU NEPREMIČNIN Tax Evasion in Renting Real Estate. Kandidat: Igor Kotarščak Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Računovodstvo, revizija in davščine Mentor: izr. prof. dr. Dušan Jovanovič Jezikovno pregledala: Urška Škvorc, prof. slov Študijsko leto: 2017/2018. Maribor, avgust 2018.

(3) POVZETEK Davki predstavljajo glavni proračunski prihodek, s katerim država financira svoje delovanje. Poznamo več različnih vrst davkov in eden izmed njih je tudi davek od dohodka iz oddajanja premoženja v najem. Sem spadajo premičnine in nepremičnine, katerim smo se mi posvetili. Ker pa posamezniki niso najbolj naklonjeni plačevanju davkov, se pojavljajo davčne utaje, ki so predmet obravnave našega diplomskega projekta. Področje nepremičnin je po našem mnenju pomembno gospodarsko področje, ki veliko prinese v državni proračun. Odločili smo se, da ravno zato v diplomskem projektu predstavimo nepravilnosti, ki se dogajajo na tem področju v zvezi s plačevanjem davčnih obveznosti. V diplomskem projektu smo opredelili in na kratko predstavili sistem obdavčitve pri oddajanju nepremičnin, postopek, kako pridemo do davčne osnove, in davčne obveznosti. Zaradi primerjave smo enako naredili za Hrvaško. Predstavili smo sodobne poti oddajanja nepremičnin po spletu, kakšna je obdavčitev in načine davčne optimizacije na tem področju. Potem smo podrobneje predstavili davčne utaje pri oddaji nepremičnin, najprej z definicijo, kaj je davčna utaja, nato pa s primeri, ki se dogajajo v praksi. Na koncu smo predstavili še podatke o višini pobranih davkov ter številu davčnih nepravilnosti na navedenem področju. Ključne besede: davek, dohodek, nepremičnina, davčna utaja, davčna obveznost, davčna osnova, davčna optimizacija.. ABSTRACT: Taxes are the main income of the country with which it finances its operations. We know several different types of taxes and one of them is also this which is paying from the income of renting the property. By property, we mean movable property and real estate, and we will devote ourselves to it. But because some individuals are not inclined to the fact to pay the taxes, tax evasion are appearing and they are the subject of our diploma project. Real estate area is in our opinion important economic sector, which brings a lot of money in the State budget. That is why we decided to introduce in our diploma project irregularities, which are happening in this area, and are concerning the payment of taxes. In the diploma project, we have identified and briefly introduced the system of taxation in renting real estate, how we get to the tax base and later to the tax liability. We have made the same for Croatia for comparison. We introduced a modern way of renting real estate online, and the ways of tax optimization in this area. Then we have more detail introduced tax evasion in renting real estate, first with the definition of what is tax evasion, and then with the examples which are happening in practice. At the end, we presented the data about the amount of collected taxes and tax irregularities. Keywords: tax, income, real estate, tax evasion, tax liability, tax base, tax optimization..

(4)

(5) KAZALO 1. UVOD ____________________________________________________________ 1. 1.1. Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1. 1.2. Namen, cilji in hipoteze raziskave ___________________________________________________ 1. 1.3. Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2. 1.4. Metode raziskovanja ______________________________________________________________ 2. 2. OBDAVČITEV PRI ODDAJANJU NEPREMIČNIN ______________________________ 3. 2.1. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem____________________________________________ 3. 2.2. Davčna osnova ___________________________________________________________________ 3. 2.3. Stopnja obdavčitve in plačilo davka __________________________________________________ 4. 3. ODDAJANJE NEPREMIČNIN PO SPLETNIH PLATFORMAH______________________ 6. 3.1 Fizična oseba – registrirani sobodajalec _______________________________________________ 6 3.1.1 Obdavčitev fizične osebe – registriranega sobodajalca ______________________________ 6 3.2 Samostojni podjetnik _____________________________________________________________ 7 3.2.1 Obdavčitev samostojnega podjetnika ____________________________________________ 7 3.3. Zakonske podlage ________________________________________________________________ 8. 3.4 Davčna optimizacija _______________________________________________________________ 9 3.4.1 Primer izračuna za davčno optimizacijo _________________________________________ 11. 4. PRIMERJAVA OBDAVČITVE ODDAJANJA NEPREMIČNIN Z REPUBLIKO HRVAŠKO ___ 13. 4.1. Oddajanje premoženja v najem – Hrvaška ___________________________________________ 13. 4.2 Oddajanje nepremičnin po spletnih portalih – Hrvaška _________________________________ 13 4.2.1 Pavšalist __________________________________________________________________ 13 4.2.2 Opravljanje samostojne dejavnosti _____________________________________________ 14. 5. DAVČNE UTAJE ____________________________________________________ 15. 5.1. Splošno o davčnih utajah _________________________________________________________ 15. 5.2 Kazenska obravnava davčnih utaj __________________________________________________ 16 5.2.1 Prekršek ali kaznivo dejanje ___________________________________________________ 16 5.2.2 Podlaga za začetek kazenskega postopka ________________________________________ 17 5.3. Vzroki za nastanek davčnih utaj ____________________________________________________ 17. 5.4. Davčne utaje pri oddajanju nepremičnin po spletu ____________________________________ 19. i.

(6) 5.5. Davčne utaje pri oddajanju nepremičnin na podlagi pogodbe ___________________________ 20. 5.6. Davčne utaje pri uveljavljanju dejanskih stroškov _____________________________________ 21. 6. PREDSTAVITEV PODATKOV GLEDE ODDAJANJA NEPREMIČNIN V NAJEM ________ 22. 6.1. Davčni prihodki pri oddajanju nepremičnin v najem ___________________________________ 22. 6.2. Število odkritih davčnih utaj_______________________________________________________ 22. 6.3 Oddajanje nepremičnin po spletu – v številkah _______________________________________ 23 6.3.1 Število odkritih nepravilnosti __________________________________________________ 23. 7. SKLEP ___________________________________________________________ 24. 8. LITERATURA IN VIRI ________________________________________________ 26. ii.

(7) KAZALO SLIK SLIKA 1: POSTOPEK REGISTRACIJE ZA ODDAJANJE NEPREMIČNIN V TURISTIČNI NAJEM _____________ 20. KAZALO TABEL TABELA 1: RAZLIKE MED NAVADNIM IN NORMIRANIM S. P. ___________________________________ 10 TABELA 2: PRIMER IZRAČUNA DOHODNINE ZA NAVADNI IN NORMIRANI S. P. ____________________ 11 TABELA 3: PRIKAZ IZRAČUNA PAVŠALA. ___________________________________________________ 14 TABELA 4: ODMERA DOHODNINE OD DOHODKA IZ ODDAJANJA NEPREMIČNIN V NAJEM. __________ 22 TABELA 5: ŠTEVILO DAVČNIH UTAJ. ______________________________________________________ 22. iii.

(8)

(9) 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema Veliko ljudi ima, kot del svojega premoženja, kakšno nepremičnino, ki jo zaradi tega, ker je sami ne potrebujejo, oddajajo v najem. Pri postopku oddajanja nepremičnine se kaj hitro seznanijo z birokracijo pri tem procesu. Ena izmed teh birokratskih zadev je tudi oddaja davčne napovedi za prihodke, ustvarjene iz oddajanja premoženja v najem. Veliko ljudi se že na samem začetku oddaje nepremičnine znajde v dilemi, kakšen je postopek oddaje davčne napovedi, kakšni so roki ter seveda kakšna je višina davka. V prvem delu našega diplomskega projekta bomo zato najprej opisali postopek oddaje davčne napovedi ter stopnjo obdavčitve. Enako bomo v nadaljevanju naredili za Hrvaško, da bomo lahko primerjali s Slovenijo. V tretjem poglavju se bomo dotaknili področja oddajanja nepremičnin po spletu. Opisali bomo nekatere nove poti, ki se čedalje bolj uveljavljajo tudi v Sloveniji. Predstavili pa bomo tudi nekatere možnosti davčne optimizacije, ki se pojavljajo na tem področju. Nadaljevanje našega diplomskega projekta bo posvečeno davčnim utajam, ki se dogajajo tudi pri tej vrsti obdavčitve. Predstavili bomo načine, ki jih uporabljajo davčni zavezanci, da si na nezakonit način zmanjšajo svojo davčno obveznost oziroma se ji popolnoma izognejo. Davčne utaje pri oddajanju nepremičnin imajo, tako kot vse ostale davčne utaje, neposreden vpliv na državni proračun. To se potem kaže kot zmanjšano financiranje države določenih transferjev, kot drago zadolževanje države ali povečanje drugih dajatev. Predstavili bomo tudi sodno obravnavo davčnih utaj. S podatki, ki smo jih pridobili od Finančne uprave Republike Slovenije in s spleta, bomo nato predstavili višino plačil, ki se vršijo na področju oddajanja nepremičnin. Prav tako pa bomo predstavili podatke o številu davčnih nepravilnosti.. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave V prihodnosti se tudi sami želimo ukvarjati z oddajanjem nepremičnin, saj to vidimo kot dober vir zaslužka. Najbolj optimalno se nam zato zdi, da skozi naš diplomski projekt spoznamo to področje obdavčitve ter se seznanimo z nepravilnostmi, ki se dogajajo. Cilji diplomskega projekta so naslednji: -. raziskati področje davčne obdavčitve pri oddajanju nepremičnin; predstaviti načine oddajanja nepremičnin po spletu; opredeliti možnosti davčne optimizacije pri oddajanju nepremičnin; načini davčnih utaj pri oddajanju nepremičnin; predstavitev podatkov, pridobljenih od Finančne uprave Republike Slovenije in s spleta, glede višine plačanih davkov ter števila davčnih nepravilnosti.. 1.

