First grade teachers' team work skills and attitudes regarding the team work

91 

Loading.... (view fulltext now)

Loading....

Loading....

Loading....

Loading....

Full text

(1)UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. MELITA ROŢIČ.

(2) UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK. Diplomsko delo. SPRETNOSTI TIMSKEGA DELA IN STALIŠČA DO NJEGA PRI STROKOVNIH DELAVCIH V PRVEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE. Kandidatka: Melita Roţič. Mentorica: dr. Alenka Polak. Ljubljana, september 2016.

(3) POVZETEK Diplomsko delo obravnava timsko delo učiteljev razrednega pouka in vzgojitelje v prvem razredu osnovne šole. Pri timskem delu je pomembno, da se posameznik čuti pripadnega in enakovrednega člana v timu, razvijati mora sodelovalno kulturo in dobre medsebojne odnose, se prilagajati in uspešno komunicirati. Za uspešno in učinkovito timsko delo je pomembno poznavanje osnovne razseţnosti timskega dela, kot so spoznanja s področja komunikacije in reševanja konfliktov, značilnosti učinkovitih in neučinkovitih timov, poznati je treba pravila, vrste timov in značilnosti posameznih etap timskega del v vzgoji in izobraţevanju. Prav tako na učinkovitost timskega dela vplivajo posameznikova naravnanost k timskemu delu, motivacija, odnosi, ki se razvijajo pri timskem delu in stališča, ki jih ima strokovni delavec do timskega dela. Vse navedeno pa posameznik lahko uspešno razvija v procesu profesionalnega razvoja, ki zajema strokovno znanje s področja timskega dela in razvijanje. spretnosti. ob. neposrednem. izvajanju. timskega. dela.. Preko. neposrednega timskega dela člani spoznavajo prednosti in pomanjkljivosti le tega. V diplomskem delu sem ţelela preveriti, kakšen je pogled pedagoških delavcev v prvem razredu osnovne šole na timsko delo, kako dobro strokovni delavci v prvem razredu seznanjeni s timskim delom, koliko izkušenj imajo s timskim delom, koliko razvite imajo spretnosti timskega dela in stališča do njega. V raziskavo sem vključila učitelje in vzgojitelje osnovnih šol po Sloveniji, kateri poučujejo v prvem razredu. Podatke sem zbirala junija in julija 2016 z anketnim vprašalnikom, ki sem ga na šole poslala v elektronski obliki. Rezultati raziskave so pokazali, da je timsko delo v prvem razredu osnovne šole prisotno in učinkovito na več področjih. Strokovni. delavci. se. zavedajo. pomembnosti. timskega. dela. v. vzgojno-. izobraţevalnem procesu. Raziskava pa je pokazala, da imajo strokovni delavci, vključeni v raziskavo, dobro razvite spretnosti timskega dela, ter pozitivno oblikovana stališčih do timskega dela.. Ključne besede: timsko delo, spretnosti timskega dela, stališča do timskega dela, timsko poučevanje, komunikacija, medsebojni odnosi..

(4) ABSTRACT The main topic of the diploma thesis is teamwork of the professional workers teaching in the first grade of primary school. The important part of the teamwork is that one feels committed and equal member of the team. Each member must develop a collaborative culture and good interpersonal relations, ability to adapt and communicate successfully. For effective and efficient teamwork it is important to know the basic dimensions of teamwork i.e. skills in the field of communication and conflict resolution, the characteristics of effective and ineffective teams, the rules, types of teams and individual characteristics of each team work stage in education. The effectiveness of teamwork is also affected by the aptitude of members for the teamwork, motivation, relationships that develop during the teamwork and attitude of the professional staff towards teamwork. All of the above may be developed in the process of professional growth, which includes expertise in the areas of teamwork and skills development during the direct implementation of teamwork. Through the direct teamwork members learn about its advantages and disadvantages. In this thesis, I wanted to explore the inclination of teachers in the 1st grade of primary school towards teamwork, how well practitioners in first class are familiar with teamwork, how much experience they have with teamwork and on which level are their skills of teamwork and attitudes towards it. The teachers and educators of the 1st grade in Slovenian elementary schools were included in the research. The data was collected in June and July 2016 by the means of enquiry distributed via e-mail. The results revealed that teamwork in the first grade of primary school is present and effective in several areas. Professionals are aware of the importance of teamwork in the educational process. However, the research showed that the professionals involved in the survey, have adequately developed skills of teamwork, and positive attitude towards teamwork.. Keywords: teamwork, teamwork skills, attitude toward teamwork, teaching in team, communication, interpersonal relations..

(5) KAZALO. 1. UVOD ................................................................................................................... 1. I TEORETIČNI DEL .................................................................................................... 3 2. 3. TIMSKO DELO ..................................................................................................... 3 2.1. OPREDELITEV TIMSKEGA DELA............................................................. 3. 2.2. VRSTE TIMOV NA ŠOLI ............................................................................ 4. UČINKOVITOST IN USPEŠNOST TIMA ............................................................. 7 3.1. OSEBNA NARAVNANOST POSAMEZNIKA ZA TIMSKO DELO ............. 10. 3.2. MOTIVACIJA ZA TIMSKO DELO ............................................................. 11. 3.3. ODNOSI V TIMU ...................................................................................... 12. 3.4. KOMUNIKACIJA V TIMU ......................................................................... 14. 3.5. PRAVILA V TIMU ..................................................................................... 18. 3.6. USPOSABLJANJE ZA TIMSKO DELO .................................................... 19. 4. SPRETNOSTI TIMSKEGA DELA ...................................................................... 22. 5. STALIŠČA DO TIMSKEGA DELA..................................................................... 25. 6. ETAPE TIMSKEGA DELA V PEDAGOŠKEM POKLICU .................................. 27. 7. 8. 6.1. TIMSKO NAČRTOVANJE ........................................................................ 27. 6.2. TIMSKO POUČEVANJE .......................................................................... 29. 6.3. EVALVACIJA PRI TIMSKEM DELU ......................................................... 30. PREDNOSTI TIMSKEGA DELA V PEDAGOŠKEM POKLICU ......................... 32 7.1. PREDNOSTI TIMSKEGA POUČEVANJA ZA PEDAGOŠKE DELAVCE........................ 33. 7.2. PREDNOSTI TIMSKEGA POUČEVANJA PEDAGOŠKIH DELAVCEV ZA UČENCE ........ 34. 7.3. PREDNOSTI TIMSKEGA POUČEVANJA PEDAGOŠKIH DELAVCEV ZA ŠOLO ............ 36. PROBLEMI, KONFLIKT, OVIRE PRI TIMSKEM DELU V PEDAGOŠKEM. POKLICU .................................................................................................................. 36 II EMPIRIČNI DEL .................................................................................................... 42 9. OPREDELITEV PROBLEMA ............................................................................. 42. 9.1 CILJI RAZISKAVE ............................................................................................. 42 10 RAZISKOVALNA METODA............................................................................... 43.

(6) 10.1 MERSKI INŠTRUMENT .................................................................................. 43 10.1.1 Zbiranje podatkov.............................................................................. 44 10.1.2 Obdelava podatkov ........................................................................... 44 10.1.3 Opis vzorca ....................................................................................... 44 11 REZULTATI Z INTERPRETACIJO .................................................................... 46 11.1 PRVO SREČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S TIMSKIM DELOM ........................... 46 11.2 NAKLONJENOST STROKOVNIH DELAVCEV TIMSKEMU DELU .............................. 47 11.3 POGOSTOST TIMSKEGA NAČRTOVANJA ......................................................... 48 11.4 SPRETNOSTI TIMSKEGA DELA PRI UČITELJIH IN VZGOJITELJIH V PRVEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE .................................................................................................... 50. 11.5 STALIŠČA RAZREDNIH UČITELJEV IN VZGOJITELJEV DO TIMSKEGA DELA............ 58 11.5.1 Prepoznavanje prednosti timskega dela za strokovne delavce ......... 58 11.5.2 Stališča do izvajanja timskega dela ................................................... 61 11.5.3 Reševanje problemov pri timskem delu ............................................ 63 11.5.4 Prednosti timskega poučevanja za učence ....................................... 64 12 ZAKLJUČEK ..................................................................................................... 67 13 LITERATURA ................................................................................................... 69 14 PRILOGA ........................................................................................................... 72. KAZALO SLIK: Slika 1: Etape timskega dela (Polak, 2014) .......................................................... 27 Slika 2: Pozitivne lastnosti konfliktov (Lipičnik, 1996) ........................................... 40. KAZALO PREGLEDNIC: Preglednica 1: Spretnosti timskega dela učiteljev in vzgojiteljev – povprečna vrednost ................................................................................................................ 52 Preglednica 2: t-preizkus za posamezno spretnost timskega dela…………..…….55. KAZALO GRAFOV: Graf 1: Predstavitev vzorca glede na spol (v %) ................................................... 44 Graf 2: Predstavitev vzorca glede na delovno dobo (v %) .................................... 45 Graf 3: Predstavitev vzorca glede na stopnjo izobrazbe (N) ................................. 45.

(7) Graf 4: Predstavitev vzorca glede na delovno mesto (v %) ................................... 46 Graf 5: Prvo srečanje strokovnih delavcev s timskim delom – prikah % deleţev .. 47 Graf 6: Naklonjenost strokovnih delavcev timskemu delu – prikaz odstotnih deleţev. ................................................................................................................. 48 Graf 7: Pogostost timskega načrtovanja –prikaz % deleţev ................................ 49 Graf 8: Povprečne vrednosti spretnosti timskega dela glede na delovno mesto ... 55 Graf 9: Stališča do timskega dela - učenje ob timskem delu ................................. 59 Graf 10: Stališča do izvajanja timskega dela ......................................................... 61 Graf 12: Stališča do reševanje problemov ............................................................ 63 Graf 13: Stališča do timskega poučevanja ............................................................ 65.

