The Roman Catholic Church and Intelligence

Full text

(1)RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV IN OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST magistrsko delo. Celje, 2017. Borut Korošec.

(2) RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV IN OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST magistrsko delo. Kandidat: Borut Korošec Mentorica: izr. prof. ddr. Teodora Ivanuša. Celje, 2017.

(3) Zahvala Spoštovani profesorici ddr. Teodori Ivanuša. Kot mentorica magistrskega dela je nase sprejela nehvaležno problematiko in nemirnega duha avtorja. Njeno enciklopedično znanje, modrost, odločenost, entuziazem in neprecenljive izkušnje, so vsebini dale smer, vihar pa spremenile v sapico, ki blagodejno ziba ciljno zastavico. Gašper Hribar je bil nezamenljiv in nenadomestljiv. Hvala tudi njemu. Slovenska vojska je še zadnji trenutek prepoznala potencial in perspektivnost pisca. Sodelavci in sošolci so projekt dokončno osmislili, ga. Andreja pa ni manjkala niti enkrat. Vedno je bila na razpolago, ko smo rabili pomoč, njena topla beseda, nasmeh in pozornost so postale stene inkubatorja upanja. Čeprav na koncu, »družina First«!.

(4) Mariborska cesta 7 3000 Celje, Slovenija. IZJAVA O AVTORSTVU zaključnega dela. Spodaj podpisan Borut Korošec, študent magistrskega študijskega programa Logistike sistemov na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru, z vpisno številko 21006795, sem avtor zaključnega dela: RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV IN OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST s svojim podpisom zagotavljam: • da je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; • sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v zaključnem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; • sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del zaključnega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; • sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v zaključno delo in sem to tudi jasno zapisala v zaključnem delu; • se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; • se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; • je zaključno delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala ga. Nina Novak Kerbler, povzetek pa je prevedla ga. Tamara Derman Zadravec.. V Celju, dne. 10. 07. 2017. Podpis avtorja:.

(5) Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost Odmik od tradicionalnega zavedanja o poslanstvu sodobnih obveščevalno-varnostnih služb in odkrivanje splošno zakoreninjene miselnosti o RKC kot ustanovi, ki se ukvarja samo s pastoralno dejavnostjo, zaznamujeta magistrsko delo. V raziskavi ugotavljamo, da je obveščevalna dejavnost nepogrešljiva sestavina vsake resne organizacije in države. Ob tem smo ugotovili, da tudi RKC koristno uporablja obveščevalno dejavnost, čeprav so njene metode in tehnike dela manj na očeh javnosti kot običajni obveščevalni sistemi nacionalnih držav. V Cerkvi bomo zaman iskali zakonodajno podlago za obstoj tovrstnih služb, smo se pa s pomočjo primerov iz bogate zgodovine RKC in s proučevanjem redovniških skupin dokopali do spoznanja, da RKC brez ustrezne obveščevalne podpore ne bi uspela zadržati položajev, ki jih ima že dve tisočletji. V raziskavi se ukvarjamo tudi s pojavom spovedi kot mogočim tipalom za pridobivanje koristnih informacij. Uporabo/zlorabo te v opisane namene ne moremo v popolnosti dokazati, v vsakem primeru pa v RS zaznavamo nekatere dogodke, na katerih slovenska Katoliška cerkev ob pomoči Svetega sedeža, ki ga krasi globalna avtoriteta, vrhunska obveščenost, diplomatska rutina in lobistična spretnost, dosega zavidljive rezultate v razmerju do drugih družbenih skupin. Ključne. besede:. Rimskokatoliška. obveščevalno-varnostna dejavnost.. cerkev,. spoved,. jezuiti,. Opus. Dei,.

(6) The Roman Catholic Church and Intelligence The master's thesis focuses on the deviation of the traditional understanding of modern intelligence and security services’ mission. Moreover, it unravels the generally rooted comprehension of the Roman Catholic Church as an institution, which does not deal only with pastoral activity. The study confirms that intelligence is an essential component of any serious organization and state. Furthermore, it was found out that the Roman Catholic Church beneficially uses intelligence, although its working methods and techniques are not given as much publicity as those of the common national intelligence systems. It is impossible to find any legislative basis for the existence of intelligence services in Church records. However, based on different examples from the Church rich history and the study of monastic groups it can still be claimed that the Roman Catholic Church would not be able to maintain its position for two thousand years without adequate intelligence support. The phenomenon of confession as a possible sensor for obtaining useful information was also observed. The use / misuse of confession for these purposes cannot be fully proved. In any case, however, the Republic of Slovenia is perceiving certain events in which Slovenian Catholic Church supported by the Holy See achieved notable results in comparison to other social groups in the country. The global authority of the Holy See, superior intelligence awareness, diplomatic routine, and lobbying skills have helped achieve enviable results. Keywords: Roman Catholic Church, confession, the Jesuits, Opus Dei, intelligence and security activities..

(7) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Kazalo vsebine UVOD .......................................................................................................................1 Metodološki okvir, opredelitev in opis problema ........................................................ 4 Cilji ................................................................................................................................ 6 Teze ............................................................................................................................... 7 Predpostavke ................................................................................................................ 7 Omejitve ....................................................................................................................... 8 Metode raziskovanja .................................................................................................... 8 1 OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST ................................................................................10 1.1 Splošno o obveščevalni dejavnosti ....................................................................... 10 1.2 Opredelitev ključnih pojmov ................................................................................ 12 1.3 Discipline zbiranja obveščevalnih podatkov ......................................................... 15 1.3.1 Operativne discipline zbiranja podatkov ....................................................... 16 1.3.2 Tajno sodelovanje in tajni sodelavec ............................................................. 16 1.4 Zgodovinski pregled nastanka in razvoja obveščevalne dejavnosti ..................... 19 2 RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV (RKC) ........................................................................24 2.1 Zgodovinski pregled s ključnimi mejniki in dogodki ............................................. 27 2.2 Papeštvo ............................................................................................................... 29 2.3 Dominikanski red .................................................................................................. 39 2.4 Inkvizicija ............................................................................................................... 42 2.5 Opus Dei (Božje delo) ........................................................................................... 47 2.6 Jezuiti .................................................................................................................... 54 2.6.1 Dreyfusova afera ........................................................................................... 59 2.6.2 Vloga jezuitov v času obeh svetovnih vojn .................................................... 61 2.7 Iluminati ................................................................................................................ 67 2.8 Sodalitium pianinum ............................................................................................. 68 2.9 Malteški red .......................................................................................................... 69. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. VI.

(8) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. 3 SPOVED ...............................................................................................................73 4 RKC V REPUBLIKI SLOVENIJI ..................................................................................78 4.1 Vatikanski sporazum ............................................................................................. 79 4.2 Denacionalizacija .................................................................................................. 81 4.3 Mariborska nadškofija .......................................................................................... 83 5 RAZPRAVA ...........................................................................................................85 ZAKLJUČEK IN SKLEP ............................................................................................. 111 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ............................................................................. 114. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. VII.

(9) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Seznam okrajšav CIA. Central Intelligence Agency. FBI. Federal Bureau of Investigation. HUMINT. Human Intelligence. IOR. Instituto per le Opere di Religione, vatikanska banka. NDH. Nezavisna država Hrvatska. OSINT. Open Source Intelligence. OVS. Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo. OZN. Organizacija združenih narodov. P2. Propaganda due, italijanska masonska loža. RKC. Rimskokatoliška cerkev. RS. Republika Slovenija. SIGINT. Signal Intelligence. SOVA. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija. SS. Schuttzstaffel (zaščitni vod). SŠK. Slovenska škofovska konferenca. SV. Slovenska vojska. USD. United States Dollar. ZCP. Zakonik cerkvenega prava. ZDA. Združene države Amerike. ZDen. Zakon o denacionalizaciji. ZKP. Zakon o kazenskem postopku. ZPol. Zakon o policiji. ZSOVA. Zakon o Slovenski obveščevalno-varnosti agenciji. ZTP. Zakon o tajnih podatkih. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. VIII.