(10) V diplomskem projektu bomo preverjali naslednje hipoteze: H1: Slovenija ima dobro davčno ureditev za področje oddajanja nepremičnin. H2: Višina davčnih prihodkov iz naslova oddajanja nepremičnin je vsako leto večja. H3: Delež davčnih utaj se iz leta v leto znižuje.. 1.3 Predpostavke in omejitve V diplomskem projektu predpostavljamo, da se bo število oddajanja nepremičnin v prihodnjih letih povečevalo, vzporedno s tem se bodo razvijale tudi nove oblike davčnih utaj. S pojavom le-teh se bo izboljšal nadzor za njihovo zmanjšanje, prilagodila pa se bo tudi zakonodaja. Omejitve diplomskega projekta so naslednje: -. kompleksnost zakonskih podlag; vprašljivost verodostojnosti določenih podatkov, pridobljenih iz internetnih virov.. 1.4 Metode raziskovanja Z metodo deskripcije bomo opredelili in pojasnili področje, ki ga želimo raziskovati. Pojasnili bomo osnovne značilnosti ter pojme, ki so pogoj za razumevanje našega diplomskega projekta. S komparativno metodo bomo primerjali načine davčne optimizacije pri oddajanju nepremičnin. Nato bomo vse podatke, pridobljene od Finančne uprave Republike Slovenije in s spleta, pregledali, prečistili ter izločili tiste, ki za našo raziskavo niso pomembni, torej uporabili bomo metodo kompilacije. Uporabili bomo sekundarne vire informacij, ki jih bomo pridobili iz domače in tuje literature ter spletnih virov.. 2.

(11) 2 OBDAVČITEV PRI ODDAJANJU NEPREMIČNIN Da bi razumeli goljufije oziroma davčne utaje, ki se dogajajo na tem področju, je potrebno najprej predstaviti sam sistem obdavčitve. Začeti moramo torej čisto na začetku, najprej opredeliti, kaj je dohodek iz oddajanja premoženja v najem, kaj je davčna osnova, kakšna je stopnja obdavčitve ter kakšne so možnosti oziroma predpisi za zmanjšanje davčne osnove. Podlaga za našo predstavitev je Zakon o dohodnini (ZDoh-2) kjer se v III. 5. poglavja ureja dohodek iz oddajanja premoženja v najem.. 2.1 Dohodek iz oddajanja premoženja v najem 1. in 2. odstavek 75. člena ZDoh-2 govori naslednje: »(1) Dohodek iz oddajanja premoženja v najem po tem poglavju je dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin (v nadaljnjem besedilu: premoženja) v najem. (2) Za oddajanje premoženja v najem po prvem odstavku tega člena se šteje: 1. vsako oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katerim najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali drugo nadomestilo; 2. drugi primeri uporabe premoženja, kadar tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug ali ima pravico do uporabe premoženja nekdo drug ali ima nekdo drug pravico, da od njega zahteva opustitev določenih dejanj, ki bi jih imel sicer pravico izvrševati na svojem premoženju, prejme ustrezno nadomestilo, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je torej dohodek, ki ga ustvarimo z oddajanjem nepremičnin ali premičnin. Tema naše diplomske naloge so nepremičnine, zato se bomo v nadaljevanju osredotočili samo na oddajo nepremičnin. Oddajanje nepremičnine mora biti sklenjeno s pogodbo, v kateri je jasno navedeno, da najemodajalec prepusti določeno nepremičnino najemojemalcu v uporabo. Običajno gre pri takem najemu za dogodek, da najemojemalec najemodajalcu plačuje najemnino za uporabo te nepremičnine (Jeraj, Klobučarič, Kunstek, Šešok, & Šešok, 2007, str. 676).. 2.2 Davčna osnova 1. in 2. odstavek 77. člena ZDoh-2 govori naslednje: »(1) Davčna osnova je dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 10% od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (v nadaljnjem besedilu: dejanski stroški vzdrževanja), če jih v času oddajanja 3.

(12) premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov. Minister, pristojen za finance, lahko podrobneje določi dejanske stroške vzdrževanja za namene tega člena.« Davčna osnova je tako v bistvu prejeti dohodek iz naslova oddajanja nepremičnine, torej v našem primeru je to najemnina, ki pa je zmanjšana za normirane stroške v višini 10 %, kot to navaja zakon. Namesto normiranih stroškov lahko najemodajalec za zmanjšanje svoje davčne osnove uveljavlja dejanske stroške, ki jih je imel zato, da je ohranil vrednost nepremičnine. Podlaga za te stroške so računi, ki jih je plačal najemodajalec za ohranjanje vrednosti (Jeraj, Klobučarič, Kunstek, Šešok, & Šešok, 2007, str. 677). Kadar govorimo o nepremičninah, lahko uveljavljamo naslednje stroške (na podlagi računov), ki ohranjajo vrednost in si lahko z njimi znižamo davčno osnovo (Vizaris d.o.o., 2018): -. obnova električne napeljave, obnova vodovodne inštalacije, pleskanje, zamenjava dotrajanega parketa ali ploščic in podobno.. Ne moremo pa uveljavljati stroškov, ki bistveno povečujejo vrednost nepremičnine oziroma bistveno podaljšujejo dobo trajanja nepremičnine, kot na primer spodaj našteti stroški (Vizaris d.o.o., 2018): -. gradnja dodatne kopalnice, dozidava dodatnih prostorov, postavitev balkona, asfaltiranje dovoza in podobno.. Za zavezanca je torej pomembno, da hrani vse tiste račune, ki ohranjajo vrednost nepremičnine, in da preuči, ali so ti dejanski stroški večji od normiranih stroškov, ki jih lahko uveljavlja v višini 10 % od prejetega dohodka. Prav tako pa mora biti pozoren na zakonodajo, saj lahko minister, pristojen za finance, natančno določi stroške, ki se lahko uveljavljajo za zmanjšanje davčne osnove in posledično seveda zmanjšanje davčne obveznosti. Računi, ki jih uveljavlja najemodajalec, morajo biti prav tako iz ustreznega obdobja, saj starih računov iz prejšnjih obdobij oziroma let ne more uveljavljati (Petauer, 2016, str. 12).. 2.3 Stopnja obdavčitve in plačilo davka Dohodek, ki ga ustvarimo z oddajanjem nepremičnin, se ne všteva v letno davčno osnovo. Pri oddajanju nepremičnin govorimo o cedularni oziroma dokončni obdavčitvi, ta plačana dohodnina se torej šteje za dokončen davek. Stopnja obdavčitve, ki se pojavi v našem primeru, je 25 % od davčne osnove (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Davčni zavezanec, ki oddaja nepremičnino, mora s tem dosežene dohodke napovedati do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto. To davčni zavezanec stori z vložitvijo napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pri 4.

(13) finančnem uradu, pri katerem je zavezanec za davek vpisan v davčni register. Napoved pa lahko davčni zavezanec vloži tudi preko portala eDavki. V tej napovedi davčni zavezanec prav tako uveljavlja normirane oziroma dejanske stroške. Davčni organ nato do 30. aprila tekočega leta za preteklo leto izda odločbo o višini dohodnine, davčni zavezanec pa mora potem do ustreznega datuma to obveznost poravnati (Finančna uprava Republike Slovenije, 2016).. 5.

(14) 3 ODDAJANJE NEPREMIČNIN PO SPLETNIH PLATFORMAH V zadnjih letih je v svetu postal nekakšen trend oddajanja nepremičnin po svetovno znanih portalih, kot sta Airbnb in Booking.com. Prvotna ideja je bila oddaja nepremičnine v času odsotnosti lastnika ali zaradi odvečne proste sobe. Sedaj pa se te oddaje dogajajo veliko bolj množično. Nekateri celo oddajajo svojo nepremičnino, da zapolnijo čas medtem, ko jo prodajajo, da nepremičnina ne sameva in v tem času nekaj dodatno zaslužijo. K vse večjemu oddajanju nepremičnin seveda pripomore tudi dejstvo, da vse, kar potrebujete, je lepo urejena nepremičnina ter nekaj vašega časa za registracijo in nadaljnje opravljanje dejavnosti. Kot smo omenili, je posledica oziroma namen tega množičnega oddajanja nepremičnin predvsem zaslužek. Ti zaslužki lahko z ustrezno lokacijo, velikostjo in zasedenostjo nepremičnine kaj hitro postanejo zelo veliki. Seveda pa kot povsod drugod hoče država imeti tudi tukaj svoj delež. To se kaže skozi procesno in davčno ureditev področja oddajanja nepremičnin po spletu. V nadaljevanju bomo zato predstavili dva najpogosteje uporabljena načina oddajanja po spletnih platformah ter predvsem davčni vidik oddajanja nepremičnin po takšnih portalih, kot sta Airbnb ter Booking.com. Na koncu poglavja bomo še na kratko predstavili, kako je mogoče davčno obveznost čim bolj optimizirati, da je plačilo davčnih obveznosti manjše.. 3.1 Fizična oseba – registrirani sobodajalec Najpreprostejši način oddajanja nepremičnine po spletnih portalih je, če to počnemo kot fizična oseba, ki ima zato registrirano ustrezno dejavnost. Omejitev, ki se nam pojavi pri taki vrsti oddaje je, da to lahko počnemo občasno, ne več kot 5 mesecev na leto, in da ne smemo nuditi več kot 15 ležišč. Registriramo se kot sobodajalci z vpisom v Poslovni register Slovenije. Izpolniti moramo še nekaj zakonskih zahtev, in sicer (Gole, 2017): -. 3.1.1. dokazilo o lastninski oziroma razpolagalni pravici nepremičnine, kjer se opravlja dejavnost (izpisek iz zemljiške knjige); uporabno dovoljenje za nepremičnino; vsaj 75-odstotno soglasje sosedov oziroma etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi; splošne pogoje (požarni red, varnost inštalacij); posebni pogoji (minimalni tehnični pogoji); ureditev nepremičnine, torej minimalne vrste in površine nastanitvenih prostorov, opremljenosti glede na kategorijo; poročanje podatkov o gostih in prenočitvah za vodenje evidence gostov in spremljanja obračuna plačila turistične takse ter za statistične namene po aplikaciji eTurizem, ki jo je vzpostavil AJPES s 1. 12. 2017. Obdavčitev fizične osebe – registriranega sobodajalca. Slovenski predpisi opredeljujejo fizično osebo, ki oddaja nepremičnino kot registrirani sobodajalec, da opravlja dejavnost, ki je opredeljena v Zakonu o gostinstvu. Dohodek fizične osebe sobodajalca se zato po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) obravnava kot 6.