(8)

(9) 1 UVOD Nova struktura šole, novi učni načrti in sodobni učni pristopi poučevanja ne temeljijo. več. na. suverenem,. kompetentnem. in. avtonomnem. učitelju. posamezniku, ampak vse bolj poudarjajo timski pristop in obliko poučevanja, kar vodi k višji kakovosti učenja in poučevanja v šolah. Timsko delo učiteljev in vzgojiteljev v prvem razredu osnovne šole je opredeljeno v zakonu o osnovni šoli (1996). V poglavju Izvajanje vzgojno-izobraţevalnega dela v 38. členu zakon navaja: »V 1. razredu osnovne šole hkrati poučujeta učitelj razrednega pouka in vzgojitelj predšolskih otrok, izjemoma pa lahko tudi dva učitelja razrednega pouka. Drugi učitelj oziroma vzgojitelj predšolskih otrok poučuje polovico ur pouka. Pri pouku vzgojnih predmetov lahko z učiteljem razrednega pouka sodeluje tudi učitelj predmetnega pouka. V oddelku, v katerega so vključeni učenci s posebnimi potrebami iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, lahko poleg učitelja sodeluje strokovni delavec s specialno pedagoško izobrazbo«. A. Polak (2007) pravi, da timskega dela od pedagoških delavcev ne moremo le zahtevati, zanj jih je treba primerno usposobiti in jim pri njihovem izvajanju nuditi primerno osebno in strokovno podporo. Kakovost timskega dela učitelja in vzgojitelja je odvisna od kakovosti medsebojne povezanosti, medsebojnih odnosov, medsebojnega sodelovanja, medsebojne komunikacije, medsebojnega prilagajanja in medsebojnega doţivljanja učiteljev ter učiteljev in učencev v razred (Brajša, 1995). Z znanjem o timskem delu se ne rodimo, ampak »se ga učimo ob aktivnem timskem delu, s študijem strokovne literature, z razvijanjem spretnosti timskega dela na različnih seminarjih, izobraţevanjih, predvsem pa z veliko samokritičnega »dela na sebi« in reflektiranjem svojega ravnanja« (Polak, 2007, str. 5). Posameznik je lahko dober poznavalec timskega dela, šele večji obseg neposrednih timskih izkušenj pa ga dela kompetentnega člana tima. Brez neposrednega timskega dela ostanejo strokovna spoznanja v posamezniku zgolj na ravni deklariranega znanja, ki ga posameznik pogosto ne izrazi z vedenjem in ravnanjem.. 1.

(10) Timsko delo ima bogate psihosocialne razseţnosti, stališča do njega pa se oblikujejo v skladu s posameznikovimi osebnimi občutki in doţivetji. Strokovna spoznanja o timskem delu prispevajo k večji pripravljenosti in usposobljenosti za timsko delo, vendar na njegovo kakovost vplivajo procesi, ki jih timsko delo izzove pri članih tima ob neposrednem izvajanju timskega dela, učenje na temelju lastnih izkušenj pa je nenadomestljivo. Izkušnje morajo biti podprte s strokovnoteoretičnimi spoznanji o procesih, ki jih timsko delo vključuje, saj pri strokovnih delavcih spodbujajo kritično mišljenje in iskanje novih moţnosti vključitve teh spoznanj v lastno pedagoško prakso. Na učinkovitost timskega dela vplivajo odnosi v konkretnih izkušnjah timskega dela, le te pa je potrebno reflektirati na ravni in na plenarni ravni, ki omogoča izmenjavo izkušenj in posplošitev ugotovitev med člani tima (Polak, 2012).. 2.

(11) I TEORETIČNI DEL 2 TIMSKO DELO. 2.1. OPREDELITEV TIMSKEGA DELA. »Timsko delo je tisto dogajanje, ko se dva ali več pedagoških delavcev z vzgojno-izobraţevalnimi nameni hkrati usmerjata ali usmerjajo na iste učence v okviru posamezne pedagoške dejavnosti, učnega predmeta ali kombinacije predmetov, znotraj ali zunaj učilnice. Timsko delo lahko poteka v eni ali več etapah, in sicer kot timsko načrtovanje pouka, timsko poučevanje in timska evalvacija.« (Polak, 2007, str. 10) V pedagoški enciklopediji (1989, str. 446) je timsko delo opredeljeno kot oblika dejavnosti, ki jo opravlja skupina strokovnjakov na tak način, da je osnovno za sodelovanje neposredna delitev dela med enakopravnimi strokovnjaki in ne poloţaj posameznika v formalni hierarhiji.. Praper (2001, str. 28) timsko delo opredeljuje kot skupinsko delo samostojnih članov. Vsakdo ima specifično znanje in odgovarja za svoje odločitve, ki pa so podrejene skupnemu cilju v okviru določene delovne naloge. Nihče ni nikomur podrejen ali nadrejen, vsakogar in vse skupaj pa obvezuje delovna naloga. V slovarju slovenskega knjiţnega jezika (1994) je enostavna in kratka definicija tima: »Tim je skupina ljudi, ki opravlja skupno delo; delovna skupina.« V tuji strokovni literaturi je najpogosteje citirana definicija timskega poučevanja po Shaplinu (Polak, 2007, str. 7): »Timsko poučevanje je vrsta organizacije pouka, ki predpostavlja učno osebje in pripadajoče učence; pri tem je dvema učiteljema ali manjši skupini učiteljev prepuščena skupna odgovornost za celotno ali delno izvedbo pouka za isto skupino učencev.« Timsko poučevanje v prvem razredu osnovne šole temelji na timu učiteljice in vzgojiteljice, ki se jima lahko občasno pridruţi še učiteljica podaljšanega bivanja 3.

(12) ali kakšen drugi strokovni delavec, ki izvaja dodatne oblike pomoči. Polakova (prav tam) navaja, da je bistvo timskega poučevanja vzajemna povezanost med člani tima, ki ne predvideva le odnosov med njimi samimi, ampak tudi odnose med njimi in učenci. Pri timskem delu je pogost poudarek, da je za pravo timsko delo »pomemben duh sodelovalnega načrtovanja, nenehnega sodelovanja, tesne povezanosti, neovirane komunikacije in iskrene izmenjave mnenj. Ne odraţa se v skupini posameznikov, ki delujejo skupaj, temveč v skupini, ki delujejo enotno in celostno. Načrtovanje mora temeljiti na fleksibilnosti, skupinskih pravilih in skupinskem delu, prisotna mora biti svoboda in moţnost za napredek pri zadovoljevanju vzgojno-izobraţevalnih potreb učencev« (Dean in Witherspoon, 1962; cit. po Polak, 2007, str. 9). Timsko delo naj bi sledilo trem osnovnim pogojem: večji učinkovitosti pedagoškega dela, osebnostnemu razvoju učiteljev in vzgojiteljev ter pripadnosti timu, ki je izvor motivacije za novo timsko delo (prav tam).. 2.2. VRSTE TIMOV NA ŠOLI. Tim učiteljev se oblikuje in razvija na temelju pozitivne soodvisnosti, nastajanja svojevrstnega vzdušja, kolegialnega prijateljstva, ustvarjalnega zanosa in notranje kulture, ki temelji na vrednotah, obnašanju, etiki in estetiki. Razvija se z namenom oblikovanja in doseganja skupnih ciljev, ki jih učitelj kot posameznik pri učencih ne bi mogel dosegati (Polak, 2012; Mayer, 2001). Sestavljen je iz posameznikov, ki se med seboj razlikujejo glede na stopnjo strokovne usposobljenosti,. pedagoško-psihološkega. znanja,. osebnostne. lastnosti,. motiviranost za delo, ţeljo po osebnostni in profesionalni rasti. Timsko delo v šoli spodbuja učitelje, da si medsebojno pomagajo, se podpirajo in skupno razvijajo pedagoške prakse, da so tako uspešnejši in bolj zadovoljni. Osnovni namen timskega dela v šoli je izboljšati kakovost pouka in poučevanja.. 4.

(13) A. Polak (2007) omenja glavne skupine timov z lastnimi značilnostmi in posebnostmi, preko katerih lahko iščemo povezave s timskim delom v šoli. To so: -. delovni timi,. -. k nalogi ali problemu usmerjeni timi,. -. vodstveni timi.. Značilnost delovnih timov je, da pogosto člani delajo neodvisno in jih med seboj povezujeta samo delovni proces in prispevek h končnemu izdelku. Nimajo skupne vizije ali skupnih ciljev. Tim je oblikovan predvsem iz organizacijskih razlogov, na vsebinski ravni in na ravni socialne interakcije pa to največkrat niso pravi timi, saj pedagoško delo ne temelji na pravem timskem pristopu, ki mora vključevati pozitivno soodvisnost pri doseganju skupnih ciljev (Polak, 2007). Tudi v slovenski šolski praksi obstajajo delovni timi, ki pa ne izvajajo pravega timskega dela: -. učitelji razrednega pouka in učitelji v podaljšanem bivanju, ki se srečujejo z istimi učenci in njihovimi starši, njihovo pedagoško delo pa je neodvisno in samostojno;. -. učitelji različnih oddelkov istega razreda (razredni aktivi), ki jih druţi poučevanje istega razreda, poučevanje v istih prostorih ali v istih okoliščinah, sodelovanje med njimi pa ne zajema vseh etap pravega timskega dela (timskega načrtovanja, timskega poučevanja in timske evalvacije);. -. predmetni aktivi učiteljev v 2. in 3. triadi osnovne šole (npr. slavisti, matematiki, športni pedagogi), ki jih povezuje le poučevanje istih predmetov, ne pa skupno delo;. -. učitelji istega oddelka ali razreda, ki se občasno srečujejo na skupnih sestankih ali srečanjih ipd. (Polak, 2007, str. 36).. K nalogam in problemom usmerjeni timi so v šolskem okolju najbolj smiselni in zaţeleni. Člane takšnega tima povezuje skupni cilj in pozitivna soodvisnost, ukvarjajo se s specifičnimi problemi in nalogami. Pri tem pa je pomemben proces usklajevanja različnih mnenj in idej.. 5.