(10) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Uvod »Enkrat za vselej, marsičesa ne maram vedeti. Modrost tudi spoznanju postavlja meje.« Friedrich Nietzsche Magistrsko delo je začelo nastajati že v trenutku, ko smo se prvič srečali s sistematičnim zbiranjem in urejanjem podatkov. Skladno s takim kontekstom se je Jezus Kristus pojavil šele pred kratkim, Katoliška cerkev s papeštvom pa še veliko pozneje. Ni dvoma, da popolnega strinjanja o poteku zgodovine ne moremo pričakovati niti v krogu krščanstva, še težje pa večne resnice uskladimo med vsemi verami. V nekem delu si lahko pomagamo s Freudom (v Rutar, 1996, str. 172), ki preseka gordijski vozel s tem, ko meni: »Kristus ni ustvaril religije in Cerkve, saj je sploh ni potreboval, ampak je cerkev ustvarila Kristusa, ki ga je očitno potrebovala za svoje socialne, družbene in državniške strategije. Nastala je šele nekaj stoletij po njegovi smrti, zato ga je ustvarila za nazaj.« Katoliška cerkev in obveščevalna dejavnost sta nerazdružljivo povezani že stoletja. Na eni strani imamo organizacijo z jasno strukturo in hierarhijo, na drugi pa dejavnost, ki presega omejena splošna prepričanja o tem, da je ustvarjena samo v pomoč državnim administracijam ali da služi predvsem kot zakladnica domišljije za filmske scenarije. Koristi obeh delov celote so težko merljive, skupaj pa gotovo dosegata sinergijske učinke. Vera je v pomoč človeku, obveščevalna dejavnost pa pomaga preživeti Cerkvi, ki tej katoliški veri zagotavlja komunikacijsko mrežo in varno okolje. Težko se znebimo občutka, da je odkrit pogovor o sicer zelo resni in potrebni dejavnosti, ki se ukvarja z izzivi obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne problematike v povezavi z Rimskokatoliško cerkvijo (v nadaljevanju: RKC), nespodoben oz. nezaželen. Kot bi potegnili vzporednico z Andersenovo (2015) pravljico Cesarjeva nova oblačila, v kateri vsi vidijo preprosto resnico, nihče pa tega ne pove na glas. Obveščevalna dejavnost in službe, ki opravljajo to zapleteno in odgovorno delo, niso. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 1.

(11) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. razlog za to, da Cerkev in širša javnost skrbita za prikrivanje dejanskega stanja. Obstaja verjetnost, da zapleten način vodenja, okornost zaradi velikosti in predvsem s preživetimi dogmami in nezmotljivostjo papeža prepredena RKC, ni sposobna narediti preboja v smeri odprtega dialoga. Res je tudi, da je to notranja stvar Katoliške cerkve, vendar njena velika avtoriteta sega tudi izza zidov organizacije, s tem pa duši družbo, da o tem razmišlja po svoje. Kot je prepričan Nietzsche (2007, str. 10): »Če imaš v življenju svoj zakaj, se pobotaš skoraj z vsakim kako?« V primeru naslovne teme želimo prevzeti vlogo Andersenovega nevednega otroka, ki je cesarju edini postavil na ogled njegovo goloto. Torej želimo govoriti in dokazati obstoj povezave med RKC in obveščevalno dejavnostjo, vlogo spovedi pri tem in primerjalne prednosti, na katere lahko računa Cerkvena oblast s tem, ko pridobiva podatke in uporablja obveščevalne storitve. V raziskavi obveznemu metodološkemu okviru sledi poglavje o obveščevalni dejavnosti. Ko se lotimo pregleda zgodovinskih dejstev, nas na kratko ustavi dilema, kako strniti tako bogat zgodovinski zaklad s proučevanega področja, potem pa ključne dogodke v navezavi s Cerkveno dediščino povežemo v nekaj odstavkih. V prvem poglavju se srečamo tudi s teoretičnimi osnovami obveščevalno-varnostne dejavnosti in služb, ki se z njo ukvarjajo. Čeprav manjka splošno sprejeta definicija, poskušamo ponuditi čim širšo paleto mnenj, ki jih poiščemo pri domačih in tujih avtorjih. Poglavje o ključnih pojmih je eden od temeljev, s katerim si pridobimo zadostno vedenje, da lahko na tem gradimo nadaljnjo raziskavo. Znane operativne discipline zbiranja podatkov naštejemo in jih na kratko opišemo, podrobneje pa se lotimo metode tajnega sodelovanja in tajnih sodelavcev. Najobsežnejše poglavje raziskave pripada RKC. Če hočemo razumeti razloge za njen nastanek, bogato zgodovino in potrebo po obveščevalni zagotovitvi, vseh mejnikov in dogodkov ni mogoče strniti v kratek povzetek. Zato je poglavje o zgodovini RKC ključno. V številnih podpoglavjih osrednjega teoretično zgodovinskega izhodišča posebej predstavljamo štiri katoliške redove, ki imajo po našem prepričanju osrednjo mesto in vlogo, ko govorimo o skrivnostih obveščevalne obrti. Najstarejši med njimi, dominikanski red pridigarjev, je spisal eno od najtemnejših strani zgodovine, ko je vodil Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 2.

(12) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. zloglasno inkvizicijo. Tudi inkviziciji je v raziskavi posvečeno posebno mesto. Ne toliko zaradi globokih ran, ki jo je pustila pri številnih predvsem evropskih narodih, temveč ker lahko v njenem podpornem delovanju najdemo številne podobnosti z današnjimi prijemi, ki jih uporabljajo sodobne obveščevalne službe. V novejšem času je sicer demokratični nadzor tisti, ki dela obveščevalno dejavnost sodobno, s tem pa so njene metode bolj pod drobnogledom. Jezuiti, imenovani tudi skrivna vojska papeštva, se od svojega nastanka vedno pojavijo tam, kjer lahko govorimo o obveščevalni dejavnosti in prednostih njenega delovanja. Njihova zvijačnost, vrhunska izobraženost in vohunska žilica so jih vedno postavljale na piedestal papeževih zvestih služabnikov in branilcev interesov RKC. Vedno so opravljali tajne naloge po vsem svetu. Njihov predstojnik ima naziv general, poleg tega ga neuradno lahko prepoznamo tudi po vzdevku »črni papež«. Dreyfusovi aferi iz 19. stoletja (Paris, 2008) in vlogi jezuitov v drugi svetovni vojni se podrobneje posvečamo v poglavju o Družbi Jezusovi. Mlajši je nastanek novega reda Opus Dei, ki je še skrivnostnejši kot že omenjena reda dominikancev in jezuitov, Opus Dei, imenovan tudi Božje delo oz. samo Delo, je ustanovil karizmatični španski duhovnik Josemaria Escriva de Balaguer (Hutchison, 2002). Ta red je še posebej skrivnosten in si je v hierarhiji RKC že zelo zgodaj po svojem nastanku zagotovil posebno mesto. V kratkem času je začel resno ogrožati prevlado jezuitov, z nastopom pontifikata slovanskega papeža Woytile, ki je bil Delu še posebej naklonjen, pa so bili jezuiti vsaj začasno postavljeni na stranski tir. Opus Dei v raziskavi podrobno opišemo. Njegovo tajno delovanje, pillerio (oznaka, ki razkriva metode delovanja), Villo Vecchia, v kateri je možgansko središče reda, njegove člane (duhovniki in laiki) in sodelovanje s podobnimi tajnimi službami (Hutchison, 2002) pa še posebej podrobno opišemo. Malteški red, ki ima še daljšo tradicijo, sicer ni tako močno dejaven na mednarodnem območju kot njegov mlajši brat Opus Dei, vendar vsekakor še danes opravlja koristno dejavnost za RKC. Čeprav na videz skrit za masko suverenega subjekta mednarodnega prava, deklariran kot nevtralen in nepristranski, je še vedno polno zavezan papeževi Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 3.

(13) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. volji. O malteških vitezih pišemo predvsem zato, ker imajo v konglomeratu široke dejavnosti Cerkve na Slovenskem še posebej pomembno vlogo. Spovedi kot enem od zelo pomembnih zakramentov v RKC pripada posebno poglavje predvsem zato, ker se ena od treh postavljenih tez v raziskavi direktno nanaša nanjo. V tezi trdimo, da je prav spoved za RKC osnovni vir za pridobivanje občutljivih oz. tajnih podatkov. V tezo, ki je po našem mnenju postavljena zelo optimistično, sami ne dvomimo, težava pa je, ker v skoraj vseh primerih (podobno kot pri povezavi RKC in obveščevalne dejavnosti na splošno) na to temo naletimo na visok in neprebojen zid molka. V tem poglavju poskušamo spoved predstaviti tudi z nekaterimi primeri iz spovedniške prakse in razlagami multidisciplinarnega področja kognitivnih človeških sposobnosti.. Metodološki okvir, opredelitev in opis problema Celostno razmišljanje o problematiki obveščevalno-varnostne dejavnosti je pred nas postavilo več vprašanj za raziskovanje izbranega problema: obveščevalno-varnostna dejavnost RKC. Podbregar (2012, str. 24) zapiše: »Obveščevalno-varnostna dejavnost je v bistvu proces zajemanja, zbiranja podatkov, njihovega vrednotenja in analiziranja ter distribucije informacij do uporabnikov raznolikih obveščevalnih informacij, potrebnih pri odločanju«. Na splošno se v slovenskem znanstvenem izrazoslovju (Purg, 1995; Anžič, 1997; Šaponja, 1999; Miklavčič, 2001; Podbregar, 2008, 2012) uporablja izraz obveščevalno-varnostna dejavnost. Iz tega izhajajo tri zvrsti: obveščevalna, protiobveščevalna in varnostna. V povezavi s tem pa »[i]zraz obveščevalno-varnostne službe zajema obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne službe ter njihove kombinacije« (Ivanuša, Podbregar & Hribar, 2016, str. 1). »Tudi razumevanje protiobveščevalne dejavnosti v akademski in strokovni sferi ni enotno, saj se ponekod definirana kot samostojna disciplina znotraj obveščevalnega procesa, drugod kot podporna dejavnost obveščevalni dejavnosti, spet drugod pa kot del varnostne dejavnosti.« (Ivanuša et al., 2016, str. 13). Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 4.