(15) dohodek iz dejavnosti in ne dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Vpis v davčni register opravi Finančni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) po uradni dolžnosti na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Slovenije (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Fizična oseba sobodajalec, ki oddaja nepremičnino po posrednikih, kot sta Airbnb ali Booking.com, ki imata sedež izven Slovenije, se mora predhodno identificirati zaradi davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). To identifikacijo mora opraviti tudi, če je obseg njegovega prometa pod zakonsko mejo, ki je 50.000 evrov. Za namen DDV so sobodajalci lahko identificirani samo kot prejemniki tujih storitev posredovanja in nudenja oglasnega prostora in zato so dolžni od prejete provizije 3 % Airbnb ali Booking.com plačati 22-odstotni DDV. Mesečno predložijo obračun za DDV ter niso upravičeni do odbitka DDV. Za ostale dobave ostanejo mali davčni zavezanci, dokler ne dosežejo 50.000 evrov obdavčljivega prometa v zadnjih 12 mesecih (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Fizična oseba sobodajalec mora FURS-u predložiti obrazec obračuna dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Ta obračun mora zavezanec posredovati najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Davčna osnova se lahko ugotavlja na osnovi dejanskih prihodkov ter odhodkov ali na način dejanskih prihodkov ter normiranih odhodkov. Če zavezanec uporablja metodo dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, se mu v tem primeru dohodek iz dejavnosti všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, pri čemer se davčna obveznost odmeri po dohodninski lestvici, z upoštevanjem davčnih olajšav. Davčna osnova pri tako imenovani normirani metodi pa se ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, ki so v višini 80 % prihodkov. Torej davčna osnova znaša 20 % vseh prihodkov, za katero se potem plača 20 % končnega davka, tukaj se olajšave ne uveljavljajo, dohodek iz dejavnosti pa se prav tako ne všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine. Metodo dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov mora davčni zavezanec priglasiti pri FURS-u najpozneje v osmih dneh po vpisu v Poslovni register Slovenije (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018).. 3.2 Samostojni podjetnik Dejavnost oddajanja nepremičnin se lahko izvaja tudi v obliki samostojnega podjetnika (v nadaljevanju s. p.). To možnost izberejo predvsem tisti, ki nepremičnine oddajajo skozi celo leto v turistične namene po spletnih platformah, saj tukaj oddajanje ni omejeno zgolj na 5 mesecev v letu in 15 ležišč. Ostale zakonske zahteve glede oddajanja nepremičnin, ki smo jih navedli v poglavju 3.1, pa veljajo tudi, če opravljamo to dejavnost kot s. p. Ko se odločamo za obliko samostojnega podjetnika, imamo na voljo dve možnosti. Če že imamo redno službo, lahko odpremo tako imenovani popoldanski s. p. in plačujemo le mesečne pavšalne prispevke za zdravstveno, pokojninsko ter invalidsko zavarovanje. Lahko pa se odločimo tudi za redni s. p., kjer pa te prispevke plačujemo v celoti, kar je občutno več kot pri popoldanskem s. p. (Pravni SOS, 2018). 3.2.1. Obdavčitev samostojnega podjetnika. Pri samostojnem podjetniku se davčna osnova lahko ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov ter dejanskih odhodkov. Davčna osnova je dobiček, ki se ugotovi tako, da se 7.

(16) od davčno priznanih prihodkov odštejejo davčno priznani odhodki, podlaga za to ugotavljanje so Zakon o dohodnini (Zdoh-2) in Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) ter ustrezni računovodski standardi. Davčna osnova se ugotavlja na podlagi dohodninske lestvice, kjer je obdavčitev po stopnji od 16 do 50 %. Uveljavljajo se lahko davčne olajšave. Zavezanci do 31. marca tekočega leta predložijo obračun dohodnine za dohodek iz dejavnosti. V ta obračun vpišejo prihodke in odhodke, ki so jih dosegli v davčnem letu (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017). Kot s. p. pa lahko delujemo tudi kot normiranec. Torej tako kot pri fizični osebi sobodajalcu imamo lahko tudi tukaj ugotavljanje davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov, torej od vseh prihodkov se nam odštejejo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov. Za to obliko se lahko odločimo, če opravljamo dejavnost kot s. p. in v celotnem letu ne presegamo prihodkov v višini 50.000 evrov. Prav tako pa lahko to obliko izberemo, če opravljamo dejavnost kot s. p., vendar ne presegamo prihodkov v višini 100.000 evrov, imamo pa vsaj 5 mesecev neprekinjeno v letu zaposleno eno osebo za polni delovni čas. Ugotovljena davčna osnova je nato obdavčena po 20-odstotni davčni stopnji, kar velja za dokončen davek, prav tako pa ne moremo uveljavljati olajšav (Pravni SOS, 2018). Tudi tisti, ki opravljajo dejavnost kot samostojni podjetnik, se morajo vpisati v sistem DDV, pa čeprav ne presegajo zakonsko določene meje, ki je 50.000 evrov obdavčljivega prometa v zadnjih 12 mesecih. Enako kot pri fizični osebi – sobodajalcu se mora samostojni podjetnik vključiti v sistem DDV zaradi tega, ker prejema storitve posredovanja tujega davčnega zavezanca in mora tako na provizijo 3 %, ki jo dobi od portala Airbnb ali Booking.com, plačati 22-odstotni DDV. Torej se lahko vključijo v sistem DDV samo kot prejemniki storitev, za vse ostalo pa ostanejo mali davčni zavezanci, dokler ne dosežejo zakonsko določene meje, ki je 50.000 evrov obdavčljivega prometa (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017).. 3.3 Zakonske podlage 46. člen ZDoh govori naslednje: »Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic.« 1. in 3. odstavek 48. člena ZDoh-2 govori naslednje: »(1) Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni s tem zakonom drugače določeno. (3) Zavezanec lahko pri ugotavljanju davčne osnove davčnega leta upošteva normirane odhodke v višini, določeni v 59. členu tega zakona, če priglasi ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in pod naslednjimi pogoji: 8.

(17) - če v davčnem letu pred tem davčnim letom, njegovi prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presegajo 50.000 evrov, ali - če v davčnem letu pred tem davčnim letom, njegovi prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presegajo 100.000 evrov in je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, in ni z drugimi določbami tega člena ali zakonom drugače določeno.« 1. odstavek 59. člena ZDoh-2 govori naslednje: »(1) Pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena tega zakona, se upoštevajo normirani odhodki v višini 80% prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov, ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev.«. 3.4 Davčna optimizacija Davčno načrtovanje je najboljša pot do davčne optimizacije. Pri načrtovanju pa v bistvu govorimo o simulaciji, ki nam pokaže, kdaj v plačilo zapade kateri davek in v kakšni višini. Kot primer davčne optimizacije je mogoče navesti (Faleskini, 2016): -. sprememba iz navadnega v normiran sistem ugotavljanja davčne osnove, usklajevanje vstopnega z izstopnim DDV-jem, prilagoditev amortizacijskih stopenj dejanski obrabi, načrtovanje investicij v skladu z zakonskimi olajšavami in izdajanje računa za opravljanje dela v pravilnem davčnem obdobju.. Torej za izvedbo davčne optimizacije se odločimo takrat, ko imamo možnost, da si na zakonit način zmanjšamo plačilo davčnih obveznosti. Kadar govorimo o oddajanju nepremičnin kot opravljanje dejavnosti, se ta davčna optimizacija najpogosteje pokaže tako, da davčni zavezanec pravilno izbere obliko ugotavljanja davčne osnove. Pri oddajanju nepremičnine se torej najprej odločimo, kakšno obliko bomo izbrali za opravljanje dejavnosti. To lahko počnemo kot fizična oseba – registrirani sobodajalec ali se odločimo za s. p. Pogoje za vsako posamezno obliko opravljanja dejavnosti smo navedli v podpoglavjih 3.1 in 3.2. Pomembno se nam zdi poudariti, da glede na vse omenjene pogoje, omenimo tudi to, da se za opravljanje dejavnosti na kateri koli način morajo plačevati tudi prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Že tukaj pridemo do razlike, ki jo vsekakor moramo upoštevati, če si sestavljamo predračun pred odločitvijo za eno ali drugo obliko opravljanja dejavnosti. Kot fizična oseba – registrirani sobodajalec moramo vsak mesec plačati pavšalne prispevke v skupnem znesku 28,44 evrov mesečno (podatek za leto 2018). Znesek višine teh prispevkov se spreminja vsako leto (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). 9.