(14) V šolski praksi poznamo več oblik timskega dela, ki jih navaja A. Polak (2007, str. 37): -. tim vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice ali dveh vzgojiteljic, ki svoji vlogi enakovredno prepletata, usklajeno delujeta, vzgojno-pedagoško delo načrtujeta, timsko izvajata in timsko evalvirata, pri tem pa strokovno in osebnostno vplivata druga na drugo;. -. tim učiteljice razrednega pouka in učiteljice v podaljšanem bivanju, če pouk timsko načrtujeta, poučujeta in evalvirata ter se ukvarjata z isto razredno problematiko in s starši učencev;. -. tim dveh ali več učiteljic razrednega pouka, ki določen del pouka (od ene šolske ure do več dni) ali druge šolske dejavnosti (npr. šola v naravi, naravoslovni, športni in kulturni dnevi) timsko načrtujejo, izvajajo in evalvirajo;. -. tim učiteljice razrednega pouka in učiteljev vzgojnih predmetov (npr. športni, glasbeni, likovni pedagog, učitelj tehnične vzgoje) ali drugih šolskih predmetov osnovne šole, ki prav tako izvajajo vse tri etape timskega dela v šoli;. -. tim predmetnih učiteljev istih šolskih predmetov (npr. slavisti, matematiki, športni pedagogi), ki pri istih ali sorodnih šolskih predmetih izvajajo vse tri etape timskega dela v okviru rednega pouka ali drugih šolskih in zunajšolskih dejavnosti;. -. tim učiteljev in drugih strokovnih delavcev na šoli (npr. knjiţničarji, šolski svetovalni delavci, zunanji sodelavci).. A. Polak (1998) navaja še nekatere oblike timov, ki se pojavljajo v pedagoški praksi: -. učitelji mentorji in bodoči učitelji na pedagoški praksi;. -. učitelji mentorji in učitelji na pripravništvu;. -. učitelji in drugi strokovnjaki (zunanji sodelavci);. -. učitelji in starši;. -. učitelji in učenec/dijak/študent;. -. ravnatelji, pedagoški vodja in šolski svetovalni delavci;. -. študenti (nastopi, pedagoška praksa).. 6.

(15) Tretja skupina pa so vodstveni timi, ki jih sestavljajo strokovnjaki na vodstvenih poloţajih. V šolstvu je vodstveni tim sestavljen iz ravnatelja, pomočnika ravnatelja ali pedagoškega vodje in šolskih svetovalnih delavcev. Ob posebnih nalogah in problemih pa vključujejo še druge člane. Cilj vodstvenega tima na šoli ni timsko poučevanje, uresničuje pa drugi dve etapi timskega dela, timsko načrtovanje in timsko evalvacijo. Zelo pomembna vloga tega tima je dajanje osebnostne in strokovne podpore drugim timom na šoli pri izvajanju timskega dela (Polak, 2007). Učitelji za uspešno opravljeno delo in doseganje ciljev potrebujejo podporo in spodbudo. To nalogo imajo vodstveni delavci, ki zaposlenim zagotavljajo materialno, prostorsko in strokovno podporo ter ustrezno prilagojen urnik, ki omogoča timsko delo pedagoških delavcev. Moţnosti za povezovanje pedagoških delavcev v time je veliko, saj se v navedene oblike timskega dela lahko vključujejo tudi zunanji sodelavci. Kako uspešni bodo posamezni timi pri svojem delu, pa je odvisno od njihove fleksibilnosti, iznajdljivosti in podpore vodstva.. 3 UČINKOVITOST IN USPEŠNOST TIMA Učinkovitost tima je odvisna od več dejavnikov. Skupni in jasni cilji so osnovni pogoj dobrega timskega dela med učiteljem in vzgojiteljem v šoli. Slediti je potrebno vzgojno-izobraţevalnim ciljem in potrebam otrok, kar prispeva h kakovostnejšemu poučevanju in učenju. Tim mora odraţati pozitivno naravnanost k zastavljenim ciljem, ki morajo biti časovno opredeljeni. Uspešno doseganje ciljev, učinkovitost, interes za delo, priznanje s strani sodelavcev, odgovornost in odločanje vplivajo na motiviranost posameznika za timsko izvajanje pouka. Pomemben dejavnik učinkovitega in uspešnega tima je tudi komunikacija, ki mora temeljiti na odprtosti in iskrenosti med člani tima. Učinkovit tim mora znati spremljati in evalvirati svoje delo in reševati probleme. To tim razvija z opazovanjem, rednimi srečanji, zagotavljanjem pisnih informacij, izmenjavo dobrih izkušenj, analizo kritičnih dogodkov, učenjem iz napak, s povratnimi informacijami o timskem delu, sprotnim reševanjem problemov (Polak, 2007). 7.

(16) V učinkovitem timu se morajo člani čutiti osebnostno in strokovno sprejeti, motivirani za naloge in doseganje zastavljenih ciljev. V sodelovanju morajo razvijati svoje sposobnosti in samopodobo na temelju pozitivnih izkušenj in s tem se okrepi motiviranost za timsko delo (Grah, 2012). Steers (1984) pa poudarja, da so uspešni timi tisti, ki imajo v svoji sestavi različne člane glede na sposobnosti, spretnosti, razvitost ter močna in šibka področja. Timi, v katerih se člani med seboj dopolnjujejo, so pogosto bolj uspešni, saj lahko vidijo prednosti in pomanjkljivosti drug drugega in se medsebojno dopolnjujejo. Prednosti enega člana se izravnajo s pomanjkljivostmi drugega člana. Glede na uspešnost timov Brajša in Stakić (1991, po Brajša 1995, str. 89) ločita neuspešni tim, povprečni tim in uspešni tim. Neuspešni timi so tisti, katerih rezultati so manjši in slabši od seštevka znanja, sposobnosti in strokovnosti posameznih članov. Sodelavci v timu delajo skupaj slabše, kot če bi delali posamično. Delati znajo individualno, v timu pa ne. Timsko delo jih omejuje in jim onemogoča, da bi izkoristili svoje resnične zmoţnosti. A. Polak (2007) dodaja, da naj bi bila komunikacija v neučinkovitem timu zaznamovana s tekmovanjem za besedo, s prekinjanjem drug drugega, z vzporednim pogovorom in klepetanjem med govorjenjem drugega in z neverbalnim izraţanjem nestrinjanja in posmehovanja. Povprečni timi so tisti, katerih rezultati ustrezajo seštevku znanja, sposobnosti in strokovnosti posameznih članov. Člani skupaj ne delajo ne bolje ne uspešnejše in ne razvijajo timske ustvarjalnosti. Ostajajo na ravni svojih individualnih sposobnosti in individualne ustvarjalnosti. Uspešni timi so tisti, katerih rezultati dela presegajo seštevek znanj, sposobnosti in strokovnosti posameznih članov tima. To so ustvarjalni timi. Sodelavci delujejo skupaj bolje in uspešneje. V timu se dvigajo nad raven svojih posamičnih znanj, sposobnosti in strokovnosti. Skupaj prihajajo do novih, drugačnih, boljših in uspešnejših rešitev in rezultatov. Člani tima so skupaj ustvarjalnejši, povezani na razumski in čustveni ravni, poslušajo drug drugega in so sposobni dobre medsebojne komunikacije. 8.

(17) Ammelburg (prav tam) deli tim na: -. klasični tim, kjer se pri delu uporablja le del skupnega znanja in sposobnosti, največji del posameznikovih znanj pa je neizkoriščen, pasiven, potlačen;. -. sinergijski timi uporabljajo celoten potencial znanj in sposobnosti svojih članov. Člani se popolnoma predajo timu. Takšen tim aktivira in tudi zdruţuje njihove sposobnosti. To so uigrani, sodelovalni, sinergijski timi, člani pa so pri skupnem delu boljši, uspešnejši in ustvarjalnejši.. Pogoje za timsko ustvarjalnost so opredelili tudi Quiske, Skril in Sipess (1973, po Brajša, 1995, str. 102). Navajajo odprte odnose do okolja, prenašanje nasprotij, dovzetnost za teţave, prilagodljivost in izvirnost, ţeljo po uspehu, pripravljenost biti drugačen, pripravljenost za reševanje novih in zapletenih problemov, vztrajnost pri iskanju rešitev, sposobnost prilagajanja, dajanje pobud in pripravljenost na tveganje. Bečaj (2001) je poudaril, da je tim učinkovit takrat, ko imajo člani tima pred seboj cilj, ki ga ni mogoče doseči drugače kot timsko. Skupni cilj med seboj povezuje člane tima z enakimi in različnimi interesi, cilji in osebnimi lastnostmi, tako da lahko pride do konstruktivnega medsebojnega sodelovanja. Skupni cilj je vedno zgolj premirje med različnimi posamezniki, ki se svojim osebnim ciljem, interesom in potrebam nikoli popolnoma ne odrečejo. Uspešnost delovanja tima pogojuje veliko dejavnikov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo ter skupaj omogočajo uspešnost ali neuspešnost tima: osebna pripravljenost za timsko delo, medosebna pripadnost in kakovost vzpostavljanja odnosov, raven in kakovost komunikacije in medsebojnega prilagajanja, načini reševanje konfliktov, dogovarjanje in spoštovanje dogovorov, emancipacija vseh članov tima, zaupanje, delitev odgovornosti, skupna vizija (Kobolt, 2012).. 9.

(18) 3.1. OSEBNA NARAVNANOST POSAMEZNIKA ZA TIMSKO DELO. A. Polak (2004) navaja, da kot način učenja učencev pri pouku ali sestavini timskega dela učiteljev pogosto naletijo na poudarjanje t. i. osebnostne naravnanosti, ki naj bi posameznika v njegovih prepričanjih, čutenju in vrednotenju usmerjala k sodelovanju z drugimi. Avtorica (prav tam) loči sodelovalno naravnane ljudi in individualistično naravnane ljudi. Za sodelovalno naravnane ljudi je značilno, da svoje vedenje prilagajajo skupnim ciljem in pričakovanjem skupine, medtem ko individualistično naravnani sledijo predvsem svojim lastnim ciljem, zato je samoumevno, da bo posameznik uveljavljal svoje lastne cilje in zanemarjal skupinske. Kadar se individualni cilji posameznika ne ujemajo s skupnimi cilji, nastane konflikt. Individualisti delajo tisto, v čemer uţivajo in čemur so se formalno zavezali, pri tem jih vodi jasna naravnanost k dobičku. Značilnost sodelovalno naravnanih ljudi je izpolnjevanje zadolţitev in vedenje v skladu s pričakovanji in normami. Individualistično naravnani posamezniki svojo samopodobo oblikujejo na temelju osebnostnih značilnosti, kolektivisti pa bolj na kolektivnih značilnostih, povezanih z drugimi ljudmi in skupinami. Od tod izhajajo tudi razlike v navezovanju stikov in odnosov.. Osebna naravnanost posameznika k individualizmu ali k sodelovanju se oblikuje na podlagi več dejavnikov. Trandis (1995, navaja ga Polak, 2004) omenja: a) starost: čim starejši je posameznik, tem več socialnih odnosov je vzpostavil in bolj je sodelovalno naravnan; b) socialni status:v vseh druţbah so pripadniki višjega socialno-ekonomskega sloja bolj individualistično naravnani; c) vzgoja v otroštvu: vzgojni vzorci naj bi temeljili na dveh dimenzijah: na sprejemanju in zavračanju in na neodvisnosti ali odvisnosti. Individualisti, naj bi bili naravnani k vzorcem sprejemanja in neodvisnosti, kolektivisti pa k vzorcem sprejemanja in odvisnosti, kar vodi h konformizmu. Raziskave so pokazale, da kolektivistično naravnan roditelj nudi otroku več socialne interakcije, vodenja in usmerjanja pri odločitvah, kar je zanj izraz ljubezni. Enako vedenje pri individualistični kulturi nakazuje na omejevanje 10.