(14) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Kadar govorimo o RKC, se zavedamo, da države Vatikan (uradno Stato della Citta del Vaticano, Vatikanska mestna država) oziroma Svetega sedeža ne smemo brezpogojno enačiti z RKC. Kadar govorimo o suvereni državi Vatikan, predvidevamo, da zanjo veljajo mednarodno priznani standardi (»State and Government« [Home Page of Vatican City State], b. d.). Sveti sedež ali Apostolski sedež (»Zakonik cerkvenega prava – Codex iuris canonici«, 1983, str. 175, v nadaljevanju: ZCP) je upravno središče papeževega delovanja, papež pa je vrhovni poglavar in nesporna avtoriteta RKC. V raziskavi smo predvidevali, da so omenjeni subjekti (država Vatikan, Sveti sedež, RKC) kar. najbolj. interesno. prepleteni. in. sinergijsko. težijo. k. čim. večjemu. družbeno-političnemu vplivu. Obveščevalna dejavnost RKC ni splošno uveljavljen termin, ki ga formalnopravno uporabljamo v strokovnem jeziku obveščevalne skupnosti in/ali v mednarodnem političnem okolju. Hkrati predvidevamo, in to potrjuje več primerov iz zgodovine katolištva in Vatikanske države, da RKC zelo uspešno obvladuje zbiranje in analizo zbranih podatkov (Kung, 2004; Paris, 2008). Tako tajno zbiranje in analiziranje podatkov Purg (1995) opiše kot obveščevalno dejavnost v ožjem smislu. V raziskavi smo želeli najti oprijemljive podatke, posredne in neposredne dokaze, s katerimi smo lahko zadostno in s potrebno celovitostjo govorili o dejstvu, da ima RKC oblikovan obveščevalni aparat/službo/servis, ki aktivno deluje. Čeprav gre v RKC za specifično organiziranost, smo želeli preveriti in dokazati (ali ovreči), da gre pri tem delovanju tudi za klasično obveščevalno dejavnost. Vzporedno s tem izzivom se nam odpirajo nova vprašanja, ki so pravzaprav temeljna, kadar govorimo o državi in verski skupnosti. Ali domnevna obveščevalna dejavnost RKC deluje samo za potrebe Svetega sedeža? Ali je organizirana širše ter povezuje in vodi svoje osnovne celice v državah po vsem svetu za pridobivanje in analiziranje podatkov, ki jih je mogoče uporabiti za širitev vpliva, uresničitev poslanstva, zaščito ključnih interesov RKC in ne nazadnje za zagotavljanje njenega obstoja? Kadar omenjamo obveščevalni status RKC, mislimo na morebitno tajno delovanje, ki bi ga lahko prepoznali kot klasično obveščevalno dejavnost ali del te. Po našem mnenju Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 5.

(15) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. vpliv takega delovanja na dogajanje v slovenski družbi ne more biti zanemarljiv. Dokler so interesi države in Cerkve enaki ali podobni, niso ogroženi interesi države niti RKC. Kadar pa se (hipotetično) ti interesi delno ali popolnoma, je dobro vedeti, ali je obveščevalno-varnostna dejavnost RKC le stvar domišljije ali pa vzporedna služba, ki bi lahko delovala mimo nacionalnih interesov Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) ali celo neodvisno od njih. Resolucija o strategiji nacionalne varnosti (Ur. l. RS, št. 27/2010, 4. poglavje) med drugim definira vir ogrožanja in tveganja nacionalne varnosti RS: »V mednarodnem in nacionalno varnostnem okolju 21. stoletja se soočamo z raznovrstnimi sodobnimi viri ogrožanja in tveganja varnosti. Njihovi nosilci so praviloma nedržavni subjekti, po naravi pa so kompleksni, pogosto težko predvidljivi in imajo lahko multiplikatorski značaj in učinek.« Od osamosvojitve RS naprej je zaradi različnih interesov prišlo do nekaterih resnih razhajanj med RS in RKC (Žerdin, 2001b). Določena razhajanja navajamo tudi kot primere v svoji raziskavi, čeprav operativnega delovanja slovenskih obveščevalnih služb in morebitnih tajnih dejavnosti RKC v javnosti nismo zaznali oz. nismo naleteli na znane (razkrite) afere, v katere sta bili vpleteni RS in RKC. Tema našega raziskovanja je zahtevala poglobljen študij teorije, temeljit pregled prakse in iskanje bistvenih dejstev in tudi študij dejanskih tovrstnih primerov iz preteklosti (Ragin, 2007) (bližnje, tudi oddaljene). Ko smo se pripravljali na raziskavo, smo bistvo svojega problema najlažje opredelili z ruskim pregovorom »Doveryai, no proveryai!«, ki ga je med predsedovanjem Združenim državam Amerike (v nadaljevanju: ZDA) tako rad uporabljal Ronald Reagan: »Zaupaj, toda preveri!« (Angl.: Trust, but verify.) (Barton, 2016). Cilji Vzporedno z izbranim problemom (vidikom obravnavanja) smo v uvodu magistrske naloge navajali in povzemali aktualno znanstveno literaturo, ki obravnava obveščevalno-varnostno dejavnost, in pri tem delali vzporednice s hipotetičnim obstojem tovrstne dejavnosti/službe v RKC. Svoje cilje smo strnili tako:. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 6.

(16) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. • raziskati in predstaviti namen, motive in znane primere, ki jih je RKC v svoji dolgi in bogati zgodovini imela v dejavnosti, za katero v svoji raziskavi uporabljamo termin obveščevalno-varnostna; • podrobneje opisati nekatere od redov oz. skupnosti (npr. jezuiti, dominikanci, Opus Dei) v RKC, ki po našem prepričanju uporabljajo podobne in/ali enake metode, kot jih uporabljajo obveščevalno-varnostne službe po svetu; • pregledati veljavno zakonodajo, ki jasno določa status Cerkve in verskih skupnosti v RS; • ugotoviti, kakšna je možnost oz. verjetnost, da bi se lahko zaupni podatki, s katerimi. se. pri. spovedih. seznanjajo/srečujejo. duhovniki,. upo(zlo)rabili. v obveščevalne namene; • ugotoviti, ali/in kako specifična organiziranost RKC omogoča organiziranje, vodenje in nadzor (hipotetične) varnostno-obveščevalne dejavnosti; • ugotoviti, ali bi lahko (hipotetično) obveščevalno-varnostna dejavnost RKC vplivala na delovanje države RS (in držav na splošno); • preveriti, ali morebitna obveščevalno-varnostna dejavnost slovenske RKC ob pomoči Svetega sedeža vpliva na odločitve zakonodajne, izvršilne ali sodne veje oblasti in ali bi s tem lahko povzročala negativne posledice za slovenske državo, državljane/-ke.. Teze 1. RKC opravlja obveščevalno-varnostno dejavnost in ima svojo obveščevalno službo. 2. Osnovni vir pridobivanja zaupnih/občutljivih podatkov je spoved. 3. RKC ima določene prednosti pred odločanjem na državni ravni.. Predpostavke V. raziskavi. smo. izhajali. obveščevalno-varnostna. iz. dejavnost. predpostavke, razumemo. da proces. pod. besedno. zbiranja,. zvezo. vrednotenja,. razvrščanja, analiziranja in distribucije informacij, ki ga na splošno v slovenskem Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 7.

(17) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. znanstvenem izrazoslovju (Purg, 1995; Anžič, 1997; Šaponja, 1999; Miklavčič, 2001; Podbregar, 2008, 2012) uporabljamo za obveščevalno-varnostno dejavnost. Naslednja predpostavka se je vezala na poimenovanje RKC. S tem imenom oziroma poimenovanjem imamo v mislih vesoljno Cerkev, Vatikan, Sveti sedež, rimsko Cerkev, rimsko kurijo (ZCP, 1983).. Omejitve • V nalogi nismo uporabljali stopnjevanih podatkov oz. smo ravnali v skladu z Zakonom o tajnih podatkih (Ur. l. RS, št. 50/06, v nadaljevanju: ZTP). • Večina dela v obveščevalno-varnostni dejavnosti je že po naravi tajna. Zavedali smo se, da nam pri morebitnem sodelovanju s sogovorniki iz katere od obveščevalnih služb ne bo uspelo dobiti dovolj informacij, če sploh kakšne. Enako velja za sodelovanje z RKC v zvezi z obravnavano problematiko. Predvsem smo se osredotočili na proučevanje literature in primerov ter analizo drugih javno dostopnih virov.. Metode raziskovanja Za potrebe svoje raziskave smo uporabljali izbrane znanstvene metode (Ivanko, 2007; Ragin, 2007). Z metodo deskripcije smo opisali pojave in druge pojme, ki jih je nujno treba poznati za dobro poznavanje tematike. Metoda kompilacije nam je bila v pomoč pri sestavljanju sklepov, ko smo preverjali stališča drugih avtorjev. Z analitično indukcijo smo recipročno razjasnjevali pojme/predmete/pojave raziskave. Z metodo dedukcije smo v razpravi strnili različna teoretična izhodišča. Po potrebi smo se zatekli tudi k aksiomski metodi, če nismo imeli na voljo dovolj očitnih dejstev in česa nismo mogli eksplicitno dokazati. S komparativno metodo smo poskušali primerjati predvsem metode in tehnike dela obveščevalnih služb z metodami RKC. Ker gre pri RKC za precej nedostopno organizacijo, zaradi česar je dostop »izza zidov« zelo omejen, nam je bila. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 8.