(18) Pri samostojnem podjetniku se lahko odločimo za popoldansko obliko s. p. ali kot redni s. p. Če opravljamo dejavnost kot popoldanski s. p., to pomeni, da že imamo nekje drugje redno zaposlitev, zato moramo plačati zgolj pavšalne prispevke v skupnem znesku (podatek za leto 2018) 68,27 evrov mesečno (Računovodja.com, 2018). Kadar pa se odločimo za redno obliko s. p., pa moramo plačati prispevke v celoti, kar pa znese (podatek za junij 2018) 372,91 evrov mesečno (Fortuna, 2018). Pri odločitvi za ugotavljanje davčne osnove imamo pri vseh treh oblikah opravljanja dejavnosti na voljo dve možnosti. Davčno osnovo lahko ugotavljamo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali po normiranem sistemu. Kakšni so pogoji za eno in drugo obliko, smo navedli v podpoglavjih 3.1 in 3.2, dodatne lastnosti pa so predstavljene še v tabeli 1 spodaj. Torej na podlagi ocene naših prihodkov in odhodkov naredimo izračun, ki nam pokaže, pri kateri obliki ugotavljanja davčne osnove bo naša davčna obveznost manjša. Kadar ugotavljamo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, moramo biti pozorni, saj se davčna obveznost ugotavlja na podlagi dohodninske lestvice, zato lahko naša dejavnost povzroči, da se znajdemo v višjem dohodninskem razredu, in bo kljub uveljavljenim olajšavam naša davčna obveznost zelo visoka (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Tabela 1: Razlike med navadnim in normiranim s. p. Navadni s. p. Ugotavljanje davčne osnove. Davčna osnova = prihodki – davčno priznani odhodki. Obdavčitev. Dohodninska lestvica (16, 27, 34, 39, 50 % od davčne osnove). Računovodstvo. Zakonsko neobvezno, a priporočljivo. Omejitve. Ni omejitev. Olajšave. Možnost uveljavljanja olajšav. Normirani s. p. Davčna osnova = 20 % vseh prihodkov ( = prihodki – 80 % normiranih odhodkov) Končni davek: 20 % od davčne osnove Zakonsko neobvezno, podjetnik lahko vse dela sam Ne smemo preseči 50.000 evrov (popoldanski s. p.) letnega prometa 2 leti zapored oziroma 100.000 evrov (redni s. p.), če je ena oseba vsaj 5 mesecev redno zaposlena Olajšav ni možno uveljavljati. Vir: (Setnikar, 2017). V trenutku, ko ocenimo naše predvidene prihodke ter odhodke, naredimo izračun še na način normiranih odhodkov. Ta način je zelo smiselno uporabljati, sploh če so naši 10.

(19) dejanski odhodki bolj majhni in če nimamo olajšav, ki bi jih lahko uveljavljali. Pri sistemu normirancev torej od vseh prihodkov odštejemo 80 % normiranih odhodkov, torej naša davčna osnova znaša 20 % vseh prihodkov. Davčna stopnja pri normirani obliki je 20 % in velja za dokončen davek, torej se ne všteva v letno davčno osnovo, prav tako pa ne moremo uveljavljati olajšav pri tej obliki (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Pri določanju načina ugotavljanja davčne osnove na navaden ali normiran način govorimo o popolnoma zakoniti davčni optimizaciji, ki je za vsakega davčnega zavezanca zelo smiselna, da jo opravi. Najprej je seveda na podlagi količine opravljanja dejavnosti potrebno izbrati primerno obliko opravljanja dejavnosti. Nato pa oceniti prihodke ter odhodke in narediti izračun za davčno obveznost ter se na podlagi teh izračunov odločiti za enega izmed načinov, po katerem se bo ugotavljala davčna osnova. V tabeli 2 so predstavljeni izračuni, ki prikazujejo do kakšnih razlik lahko pride, če opravljamo dejavnost kot navadni ali kot normirani s. p. 3.4.1. Primer izračuna za davčno optimizacijo Tabela 2: Primer izračuna dohodnine za navadni in normirani s. p.. Letni prihodki Letni odhodki Letni prispevki Splošna davčna olajšava Obračun dohodnine pri navadnem s. p. Obračun dohodnine pri normiranem s. p.. 12.000 € 9.000 € 4.475 €. 24.000 € 9.000 € 4.475 €. 48.000 € 15.000 € 4.475 €. 5.273 €. 3.303 €. 3.303 €. 0€. 1.156 €. 6.265 €. 480 €. 960 €. 1.920 €. Vir: (Setnikar, 2017). V tabeli 2 smo naredili primer izračuna za navadni in normirani s. p. Predpostavljali smo, da dejavnost opravljamo kot redni s. p., zato smo navedli znesek letnih prispevkov. Za osnovo smo vzeli podatek iz junija 2018, ko je mesečni znesek prispevkov znašal 372,91 €. Zneski v tabeli so zaradi lažjega pregleda ustrezno zaokroženi. V izračunu smo navedli zgolj splošno davčno olajšavo za leto 2018. To olajšavo upoštevamo samo pri izračunu davčne obveznosti navadnega s. p. saj pri normiranem načinu ugotavljanja davčne osnove ne moremo uveljavljati olajšav. V zadnjih dveh vrsticah smo prišli do rezultatov, ki nam kažejo, kako zelo velike so lahko razlike v plačilu davčnih obveznosti. Seveda se lahko ta izračun popolnoma spremeni, če imamo večje letne odhodke in je s tem naša davčna osnova manjša ali če uveljavljamo več olajšav, kar nam enako zniža davčno osnovo in posledično tudi davčno obveznost. Gre zgolj za preprost primer izračuna, na podlagi katerega smo želeli predvsem pokazati, do kakšnih razlik lahko pride pri večjih letnih prihodkih in da je tudi pri nekoliko nižjih prihodkih vsekakor smiselno narediti tak izračun, dokaz za to trditev vidimo v tabeli pri najnižjih letnih prihodkih.. 11.

(20) V vsakem primeru nam torej prinaša korist, če naredimo tak izračun ter se odločimo za primernejši oziroma ugodnejši način ugotavljanja davčne osnove. Ta izračun lahko z nekaj osnovnega računovodskega znanja opravimo sami ali pa se za pomoč obrnemo na enega izmed računovodskih servisov.. 12.

(21) 4 PRIMERJAVA OBDAVČITVE ODDAJANJA NEPREMIČNIN Z REPUBLIKO HRVAŠKO V tem poglavju bomo na kratko predstavili sistem obdavčitve na Hrvaškem za področje oddajanja nepremičnin. Najprej se bomo lotili predstavitve obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem, nato pa še obdavčitve oddajanja nepremičnin po spletnih platformah, kjer gre za obdavčitev dohodka iz dejavnosti. Hrvaško smo si izbrali, ker smo ob raziskovanju opazili, da ima zelo podoben sistem obdavčitve kot Slovenija in je zato primerjava po našem mnenju najbolj primerna. S to predstavitvijo bomo lažje potrdili oziroma ovrgli prvo hipotezo, v kateri predpostavljamo, da je davčna ureditev oddajanja nepremičnin v Sloveniji dobro urejena.. 4.1 Oddajanje premoženja v najem – Hrvaška Oddajanje premoženja v najem, v sklop katerega spadajo nepremičnine, se sklene na podlagi pogodbe med najemodajalcem in najemojemalcem. V pogodbi je navedena dogovorjena najemnina, ki jo najemojemalec mesečno plačuje najemodajalcu. Ta prejeta najemnina za najemodajalca predstavlja davčno osnovo. Davčni zavezanec si lahko od davčne osnove odšteje tako imenovane odhodke v višini 30 %. Namesto teh pa lahko najemodajalec uveljavlja dejanske stroške na podlagi računov. Stopnja obdavčitve pri oddajanju premoženja v najem na Hrvaškem je 12 %. Ta obdavčitev je dokončna, torej za oddajanje svoje nepremičnine davčni zavezanec ne plača nobene druge davčne obveznosti. Višina letnih prihodkov iz naslova prejetih najemnin je lahko največ 300.000 hrvaških kun. Kadar je ta znesek presežen, mora davčni zavezanec registrirati samostojno dejavnost, takrat pa se mu davčna obveznost ugotavlja na podlagi prihodkov ter odhodkov, davčna stopnja pa je glede na višino ugotovljene davčne osnove takrat lahko 24 % ali 36 % (Porezna uprava, 2016).. 4.2 Oddajanje nepremičnin po spletnih portalih – Hrvaška Ne glede na to, na kakšen način opravljamo dejavnost oddajanja nepremičnin, je tako kot v Sloveniji tudi na Hrvaškem potrebno biti zavezanec za DDV, če oddajamo nepremičnino po spletnih portalih, kot sta Airbnb in Booking.com. Davčni zavezanec na Hrvaškem se mora za namen DDV identificirati, ker prejema od omenjenih portalov storitve posredovanja. Zavezanci na Hrvaškem plačajo 25-odstotni davek na 3 % provizije spletnih portalov Airbnb oziroma Booking.com. Za namen DDV pa se prav tako morajo identificirati vsi tisti, ki presegajo letne prihodke v višini 300.000 hrvaških kun. Stopnja DDV je 13 % (Dobrota, 2017). 4.2.1. Pavšalist. Kadar opravljamo dejavnost oddajanja nepremičnin po spletnih portalih kot pavšalist, pomeni, da plačujemo zgolj pavšalni znesek za davek na dohodek. Kot pavšalist lahko na Hrvaškem opravljamo dejavnost, če oddajamo največ 20 postelj oziroma 10 enot parcel v kampu na lastnem zemljišču, naenkrat pa lahko gostimo največ 30 ljudi. Prav tako pa ne smemo presegati letnih prihodkov v višini 300.000 hrvaških kun. Višina pavšalnega zneska, ki ga je potrebno plačevati, je odvisna od števila postelj in lokacije, na kateri 13.