(19) samostojnosti in pretiran nadzor; d) izobrazba in poklic: poklicne potrebe po timskem ali individualnem delu vplivajo na razvijanje vzorcev vedenja; čim bolj je sistem izobraţevanja tradicionalen, tem večja je kolektivistična naravnanost; e) drugi vplivi: osebnostna naravnanost je velikokrat odvisna od trenutne situacije in dejanskih moţnosti ter posameznikovega JAZ-a (teţnja po podobnosti ali teţnja po drugačnosti).. Posameznik, ki ne bo dovolj aktivno vpet v timsko delo, se ne bo osebno identificiral s cilji tima in ne bo razvil potrebnega zaupanja do drugih članov tima ter pripadnosti timu; oboje pa je nujno potrebno za učinkovito delovanje tima (Polak, 2015).. 3.2. MOTIVACIJA ZA TIMSKO DELO. Motivacija je pomemben dejavnik vsakega posameznika, ki pripomore k učinkovitosti tima. Osnovni viri motivacije za timsko delo so povezani s psihološkimi potrebami, ki jih posameznik zadovoljuje znotraj tima. Potrebe po Maslowu so: -. potrebe po varnosti, ki zagotavljajo predvsem spoštovanje pravil, ki veljajo v timu in so nujna za uspešno delovanje, vrednote in mere, ki se jih drţi večina in se je nanje mogoče zanesti. Med potrebe po varnosti Maslow uvršča tudi potrebe po stabilnosti, zaščiti, odvisnosti, redu, pravilih, omejitvah ...(Polak, 2007; Bečaj, 2001);. -. potrebe po sprejetosti, ki omogočajo posamezniku prosto, pristno, brez velikega tveganja izraţanje strahu, razočaranja in negotovosti, napetosti, konstruktivno soočanje s problemi in konflikti, ki spremljajo timsko delo, za kar je pogoj odprta komunikacija. Lahko se zanese, da zaradi tega ne bo odklonjen ali zasmehovan. Moţnost, da lahko ljudje brez prevelike zadrege izrazijo svoje teţave, kaţe na dobro klimo in visoko kolegialnost (Polak, 2007; Bečaj, 2001);. -. potrebe po potrditvi in priznanju avtor deli v dva sklopa: v prvi sklop umešča potrebe po cenjenju samega sebe (ţelja po moči, doseţkih, 11.

(20) samozadostnosti,. obvladovanju. in. zmoţnostih,. po. samozaupanju,. neodvisnosti in svobodi), v drugi sklop pa sodijo potrebe po spoštovanju in cenjenju s strani drugih ljudi (ţelja po ugledu, statusu, slavi, pozornosti, dostojanstvu in uveljavljanju). Zadovoljitev teh potreb krepi občutke samospoštovanja, samozavesti, moči, sposobnosti ter lastne koristnosti, v nasprotnem primeru se posameznik počuti manjvrednega in nemočnega. Na tej ravni se spodbuja posameznikovo samostojnost, samoiniciativnost in strokovno in osebno zorenje posameznika (Polak, 2007; Bečaj, 2001); -. potreba po samoaktualizaciji, ki je psihološka potreba in usmerja človeka, da uresniči ali postane tisto, za kar obstajajo moţnosti (Polak, 2007).. Za uspešno motivacijo članov tima so pomembni spodbuda, skrb, podpora, pogajanje, pomoč, zaupanje, sprejemanje in spoštovanje med člani. Nasprotno pa delujejo prisila, kaznovanje, manipulacija, zbadanje, ukazovanje, zmerjanje, umikanje. Pomemben izvor motivacije za timsko delo je tudi zaupanje v vizijo in cilje tima ter v njegove zmoţnosti, to je v sposobnosti njegovih članov, v razpoloţljivo tehnologijo in druge vire (Polak 2007, str. 23).. 3.3. ODNOSI V TIMU. V timu se srečujejo različne osebnosti, ki se med seboj dopolnjujejo, podpirajo, sodelujejo, lahko pa tudi tekmujejo, si nasprotujejo idr. Zaţelene osebnostne lastnosti so druţabnost, zaupanje v okolje, odgovornost, naraven pristop, samozaupanje, uravnoteţenost, sprejemanje novosti in tveganj, senzibilnost. Od učitelja in vzgojitelja se pričakuje, da bosta sodelovala pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju pouka. Vloge posameznega člana tima se med seboj prepletajo, dopolnjujejo. Posameznik šele v odnosu z drugimi prepoznava, spoznava in uravnava samega sebe in ob raznolikosti medsebojnih odnosov v celovitem procesu osmišlja tudi svoje poklicno poslanstvo (Mayer, 2001). Odnosi v timu so v veliki meri povezani z vzdušjem na delovnem mestu, ki je posledica različnih znanih in neznanih dejavnikov iz preteklosti in sedanjosti, iz 12.

(21) širšega in oţjega okolja, ki vpliva na odnose med ljudmi. Kakovost odnosov med člani tima se izraţa preko načina komuniciranja in interakcije, dogovarjanja o ciljih dela, delitvi nalog, reševanja konfliktov in organizacije dela. Brajša (1995, str. 97–99) meni, da je tim ţiv medosebni sistem. Avtor navaja, da medosebne odnose v timu lahko opazujemo z več zornih kotov: -. pripadnost timu je pogojena z medsebojno povezanostjo, ki je lahko prešibka, vsiljena ali optimalna. Medsebojna obveščenost članov tima je lahko zanemarljiva, enosmerna ali kroţna. Medsebojna organiziranost tima. je lahko zanemarljiva, vsiljena ali odgovorna. Avtor poudarja, da. demokratični. tim. označuje. optimalna. povezanost. članov,. kroţna. medsebojna obveščenost in odgovorna soorganiziranost č lanov; -. medsebojno sodelovanje članov tima je pogojeno z načinom, obliko in rezultatom. sodelovanja.. Način. sodelovanja. je. lahko. individualen,. enosmeren in obojestranski, oblika sodelovanja je lahko nesprejeta, vsiljena ali odgovorna, rezultat sodelovanja pa je lahko neuspešen, zaviralen ali uspešen. Demokratični tim ima obojestransko, odgovorno in uspešno sodelovanje; -. medsebojne odnose lahko opazujemo s stališča dinamike odnosov, njihove kakovosti, ciljev in etike, ki so lahko po svoji dinamiki rivalski, fiksirani ali fleksibilni;. -. medsebojno komunikacijo članov tima opisujemo s stališča oblike, poteka, stopnje razumljivosti in načina vzdrţevanja komunikacije. ki je lahko verbalna, neverbalna, osebna in vsebinska, enosmerna in dvosmerna. V kakovostnih timih skrbijo za verbalno in vsebinsko komunikacijo in tudi za neverbalno, odnosno in osebno medsebojno komunikacijo, medtem ko v nekakovostnih timih skrbijo samo za verbalno in vsebinsko komunikacijo, zanemarjajo pa odnosno, neverbalno in osebno komunikacijo;. -. medsebojno prilagajanje članov v dobrih timih je heterogeno medsebojno prilagajanje, kjer se ohranjajo individualnost in originalnost članov tima, obojestranska aktivnost in celovitost;. -. medsebojno doţivljanje članov tima tvorijo medsebojno selektivno zaznavanje,. subjektivno. tolmačenje. in. nezavedno. dodajanje.. V. kakovostnih timih se o medsebojnem doţivljanju pogovarjajo odkrito in. 13.

(22) iskreno, zato člani tima nimajo teţav z manipuliranjem, obtoţevanjem in izkoriščanjem. V nekakovostnih timih je medsebojno doţivljanje tabu, o njem ne govorijo. V njem prevladuje izkoriščanje, manipuliranje in sumničenje. Praper (2001, str. 28) pa navaja, da je za pravi tim značilno vzpostavljanje horizontalnih odnosov, ki temeljijo na jasni osebni in strokovni identiteti vsakega člana, a hkrati tudi na zmoţnosti razumevanja drugačnosti vseh ostalih. Dogajanje v timu in odnosi med člani tima predstavljajo pomemben socialni kontekst. za. nova. kognitivna,. znotrajosebnostna. (intrapersonalna). in. medosebnostna (interpersonalna) spoznanja na osebnostnem, motivacijskem, čustvenem in socialnem področju in pomembno sooblikujejo poklicno identiteto pedagoških delavcev (Polak, 2015, str. 16). Odnose med člani tima prepoznamo na ravni interakcije, komunikacije, delitvi delovnih nalog, dogovarjanju o ciljih in organizaciji dela, vzdušju na delovnem mestu ter na kakšen način se soočajo in rešujejo teţave in konflikte v timu. Dobri medsebojni odnosi v timu so ključnega pomena za uspešno timsko delo, saj vplivajo na medsebojno sodelovanje, na motivacijo, ustvarjalnost, način komuniciranja, na vzdušje v samem timu in ne nazadnje na uspešnost vsakega posameznika in tima kot celote.. 3.4. KOMUNIKACIJA V TIMU. Temeljni pogoj in osnova učinkovitega timskega dela je komunikacija. Člani tima so med seboj v nenehni socialni interakciji, zato je komunikacija nosilec vseh socialnih dogajanj. Strees (1984, str. 347) loči tri temeljne načine komuniciranja, ki lahko potekajo med člani tima. Ti so: -. verbalna komunikacija, ki vključuje poslušanje in razumevanje sporočila;. -. neverbalna komunikacija, ki vključuje opazovanje sporočevalca in sklepanje pomena sporočila in. -. pisna komunikacija. 14.