(18) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. pri razjasnitvi določenih dilem v pomoč tudi metoda »črne skrinjice« (ang. Black Box) (Ivanko, 2007).. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 9.

(19) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. 1 Obveščevalna dejavnost Termin obveščevalna dejavnost lahko iz na videz razumljivega in vsakodnevno uporabljanega izraza postane precej zapleten, še posebej če ga želimo opredeliti tako, da je primeren za uporabo v naši raziskovalni nalogi. Obveščevalna dejavnost je izjemno širok pojem, zato jo v grobem obravnavamo v širšem in ožjem smislu. Začetki omenjene dejavnosti segajo daleč v zgodovino. Skozi stoletja so se obveščevalni sistemi razvili pravzaprav v vseh državah sveta, to pa nam omogoča, da jih danes lahko med seboj primerjamo, se iz njih učimo in jih ne nazadnje ocenjujemo. Obveščevalno dejavnost sestavljajo različne zvrsti. To so obveščevalna, protiobveščevalna, varnostna in vojaška zvrst (Šaponja, 1999). Metode in tehnike dela, ki jih uporabljajo obveščevalne službe, so bolj ali manj znane, mi pa jih bomo v nadaljevanju podrobneje opisali. V ta kontekst spadajo tudi obveščevalni ciklus in discipline zbiranja podatkov. Churchill obveščevalno službo opiše kot »[...] gos, ki nese zlata jajca in ne gaga« (v Črnčec, 2009, str. 13).. 1.1 Splošno o obveščevalni dejavnosti Sprejeti izziv in opredeliti obveščevalno dejavnost je vse prej kot preprosta naloga. Kadar govorimo o obveščevalni dejavnosti, ne smemo pozabiti na njeno protiobveščevalno in varnostno komponento. V literaturi in med strokovno javnostjo se za opis dejavnosti uporabljajo različne kombinacije teh treh pojmov. Vsaka od njih sledi svoji teoretični razlagi posameznega avtorja ali skupine avtorjev, vse skupaj pa zaokrožujejo dejavnost, ki jo v naši raziskavi imenujemo obveščevalna dejavnost. David Kahn (v Podbregar, 2012, str. 24) potrjuje našo tezo s tem, ko trdi, da še nobena od do zdaj sprejetih definicij obveščevalno-varnostne dejavnosti ni zdržala v praksi. »Termin obveščevalno-varnostna dejavnost je slovenski prevod angleškega termina Intelligence and Security.« (Podbregar, 2012, str. 16) Termin dejavnost lahko v tem primeru povzroča zmedo. Zato ga pri razlagi obveščevalno-varnostne dejavnosti za lažje razumevanje dopolnjujejo termini, kot so postopki, metode in nadzor. Predvsem. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 10.

(20) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. metode pa nakazujejo smer, ob kateri bi veljalo resno razmišljati, da se obveščevalno-varnostna dejavnost prepozna in uveljavi kot nova znanstvena disciplina (Podbregar, 2012). Američan Richelson (1989) poveže obveščevalno-varnostno dejavnost z informacijami, ki jih vlada prepozna kot pomembne za svoje vojaške, zunanje in varnostne interese. Kot glavne sestavine obveščevalno-varnostne dejavnosti navede: zbiranje podatkov, njihovo analiziranje, tajne akcije in protiobveščevalno dejavnost. Definicijo obveščevalne dejavnosti Richelson (1989, str. 1) konča kot: »Rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje.« Omeniti je treba, da se za potrebe naloge omejujemo predvsem na obveščevalno in protiobveščevalno zvrst. Varnostna komponenta je seveda zelo pomembna, vendar pa v povezavi z RKC ni ključna za našo raziskavo. V omejenem, vendar zadostnem obsegu, ki je potreben za uresničitev ciljev, razjasnitev problema in potrditev/zavrnitev tez, je opis varnostne dejavnosti vključen v raziskavo. Enako velja za zakonodajo tujih držav, njihovih obveščevalnih (ang. Intelligence) služb, sistemov in obveščevalno-varnostne dejavnosti na splošno. RKC (Vatikan, rimska kurija, Sveti sedež) je pri tem zaradi raziskave izvzeta. Šaponja (1999, str. 9) v učbeniku Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb povzame definicijo Intelligence-Policy & Process, ki se glasi: »Obveščevalna dejavnost je proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih podatkov in izdela celovit obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev državniškem, političnem, gospodarskem in varnostnem področju.« Omenjena definicija nam obveščevalno dejavnost predstavi kot, upamo si trditi, interdisciplinarno znanost, ki zajema pravzaprav vsa pomembna področja družbenega udejstvovanja. Cilji dela obveščevalnih služb so običajno določeni s političnimi cilji in načini vodenja vladne politike (Purg, 1995). Isti avtor (Purg, 2002) varnostno-obveščevalno dejavnost kratko. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 11.

(21) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. in učinkovito označi kot celoto obveščevalne in varnostne dejavnosti, ki vsebuje zbiranje podatkov in ukrepanje na podlagi zbranih podatkov. Ena od posplošitev navaja, da poznamo dve vrsti obveščevalne dejavnosti, civilno in vojaško (Vute, 2012). Podobno kot Intelligence-Policy & Process, Richelson (v Črnčec, 2009, str. 104) s petimi zaokroženimi oblikami (tipi) zajame obveščevalno dejavnost. Te oblike so: politična, vojaška, znanstvena in tehnična, gospodarska (ekonomska) in sociološka. Zadnja oblika obveščevalne dejavnosti se ukvarja tudi z verskimi odnosi. Slovenska zakonodaja, ki področje obveščevalno-varnostne dejavnosti ureja predvsem v Zakonu o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Ur. l. RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZSOVA), Zakonu o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb (Ur. l. RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo), Zakonu o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo in 95/15) in ZTP, pričakovano ne navaja definicij, s katerimi se ukvarja strokovna javnost, določa pa natančen okvir, v katerem mora delovati Slovenska obveščevalno-varnostna agencija. Z ZSOVA so sprejete naloge in organizacija Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (v nadaljevanju: SOVA), predpisano je sodelovanje z drugimi državnimi organi, pooblastila uradnih oseb SOVA, način zbiranja, varstvo in zavarovanje podatkov, pogoji za tajno pridobivanje podatkov idr. Pooblastila iz ZSOVA veljajo tudi za delavce Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju: OVS).. 1.2 Opredelitev ključnih pojmov Opredelitev ključnih pojmov je eden od temeljev vsake raziskave. Ko poznamo oziroma poenotimo izrazoslovje, ki sicer v strokovni javnosti ni soglasno sprejeto, tudi lažje sledimo ciljem raziskave. Termin obveščevalna dejavnost je v smislu definicij, kot jih predstavljajo nekateri tuji in domači avtorji, predstavljen v prejšnjem poglavju. V nadaljevanju pa opisujemo nekatere pojme (izraze) s področja obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne dejavnosti. Z njim se v raziskavi srečujemo pogosteje, nujni pa so tudi za zadostno razumevanje problematike. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 12.

(22) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Obveščevalna služba po mnenju Riegerja, Lukića in Milašinovića (v Purg, 2002, str. 16) ni enotno in jasno opredeljen pojem. Kent (v Purg, 2002, str. 16) jo izenačuje z drugimi človeškimi dejavnostmi, Hetl (v Purg, 2002, str. 16) jo veže na pojav tajnosti, Farago (v Purg, 2002, str. 16) v njej vidi prizadevanje za organizirano pridobivanje in ocenjevanje podatkov, Rodić (v Purg, 2002, str. 16) meni, da gre za državni organ, ki naj poroča o nasprotnikovih skrivnostih, Markovič (v Purg, 2002, str. 16) pa jo pojmuje kot posebno organizacijo (aparat) države, katere prednostni cilji so zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih podatkov v obliki dolgoročnih ocen in predvidevanj za strateško vodenje politike. Šaponja (1999) obveščevalno službo definira kot organizacijsko obliko, v kateri se izvaja obveščevalna dejavnost v tujini oziroma v zvezi s tujino. Po naravi so obveščevalne službe informativne, njihovi uslužbenci pa nimajo policijskih pooblastil, zato tudi niso represivne. Nekateri sodobni avtorji (Codevilla, Dedijer, Ford, Godson v Purg, 2002, str. 16) poudarjajo, »[...] da gre pri obveščevalnih službah predvsem za ,Intelligence Institution‘«. Na tem mestu moramo omeniti, in to je v naši raziskavi eden ključnih poudarkov, da obveščevalna služba v nasprotju z drugimi državnimi organi ni vezana izključno na državo. Obveščevalno dejavnost lahko za svoj interes (gospodarski, varnostni, nazorski) opravljajo tudi nevladne organizacije, različna gibanja, politične stranke, podjetja, verske ustanove, teroristične in kriminalne organizacije idr. Protiobveščevalna služba izvaja protiobveščevalno dejavnost, ki je neke vrste nasprotje ali pa samo druga polovica obveščevalne dejavnosti. Skupina avtorjev (Ivanuša et al., 2016, str. 20) protiobveščevalno dejavnost (naloge protiobveščevalne službe) opredeli kot dejavnost, ki »tajno zaznava in prikrito odkriva ter preprečuje, izkorišča ali zavaja tujo obveščevalno dejavnost, ki jo izvaja posameznik, skupina organizacija ali država, ter ščiti nacionalni varnostni sistem, njegove entitete in nacionalne interese pred tujo obveščevalno dejavnostjo in njenim posrednim ali neposrednim vplivom«. Da protiobveščevalna služba izvaja protiobveščevalno zvrst obveščevalne dejavnosti, meni Šaponja (1999) in nadaljuje, da je njena osnovna funkcija preprečevanje in odkrivanje delovanja tujih obveščevalnih služb v matični državi. Protiobveščevalne službe so lahko organizirane samostojno, lahko pa so tudi del služb za varstvo ustavne ureditve. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 13.