(22) oddajamo. Lokacije so razdeljene po razredih od A do D, kjer A predstavlja koeficient 1, B = 0,85, C = 0,70, D pa koeficient 0,50. Letni pavšalni znesek za 1 posteljo na lokaciji razreda A znaša 300 hrvaških kun, za 1 parcelo v kampu na lokaciji A pa 350 hrvaških kun (Dobrota, 2017). Tabela 3: Prikaz izračuna pavšala. Število postelj 1 2 3 4 5 Število parcel 1 2 3 4 5. razred A 300,00 600,00 900,00 1.200,00 1.500,00. razred B 255,00 510,00 765,00 1.020,00 1.275,00. razred C 210,00 420,00 630,00 840,00 1.050,00. razred D 150,00 300,00 450,00 600,00 750,00. 350,00 700,00 1.050,00 1.400,00 1.750,00. 297,50 595,00 892,50 1.190,00 1.487,50. 245,00 490,00 735,00 980,00 1.225,00. 175,00 350,00 525,00 700,00 875,00. Vir: (Dobrota, 2017). V tabeli 3 smo prikazali primer izračuna pavšala, če oddajamo 5 postelj ali 5 parcel v kampu na različnih lokacijah. Zneski predstavljajo letno davčno obveznost za davčnega zavezanca, prikazani pa so v hrvaških kunah. Potrebno je povedati, da pavšalisti nimajo pravice od uveljavljanja stroškov ali vračila davka. Njihov pavšalni znesek plačila ni odvisen od števila nočitev, ampak se plača zgolj na podlagi števila postelj oziroma parcel v kampu ter glede na koeficient lokacije. V nekaterih primerih je zato potrebno dobro premisliti, ali način pavšalnega plačevanja davka sploh prinaša korist. Pavšalisti imajo namreč lahko veliko stroškov oziroma izdatkov in malo prihodkov, pa bodo kljub temu primorani plačati davek, ki jim je glede na število postelj oziroma parcel v kampu določen (Dobrota, 2017). 4.2.2. Opravljanje samostojne dejavnosti. Fizična oseba lahko oddaja nepremičnino tudi na način registrirane samostojne dejavnosti. To možnost izberejo tisti, ki presegajo pogoje za zgoraj navedenega pavšalista glede omejitve postelj (20), parcel v kampu (10) ali števila ljudi (30), ki jih gostijo. Opravljanje samostojne dejavnosti pa morajo prav tako prijaviti tisti, ki presegajo letne prihodke v višini 300.000 hrvaških kun. Osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost so identificirane za plačilo DDV in ga morajo obračunati pri vsaki opravljeni storitvi v višini 13 %. Davek od dohodka iz opravljanja samostojne dejavnosti se izračuna na podlagi prihodkov in odhodkov, ki so razvidni iz poslovnih knjig. Davek na dohodek iz dejavnosti znaša 24 %, če je mesečni dohodek do 17.500 hrvaških kun, oziroma 36 %, če je mesečni dohodek večji od 17.500 hrvaških kun. Dodali bi, da je ob registriranju samostojne dejavnosti potrebno upoštevati še ostale stroške poslovanja, ki se tukaj pojavijo, kot na primer: stroški računovodstva, prispevki, članarine (Javornik Leskovar, 2018). 14.

(23) 5 DAVČNE UTAJE Osrednji del našega diplomskega projekta predstavljajo davčne utaje. Da bi lažje predstavili vrste davčnih utaj, ki se dogajajo na področju nepremičnin, je seveda najprej potrebno razložiti, kaj so davčne utaje, kakšni so vzroki za njihov nastanek ter kako do njih pride.. 5.1 Splošno o davčnih utajah Davčna utaja je uporaba ilegalnih metod, da se izognemo plačilu davka. Običajno to pomeni posameznikovo ali skupinsko nepravilno poročanje o prihodkih pristojni organizaciji za pobiranje davkov (Cornell Law School, 2018). Pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) navajajo, da je termin davčna utaja v bistvu težko definirati, vendar je to običajno dejanje, kjer je dolžnost plačila davka skrita ali ignorirana (Organisation for Economic Co-operation and Development, 2018). Davčna utaja je ilegalna praksa neplačevanja davkov na način, da ne prijavimo prihodkov, prijavljamo neresnične stroške ali ne plačamo obveznosti, ki so nam že izdane. Davčne utaje se lahko pojavljajo pri vseh vrstah davkov (Murray, 2018). Davčna utaja se pogosto uporablja kot pojem, ki pojasnjuje napor posameznika ali pa podjetij za doseganje utaje davkov s kršenjem zakonov. Dejanja davčnega zavezanca, da bi se izognil plačilu davka ali si davčno obveznost zmanjšal, lahko razdelimo na: izognitev davku, zaobidenje davka in utajo davka. Davčno utajo pa se da razvrstiti glede na: storilca (fizična ali pravna oseba), vrsto davka (dohodnina, prispevki, carine, takse …), kazensko odgovornost (prekršek, kaznivo dejanje), razkritje (sum davčne utaje, davčna utaja in davčne utaje, ki ostajajo neodkrite). Glede na vzrok lahko davčna utaja nastane iz malomarnosti, to pomeni, da bi davčni zavezanec moral vedeti oziroma ve, da obstaja davčna obveznost, predpisana z zakonom, ne pozna pa predpisov. Naklepna davčna utaja pa je, ko zavezanec ve, da obstaja davčna obveznost, in je ne poravna. Glede na potek je razdelitev pri davčnih utajah naslednja (Čokelc, 2008, str. 2–6): -. -. -. Faza priprave davčne utaje. Sem lahko uvrstimo izdaje nepravilnih listin, nepravilno knjiženje, zavestne napake pri sestavi računovodskih in davčnih izkazov. Faza poizkusa davčne utaje. Sem prištevamo oddane napačno izpolnjene davčne napovedi, ki jih FURS še ni prejel. To pomeni, da zavezanec še lahko dejanje izvršitve davčne utaje prepreči. Faza uresničitve davčne utaje. Sem spada izvrševanje in dokončanje. Takšna izvršena davčna utaja se nato kaznuje v skladu z zakonskimi predpisi. Storilec lahko s samoprijavo še vedno prepreči kaznovanost.. 15.

(24) V nadaljevanju navajamo, kako je opredeljena davčna zatajitev v Kazenskem zakoniku (KZ-1). Davčna zatajitev po 249. členu KZ-1: »(1) Kdor z enim ali več ravnanji, zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa skupna višina neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davka, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, ne glede na vrsto obveznosti ali davka v obdobju največ dvanajstih zaporednih mesecev, doseže veliko premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka enkrat ali večkrat ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa skupna višina neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je izogibal, ne glede na vrsto obveznosti v obdobju največ dvanajstih zaporednih mesecev, doseže veliko premoženjsko vrednost. (3) Kdor z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa ne daje podatkov, ne vodi ali ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor, se kaznuje z zaporom do dveh let. (4) Če je bilo dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od treh do dvanajstih let.«. 5.2 Kazenska obravnava davčnih utaj V samem uvodu tega poglavja in nato pri definicijah davčnih utaj smo omenili, da gre za nelegalen način izognitvi plačila davčnih obveznosti. Tako kot za vse druge nelegalne zadeve tudi pri izvršitvi davčnih utaj sledijo sankcije, ki se ugotovijo na podlagi ustreznih postopkov. Prav tako pa je potrebno ugotoviti, ali gre pri neplačilu davčnih obveznosti za prekršek ali kaznivo dejanje. 5.2.1. Prekršek ali kaznivo dejanje. Meja za določitev, ali gre pri davčni utaji zgolj za prekršek ali za kaznivo dejanje, je s spremembo KZ-1, postavljena pri znesku 50.000 evrov, ki predstavlja mejo velike premoženjske koristi. Torej, kadar je znesek davčne utaje manjši kot 50.000 evrov, govorimo zgolj o prekršku, kadar pa je znesek večji, govorimo že o kaznivem dejanju. O določeni meji višine zneska je bilo opravljenih kar nekaj razprav, saj se pojavlja mnogo strokovnih mnenj, da je višina tega zneska previsoka, saj se večina davkov obračunava mesečno in prihaja do utajenih davčnih obveznosti pri nižjih zneskih. Torej pri mesečnem 16.

(25) obračunu davka je malo verjetnosti, da bo znesek 50.000 evrov presežen in se zato dejanje davčne zatajitve lahko šteje zgolj za prekršek, za katerega se predpiše globa. Dokaz, da je to res, je lahko podatek, da je FURS na tožilstvo leta 2012 podal 16 ovadb, medtem ko so bile do septembra leta 2013 tožilstvu predložene zgolj tri ovadbe. Prav gotovo bi bilo zato smiselno razmisliti o zmanjšanju višine zneska, kot navajajo nekateri na 10.000 evrov. V novelirani ureditvi KZ-1 iz leta 2016 je dodana novela, ki predvideva zaporednost dejanj. Ta tako preprečuje, da bi bili zneski pridobljenih premoženjskih koristi iz naslova davčnih zatajitev razdrobljeni na manjše dele, kar se v praski pogosto dogaja. Časovna omejitev je 12 zaporednih mesecev. Zakon tako sedaj predvideva zaporednost dejanj in je seštevanje pridobljenih premoženjskih koristi iz naslova davčnih zatajitev dovoljeno, če se ta dejanja davčne zatajitve lahko opredelijo kot isto kaznivo dejanje (Gregorčič Bernik, 2018, str. 10–11). 5.2.2. Podlaga za začetek kazenskega postopka. Davčno pravo velja za samostojno pravno vejo. Določen je postopek za uveljavljanje davčnih predpisov. Kršenje teh predpisov pa lahko predstavlja prekršek ali kaznivo dejanje. Razliko in mejo med njima smo predstavili v podpoglavju 5.2.1. Sedaj se bomo pa posvetili podlagi za začetek kazenskega postopka. Dejstvo je, da je davčni organ tisti, ki mora ugotoviti, da se je davčni zavezanec izognil plačilu davčnih obveznosti. Davčni organ z odločbo oziroma odločbami v zaporednih 12 mesecih ugotovi, kolikšna je višina zatajenih davčnih obveznosti. Šele takrat se lahko postavi vprašanje kaznivega dejanja davčne zatajitve, če seveda vrednost predstavlja višino pridobitve velike premoženjske koristi. Iz tega torej sledi dejstvo, da se brez davčne odločbe vprašanje kaznivega dejanja ne more postaviti. Kazensko sodišče je torej vezano na davčno odločbo. Davčna odločba, iz katere je razvidno, da davčni zavezanec ni poravnal davčnih obveznosti v določeni višini zaradi neprijave prihodkov, izogibanja napovedi ali iz katerih drugih neupravičenih razlogov, je torej podlaga oziroma pogoj za začetek kazenskega postopka davčne zatajitve. Torej, če davčni organ nepravilno ali pa sploh ne odmeri davčne obveznosti in s tem ne ugotovi napak davčnega zavezanca, kazensko sodišče nima nobene podlage za sklepanje, da davčni zavezanec ni plačal davčnih obveznosti in si je s tem pridobil veliko premoženjsko korist. Kazensko sodišče ni pristojno za odmerjanje davčnih obveznosti, saj tudi kazenski sodnik ni davčni specialist, ki bi poznal pravila, ki se uporabljajo pri ugotavljanju davčne obveznosti. Za svoje delo pa prav tako ne uporablja Zakona o davčnem postopku ampak Zakon o kazenskem postopku. Ključni element, zaradi katerega je potrebna davčna odločba, je, ker je v 249. členu KZ-1 navedeno, da je za storjeno kaznivo dejanje davčne zatajitve potrebna pridobitev velike premoženjske koristi, to korist pa je mogoče razbrati le iz izdane davčne odločbe (Šepec, 2018).. 5.3 Vzroki za nastanek davčnih utaj Kljub vsem razlagam, ki smo jih navedli v prejšnjem podpoglavju, pa je po našem mnenju potrebno pogledati malce širšo sliko v zvezi z davčnimi utajami. Vsekakor je eden pomembnih dejavnikov davčna kultura. Namreč pri davčnih utajah je krivično, če govorimo, da nastajajo zgolj zaradi tega, ker si posamezniki želijo narediti premoženjsko korist zase ali za nekoga tretjega, sami pa za to prejmejo nagrado (Dobovšek & Slak, 2017, str. 6). 17.