(23) Dobra komunikacija je osnova za učinkovito timsko delo. Odgovornost za dobro komuniciranje nosi vsak član tima sam. Pomembno je, da se zaveda, kakšna je dobra komunikacija. Komunikacija v timu naj bi obsegala: -. dajanje in sprejemanje informacij ali napotkov v zvezi s konkretnimi nalogami;. -. posredovanje dodatnih informacij drugim članom tima glede na njihove potrebe in ţelje;. -. spraševanje drugih po dodatnih informacijah, ki širijo razumevanje vsebinske diskusije;. -. sprejemanje različnih informacij, ki niso vezane na naloge tima;. -. povpraševanje po povratnih informacijah v zvezi s posameznikovim delom v timu;. -. sprejemanje in dajanje povratnih informacij s posameznikovim delom (Chivers, 1995, v Polak, 2007, str. 51).. Komunikacija, ki v timu prevladuje, je medosebna komunikacija. Člani tima aktivno sodelujejo v komunikacijskem procesu, usmerjeni so drug na drugega in neposredno vplivajo drug na drugega. V medosebnem komunikacijskem procesu člani tima rešujejo številne osebne in medosebne dileme, nesporazume, sprejemajo odločitve in usklajujejo delo posameznikov na poti do skupnega cilja. A. Polak (2007, str. 54) navaja štiri elemente komunikacije v timu: -. govorjenje kot sporočanje lastnih idej, mnenj, predlogov;. -. poslušanje lastnega govorjenja kot reflektiranje lastnega govorjenja;. -. poslušanje kot poslušanje idej, mnenj, predlogov drugi;. -. poslušanje lastnega poslušanja kot reflektiranje lastnega poslušanja, razmišljanja,. sklepanja,. miselnega. dokončevanja. stavkov. drugih,. analiziranja.. M. Ule (2005) navaja, da so smotri komunikacije zunanji in notranji. Med zunanje sodijo: prenos sporočil med ljudmi, vzpostavljanje in ohranjanje socialnih razmerij in odnosov ter usklajevanje delovanja ljudi med seboj. Notranji smotri komunikacije pa so ustrezno izraţanje komunikacijskih namer, uspešno. 15.

(24) sporazumevanje, konstrukcija in reprodukcija simbolnih gest ter pomenljivih znakov oziroma simbolov. Osnovna vez med člani pedagoškega tima v učnem procesu je verbalna in neverbalna komunikacija. Z njuno pomočjo si člani tima izmenjujejo informacije, se socialno negujejo (izraţa se kot vzvod vzpostavljanja in vzdrţevanja pristnih odnosov in se kaţe v različnih oblikah konstruktivne komunikacije – izraţanje pohval in empatičnega razumevanja) in ustvarjajo socialno resničnost. Verbalna komunikacija v učnem procesu je namenjena predvsem učencem. Neverbalna komunikacija ima posebno vlogo pri sporazumevanju članov tima med timskim poučevanjem, saj je pomemben znak, kako se člani tima med seboj sprejemajo in spremljajo. Z neverbalno komunikacijo člani tima izraţajo svoja čustva in svoj odnos do izrečenega in neizrečenega (Polak, 2007, 2015). Bečaj (2001) v procesu komunikacije navaja »jaz-sporočila« in »aktivno poslušanje« kot dve osnovni tehniki učinkovitega komuniciranja. »Jaz sporočila« opredeljuje kot jasna sporočila, ki posamezniku povedo, katera ravnanja mora spremeniti oziroma kaj mora spremeniti. Usmerjena so v konkretna dejanja in ne v osebnost posameznika. »Aktivno poslušanje« posamezniku omogoči, da se lahko izrazi. Pomeni vrednostno nepristransko spodbujanje sogovornika, da lahko brez zadrţkov in strahu govori o svojih teţavah. V konfliktnih situacijah se uporablja kombinacija obeh tehnik. Z »jaz sporočili« sogovorniku jasno povemo, kje je problem, z »aktivnim poslušanjem« pa mu pomagamo, da izrazi svoj pogled na problem. Majer (2001) poudarja, da komunikacija v timu sproţa in pospešuje v umski dejavnosti članov ustvarjalne procese, ti povzročajo nastajanje izvirnih zamisli, rešitev problemov, novih spoznanj in odkritij novih odnosov, za kar je potrebno vzpostaviti vzdušje, ki spodbuja medsebojno spoštovanje in preprečuje manipulacijo; medsebojno zaupanje, ki preprečuje sumničavo preverjanje; odprtost v izraţanju, ki odstranjuje bojazen pred izrekanjem in sprejemanjem kritike ter uveljavlja izrekanje in sprejemanje pohvale.. 16.

(25) Za dobro medsebojno komunikacijo v timu je treba upoštevati tudi osnovna pravila vljudnosti v komunikaciji. Navaja jih Lipičnik (1991, str. 64) in ta so: -. delati v skupini pomeni skupno misliti;. -. skupinsko delo je najslabša priloţnost za razkazovanje posameznikove domnevne premoči;. -. izogibati se je treba frazam, kot so: ne gre, nesmisel, niste naredili, popolnoma narobe itd. V sogovornikovih besedah je treba iskati pozitivna nagnjenja in ga usmerjati v vnaprej določen cilj;. -. pomembno je, da se člani tima med seboj poslušajo (dobro poslušajte, kot si sami ţelite, da bi drugi poslušali vas);. -. prav je, da svoje ideje ţrtvujete v korist skupne rešitve;. -. z višjim hierarhičnem poloţajem je povezana večja obveznost dajati konstruktivne predloge;. -. vprašanja in ideje je treba utemeljiti, saj jih bodo le tako drugi laţje sprejeli;. -. trmoglavost duši vsako delo v skupini;. -. zavedati se je treba, da ni ene same resnice, kakor tudi ni ene same rešitve.. Lipičnik (1996) še poudarja, da so za normalno vzdrţevanje komunikacijskega procesa v timu potrebne povratne informacije, ki posamezniku povedo, kako so bile sprejete njegove informacije. Pogoste ovire, ki onemogočajo vzpostavitev povratnih informacij, so hierarhični in avtoritativni odnosi. A. Polak (2007) dodaja, da mora vsak član tima čutiti potrebo po povratni informaciji in ostale člane tima nenehno povpraševati po njih. Avtorica opozarja, da je odkrito in pošteno dajanje povratnih informacij lahko tudi neprijetno. Kaţe se takrat, kadar nas odziv na dano informacijo neprijetno preseneti, in sicer v zadrţanosti, molčečnosti ali celo uţaljenosti člana tima, ki mu je bila povratna informacija namenjena. Povratna informacija, ki je namerno odloţena za daljši čas, privede do tega, da se morebitne napake lahko oblikujejo v navade. Na timskih srečanjih naj bi se drţali nekaterih komunikacijskih načel (Jay v Duhman, 1992, po Polak, 2007, str. 55-56), ki naj bi se jih zavedali vsi člani tima in jih tudi vsi enakovredno uveljavljali:. 17.

(26) -. mnenja in ideje izraţamo jasno in strnjeno: zagotoviti je treba jedrnatost sporočila, v naprej omejiti čas govorjenja;. -. tišino, ki povezana z aktivnostjo, prekinemo, če je vzrok tišine plahost ali trema člana tima (spodbuda s pogledom ali opogumljajočo besedo), če je vzrok tišine sovraţne ali obrambne narave (spodbujanje k izraţanju prikritih čustev);. -. šibkejše člane tima v komunikaciji zaščitimo (poudarimo njihov prispevek, diskusijo usmerjamo k njihovim idejam in jih pozitivno izpostavljamo z vprašanji).. Komunikacija je pomemben element za učinkovito timsko delo, saj dobra medsebojna komunikacija vpliva na celoten proces timskega dela. Učinkovitost komunikacije je odvisna od načina sporočanja, poslušanja in posredovanja povratnih informacij.. 3.5. PRAVILA V TIMU. Pravila v timu izhajajo iz skupinskih norm. Smiselna naj bi bila takrat, kadar se z njimi dosega ali zagotavlja nekaj, kar je za člane tima toliko pomembno, da v zvezi s tem ne dopuščajo svobodnega oblikovanja vedenja. Oblikovanje pravil poteka na več načinov, in sicer s sprejemanjem ţe prej oblikovanih pravil vedenja, z dogovorom med člani skupine, načrtno, spontano, z medsebojnim vplivanjem in zbliţevanjem, na podlagi podobnih osebnih pogledov in interesov. A. Polak (2007, str. 57) je pravila razdelila v štiri skupine: -. pravila, ki se nanašajo na delo skupine ali delovnega tima, pri čemer spoštovanje ali nespoštovanje pravil vpliva na doseganje skupinskega cilja in na nagrajevanje posameznikov;. -. pravila, ki določajo način interakcije v timu ta omogočajo predvidevanje, preprečevanje konfliktov ter zagotavljajo pravično delitev ugodnosti;. -. pravila, ki določajo stališča in prepričanja: pravilnost prepričanj pa se presoja po medsebojni skladnosti;. -. pravila, ki določajo oblačenje, pričesko in druge vidike videza, kar omogoča jasno identiteto. 18.