(23) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Varnostna služba je pristojna za izvajanje dejavnosti varovanja ustavne ureditve, boja proti tujim obveščevalno-varnostnim službam, preprečevanja dejavnosti ekstremnih in terorističnih organizacij, ilegalne trgovine (orožja, ljudi, radioaktivne snovi, prepovedane droge, jedrska tehnologija, druge dejavnosti, ki zagotavljajo notranjo varnost države in njenih interesov) (Garb, 2007). V nasprotju z obveščevalnimi službami, ki zbirajo, dokumentirajo in analizirajo podatke in informacije, varnostne službe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo in preprečujejo (Anžič, 1997). Varnostne službe potrebujejo za svoje delo policijska pooblastila, kar vključuje tudi uporabo posebnih operativnih nalog. Đorđević (v Purg, 2002, str. 19) pojem varnostno-obveščevalni sistem v ožjem pomenu opredeli kot enoten sistem vseh obveščevalnih in protiobveščevalnih dejavnosti, ki jih izvajajo posamezne organizacije, ustanove in službe na vseh ravneh, obveščevalni sistem pa pojasni kot funkcije, organizacije, njihov ustroj, medsebojne odnose in načela, ki tvorijo zaokroženo celoto. Obveščevalni sistem dodatno opredeli v ožjem in širšem pomenu. Obveščevalni proces je jedro obveščevalne dejavnosti, število faz, ki jih ima, pa je odvisno od vsake posamezne organizacije. Ne glede na število faz pa proces vedno zajema enake korake in poteka v krogu. Pojem obveščevalni proces lahko imenujemo tudi obveščevalni ciklus (Dvoršek & Podbregar, 2012). Kot rečeno, število faz v literaturi in praksi ni vedno enako, so pa zato koraki (stopnje) obveščevalnega ciklusa bolj ali manj taki, kot jih navaja Šaponja (1999). To so: načrtovanje, zbiranje podatkov, analiziranje, izdelovanje in posredovanje končnih izdelkov (informacij) uporabnikom. Vohunstvo je le del oziroma metoda obveščevalne dejavnosti, ki vključuje prepovedano zbiranje tajnih podatkov, torej protipravne dejavnosti (Šaponja, 1999). Predvsem laična javnost vohunstvo rada izenačuje z obveščevalno dejavnostjo, kar pa seveda ne ustreza realnemu stanju.. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 14.

(24) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Izraz obveščevalna skupnost se pogosto uporablja za obveščevalni sistem v ožjem smislu, ki se opredeli in določi z vladnimi določbami (Purg, 2002), praviloma pa jo sestavljajo »[o]bveščevalne službe, organizacije za zbiranje posebnih obveščevalnih podatkov in drugi obveščevalni elementi pri raznih ministrstvih« (Richelson v Purg, 2002, str. 19). Tajnost je eden najpomembnejših gradnikov obveščevalne dejavnosti. Zakonodaja držav je, ko gre za določanje pravil delovanja na obveščevalno-varnostnem področju, zelo jasna in v novejšem času manj poudarja pomen tajnosti, vendar je ta za uspešno delo obveščevalnih služb ključna. Purg (2002) vidi v tajnosti tudi objektiven razlog za znanstveno neraziskanost pojma in pomena obveščevalne službe. Mojster Sunzi (2012) je pred več kot dvema tisočletjema veliko pozornost posvečal vohunom in vohunjenju, za kar pa smo ugotovili, da je v današnjem času samo del neke celote, ki jo imenujemo obveščevalna dejavnost. Ugotovimo lahko, da je bilo vohunjenje že takrat namenjeno pridobivanju podatkov. V moderni dobi, ko smo priča izjemnemu tehnološkemu napredku, pa se je razvilo veliko novih disciplin zbiranja podatkov.. 1.3 Discipline zbiranja obveščevalnih podatkov Nobenega dvoma ni, da brez podatkov in iz njih izpeljanih informacij, ki služijo uporabnikom za pomoč pri odločanju, ne moremo govoriti o resni obveščevalni dejavnosti. V obveščevalni dejavnosti analitiki zagotavljajo podatke na zelo različne načine. Te načine zbiranja Šaponja (1999) poimenuje discipline zbiranja podatkov. Predvsem v zahodnjaški literaturi se je med strokovnjaki s področja obveščevalne dejavnosti uveljavila ameriška klasifikacija disciplin. Koren (2012) pojem discipline zamenja s pojmom metode in glede na način pridobivanja loči tri osnovne metode. Pridobivanje podatkov s pomočjo človeških virov – ang. HUMINT (Human Intelligence) –, pridobivanje s pomočjo tehničnih sredstev – ang. SIGINT (Signal Intelligence) – in pridobivanje s pomočjo javnih virov – ang. OSINT (Open Source Intelligence). Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 15.

(25) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. V Sloveniji ZSOVA, Zakon o Policiji (Ur. l. RS, št. 66/09 – uradno prečiščeno besedilo, 22/10, 26/11 – odl. US, 58/11 – ZDT-1, 40/12 – ZUJF, 96/12 – ZPIZ-2, 15/13 – ZNPPol in 15/13 – ZODPol, v nadaljevanju: ZPol) in Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US in 65/16 – odl. US, v nadaljevanju: ZKP) zbiranje (tajno pridobivanje) podatkov dovoljujejo samo SOVA in OVS, le-to pa imenuje tajno sodelovanje in posebne oblike pridobivanja podatkov. Pred sprejetjem ZSOVA in ZPol smo govorili o posebnih operativnih metodah in sredstvih dela. Na splošno lahko govorimo o treh skupinah zbiranja podatkov: operativnih, tehničnih in javno dostopnih podatkih. 1.3.1 Operativne discipline zbiranja podatkov Pri tej disciplini gre predvsem za terensko obliko delovanja, zato jo imenujemo operativno delo. Tistega, ki opravlja to delo, imenujemo operativec. V javnosti in medijih se za operativca uporablja še veliko drugih izrazov. Najpogostejša sta agent in vohun (Šaponja, 1999). Pri operativni disciplini je treba dodati, da se z njo ukvarjajo ljudje neposredno ali posredno, zato govorimo o operativnem delovanju. Šaponja (Šaponja, 1999) med operativne discipline šteje tajno sodelovanje, tajni odkup predmetov ali podatkov, tajno sledenje in opazovanje, tajno fotografiranje in videosnemanje, tajno sledenje in opazovanje, tajno prisluškovanje telekomunikacijam, tajno prisluškovanje in snemanje pogovorov, nadzor računalniških sistemov bank, nadzor pisemskih pošiljk, delovanje pod krinko in sodelovanje s tujimi partnerskimi službami. 1.3.2 Tajno sodelovanje in tajni sodelavec Od nekdaj je veljalo, da je človek ključni člen in središče dogajanja, ko gre za družbeno dogajanje. To je veljalo v preteklosti in tega ni spremenil niti izjemen tehnološki napredek, ki smo mu priča v zadnjem času. Človek še vedno obvladuje tehnologijo, hkrati pa je zaradi svojih človeških lastnosti ranljiv ter z uporabo posebnih metod in znanj tudi zelo vodljiv. Kot tak je popolno orodje za pridobivanje podatkov. Pri tem Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 16.