(26) V samem uvodu smo navedli, da je plačilo davkov obvezno, da se zagotovi financiranje za normalno delovanje države in njenih institucij. Torej davkoplačevalci plačujejo svoje obveznosti do države, v zameno pa pričakujejo, da država s tem denarjem vzdržuje ustrezno socialno, pravno in demokratično okolje. In ravno tukaj se nam zdi pomembno, da poudarimo to, kar sami dojemamo kot bistvo problema. Namreč nobena skrivnost oziroma odkritje ni, da veliko denarja ponikne pri javnih naročilih in projektih, ki jih financira država, torej z denarjem davkoplačevalcev. Jedro problema se skriva pri neracionalni porabi državnih sredstev, kar mnogo posameznikov privede do razmišljanja, zakaj sploh dajati denar državi. Tako si mnogo posameznikov svoje davčne obveznosti nezakonito zmanjša ali pa se jim popolnoma izogne, saj menijo, da lahko s tem denarjem veliko bolj racionalno razpolagajo kot država. Torej potrebno je zagotoviti odgovornost v javni upravi, da bodo tisti, ki neracionalno razpolagajo z državnim denarjem, v celoti odgovarjali, podobno kot ostali državljani, torej finančno in seveda kazensko (Princl, 2015, str. 8–9). Zraven tega najbolj perečega vzroka, zakaj prihaja do davčnih utaj, pa je kljub temu potrebno našteti še nekatere ostale vzroke, ki se pojavljajo v družbi, in to so naslednji (Čokelc, 2008, str. 6–7): -. zniževanje davkov podjetij, da povečajo vlaganja v investicije in svojo finančno moč, doseganje predvidevanj in pričakovanj investitorjev, prikazovanje finančnega poslovanja na podlagi dogovorov, velika želja po osebni koristi, življenje preko svojih finančnih zmožnosti, visoki osebni dolgovi, zabava ob tveganju davčne utaje, pretirane hazarderske navade, pretiran družinski pritisk, pomanjkanje časa za izpolnitev davčnih obveznosti.. Rešitev vidimo v tem, da je potrebno na nivoju države oblikovati sistem, ki seveda po eni strani kar se da otežuje neustrezno davčno vedenje, torej utajo davkov, po drugi strani pa z ukrepi motivira posameznika, da izkazuje pripravljenost za plačevanje svojih davčnih obveznosti. Potrebna je torej ustrezna davčna zakonodaja, ki ne bo preveč kompleksna in težko razumljiva, prav tako pa je potrebno vzpostaviti moralno pripravljenost za plačevanje davkov, oziroma prepričanje, da s plačevanjem davkov prispevajo k boljši družbi in da ravno ta njihov prispevek skozi plačilo davčne obveznosti omogoča, da se kot družba hitreje, boljše in učinkoviteje razvijamo, prav tako pa s svojim početjem omogočamo socialno šibkejšim dostojno življenje (Dobovšek & Slak, 2017, str. 7–10). Res je, da imajo popravki davčne zakonodaje običajno pozitiven vpliv na državni proračun, vendar pa to ne sme biti edini razlog, da se lotimo spreminjanja davčne zakonodaje. Upoštevati je potrebno čim širši krog strokovne javnosti, ki mora biti z dajanjem pripomb kar se da vključena v pripravo ustrezne zakonodaje. V Sloveniji je sicer strokovna javnost vključena v pripravo davčne zakonodaje, vendar pa se njihove pripombe v zadnjem času bolj malokrat upoštevajo. Potrebno je doseči, da lahko različni davčni svetovalci s svojim znanjem in mnenjem na osnovi argumentov dosežejo, da bo 18.

(27) predlog zakona, ki gre v zakonodajni postopek, čim ustreznejši, pa če tudi se bo od prvega osnutka občutno razlikoval. Predlogi za izboljšanje davčne kulture (Petauer, 2015, str. 10–11): -. izobraževanje od vrtca do univerze o tem, zakaj je potrebno plačevati davke oziroma kaj vse se financira z davki; zmanjšanje davčnih stopenj predvsem pri obdavčitvi dela tistih, ki zaslužijo več, saj so ljudje zaradi tega bolj nagnjeni k utaji davkov; sprememba miselnosti družbe, da je utaja davkov nekaj, s čimer si človek naredi uslugo, javna objava vsaj večjih davčnih utajevalcev; osebna odgovornost zaposlenih v javni upravi.. 5.4 Davčne utaje pri oddajanju nepremičnin po spletu Pri oddajanju nepremičnin v turistične namene, kot so oglaševanja po spletnih portalih, se pojavlja oblika, ko najemodajalci to delo opravljajo na črno. Prijavljene nimajo namreč ustrezne dejavnosti, iz katerih sledi dohodek iz opravljanja dejavnosti in posledično obdavčitev. Namreč za samo oglaševanje prostih kapacitet po spletnih portalih, kot sta Airbnb in Booking.com, ni potrebno nobeno potrdilo o registrirani ustrezni dejavnosti, da se lahko izvaja oglaševanje. Vsi, ki na tak način oglašujejo po omenjenih spletnih portalih, opravljajo delo na črno in nedovoljeno oglaševanje. Kljub dejstvu, da je torej takšno vrsto davčne utaje razmeroma lahko izvesti, pa je FURS pri ugotavljanju tovrstnih kršitev zelo uspešen. Na FURS-u so namreč s sklenjeno pogodbo o mednarodni izmenjavi podatkov pridobili informacije o tem, kdo je oglaševal in kdo še vedno oglašuje po zgoraj omenjenih portalih. FURS je vsem, ki so oddajali in še vedno oddajajo nepremičnine v turistične namene, svetoval, da preverijo, ali so ustrezno napovedali vse dohodke iz opravljanja dejavnosti. Rok za oddajo napovedi s samoprijavo je bil 31. 1. 2018. Vsi, ki so to storili do omenjenega datuma in na pošten način, so se izognili denarni kazni, ki lahko znaša od 400 evrov pa vse do 30.000 evrov. V 5. poglavju diplomskega projekta smo predstavili število kršitev, ki jih je FURS z mednarodno izmenjavo podatkov odkril, in koliko kršiteljev se je po pozivu ustrezno registriralo. Slika 1 spodaj prikazuje, kako se zavezanci lahko registrirajo za opravljanje dejavnosti in na kakšen način lahko napovejo svoje prihodke, ki so jih pridobili z opravljanjem dejavnosti za nazaj in za naprej (Korenč, 2017).. 19.

(28) Slika 1: Postopek registracije za oddajanje nepremičnin v turistični najem. Vir: (Mihajlovič, 2017).. 5.5 Davčne utaje pri oddajanju nepremičnin na podlagi pogodbe Kadar pa govorimo o prijavi dohodka iz oddajanja premoženja v najem, je daleč najbolj pogosta oblika davčne utaje ta, da najemodajalec s svojim najemojemalcem ne podpiše ali podpiše zgolj fiktivno pogodbo o najemu in posledično bivanja najemojemalca ne prijavi pri pristojni upravni enoti. Pri tej vrsti davčne utaje tako ni papirnate sledi, da je najemodajalec svojo nepremičnino dal v najem najemodajalcu. Tako torej ni nikjer zapisano, da najemodajalec za oddajo nepremičnine dobiva najemnino, in ne vloži vloge za prijavo dohodka iz oddajanja premoženja v najem. Gre torej za izogib plačilu davčne obveznosti v celoti. O davčni utaji govorimo tudi takrat, ko najemodajalec in najemojemalec v pogodbi o najemu napišeta manjši znesek najemnine, kot sta se dogovorila. Najemodajalec tako vloži napoved za odmero davka iz oddajanja premoženja v najem, vendar ta odmera ni pravilna, saj ni prijavil celotnega zneska, ki ga je za oddajanje nepremičnine prejemal. FURS za ugotavljanje nepravilnosti uporablja različne postopke in metode. Po prejeti prijavi oziroma uvedbi postopka lahko FURS na zagovor pokliče tudi domnevnega kršilca, ki mora takrat predložiti vse ustrezne dokumente, na podlagi katerih se ugotavlja dejansko stanje. FURS lahko na primer, če zavezanec poda izjavo, da nepremičnine ne oddaja v najem, poda poizvedbo na elektropodjetja, komunalo in podobno, kjer dobi potrditev o tem, ali je stanovanje res prazno. Nadzornik lahko pridobiva podatke tudi na terenu tako, da se sam prepriča, kdo biva v stanovanju ali pri sostanovalcih. Ugotovi se identiteta osebe, ki biva v stanovanju, in se od nje pridobijo dokazila oziroma dokumenti, ki dokazujejo oddajanja nepremičnine (Cerar, 2017). 20.