(27) Pravila pa imajo tudi svojo funkcijo. Glavna funkcija je vzpostavljanje osnovnega reda, omogočanje predvidevanja in usklajevanje različnih mnenj posameznikov (Polak, 2007, str. 58) : -. pomenijo nujnosti ali moralne obveze, dolţnosti, pravice;. -. vzdrţujejo strukturo v timu in spodbujajo naravnanost k skupnim ciljem:. -. usmerjajo k ţelenemu vedenju in so merilo za presojanje vedenja;. -. omogočajo predvidevanje dogodkov, manj konfliktne odnose in rutinsko ravnanje;. -. članom tima omogočajo, da se laţje definirajo kot zaokroţena celota;. -. prinašajo potreben občutek pravilnosti in ustreznosti lastnih idej, prepričanj in ravnanj;. -. zagotavljajo red, medsebojno usklajenost in stabilnost.. Z vsemi naštetimi funkcijami pa krepijo medsebojno povezanost članov tima in njihovo učinkovitost.. Pravila. v. timu. zagotavljajo. vzpostavljanje. osnovnega. reda,. vzdrţujejo. medsebojne odnose in usmerjajo posameznika k ţelenemu vedenju. Prav tako upoštevanje pravil pripomorejo k manj konfliktnim odnosom in povečujejo učinkovitost dela, ter spodbuja medsebojno povezanost članov tima.. 3.6. USPOSABLJANJE ZA TIMSKO DELO. Oblikovanje poklicne vloge vsakega posameznika je v svojem bistvu oblika vseţivljenjskega učenja, ki ga poleg lastne aktivnosti posameznika usmerja tudi vpliv delovnega okolja. Osnova za timsko učenje članov tima je povezovanje, ki se začne z medsebojnim upoštevanjem in spoštovanjem ter ustvarjanjem splošnih mentalnih modelov, povezanih s skupno vizijo in realnostjo. Proces timskega učenja je učenje posameznikov, vključenih v timsko delo. Timskega dela se je treba učiti in naučiti, saj zanj nimamo prirojenih zmoţnosti in spretnosti. Za udejanjanje novega pristopa ali oblike dela z učenci je potrebno določeno strokovno znanje, ki mora izhajati iz sodobnih pojmovanj, teorij in 19.

(28) pristopov učenja, kot so npr. vseţivljenjsko učenje, učenje iz izkušenj, sodelovalno, problemsko, celostno učenje. Delors (Polak, 2004a, 2007) poudarja, da mora biti izobraţevanje organizirano v sklopu štirih temeljnih načinov učenja, ki jih opredeljuje kot štiri stebre znanja: učiti se, da bi vedeli; učiti se, da bi znali delati; učiti se, da bi znali ţiveti v skupnosti in učiti se biti. Potrebe po večjem strokovnem znanju lahko uresničujemo z upoštevanjem načela prvega stebra po Delorsu (Polak, 2004a, 2007), »učenje da bi vedeli«. Timsko delo vključuje več različnih procesov, katerih strokovno-teoretično poznavanje. poglablja. refleksivnost. posameznika.. Učitelji. nimajo. dovolj. specifičnega znanja s področja timskega dela, zato ga je treba nenehno dograjevati z novimi spoznanji. Le ta pa omogočajo boljše razumevanje samega sebe in drugih, spodbujajo intelektualno radovednost, kritično mišljenje in osmišljanje stvarnosti. Drugi steber učenja, ki ga omenja Delors, je »učenje, da bi znali delati«. Poznavanje zakonitosti in razseţnosti timskega dela nikakor ni dovolj za uspešno in učinkovito timsko delo. Usposabljanje za timsko delo je smiselno le ob neposrednem aktivnem timskem delu, saj ne more vključevati le strokovnih in teoretičnih razlag in samostojnega študija literature, temveč mora temeljiti na učenju iz izkušenj. Poudarja razvijanje različnih spretnosti, ki so prenosljive na različne konkretne situacije. Pomembno je socialno področje kot npr. oblikovanje in vzdrţevanje odnosov, dajanje ustvarjalnih pobud, pripravljenost za tveganje, komunikacija, preprečevanje in odpravljanje konfliktov. Usposabljanje strokovnih delavcev za timsko delo mora navajati na sistematično in redno izvajanje vseh etap timskega dela (timsko načrtovanje, timsko izvajanje pouka in timska evalvacija), vključeno z vsemi psihodinamičnimi procesi in reševanjem problemov (Polak, 2004a, 2007). »Učenje, da bi znali ţiveti« je tretji steber po Delorsu. Poudarja, da je učenje za ţivljenje v skupnosti bistvena naloga vzgoje in izobraţevanja. K temu naj bi prispevala dva pristopa, ki se med seboj dopolnjujeta: odkrivanje drugih ljudi in vključevanje v skupne naloge. Pri timskem delu se člani tima med seboj bolje spoznavajo, spoznavajo številne prednosti, ki jih prinaša njihova različnost in se 20.

(29) iz nje tudi učijo. Namesto razlik poudarja skupne značilnosti članov tima. Timsko delo razvija sodelovalno kulturo, njena načela pa na vzgojno-izobraţevalnem področju prenaša tudi na učence. Učitelji, ki delajo timsko, so zgled medsebojnega spoznavanja, sodelovanja in sprejemanja različnosti ne le za svoje kolege, temveč tudi za učence in njihove starše (prav tam). Četrti način učenja kot steber znanja po Delorsu je »učenje, da bi znali biti«. Odkrivanje drugih nujno poteka preko spoznavanja samega sebe. Le delo na sebi nas nenehno usmerja k ozaveščanju in reflektiranju psiholoških razseţnosti timskega dela, ter tako k osebnostni in strokovni rasti. Učenje za timsko delo naj bi tako pozitivno prispevalo k ozaveščanju, k bolj poglobljenemu razmišljanju o sebi, svoji lastni vlogi pri timskem delu, pogostejšim potrditvam, notranjemu zadovoljstvu, odločnosti, samoobvladovanju, večjemu spoštovanju samega sebe, večjemu zavedanju svojih prednosti, odkrivanju samega sebe. Spoznavanje in razvijanje samega sebe je pomembna naloga vsakega člana tima, če ţeli uspešno vstopati v socialno interakcijo z drugimi v timu. Tim se lahko razvija le ob osebnostnem in strokovnem razvoju njegovih članov, zato je pomembno, da usposabljanje za timsko delo vključuje tudi takšne aktivnosti, ki posameznika usmerjajo k spoznavanju in razvijanju samega sebe (prav tam). Izobraţevanje učiteljev in vzgojiteljev na širšem pedagoško-psihološkem področju, ki bi naj spodbujalo njihovo osebnostno in strokovno rast, je tesno povezano tudi z drugimi področji izobraţevanja, kot so: specialno didaktično področje, strokovno predmetno področje in psiho motorično področje. Obsegalo naj bi (Polak, 1998 str. 8): -. širjenje in poglabljanje psihološkega znanja o učencu, njegovi osebnosti, zmoţnostih in procesu učenja;. -. izkušenjsko učenje, ki je osnova za trajnejše znanje;. -. povezovanje teorije in prakse, ki spodbuja povezovanje spoznanj in izkušenj;. -. razvijanje komunikacijskih spretnosti, ki omogočajo učitelju vplivanje na druge;. -. razvijanje refleksivnosti in spretnosti, brez katerih učitelj ne more načrtovati, izvajati in ovrednotiti svojega ali ravnanja drugega člana v timu; 21.

(30) -. spodbujanje konstruktivne kritičnosti, ki je pomembna za razvoj osebnega, skupinskega in sistemskega napredka;. -. timsko poučevanje in sodelovalno učenje, ki temelji na spoznanju, da več glav več ve.. Pomembno je, da se za timsko delo strokovni delavci usposobijo čim bolj zgodaj, saj bo le tako sodelovalna naravnanost postala del poklicne vloge vsakega posameznika.. 4 SPRETNOSTI TIMSKEGA DELA Za učinkovito izvajanje timskega dela potrebujejo strokovni delavci določene spretnosti, ki pa se jih ne moremo naučiti zgolj s študijem strokovne literature, ampak jih moramo izvajati in razvijati v praksi, kar pripomore k večji uspešnosti in učinkovitosti timskega dela. Posameznik je lahko dober poznavalec timskega dela, vendar ga kompetentnega dela šele večji obseg neposrednih timskih izkušenj. A. Polak (2014) meni, da je priznanje posameznika, da so njihove določene spretnosti premalo razvite, prvi korak k strokovnemu in osebnostnemu razvoju. Spretnosti, ki spodbujajo in razvijajo sodelovalno naravnanost v pedagoškem poklicu, avtorji delijo v tri sklope: Spretnosti v oţjem smislu: -. spretnost samostojnega in sodelovalnega učenja;. -. medosebne spretnosti;. -. spretnost samoovrednotenja in samoozaveščanja;. -. komunikacijske spretnosti;. -. spretnost sprejemanja odločitev;. -. spretnost raziskovanja;. -. spretnost uporabe in izpopolnjevanja.. 22.

(31) Spretnosti na področju vrednot: -. spoštovanje mnenj in pogledov drugih;. -. ţelja po razumevanju mnenj in pogledov drugih;. -. zavezanost občim človeškim vrednotam;. -. pripravljenost za soočanje z dolgoročnimi posledicami ravnanj;. -. pripravljenost za odkrivanje in raziskovanje.. Spretnosti na področju razumevanja: -. razumevanje kulturne raznolikosti;. -. razumevanje soodvisnosti človeške druţbe;. -. razumevanje problemske narave znanja;. -. razumevanje posameznikovih lastnih zmoţnosti, stališč in potreb;. -. zavedanje odgovornosti in zanesljivosti posameznikov (Polak, 2007, str. 63).. Vsaka spretnost vključuje znanje, odločitve in akcijo, te pa zahtevajo različne sposobnosti posameznika. Učitelj pri poučevanju uporablja spretnosti, ki so njegovo močno področje, namesto da bi razvijal tiste, ki jih ne obvlada dovolj dobro. Nekateri učitelji niso pripravljeni spremeniti svojega običajnega načina dela, ker bi sprememba zahtevala od njih drugačne spretnosti. R. Mihalič (2014, str. 12) meni, da je pri timskem delu treba razvijati, spodbujati in krepiti: -. medsebojno izmenjavanje znanj in drugih kompetenc;. -. prevzemanje odgovornosti za lastno delo in za delo tima;. -. odprto in nehierarhično komuniciranje med člani tima;. -. konstruktivno in sprotno reševanje problemov, ovir in odpravljanje le teh;. -. medsebojno nudenje in zagotavljanje pomoči;. -. redno evalviranje in spremljanje rezultatov dela;. -. spodbujanje dajanja predlogov in zamisli za izboljšave in novosti;. -. spodbujanje sodelovalnega duha;. -. aktivno prispevanje vseh članov tima;. -. pridobivanje novih znanj, informacij.. 23.