(26) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. imamo v mislih tajno sodelovanje. Osebi, ki jo druga oseba (navadno je to operativec) pridobi za tajno sodelovanje, pravimo tajni sodelavec. Koren (2012) tajnemu sodelavcu pripisuje pomen, ki mu daje prednost pred vsemi drugimi operativnimi disciplinami. Tajni sodelavec, torej človek, lahko v ustreznih pogojih nadomesti vse opisane discipline, ki jih uporablja obveščevalna dejavnost. Poleg osnovne funkcije zbiranja podatkov lahko z ustreznim pristopom pride do vseh podatkov, ki jih sicer pridobivamo z drugimi metodami. Za tajnega sodelavca pa seveda ni primeren vsak kandidat. Koren (2012) kandidatove možnosti za sodelovanje razdeli med objektivne in subjektivne zmožnosti za delo. Objektivne zmožnosti morajo zagotavljati kandidatov dostop do ciljnega okolja in možnost, da v tem okolju pridobiti ustrezne podatke. Subjektivne zmožnosti pa so kandidatov temperament, značaj, sposobnosti, odnos do raziskovanega primera in operativne zmožnosti (dostop do podatkov, npr. do računalniškega centra s ključnimi podatki ali do oseb, ki sprejemajo odločitve). Šaponja (1999) sodelavce deli na tiste, ki so v nahajališču podatkov (imajo neposreden dostop), in tiste, ki podatke zbirajo posredno (s pomočjo druge osebe ali drugače). Mišljenje, da je tajni sodelavec samo zbiratelj podatkov, je zastarelo. Oseba lahko sodeluje v procesu obveščevalne dejavnosti, vendar pa pri tem ne zbira podatkov (Šaponja, 1999). Vsekakor pa ima dodatno vrednost sodelavec, ki lahko vpliva na razvoj dogodkov in/ali odločitve v nekem okolju s tem, ko sledi usmeritvam in interesom obveščevalno-varnostnega centra, s katerim je v tajnem odnosu. Šaponja (1999) takšne sodelavce imenuje sodelavci za vplivanje, za kar pa morajo imeti dobre objektivne in subjektivne možnosti. Tajni sodelavec ima lahko različne motive, zaradi katerih želi postati del nekega obveščevalnega procesa. Motiv je eden najpomembnejših dejavnikov, zaradi katerega je nekdo pripravljen postati tajni sodelavec. Operativec neke službe, organizacije oziroma interesne skupine, ki se ukvarja z obveščevalno dejavnostjo, mora torej najti sprožilec (motiv), zaradi katerega oseba pristane na sodelovanje. Sunzi (2012, str. 144) Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 17.

(27) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. je poudaril pomembnost nagrajevanja, s tem pa definiral enega ključnih motivov vohuna: »Neusmiljeno je skopariti pri izdatku sto telov srebra za informacije o sovražnikovi situaciji.« Ta motiv lahko sliši tudi na ime »denar je sveta vladar«. Taka definicija pa je seveda preveč ohlapna in izkrivljena, da bi jo lahko brezpogojno prepoznali kot glavni ali še manj edini motiv za tajno sodelovanje. Denar je vsekakor eden od motivatorjev, še zdaleč pa ni edini. Šaponja (1999) na splošno ugotavlja, da je motivov, zaradi katerih ljudje pristanejo na tajno sodelovanje, toliko, kolikor je ljudi. Torej so lahko motivi zelo različni, kljub temu pa Šaponja (1999) navaja nekaj takih, ki so v praksi pogostejši. Po njegovem mnenju je na prvem mestu patriotizem. Avanturizem žene želja po notranjem občutku pomembnosti in skrivnostnosti. Motiv iz maščevanja ustvarja občutek ponižanja in razočaranja, ki izhaja iz osebne izkušnje odnosa z drugim posameznikom ali odnosa z državo. Denar oziroma materialne dobrine kot enega od glavnih motivatorjev smo že omenili. Izsiljevanje razumemo bolj kot način prisilnega pridobivanja tajnega sodelavca in ne kot motiv. Koren (2012) kot motive doda še osebne slabosti, sovraštvo, sorodstvo, strah in rehabilitacijo. Razlago motivov, pripravljenost in sploh smisel ljudi, da se tajno povežejo s katero od obveščevalnih služb, lahko iščemo tudi v protiobveščevalni zvrsti (dejavnosti). Njena osnovna naloga je prepoznava (odkrivanje) tujih operativcev in njihovih tajnih sodelavcev ter aktivna protiobveščevalna zaščita svojega kadra, organizacije, predmetov idr. Da bi bilo to delo uspešno, morajo razumeti delo operativcev in sodelavcev tujih obveščevalnih služb. Skupina avtorjev (Ivanuša et al., 2016) predstavi tri kategorije kazalnikov, s katerimi lahko prepoznamo posredne ali neposredne znake tajnega sodelovanja. To so organizacijski, finančni in vedenjski kazalniki. Torej je oseba, ki postane najprej tarča tujega obveščevalnega delovanja zaradi rekrutiranja v stalnega tajnega sodelavca, lahko kdorkoli, ne glede na spol, raso, veroizpoved, državljanstvo, položaj v družbi, delovno mesto, izobrazbo ali prihodek. Z vidika naše raziskave je še posebej zanimivo, da je zelo pogost motiv za sodelovanje z obveščevalno-varnostnimi. službami. pripadnost. določeni. ideologiji. ali. veri.. V zgodovini poznamo primere, v katerih so visoki uslužbenci nekaterih obveščevalnih služb vohunili za Sovjetsko zvezo. Zanimivo, da njihov motiv ni bil škodovati lastni Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 18.

(28) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. državi, temveč so želeli podpreti komunistično ideologijo, da bi se uveljavila tudi v tradicionalno nekomunističnih državah. Seveda je ta ideološko motivirani tok tekel tudi v nasprotni smeri. Pridobivanje oseb na podlagi ideoloških verskih motivov je dolgotrajno in zahteva temeljito načrtovanje (pri patriotizmu je ta čas precej krajši). Taka ideološka zavest se pri ljudeh običajno oblikuje že zelo zgodaj (študentska leta) (Šaponja, 1999). Kadar govorimo o ideološkem motivu, lahko tega enačimo s pripadnostjo (v veliko primerih gorečnostjo) določeni veri. Kot velja za ideološko zavest, se tudi verska zavest utrdi že v mladosti. Obveščevalne službe to hitro opazijo in z načrtnim operativnim delovanjem lahko kariere in življenjske poti takih »gorečnežev« peljejo v smeri, ki jim v prihodnosti zagotavlja kakovostne tajne sodelavce in/ali operativce. V večini primerov se kandidati, ki prihajajo iz ideološko-verskega okolja, niti ne zavedajo, da so natančno in usmerjeno vodeni v obveščevalno dejavnost. Za sodelavce, ki so ideološko ali versko pogojeni, je Šaponja (1999) prepričan, da so praviloma zelo zanesljivi, previdni in zvesti ter redko prekinejo sodelovanje. Iz tega lahko sklepamo, da so taki sodelavci še posebej zaželeni, vredni vloženega truda in sredstev, saj imajo veliko dodano vrednost v procesu obveščevalnega dela. Ideologija in vera prav gotovo presegata nacionalne države, mednarodne gospodarske in politične povezave. Ker nista omejeni z državnimi mejami in enotnim pravnim redom, lahko izkoriščata globalizacijsko prednost, ki jo imata s tem.. 1.4 Zgodovinski pregled nastanka in razvoja obveščevalne dejavnosti Pregled nastanka in razvoja obveščevalne dejavnosti, s tem pa tudi obveščevalnih služb, nas postavlja pred dilemo, kako se lotiti povzetka tega obsežnega področja, začetki katerega segajo v čas pred našim štetjem. Purg (2002) proučevanje in razvoj deli na dva načina. Na proučevanje nastanka in razvoja obveščevalnih služb in na splošni prikaz razvoja. Rodić (v Purg, 2002, str. 21) meni, da lahko pojem obveščevalna služba razumemo na materialni in formalni način. Obveščevalna služba v materialnem smislu naj bi nastala veliko prej kot posebna ustanova v formalnem smislu.. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 19.

(29) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. Med najstarejše obveščevalce nekateri uvrščajo vedeževalce iz preročišč v Delfih, ki so trdili, da so se sposobni sporazumevati z bogovi (The New Encyclopaedia Britannica v Purg, 2002, str. 22). Za zaščito države so faraoni v starem Egiptu poleg vojske in državnega aparata potrebovali tudi obveščevalno službo. Za tajna sporočila so uporabljali zapise na glinenih tablicah (Umnov v Purg, 2002, str. 22). Feničani so se tri tisoč let pred našim štetjem proslavili v obveščevalni dejavnosti na morju. V Stari zavezi Bog ukaže Mojzesu, naj pošlje sle v izvidnico obljubljene dežele. V osmem stoletju pred našim štetjem so Asirci vzpostavili poštno službo, iz njene organizacije in izkušenj odprav pa je mogoče sklepati, da je imela obveščevalno strukturo. Kadar govorimo o zgodovini obveščevalne dejavnosti, ne smemo prezreti že omenjenega modreca Sunzija, ki je v petem stoletju pred našim štetjem napisal Umetnost vojne (glejte vir Sunzi, 2012). V tem delu se ukvarja predvsem z vojsko, veliko pozornost pa posveti tudi vohunom, ki jih razdeli na krajevne, notranje, dvojne, mrtve in žive. Opozarja tudi na pomen pravilnih in pravočasnih informacij o nasprotniku. Kitajci v tistem času niso začenjali vojn, če o nasprotniku niso vedeli dovolj, da so lahko bili prepričani v svoj uspeh med spopadom. Upoštevali so tudi dejstvo, da lahko nasprotnik na njihovo območje infiltrira svoje vohune. S tem so v bistvu razumeli in udejanjali tudi protiobveščevalno dejavnost (glejte vir Sunzi, 2012). Uporabo večjega števila vohunov in diplomatov, ki so opravljali obveščevalne in tudi protiobveščevalne naloge, so uvedli v vzhodnorimskem cesarstvu. Obveščevalni sistem bizantinskega cesarstva je temeljil na načelu deli in vladaj, korupciji in usmerjanju nasprotnikov v medsebojne spore. V zgodnjem srednjem veku so vladarji obveščevalno dejavnost uporabljali predvsem za vodenje vojn. Pravzaprav ni bilo vladarja, ki ne bi imel organizirane svoje obveščevalne službe. Kralji in vojskovodje so sami reševali težave svojih obveščevalnih služb (Rodić v Purg, 2002, str. 22). V srednjem veku se je začelo vohunstvo sistematično uporabljati v Zahodni Evropi. S povečevanjem uporabe obveščevalne dejavnosti se obveščevalne službe začnejo množiti in izpopolnjevati, ob tem pa nastajajo prve zasnove obveščevalnih služb kot posebnih državnih organov. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 20.