(29) 5.6 Davčne utaje pri uveljavljanju dejanskih stroškov Za zmanjšanje davčne obveznosti lahko posameznik uveljavlja normirane stroške v višini 10 % ali dejanske stroške, ki ohranjajo vrednost njegove nepremične. Dejanski stroški se uveljavljajo na podlagi računov. Vedno bolj zviti najemodajalci tako uporabljajo tudi nezakonito povečevanje dejanskih stroškov z namenom, da se zmanjša davčna obveznost. To storijo preprosto z napihovanjem računov, ki so jih plačali, ali celo s ponarejanjem dokumentov, ki kažejo stroške, ki jih uveljavlja davčni zavezanec za zmanjšanje svoje davčne obveznosti. Tudi tukaj govorimo o davčni utaji.. 21.

(30) 6 PREDSTAVITEV PODATKOV GLEDE ODDAJANJA NEPREMIČNIN V NAJEM V tem poglavju bomo predstavili podatke o višini prihodkov, ki se stečejo v državni proračun iz naslova oddajanja nepremičnin v najem. Navedli bomo tudi podatke o številu davčnih utaj, ki jih FURS odkrije. Prav tako bomo predstavili podatke o številu samoprijav tistih, ki svoje nepremičnine oddajajo po spletnih portalih in so bili z mednarodno izmenjavo podatkov, ki jo ima FURS, praktično (da se izmaknejo globam) prisiljeni ustrezno registrirati svojo dejavnost. Njihovi prihodki iz tega naslova pa so se tako posledično ustrezno obdavčili, kar pomeni dodatne prilive v državni proračun.. 6.1 Davčni prihodki pri oddajanju nepremičnin v najem To so prihodki, ki se stečejo v državni proračun na način obdavčitve, kot je bil predstavljen v 2. poglavju našega diplomskega projekta. Torej z obdavčitvijo najemnin po cedularni oziroma dokončni stopnji. Podatki, ki smo jih pridobili od FURS-a, se nanašajo na dve leti. In sicer na leto 2016 in 2017. Tabela 4: Odmera dohodnine od dohodka iz oddajanja nepremičnin v najem. Število zavezancev Dohodnina v €. Leto 2016 31.180 15.718.667. Leto 2017 31.842 16.234.820. Vir: (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Iz tabele 4 je razvidno, da se je število zavezancev za plačilo davka leta 2017 glede na leto 2016 povečalo za 662 zavezancev. Nekako posledično so se zaradi večjega števila zavezancev in seveda tudi višjih najemnin, ki so posledica delovanja trga, skladno s tem povečali tudi prihodki v državno blagajno, in sicer za 516.153 evrov. Podatki torej kažejo, da ni kakih velikih razlik med letoma, ampak da vseeno število zavezancev počasi raste.. 6.2 Število odkritih davčnih utaj Tabela 5: Število davčnih utaj. Število davčnih utaj. 2015 28. 2016 36. 2017 96. Vir: (Finančna uprava Republike Slovenije, 2018). Iz tabele 5 je razvidno, da se je število odkritih davčnih utaj leta 2017 glede na leto 2015 povečalo kar za 68. Ne bi bilo ravno pametno, da bi pod to številko kar potegnili črto in rekli, da se je stanje zelo poslabšalo, ker je v tako kratkem obdobju toliko več davčnih utaj. Pri takih zadevah je potrebno biti previden, ne nazadnje ne vemo, koliko vseh davčnih utaj sploh obstaja in ostajajo neodkrite. Večje število odkritih davčnih utaj je lahko zgolj posledica učinkovitosti FURS-a, ki tudi s sodobno tehnologijo in mednarodno izmenjavo podatkov, povečuje svojo učinkovitost pri odkrivanju davčnih nepravilnosti. 22.

(31) 6.3 Oddajanje nepremičnin po spletu – v številkah O podatkih, koliko vseh zavezancev oddaja svojo nepremičnino po spletnih platformah, je nemogoče govoriti, saj jih še vedno veliko to dejavnost opravlja na črno. Po podatkih, ki so dostopni na spletu, je razvidno, da se je leta 2015 v Sloveniji ponujalo nekaj čez 6.000 postelj ter gostilo več kot 70.000 gostov. Seveda so te številke v resnici občutno višje, ampak kot rečeno, je o popolnih številkah nemogoče govoriti zaradi velikega števila opravljanja te dejavnosti na črno (Kužel, 2017). 6.3.1. Število odkritih nepravilnosti. FURS je z mednarodno izmenjavo podatkov ugotovil, da kar 1.056 zavezancev do konca leta 2017 ni imelo ustrezno registrirane dejavnosti oddajanja nepremičnine v turistični namen. Ti zavezanci pa tako v skupnem znesku niso prijavili prihodkov v višini 1,68 milijona evrov. Do konca januarja 2018, se je na novo registriralo 374 zavezancev, ki opravljajo dejavnost oddajanja nepremičnine v turistični namen. Od teh 374 zavezancev, se jih je za nazaj registriralo 155 in so napovedali prihodke v skupnem znesku 660.263 evrov. Obračuni so bili predloženi za različna obdobja od leta 2012 pa do leta 2017. Rekorder med temi zavezanci pa je vložil samoprijavo za dosežene prihodke v višini nekaj čez 80.000 evrov. Vsem tistim, ki niso ustrezno registrirali dejavnosti in prijavili svojih prihodkov s samoprijavo do določenega roka, ki je bil 31. 1. 2018, bo FURS odmeril davek, prištel obresti in jih sankcioniral z globo (Hreščak, 2018). FURS bo nadaljeval s poostrenim nadzorom na področju oddajanja nepremičnin po spletnih portalih, saj se na tem področju še vedno preveč dejavnosti opravlja na črno. Velik porast opravljanja dela na črno je najbolj, kar je seveda logično, opaziti v poletnih mesecih. V Slovenijo pride mnogo turistov, posamezniki pa to spretno izkoristijo, da z oddajo svoje nepremičnine v turistično najbolj obleganih krajih veliko zaslužijo. Tega prihodka pa potem ne prijavijo FURS-u, saj nimajo registrirane ustrezne dejavnosti. (Kužel, 2017).. 23.

(32) 7 SKLEP Oddajanje nepremičnin predstavlja dodaten vir zaslužka mnogim ljudem, nekaterim, ki se s tem ukvarjajo v okviru izvajanja dejavnosti, pa celo glaven vir. Oddajanje nepremičnin je področje, ki zahteva ogromno birokratskega dela oziroma urejanje dokumentacije. Kot smo omenili, je ena izmed teh birokratskih zadev tudi urejanje dokumentacije o prijavi in plačilu davka. Postopki v zvezi z odmero in plačilom davka se seveda razlikujejo glede na način, na katerega najemodajalec daje v najem svojo nepremičnino. Te postopke smo skozi naš diplomski projekt tudi navedli in predstavili. Vsi ti postopki, ki so bili predstavljeni, pa so bili seveda podlaga za ključen del našega diplomskega projekta, torej davčne utaje na tem področju. Že skozi predstavitve samih postopkov je mogoče ugotoviti, na kakšne načine vse je mogoče izvajati davčne utaje. Vse te načine pa smo v nadaljevanju tudi bolj podrobno razložili. V diplomskem projektu smo preverjali tri hipoteze. Na podlagi vse pregledane zakonodaje in postopkov ter primerjave s sosednjo državo Republiko Hrvaško lahko potrdimo prvo hipotezo, da je davčna ureditev na področju oddajanja nepremičnin v Sloveniji dobro urejena. Oddajanje nepremičnine v dolgoročni najem na podlagi pogodbe je po našem mnenju ustrezno urejeno, saj so postopki in zakoni smiselni, razumljivi in učinkoviti, kar se kaže v višini prihodkov v državni proračun in v razmeroma majhnih težavah na tem področju. Seveda se tudi tukaj najdejo posamezniki, ki ne spoštujejo zakonodaje in ne prijavljajo svojih prihodkov, menimo, da ne zaradi tega, ker bi bila zakonodaja na tem področju slaba ali neustrezna, ampak predvsem zaradi osebnih koristi. Prav tako lahko rečemo, da je dobro urejena davčna zakonodaja na področju oddajanja nepremičnine v turistični namen, saj zavezancu omogoča, da izbere tisti način ugotavljanja davčne osnove, ki je zanj najbolj primeren in ugoden. V primerjavi z Republiko Hrvaško je po našem mnenju sistem davčne ureditve v Sloveniji na tem področju ustrezneje, enostavneje in razumljiveje urejen. Prav tako pa je davčna obveznost ustrezneje izračunana glede na višino prihodkov, torej števila nočitev, in ne tako kot na Hrvaškem, kjer je v primeru pavšalista davčna obveznost odvisna od števila kapacitet. Drugo hipotezo lahko potrdimo, saj so podlaga za to podatki, pridobljeni iz letnega poročila FURS-a. Torej vedno več je prihodkov iz naslova oddajanja nepremičnin v najem. To dokazuje preglednica v 5. poglavju, ki kaže, da je zavezancev več kot preteklo leto in da so večji tudi prihodki v državni proračun iz tega naslova. Prav tako pa se po zaslugi učinkovitosti FURS-a povečujejo tudi davčni prihodki iz naslova oddajanja nepremičnin v turistični namen, saj je vedno več ustrezno oziroma pravilno registriranih zavezancev za opravljanje te vrste dejavnosti, kar se potem pozna pri višini davčnih prihodkov. Tretjo hipotezo je glede na podatke potrebno zavrniti. Iz podatkov je razvidno, da je odkritih vedno več davčnih utaj. Kljub temu pa je potrebno poudariti, da je to lahko zgolj posledica tega, da je FURS vedno bolj učinkovit pri njihovem odkrivanju, celostno pa se število davčnih utaj v resnici lahko znižuje. Nimamo in nikoli ne bomo imeli celotne slike, koliko v resnici obstaja davčnih utaj, ker jih veliko ostaja neodkritih, zato bomo težko 24.