(32) Spretnosti timskega dela so pri različnih posameznikih različno razvite in se pri vsakem članu razvijajo drugače. Spretnosti, ki so potrebne pri timskem delu, navaja Krueger, ki izpostavlja, da je potrebno (1990, po Polak, 2007. str. 67–68): -. na sestankih tima in pri vsakodnevnih interakcijah s kolegi sprejemati in izraţati konstruktivno kritiko;. -. poslušati mnenje, informacije in ideje drugih članov tima, izraţati zanimanje in podporo;. -. sprejemati kompromise glede skupne odločitve;. -. predstaviti in zagovarjati lastno stališče;. -. razkriti svoje občutke v zvezi s problemi v timu;. -. prevzemati odgovornost in tveganje za nove načine delovanja tima;. -. dosledno upoštevati in izpolnjevati timske odločitve;. -. biti neodvisen, a hkrati zaupljiv ter izraţati zaupanje drugim članom tima;. -. biti zanesljiv glede timskih dogovorov in srečanj;. -. ozaveščati in analizirati probleme timskega dela;. -. konstruktivno izraţati negativna čustva na timskih sestankih in v individualnih interakcijah z drugimi člani tima;. -. dajati in sprejemati podporo in spodbude;. -. učiti se iz uspehov in napak pri lastnem delu in ga izpopolnjevati;. -. izraţati svoja opaţanja v neformalnih in formalnih diskusijah;. -. z zapiski spremljati dogajanje in napredek dela v timu;. -. spremljati strokovno in znanstveno literaturo s področja timskega dela.. Za dobro timsko delo ni dovolj zgolj teoretično znanje o timskem delu, temveč si posameznik spretnosti timskega dela oblikuje na podlagi neposrednega in aktivnega izvajanja timskega dela. Lastne izkušnje pri timskem delu, preizkušanje raznolikih strategij, posamezniku omogočajo preverjanje teoretičnih spoznanj s področja timskega dela. Strokovni delavec lahko le preko lastne izkušnje pridobiva informacije o prednostih in pomanjkljivostih timskega dela in to ga motivira in spodbuja za nadaljnje timsko sodelovanje.. 24.

(33) 5 STALIŠČA DO TIMSKEGA DELA Pomemben dejavnik, ki posameznika motivira za timsko delo in ga pripravi do tega, da ga začne konkretno izvajati pri svojem delu, so posameznikova stališča, ki jih ima do timskega dela. Oblikujejo se v dolgoletnih stikih z določenimi informacijami, zgledi in z lastnimi čustveno obarvanimi izkušnjami, ki odraţajo posameznikov odnos do timskega dela. V zvezi s pojmovanjem in oblikovanjem stališč in prepričanj je povezan tudi pojem »negotovost«, ki je v timskem delu razumljen kot situacija, v kateri vnaprej ne vemo, kaj se bo dogajalo, kakšen bo rezultat. Strokovni delavci z majhno toleranco do negotovosti se pri svojem delu bolj zatekajo k metodam in strategijam, ki so ţe ustaljene in so jih navajeni, vendar ne spodbujajo sodelovalnosti pri timskem delu (Zavašnik Arčnik, 2015). B. Marentič Poţarnik (1999, str. 108) opredeljuje stališča kot trajnejše miselne, čustvene in vrednostne naravnanosti posameznika do različnih predmetov, oseb, dogodkov in pojavov. V nadaljevanju navaja, da ima vsako stališče svojo spoznavno (kognitivno), čustveno (konativno) in vedenjsko (akcijsko) sestavino, tj. pripravljenost za ustrezno ravnanje. M. Ule (2004) opredeljuje stališča kot trajni sistem pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti človeka v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov. Ljudje teţimo k temu, da to, kar počnemo, opravičujemo kot pravilno in dobro. Ne le, da branimo svoja stališča s svojimi dejanji, temveč s svojimi stališči branimo tudi svoja dejanja. Različne definicije stališč opredeljujejo naslednje skupne značilnosti pojma stališče: -. stališča so trajna duševna pripravljenost za določen način odzivanja;. -. stališča pridobivamo v teku ţivljenja, v procesih socializacije;. -. imajo neposredni in dinamični vpliv na obnašanje in vplivajo na doslednost človekovega obnašanja;. -. so integracija treh osnovnih duševnih funkcij: kognitivne, čustvene in aktivnostne (Ule, 2004 str. 117).. 25.

(34) Kognitivno. sestavino. stališč. predstavljajo. vedenja,. znanja,. izkušnje,. informacije, poznavanje timskega dela oz. znanje o psihološko-pedagoških zakonitostih in procesih pri timskem delu. Kognitivna sestavina stališč do timskega dela običajno spodbuja in zagotavlja razvijanje preostalih dveh sestavin, čustveno-motivacijske in vedenjske ali akcijske (Ule, 2004; Polak, 2014). Čustvena komponenta stališč so pozitivna ali negativna občutja, ki so povezana z osebno vpletenostjo in lastno dejavnostjo posameznika na vsebinskem področju nekega stališča, v tem primeru do timskega dela. Aktivnostna komponenta je teţnja človeka, da deluje na določen način v skladu s svojimi stališči. Če je posameznik do timskega dela pozitivno naravnan in za njegovo izvajanje motiviran, ga doţivlja pozitivno, ga bo tudi v neposredni pedagoški praksi pogosteje izvajal in obratno. Če posameznik zaradi nepoznavanja in strahu do timskega pristopa dela in neizkušenosti do timskega dela ni pozitivno naravnam, se bo timskemu načinu dela izogibal oziroma ga bo preprečil (Ule, 2004; Polak, 2014). Deklarirana, tj. javno izraţena pozitivna stališča pa za učinkovito izvajanje timskega dela nikakor niso dovolj, saj mora vsak posameznik imeti dovolj motivacije, da ta stališča udejanja še na vedenjski ravni, tj. s konkretnim timskim delom v neposredni pedagoški praksi. Slovenski pedagoški delavci do timskega dela večinoma izkazujejo pozitivna stališča, vendar pa morajo imeti moţnost oz. priloţnost ta stališča tudi neposredno preverjati in nadgrajevati s konkretnimi izkušnjami s timskim delom – le tako se bodo ponotranjila in preverila v pedagoškem vedenju (Polak, 2014). Stališča posameznika do timskega dela, so pomemben dejavnik v procesu izvajanja timskega dela. Posameznik, ki ima negativno oblikovana stališča, bo to tudi odraţal pri timskem delu in tako vplival na celotno dinamiko v timu.. 26.

(35) 6 ETAPE TIMSKEGA DELA V PEDAGOŠKEM POKLICU Timsko delo v šolah poteka v več etapah, in sicer kot timsko načrtovanje pouka, timsko poučevanje in timska evalvacija. Pri timskem poučevanju je stik učitelja in vzgojitelja z učenci hkraten in neposreden, pri timskem načrtovanju in evalvaciji pa se lahko nanje usmerjajo le posredno preko diskusije (Polak, 2014).. TIMSKO NAČRTOVANJE. TIMSKA EVALVACIJA. TIMSKO IZVAJANJE/ POUČEVANJE. Slika 1: Etape timskega dela (Polak, 2014). 6.1. TIMSKO NAČRTOVANJE. Ključni del timskega dela je timsko načrtovanje pedagoškega dela, saj je od njega odvisno, kako bosta potekala timsko poučevanje in timska evalvacija. S temeljitim in sistematičnim načrtovanjem pa se lahko izognemo številnim teţavam, oviram in neuspehom pri timskem poučevanju. Timsko načrtovanje poteka kot srečanje pedagoških delavcev z namenom, da v ustvarjalnem procesu oblikujejo snovno, metodično/didaktično, materialno in psihološko pripravo na timsko izvajanje vzgojno-izobraţevalnega dela. Timsko načrtovanje zagotavlja vzgojno-izobraţevalno in svetovalno naravnanost poučevanja k posameznemu učencu. Učitelji v procesu timskega načrtovanja analizirajo pripravljenost posameznih učencev in kakovost njihovih učnih doseţkov na različnih predmetnih področjih, načrtujejo individualne programe, spremljajo napredek in učne probleme učencev ter timsko iščejo primerne rešitve (Polak, 2007).. 27.

(36) Osnovni koraki načrtovanja se prekrivajo s štirimi temeljnimi elementi načrtovanj pouka (Kyriacou, 1997, po Polak, 2007): -. izbira teme in oblikovanje vzgojno-izobraţevalnih ciljev, ki naj bi jih dosegli;. -. izbira in zasnova poteka posamezne učne ure ali dejavnosti;. -. priprava pripomočkov in učil;. -. opredelitev načina opazovanja, preverjanja in vrednotenja napredka učencev, izvajanje naštetega ter analiza doseţenih ciljev in razrednega dogajanja.. Po Buckleyju (2000, v Polak, 2012) naj bi timsko načrtovanje vključevalo opredelitev najpomembnejših timsko postavljenih ciljev (kognitivnih, socialnočustvenih in vedenjskih) in pričakovanih učinkov izvajanja timskega dela (katere vrednote, spretnosti in občutke ţelimo neposredno ali posredno oblikovati ali jih izzvati). Avtor priporoča, da timska priprava vključuje tudi analizo različnih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro didaktičnega pristopa (čas izvajanja, potrebno opremo, pripomočke, velikost skupine/razreda) in osebnostnih dejavnikov (upoštevanje močnih področij članov tima, njihovih interesov in ţelja, starosti, spola, sposobnosti, spretnosti in izkušenj). Pri timskem načrtovanju je smiselno izhajati tudi iz evalvacije ţe opravljenega timskega dela. Poudarja tudi spodbujanje. komunikacije. z namenom zagotavljanja. vsebinske. jasnosti,. osebnostne odprtosti in sproščenih odnosov. V didaktičnem smislu se timsko načrtovanje v svojem bistvu ne razlikuje od individualnega, saj pri načrtovanju upoštevamo ista strokovna spoznanja s področja pedagogike, splošne didaktike, pedagoške psihologije, specialnih metodik in didaktik. V procesu načrtovanja timskega dela so pomembni sproščenost, strokovna fleksibilnost, ustvarjalnost, manj strukturiran proces dela. Večja sproščenost v odnosih, osebnostna odprtost in ustvarjalno vzdušje naj bi v timu spodbujali inovativnost in učinkovitost timskega načrtovanja ter posledično tudi izvajanje pouka in timske evalvacije (prav tam).. 28.