(30) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. V obveščevalni dejavnosti srednjega veka so izstopale obveščevalne službe bizantinskega cesarstva, mongolskih osvajalcev, Dubrovniške republike in papeške kurije. Prav zadnja je v politiko, diplomacijo in obveščevalno prakso vnesla nasilje, prevare, izdaje, ponarejanje in surovosti. Vrh tega je bil dosežen z inkvizicijo, v katero sta takrat polno vključena cerkvena redova dominikancev in jezuitov (Purg, 2002). Prvi so skrbeli za notranje odnose, drugi pa za obveščevalno delovanje v drugih državah. Podrobneje bomo oba redova opisali v nadaljevanju. Zasnove sodobnih obveščevalnih služb najdemo v italijanskih mestnih državah, ki so si z njihovo pomočjo krepile položaj. Kmalu so jim sledile tudi druge evropske države (The New Encyclopaedia Britannica v Purg, 2002, str. 24). Delno je francoska revolucija leta 1789 posegla oziroma narekovala nastajanje obveščevalnih služb kot organskih delov države. Že omenjene obveščevalne službe v formalnem smislu sovpadajo z razvojem policije. Proces razvoja obveščevalne službe kot posebnega državnega organa je v državah potekal različno. V glavnem pa se je ta preobrazba končala do konca 19. stoletja. V tem stoletju se z industrijskim razcvetom pojavijo prva tehnična sredstva, ki so v pomoč obveščevalni dejavnosti in so še danes obvezna oprema obveščevalcev (fotoaparat). Eden ključnih mejnikov angleške obveščevalne dejavnosti sega v sredino 16. stoletja, ko se je pojavila potreba po ovrednotenju tujih podatkov. Kraljica Elizabeta I. je bila pomembna protagonistka napredka na področju obveščevalne dejavnosti. Takrat so se razvili postopki za organizirano pridobivanje podatkov. Glavni kraljičin sekretar Walshingham je razvil mrežo agentov, umetnost vohunstva in različnih političnih intrig pa povzdignil na veliko višjo raven. Za agente je izbiral izobražence z univerz v Oxfordu in Cambridgeu. Pozneje sta kardinal Richelieu in državnik Cromwell nadaljevala njegovo delo tako, da sta razvijala obveščevalni sistem. Cromwellov tajnik Thurloe pa je vse svoje moči usmeril v izgradnjo angleške tajne službe, pri čemer se je spretno opiral na britanska trgovska oporišča v tujini. V Thurloejevi vohunski mreži so imeli. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 21.

(31) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. pomembno vlogo Judi. Še danes pa ni znano, kako mu je v svojo službo uspelo sprejeti precejšnje število jezuitov (Barring, 1970). Sodobna obveščevalna dejavnost se je začela razvijati ob koncu 19. stoletja, njen glavni protagonist pa je bila prav angleška obveščevalna služba. Že pred tem je tudi Napoleon vzpostavil učinkovito obveščevalno in tudi protiobveščevalno službo, s katero si je zagotavljal oblast. Razvoj obveščevalne dejavnosti je potekal v tesni povezavi z ustvarjanjem nacionalnih držav, osvajanjem novih ozemelj ter s tem povezanim kolonializmom, širjenjem tržišč, gospodarsko, politično in vojaško prevlado. Širjenje dejavnosti je potekalo pravzaprav na vseh področjih, to pa je zahtevalo profesionalizacijo obveščevalnih služb. V 20. stoletju smo bili priča svetovnima vojnama in izjemnemu številu lokalnih spopadov. Ko k temu dodamo še hladno vojno med vzhodnim in zahodnim blokom, ki je trajala skoraj pol stoletja, je jasno, da je razvoj vojaške obveščevalne dejavnosti izjemno napredoval. Obveščevalne službe pri svojem delu uporabljajo najnovejša znanstvena dognanja in tehnološke pridobitve. Vojaške in sploh uradne državne službe, ki se ukvarjajo z obveščevalno dejavnostjo, pa danes v svetu še zdaleč nimajo edine potrebe po kakovostni obveščenosti. Obveščevalna dejavnost se je zaradi številnih razlogov razširila na vsa področja današnjega življenja. Kako se s to temo spopada in koliko je v obveščevalno dejavnost vpletena RKC, pa je ključno za našo raziskavo. Frattini (2010) opisuje petstoletno tajno vatikansko vohunsko službo, ki jo imenuje Tajno sveto zavezništvo (ang. Holy Alliance, leta 1930 preimenovano v The Entity). Poudarja, da zgodovine tega zavezništva ni mogoče razumeti brez razumevanja zgodovine papeštva. Papeži so v zgodovini vedno spretno kazali dva obraza, na eni strani obraz verskega poglavarja Katoliške cerkve, na drugi pa so vedno bili eni od najpomembnejših, če ne najpomembnejši politični voditelji sveta. Frattini (2010) zato v papežu prepozna bolj duhovnika knezov kot vikarja Kristusa. Če je Napoleon papeževo moč primerjal z močjo vojske 200 tisoč mož (Frattini, 2010), se je po drugi strani Stalin (v Di Feo & Murizi, 2011, str. 28) s prezirom spraševal: »Koliko sil pa ima papež?« Papež pa ima osupljivo številčno vojsko. 400 tisoč duhovnikov, 750 Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 22.

(32) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. tisoč nun, pet tisoč menihov in redovnikov, diplomatske odnose s 177 državami, tri milijone šol, pet tisoč bolnišnic in operativno pomoč Karitasa, ki združuje 165 tisoč prostovoljcev (Di Feo & Murizi, 2011). Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je pravzaprav prva svetovna velesila, če odštejemo golo vojaško silo skupaj z oborožitvijo. Jasno je, zakaj ZDA želijo, da bi bil Sveti sedež mogočen zaveznik njihove zunanje politike v labirintu tajnih dogovorov in skrivnih sestankov (Di Feo & Murizi, 2011).. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 23.

(33) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. 2 Rimskokatoliška cerkev (RKC) Krščanstvo je vera, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Jezus, pozneje so ga njegovi privrženci poimenovali Kristus (mesija, odrešenik), je bil Jud. Rodil se v Betlehemu pred približno dva tisoč leti, pozneje pa odraščal v Nazaretu. Nekatera dejanja, ki so jih v takratnem času prepoznali kot čudeže, predvsem pa njegova velika priljubljenost med ljudmi so pri judovskih verskih veljakih naleteli na neodobravanje in občutek ogroženosti (»Krščanstvo« [Religije.com], b. d.). Vse, kar je temu sledilo, se je, kot je splošno znano, končalo s križanjem Jezusa. Obsojen je bil po tem, ko ga je domnevno Juda (eden njegovih učencev) izdal. Posledice tega dejanja so še danes vidne v odnosih med RKC in judi. V tej zgodbi je pravzaprav paradoksalno dejstvo, da ga je na smrt s križanjem obsodil rimski upravitelj Poncij Pilat. Krščanstvo je nastalo v Palestini, sedež RKC pa je v Rimu. Besedo kristjani (grško Christianoi = Kristusovi ljudje) so začeli uporabljati v sirski Antiohiji. Besede katoliški (grško katholikos = nanašajoč se na vse, vseobsežen) Nova zaveza ne omenja, izraz Katoliška cerkev pa je prvi uporabil škof Ignacij prav v Antiohiji. Katoliška cerkev pomeni preprosto vso, celotno Cerkev. Tako so jo lahko ločili od posameznih krajevnih cerkva. Pozneje so jo latinsko imenovali ecclesia catholica ali universalis (Kung, 2004). Zgodovina Evrope je tesno povezana z zgodovino krščanstva. Rimskokatoliška (zahodna ali latinska) cerkev predstavlja približno polovico vseh kristjanov, zato iz tega ni težko sklepati, kako vplivna je v Evropi in drugod po svetu. ZCP (1983) jasno predpisuje, da se človek včlani v Kristusovo cerkev s krstom, s tem pridobi določene pravice in se zaveže tudi dolžnostim. »Od samega začetka do danes je Cerkev občestvo verujočih v Kristusa.« (Kung, 2004, str. 17) Kung (2004) ob tem podvomi, da je Jezus Kristus sploh kdaj uporabil besedo Cerkev. Kot je mogoče razbrati iz evangelijev, nikoli ni pozival k ustanovitvi Cerkve, nikoli ni oznanjal samega sebe, temveč božje kraljestvo. Ta priznani katoliški teolog in. Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 24.