(33) kadar koli rekli, da jih je več oziroma manj. Tudi na področju oddajanja nepremičnine v turistični namen FURS z mednarodno izmenjavo podatkov odkriva vedno več posameznikov, ki dejavnost opravljajo na črno, še vedno pa ne vemo točno, koliko jih v resnici ostaja neodkritih. Glede na vso pregledano dokumentacijo pa se nam zdi pomembno, da poudarimo eno zadevo. Po našem mnenju je področje oddajanja nepremičnin v turistični namen v splošnem slabo urejeno. Res je, da smo zgoraj navedli, da je davčna ureditev na tem področju dobra in od tega ne odstopamo. Želimo pa poudariti ostale birokratske nesmisle na tem področju. Oddajanje nepremičnine v turistični namen namreč ureja kar 19 zakonov, kar je po našem mnenju popolnoma preveč. To poudarjamo predvsem zato, ker po našem mnenju ravno tu tiči problem, zakaj se toliko zavezancev odloča za to, da to dejavnost opravlja na črno. V vseh teh 19 zakonih najdemo veliko zadev, ki jih morajo posamezniki, ki želijo oddajati nepremičnino v turistični namen, urediti, preden lahko začnejo z opravljanjem dejavnosti. Velik nesmisel je že predvsem to, da si morajo sami zagotoviti soglasje ostalih etažnih lastnikov, ti pa jim lahko zgolj zaradi povzročanja sivih las svojega soglasja ne podajo. Po našem mnenju bi bilo potrebno v splošnem postopke za oddajanje nepremičnine v turistični namen sistemsko bolje in preprosteje urediti, saj bi se na ta način več posameznikov odločilo za to, da ustrezno registrirajo svojo dejavnost. Z opravljanjem dejavnosti pa bi potem tudi posledično prispevali v državni proračun.. 25.

(34) 8 LITERATURA IN VIRI 1. Cerar, G. (9. julij 2017). FURS lovi delavce na črno, ki oddajajo stanovanja. Pridobljeno 7. julij 2018 iz RTV SLO: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/furslovi-delavce-na-crno-ki-oddajajo-stanovanja/426985. 2. Cornell Law School. (2018). Tax evasion. Pridobljeno 8. julij 2018 iz Cornell Law School: https://www.law.cornell.edu/wex/tax_evasion. 3. Čokelc, S. (2008). Davčne utaje. Pridobljeno 15. julij 2018 iz Revidcom: http://www.revidicom.si/index.php/clanki/file/13-davcne-utaje-2007-2008. 4. Dobovšek, B., & Slak, B. (2017). Davčna kriminaliteta v teoriji in praksi. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. 5. Dobrota, A. (8. februar 2017). Porezi za iznajmljivače i što nas čeka u 2017.godini. Pridobljeno 31. julij 2018 iz Zajednica iznajmljivača: http://www.apartmanija.hr/zajednica/propisi-i-zakoni/porezi-za-iznajmljivac-u2017-godini. 6. Faleskini, P. (4. avgust 2016). Davčna optimizacija vs. davčna utaja. Pridobljeno 5. julij 2018 iz H12 pogledi in rešitve: http://www.h12storitve.si/davcnaoptimizacija-vs-davcna-utaja/. 7. Finančna uprava Republike Slovenije. (december 2016). Dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Pridobljeno 15. junij 2018 iz Finančna uprava Republike Slovenije: http://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Davki_in_druge_dajatve/Podrocja/Do hodnina/Dohodek_iz_oddajanja_premozenja_in_iz_premozenjske_pravice/Opi s/Podrobnejsi_opis_2_izdaja_Dohodek_iz_oddajanja_premozenja_v_najem.pdf 8. Finančna uprava Republike Slovenije. (marec 2017). Brošura za davčne zavezance, ki opravljajo dejavnost. Pridobljeno 20. junij 2018 iz Finančna uprava Republike Slovenije: http://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Davki_in_druge_dajatve/Podrocja/Do hodnina/Dohodek_iz_dejavnosti/Opis/Podrobnejsi_opis_2_izdaja_Brosura_za_ davcne_zavezance_ki_opravljajo_dejavnost_-_zacetnike.pdf. 9. Finančna uprava Republike Slovenije. (marec 2018). Dohodek iz dejavnosti: brošura za sobodajalce-fizične osebe. Pridobljeno 5. julij 2018 iz Finančna uprava Republike Slovenije: http://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Davki_in_druge_dajatve/Podrocja/Do hodnina/Dohodek_iz_dejavnosti/Opis/Podrobnejsi_opis_5_izdaja_Brosura_za_ sobodajalce_-_fizicne_osebe.pdf. 10. Finančna uprava Republike Slovenije. (januar 2018). Dohodnina - Dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice. Pridobljeno 15. junij 2018 iz Finančna uprava Republike Slovenije: 26.

(35) http://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/dohodnina/dohodnina _dohodek_iz_oddajanja_premozenja_v_najem_in_iz_prenosa_premozenjske_p ravice/. 11. Finančna uprava Republike Slovenije. (2018). Letno poročilo Finančne uprave Republike Slovenije 2017. Ljubljana. 12. Fortuna, M. (4. junij 2018). Prispevki za socialno varnost samozaposlenih - maj 2018. Pridobljeno 5. julij 2018 iz Mladi podjetnik: https://mladipodjetnik.si/novice-in-dogodki/novice/prispevki-za-socialnovarnost-samozaposlenih. 13. Gole, N. (16. junij 2017). Kako zakonito oddajati preko Airbnb? Pridobljeno 15. junij 2018 iz Delo: https://www.delo.si/gospodarstvo/finance/kako-zakonitooddajati-prek-airbnb.html. 14. Gregorčič Bernik, D. (januar 2018). Ustreznost meje 50 tisoč evrov za kaznivo dejanje davčne zatajitve? Davčno-finančna praksa, 10-11. 15. Hreščak, A. (6. februar 2018). Neživljenjski zakoni in Airbnb, ki prehiteva po desni. Pridobljeno 15. julij 2018 iz Dnevnik: https://www.dnevnik.si/1042800614. 16. Javornik Leskovar, M. (23. maj 2018). Ali se oddaja apartmajev na Hrvaškem splača? Pridobljeno 31. julij 2018 iz Century 21: http://c21.si/blog/podrobnosti/ali-se-oddaja-apartmajev-na-hrvaskemsplaca.html. 17. Jeraj, D., Klobučarič, N., Kunstek, N., Šešok, K., & Šešok, M. (2007). Davčna zakonodaja z inovativnimi davčnimi nasveti. Ljubljana: Nebra d.o.o. Ljubljana. 18. Korenč, K. (5. december 2017). FURS ima podatke, kdo oddaja na Airbnb in Booking.com. Pridobljeno 7. julij 2018 iz Svet sobodajalcev: https://www.klarinsvet.si/furs-ima-podatke-kdo-oddaja-na-airbnb-bookingcom/. 19. Kužel, R. (18. april 2017). Zakonito oddajanja sob preko Airbnb-ja tako rekoč nemogoče. Pridobljeno 15. julij 2018 iz RTV SLO: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zakonito-oddajanje-sob-prek-airbnb-jatako-rekoc-nemogoce/420079. 20. KZ-1. (2008). Kazenski zakonik. Uradni list RS, 55/08. 21. Mihajlovič, N. (4. december 2017). Bo oddajanje nepremičnin turistom stopilo iz sive cone? Pridobljeno 7. julij 2018 iz Svet kapitala: https://svetkapitala.delo.si/aktualno/bo-oddajanje-nepremicnin-turistomstopilo-iz-sive-cone-4257.. 27.

(36) 22. Murray, J. (6. april 2018). What is the difference between tax avoidance and tax evasion. Pridobljeno 16. julij 2018 iz The balance small business: https://www.thebalancesmb.com/tax-avoidance-vs-evasion-397671. 23. Organisation for Economic Co-operation and Development. (2018). Glossary of Tax Terms. Pridobljeno 8. julij 2018 iz OECD.org: http://www.oecd.org/ctp/glossaryoftaxterms.htm#E. 24. Petauer, B. (junij 2015). Davčna kultura na Slovenskem. Davčno-finančna praksa, 10-11. 25. Petauer, B. (oktober 2016). Kaj pomeni izraz "trajanje najema" v Zakonu o dohodnini? Davčno-finančna praksa, 12. 26. Porezna uprava. (2016). Najmodavac stambenog prostora. Pridobljeno 31. julij 2018 iz Porezna uprava: https://www.poreznauprava.hr/Gradani/Stranice/Nekretnine/Najmodavac-stambenog-prostora.aspx 27. Pravni SOS. (2018). Airbnb-pravni in davčni vidik. Pridobljeno 6. junij 2018 iz Pravni SOS: https://www.pravnisos.si/objava/airbnb-pravni-davcni-vidik/. 28. Princl, B. (2015). Nemoralno izogibanje plačila davka. Davčno-finančna praksa, 8-9. 29. Računovodja.com. (30. marec 2018). Pavšalni prispevki za popoldanski s.p. v letu 2018. Pridobljeno 5. julij 2018 iz Računovodja.com: https://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=10034/Pav%9Aalni_prispevki _za_popoldanski_s.p._v_letu_2018. 30. Setnikar, N. (27. junij 2017). Razlike med navadnim in normiranim s.p. Pridobljeno 7. julij 2018 iz Mladi podjetnik: https://mladipodjetnik.si/datoteke/priloge-v-clankih/razlike-med-navadnim-innormiranim-s-p. 31. Šepec, M. (maj 2018). Vezanost biti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčni postopek. Davčna kriminaliteta v teoriji in praksi. 32. Vizaris d.o.o. (2. marec 2018). Dejanske stroške vzdrževanja premoženja lahko uveljavljate tudi na podlagi samoprijave. Pridobljeno 6. junij 2018 iz VEM - Vse na enem mestu: http://www.evem.si/dejanske-stroske-vzdrzevanjapremozenja-lahko-uveljavljate-tudi-na-podlagi-samoprijave/. 33. ZDavP-2. (2006). Zakon o davčnem postopku. Uradni list RS, 117/06. 34. ZDDV-1. (2006). Zakon o davku na dodano vrednost. Uradni list RS, 117/06. 35. ZDoh-2. (2006). Zakon o dohodnini. Uradni list RS, 117/06.. 28.

(37)

Figure

Updating...

References

Updating...

Related subjects :