(37) Timsko načrtovanje, izvajanje in evalviranje pouka, učencem zagotavlja napredek in razvoj, omogoča pa tudi prilagojeno izvajanje dejavnosti glede na učenčeve učne teţave.. TIMSKO POUČEVANJE. 6.2. Timsko poučevanje je po mnenju številnih pedagoških delavcev najzahtevnejša oblika timskega dela. Medsebojno delitev dela in organizacijo neposrednega pedagoškega dela z učenci je moţno izpeljati na različne načine. Polakova (1999, 2012) navaja naslednje: -. medsebojno prepletanje in dopolnjevanje v načinih motiviranja učencev,. -. izmenjava aktivnega dialoga z učenci,. -. hkratno vodenje različnih pedagoških dejavnosti,. -. prepletanje frontalne razlage in zapisovanja na tablo,. -. prepletanje frontalne razlage in preverjanja dela učencev v klopeh,. -. prepletanje frontalne razlage in sprotno odpravljanje teţav z učenjem,. -. aktivno vodenje pouka in asistiranje,. -. prepletanje vodenega razgovora in postavljanje vprašanj.. Ideje za izpeljavo timskega izvajanja/poučevanja so odvisne od didaktične in pedagoške iznajdljivosti ter ustvarjalnosti pedagoških delavcev, ki tim sestavljajo. Pavlič Škerjanc (2012) pri poučevanju loči dva tipa timskega poučevanja: -. timsko poučevanje tipa A – interaktivno timsko poučevanje; pomeni, da praviloma dva učitelja sočasno poučujeta isto skupino učencev, praviloma tudi v istem prostoru;. -. timsko poučevanje tipa B pa pomeni, da dva ali več učiteljev tesno sodelujejo pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju učnega procesa in ugotavljanju učnih doseţkov, vendar ne poučujejo vsi iste skupine učencev sočasno oz. ne izvajajo skupaj vseh faz učnega procesa.. 29.

(38) Avtorica v nadaljevanju članka navaja nekaj oblik timskega načrtovanja in poučevanja: -. člani tima se redno sestajajo, da si izmenjujejo ideje, poučujejo pa neodvisno in nepovezano;. -. Člani tima poučujejo ločeno a hkrati povezano. Učitelji v tem primeru načrtno in sistematično skupaj sestavljajo in uporabljajo iste učne priprave, učna gradiva, vprašanja in naloge za preverjanje in ocenjevanje znanja;. -. člani tima poučujejo isto skupino dijakov, učni proces načrtujejo skupaj, izvajajo pa ga na različnih podskupinah (nivojski pouk, diferencirane priprave na maturo);. -. člani tima učni proces skupno načrtujejo, vsak učitelj pa po sistemu rotacije poučuje isto skupino učencev glede na svojo oţjo strokovno specializacijo.. 6.3. EVALVACIJA PRI TIMSKEM DELU. Končna etapa timskega dela je timska evalvacija. Je pomembno izhodišče za nadaljnje timsko delo. Evalvacija pri timskem delu pedagoških delavcev je lahko na dveh ravneh, in sicer: timska evalvacija kot analiza doseganja vzgojnoizobraţevalnih ciljev in evalvacija timskega dela kot analize dogajanja v timu. Timska evalvacija pedagoškega dela po A. Polak (2007, str. 99) najpogosteje obsega: -. pregled doseţenih vzgojno-izobraţevalnih ciljev;. -. analizo didaktičnih pristopov, s katerimi smo skušali dosegati cilje;. -. analizo uspešnih ali manj uspešnih načinov motiviranja otrok;. -. analizo razredne interakcije ob timskem poučevanju;. -. predvidevanje dodatne razlage ali individualne učne pomoči posameznim učencem;. -. doseţeno poznavanje in razumevanje snovi, ki je bila timsko poučevana;. -. napredek v znanju in razumevanju snovi, ki je bila timsko poučevana;. 30.

(39) -. zavedanje glavnih problemov v okviru neke teme, analiza prejšnjih in predvidevanje moţnih rešitev;. -. interes, učne izzive in motivacijo učencev za učenje, razvijanje spretnosti in vrednost, povezanih s timsko poučevanimi temami ali predmeti;. -. metode in tehnike učenja;. -. kakovost in pogostost stikov med učenci in timom učiteljev;. -. ustreznost, uporabnost in priljubljenost učnih pripomočkov;. -. pogostost in vsebino povratnih informacij s strani učencev;. -. vsebino, izvedbo in učinkovitost timskega poučevanja v celoti.. Pri evalvaciji lahko člani tima uporabijo različne metode in tehnike evalviranja, kot so pogovor, diskusija, anketni vprašalniki, anonimni nestrukturirani zapisi in mnenja (prav tam). Pomembna je tudi evalvacija dogajanja v timu, ki je usmerjena navznoter, k analizi odnosov, komunikacije, medsebojnega zaznavanja in strategij reševanja problemov. Poteka lahko v obliki refleksivnih in dnevniških zapisov, razgovora, usmerjene in proste diskusije med člani tima in posega na različna področja. Timska evalvacija lahko vključuje (Buckley, 2000, po Polak, 2007, str. 100): -. napredek na področju medsebojnih odnosov, osebnih vrednot in občutljivosti za druge;. -. izraţanje spoštovanja do drugih in upoštevanje njihovih čustev;. -. razvijanje kulturnih vrednot in z njimi povezanih stališč;. -. zagotavljanje občutkov izpopolnjenosti, zadovoljstva in uspešnosti;. -. spodbujanje aktivnega vključevanja posameznikov v dogajanje in okolje;. -. razvijanje občutkov za sodelovanje in skupnost;. -. razvijanje spretnosti opazovanja, raziskovanja, analiziranja, sintetiziranja, poslušanja, konstruktivne kritike in odprte komunikacije.. Ključni proces, na katerem temelji evalvacija timskega dela, je proces reflektiranja, katerega rezultat so ustne ali pisne refleksije članov tima. Izmenjava povratnih informacij, vtisov, občutij o delovanju tima, mnenj in osebnih doţivetij je nujna, saj brez nje tim ne more napredovati k večji medsebojni povezanosti, zaupanju, pozitivni soodvisnosti in k učinkovitosti. Spontana in naključna 31.

(40) evalvacija timskega dela je vsekakor dobrodošla ţe med etapami timskega dela, nikakor pa ni dovolj in ne more nadomestiti načrtne in ciljno naravnane evalvacije, ki je nujna, saj brez nje tim ne more napredovati v smeri večje medsebojne povezanosti, zaupanja, pozitivne soodvisnosti in učinkovitosti (Polak, 2012). Evalvacija je pomemben del timskega dela, saj na osnovi evalvacije ţe opravljenega timskega dela ter učenja iz napak, člani tima oblikujejo nove strategije za uspešnejše timsko delo. V proces evalvacije pa lahko tim vključi vse, ki so bili v timsko izvajanje vključeni in tako pridobi več povratnih informacij.. 7 PREDNOSTI TIMSKEGA DELA V PEDAGOŠKEM POKLICU Pomemben dejavnik, ki spodbuja posameznikovo naravnanost do timskega dela in veča njegovo pripravljenost za konkretno timsko delovanje, je tudi prepoznavanje in zavedanje prednosti timskega dela. R. Mihalič (2014, str. 10–11) vidi prednosti timskega dela v: -. doseganju sinergije pri ustvarjanju nove vrednosti;. -. kakovostnejšemu in hitrejšemu opravljanju dela in nalog;. -. učinkovitejši izmenjavi in nadgradnji znanj, izkušenj, veščin;. -. moţnosti sprotnega reševanja nastalih teţav;. -. moţnostih aktivnejše in enakomernejše participacije članov;. -. povečanju stopnje zaupanja in povezanosti;. -. enakomernejšem porazdeljevanju odgovornosti in dolţnosti;. -. učinkovitejšem medsebojnem dopolnjevanju;. -. učinkovitejšem in hitrejšem prilagajanju spremembam.. Prednosti timskega dela v pedagoškem procesu se odraţajo na različnih področjih. A. Polak (2007) jih deli na prednosti, ki jih ima timsko poučevanje za učitelje in učence, ter prednosti, ki jih ima timsko delo za šolo. Kljub navedeni delitvi, pa so različne prednosti timskega dela med seboj povezane in soodvisne.. 32.

(41) A. Polak (2014) opozarja, da se prednosti timskega dela v procesu izobraţevanja ne poudarja preveč, saj je pomembno, da jih posameznik ob svojih neposrednih izkušnjah s timskim delom v pedagoški praksi prepoznava sam, saj so lastna spoznanja in izkušnje trajnejši in delujejo bolj motivacijsko.. Prednosti timskega poučevanja za pedagoške delavce. 7.1. Prednosti, ki jih po Buckleyu (2000, po Polak, 2007, str. 112–113) timsko delo prinaša učiteljem so: -. obogatitev pouka z novimi pristopi in idejami;. -. izboljšanje kakovosti poučevanja in vodi k novemu raziskovanju ter objavljanju, k diskusiji o pedagoško-psiholoških problemih;. -. spoznavanje s strokovnimi novostmi in raziskovalnimi spoznanji;. -. pestrejši pouk, ki zmanjšuje monotonijo poučevanja, stres in verjetnost sindroma izgorelosti;. -. s kombiniranjem različnih razredov lahko učitelji najdejo več časa za načrtovanje, izpopolnjevanje tehnik poučevanja in za individualne stike z učenci;. -. večja je ciljna naravnanost pouka, šolske ure so časovno bolje izkoriščene, kar zvišuje kakovost pouka;. -. med timskim načrtovanjem je večja selekcija idej in večja kritičnost do njihove izpeljave;. -. posameznik se sooči s svojimi osebnimi pojmovanji o znanju, učenju in poučevanju ter pojmovanju kolegov ter jih ob tem laţe spreminja;. -. intenziven je proces samoevalvacije in timske evalvacije;. -. poučevanje je fleksibilnejše;. -. zmanjša se vpliv in verjetnost osebnih konfliktov med posameznim učencem in učiteljem;. -. učitelji polno izkoristijo svoja močna področja in z njimi dopolnjujejo šibka področja drugih;. -. učitelji opazujejo in komentirajo šibka področja drug drugega ter si v sproščenem vzdušju izmenjujejo predloge, si pomagajo in se podpirajo med seboj, pri tem pa se vsi počutijo varne; 33.

Figure

Updating...

References

Updating...