(34) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. filozof se sprašuje, ali je bil Jezus sploh katoliški, glede na to, kar je prvotno sam govoril in želel. Nasprotno pa dogmatska konstitucija (Lumen Gentium v Štok Škapin, 2003, str. 14) pravi, da je Kristus ustvaril na Zemlji Cerkev, vidno entiteto, skozi katero širi resnico in milost. Mnenja o tem, kako je nastajala RKC in kakšna je bila podlaga za njeno ekspanzijo, so deljena. Katolištvo seveda ne more biti samo sebi merilo za razsojanje. Sodbe o RKC so izjemno različne, od občudovanja do zgražanja, še posebej v novejšem času. Oblastiželjnost, avtoritarnost, vsiljevanje nauka, vzbujanje strahu, spolni kompleksi in zavračanje dialoga je le nekaj navedb iz repertoarja napadov na Cerkev. Vesoljna Katoliška cerkev se je skozi stoletja razvila v strogo hierarhično organizacijo, za katero stojita moč in denar. Hierarhično ureditev natančno ureja ZCP (1983). Škof Rimske cerkve ali papež je Kristusov namestnik na Zemlji in ima polno, neposredno in splošno oblast, ki jo lahko vedno svobodno izvršuje. Škofovski zbor, na čelu katerega je spet papež, je nosilec polne oblasti nad vso Cerkvijo. Škofovska sinoda je zborovanje iz različnih delov sveta izbranih škofov, ki se zberejo, da z nasveti pomagajo papežu pri vprašanjih, povezanih z delovanjem Cerkve po svetu. Kardinali sestavljajo poseben zbor, ki je pristojen za izvolitev papeža. Papežu kot zbor pomagajo pri pomembnih vprašanjih, kot posamezniki pa opravljajo različne službe v vsakodnevni skrbi za Cerkev. Kardinalski zbor sestavlja škofovski, duhovniški in diakonski red. Sveti sedež označuje papeža in z njegovo oblastjo izvršuje službo v blagor Cerkve. Rimska kurija je administrativni odsek Svetega sedeža. Sestavljajo jo državno ali papeško tajništvo, svet za javne zadeve Cerkve, kongregacije, sodišča in druge ustanove, katerih sestavo in pristojnost določa poseben zakon. Odposlanci papeža delujejo v delnih cerkvah RKC in opravljajo poslanstvo pri državni oblasti države gostiteljice. Odposlanec mora med drugim Apostolski sedež obveščati o razmerah v delni cerkvi, pomagati škofom in škofovski konferenci in izvajati poizvedovalne postopke pred škofovskimi imenovanji. Čeprav zaradi poenostavitve v svoji raziskavi predvidevamo, da imajo pojmi Vatikan, Sveti sedež in RKC enak pomen, pa moramo med temi subjekti vseeno postaviti ločnico. To so med seboj ločene entitete. Sveti sedež in država mesta Vatikan sta Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 25.

(35) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. mednarodnopravno priznana subjekta, medtem ko je RKC transnacionalni akter, univerzalna družba vernikov brez nacionalnih meja, ki je pravna oseba na osnovi notranjega prava. Nadnacionalna suverenost omogoča papežu, da lažje upravlja internacionalni mehanizem RKC, sestavljen iz regionalnih cerkva (Brezovnik, 2007). V vsakem primeru je Sveti sedež s papežem na čelu vrhovna oblast RKC. Ta dvojni in posebni značaj RKC odpira več vprašanj o tem, kakšen status bi bil najprimernejši za RKC oziroma Sveti sedež, da bi lahko ta v mednarodnih odnosih kar najuspešneje uveljavljal krščanske vrednote. Sveti sedež vzdržuje diplomatske odnose pravzaprav z vsemi državami sveta. Ob tem je RKC članica ali opazovalka v številnih mednarodnih organizacijah. V Organizaciji združenih narodov (v nadaljevanju: OZN) ima od leta 1964 status stalne opazovalke, leta 2004 pa je OZN formalizirala ta status s posebno resolucijo (General Assembly, 2004). Ameriški pravnik in jezuit Robert John Araujo S. J. (v Marc, 2016) meni, da Sveti sedež ni samo verstvo, temveč je mednarodna pravna oseba, ki izvaja svojo suverenost. Ob tem pa tudi priznava, da Sveti sedež ni država v običajnem pomenu besede. Tiyanjana Maluwa (v Marc, 2016) pravi, da je Sveti sedež sui generis primer, ki temelji na družbenih potrebah in ni ne država ne mednarodna organizacija. Araujo (v Marc, 2016) opozarja, da se suverenost Svetega sedeža ne izvaja le na ozemlju vatikanske mestne države, ampak po vsem svetu. Sveti sedež ima s tem poseben nadnacionalni pomen. Sedanji papež Frančišek deluje pri javnih nastopih zelo drzno, med drugim je že večkrat dejal, da se mora Cerkev odreči svojim dvornim lastnostim, ki jih je celo imenoval gobavost (Marc, 2016). Kaj natančno je imel v mislih, ko je govoril o tem, ne vemo, vsekakor pa papež Frančišek očitno vodi Cerkev v smeri drugačnega predstavljanja Svetega sedeža in pomena diplomacije v mednarodnih odnosih. Jasno je tudi dal vedeti, da RKC ni nevladna organizacija, zato njena glavna prioriteta ni dobrodelnost, temveč božja beseda (Marc, 2016). Za razlago božje besede pa je prav gotovo prva avtoriteta na Zemlji prav papež. Kako se bodo njegova stališča poznala pri preurejanju rimske kurije navznoter in pri diplomaciji v mednarodnih odnosih navzven, bo pravi Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 26.

(36) Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru. Magistrski študijski program. 1. preiskus za to, kako resno misli mož, ki je prvi neevropski poglavar RKC, ob tem pa tudi prvi papež, ki prihaja iz vrst jezuitov. Med prelati in redovniki, ki ne prihajajo iz vrst jezuitov, kroži krilatica: »Milijon dolarjev tistemu, ki zna uganiti, kaj v resnici misli jezuit.« (Hočevar, 2016) Jezuitski general, kakor v cerkvenih krogih imenujejo vodjo jezuitskega redu, ima namreč vzdevek »črni papež«. S tem je mišljeno, da v ozadju vleče vse niti papeževanja. Za našo raziskavo je ta podatek še posebno pomemben.. 2.1 Zgodovinski pregled s ključnimi mejniki in dogodki Tanner (2013) zgodovino RKC strne v pet sklopov, ki zajemajo dvatisočletno obdobje. Razdeli jih tako, da so v prvem obdobju prva štiri stoletja, v katerih so meje Cerkve v glavnem sovpadale z mejami rimskega cesarstva. Do prvega večjega preloma je prišlo s cesarjem Konstantinom, ki se je spreobrnil v krščanstvo. Drugo in tretje obdobje je čas tisočletnega srednjega veka (polovica zgodovine Cerkve). Pomemben mejnik in obenem čas prehoda iz drugega obdobja v tretje je leto 1054, ko je prišlo do razkola med vzhodnim krščanstvom s sedežem v Carigradu (Konstantinopel) in zahodnim s sedežem v Rimu. Ta razkol, do katerega je prišlo pred skoraj tisoč leti, še vedno traja. Po Tannerjevem mnenju (2013) je tretje obdobje, osrednji in pozni srednji vek, zelo bogato in ustvarjalno obdobje v zgodovini krščanstva ter pomembno za razumevanje Katoliške cerkve. Četrto obdobje je čas med šestnajstim in osemnajstim stoletjem, ki ga je zaznamovala protestantska reformacija. To obdobje je bilo za Katoliško cerkev dokaj mučno, (2013) pa ga precej omili in ga imenuje zgodnji moderni katolicizem. V zadnjem, petem, obdobju se po Tannerjevem (2013) mnenju Katoliška cerkev dokončno uveljavi kot največja med vsemi krščanskimi cerkvami in postane svetovna vera z okoli milijardo članov. V nasprotju s Tannerjem je Kung (2004) do zgodovine Katoliške cerkve precej manj prizanesljiv. Kot nekdanji duhovnik, ugledni profesor teologije in filozofije, ki je imel na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) vidno vlogo pri posodabljanju RKC, je bil pozneje zaradi kritik papeža in rimske kurije odrinjen na obrobje dogajanja (odvzeta pravica do poučevanja). Z zagovarjanjem združitve vseh kristjanov (ekumenizem) vsaj v tistem času ni bil sprejemljiv za RKC. Kung (2004) malo drugače kot Tanner razdeli Borut Korošec: Rimskokatoliška cerkev in obveščevalna dejavnost. 27.

No results found