The instruments of the financing and insurance of export operations

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Magistrsko delo. INSTRUMENTI FINANCIRANJA IN ZAVAROVANJA IZVOZNIH POSLOV. Junij, 2020. Valentina Jakopiček.

(2)

(3) UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Magistrsko delo. INSTRUMENTI FINANCIRANJA IN ZAVAROVANJA IZVOZNIH POSLOV The Instruments of the Financing and Insurance of Export Operations. Kandidat: Valentina Jakopiček Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor/ica: izr. prof. dr. Andreja Primec Jezikovno pregledal/a: Marjeta Vozlič Študijsko leto: 2019/2020 Maribor, junij 2020.

(4)

(5) ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Andreji Primec za vse koristne nasvete ter strokovno pomoč pri izdelavi magistrskega dela. Zahvaljujem se tudi svoji družini za vso podporo, razumevanje in potrpežljivost v času študija in v času pisanja magistrskega dela. Prav tako se zahvaljujem vsem izbranim podjetjem, ki so sodelovala v raziskavi in mi s tem omogočila nastanek magistrskega dela..

(6) POVZETEK Dandanes smo priča nenehnim spremembah na vseh področjih. Prav tako so te prisotne v načinih poslovanja v mednarodni trgovini. Zaradi novonastalih razmer na trgih, uvedbe novih tehnologij in uvedb novih produktov ter storitev so udeleženci v poslovanju prisiljeni, da se hitro prilagodijo novim razmeram. Če trendu ne sledijo, so lahko hitro izključeni iz posla, to pa pomeni nekonkurenčnost za podjetje. Ker se te nevarnosti podjetja zavedajo in ker je še veliko drugih vrst tveganj, ki prežijo na poslovanje, še posebej, če gre za mednarodno poslovanje, se podjetja želijo pred njimi zavarovati. Druga težava pri poslovanju je tudi ta, da podjetja nimajo zadosti lastnih finančnih sredstev, da bi lahko sama odplačevala in financirala nova sredstva in opremo. Takrat podjetja pristopijo do banke in si priskrbijo ustrezne instrumente zavarovanja oziroma instrumente financiranja, ki jim najbolj ustrezajo glede na njihovo poslovanje. V Sloveniji se lahko podjetja za namen zavarovanja in financiranja izvoznih poslov obrnejo tudi na SID banko, ki jim omogoča ugodno financiranje, nudi zavarovanje pred tveganji ter pomoč pri ponudbi takšnih pogojev, ki so konkurenčna tujim podjetjem. Sodelovanje v mednarodni trgovini je pomembno za vsako gospodarstvo, še posebej za majhno. Rast majhnega gospodarstva je zelo odvisno od mednarodne trgovine, saj je po navadi domači trg premajhen in tako ne more zagotoviti potrebnega ekonomskega obsega. Slovenija sodi v majhno gospodarstvo, pri katerem je mednarodna trgovina izrednega pomena. Prav zaradi tega je naša država zelo izvozno orientirana. Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti uporabnost in prednosti instrumentov za financiranje in zavarovanje izvoznih poslov ter koliko teh instrumentov izbrana podjetja poznajo in jih pri svojem poslovanju uporabljajo. Magistrsko delo je zato razdeljeno na dva dela. Prvi je teoretični del, drugi je empirični del. V teoretičnem delu magistrskega dela začnemo s predstavitvijo najpomembnejših instrumentov, ki so primerni za financiranje in zavarovanje izvoza. Prav tako predstavimo SID banko in proučimo njeno funkcijo na področju financiranja in zavarovanja izvoznih poslov. V raziskovalnem delu nas je predvsem zanimalo, koliko in katere instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza izbrana podjetja uporabljajo ter ali pri izvoznih poslih sodelujejo s SID banko. Raziskavo smo izvedli z anketnim vprašalnikom, ki smo ga poslali v izpolnitev izbranim 20 slovenskim podjetjem. Pridobljene ugotovitve in možnosti za izboljšave podajamo v sklepnem delu.. Ključne besede: izvoz, instrumenti za zavarovanje mednarodne trgovine, instrumenti za financiranje mednarodne trgovine, sodobne oblike trgovinskega financiranja, SID banka..

(7) ABSTRACT Today, we are witnessing constant changes in all areas. These are also present in ways of doing business in the field of international trade. Due to new market situations, the introduction of new technologies, new products and services, business participants are forced to adapt quickly to new conditions. If they do not follow the trend, they can be quickly excluded from the business, which means non-competitiveness for the company. As companies are aware of these dangers, and because many other types of risks lurk in the business field, especially when it comes to international trade, companies want to insure themselves against them. Another problem with doing business is that companies do not have enough of their financial resources to be able to repay and finance new assets and equipment on their own. At that time, companies approach the bank and obtain the appropriate collateral or financing instruments that suit them best in terms of their operations. In Slovenia, companies can also turn to SID Bank for insurance and financing of export transactions, which provides them with favorable financing, offers risk insurance and assistance in offering such conditions that are competitive with foreign companies. Participation in international trade is important for any economy, especially a small one. The growth of a small economy is highly dependent on international trade, as the domestic market is usually too small and thus unable to provide the necessary economic scale. Slovenia belongs to a small economy in which international trade is extremely important. That is why our country is very export-oriented. The master's thesis aimed to determine the applicability and advantages of instruments for financing and insuring export transactions and how many of these instruments the selected companies know and use in their operations. The master's thesis is therefore divided into two parts. The first is the theoretical part, the second is the empirical part. In the theoretical part of the master's thesis, we begin by presenting the most important instruments that are suitable for financing and ensuring exports. We also present SID Bank and examine its function in the field of financing and insurance of export transactions. In the empirical part, we were mainly interested in how many and which instruments for export financing and insurance the selected companies use and whether they cooperate with SID Bank in export transactions. The survey was conducted with a questionnaire sent to 20 selected Slovenian companies. The findings and possibilities for improvements are presented in the concluding part.. Key Words: export, instruments for insurance international trade, instruments for financing international trade, modern forms of trade finance, SID bank..

(8)

(9) KAZALO 1. UVOD ......................................................................................................................... 1. 1.1 1.2 1.3 1.4. Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 2 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 3 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 4. 2. BANČNI INSTRUMENTI ZA FINANCIRANJE IN ZAVAROVANJE IZVOZA .......................... 5. 2.1 Plačilo na odprt račun (open account) ________________________________________________ 5 2.2 Plačilo s čekom (cheque) ___________________________________________________________ 6 2.3 Predplačilo (advance payment) _____________________________________________________ 7 2.4 Izvozni kredit (export credit) ________________________________________________________ 7 2.5 Dokumentarni inkaso (documentary collection) ________________________________________ 8 2.6 Menica (bill of exchange) __________________________________________________________ 9 2.7 Dokumentarni akreditiv (letter of credit, L/C) _________________________________________ 11 2.7.1 Preklicni in nepreklicni akreditiv (revocable and irrevocable letter of credit) ........................ 13 2.7.2 Potrjeni in nepotrjeni akreditiv (confirmed and unconfirmed letter of credit) ...................... 14 2.7.3 Pomožni akreditiv (stand-by letter of credit) .......................................................................... 14 2.7.4 Prenosni akreditiv (transferable letter of credit) .................................................................... 14 2.7.5 Podakreditiv (back-to-back letter of credit) ............................................................................ 15 2.8 Bančna garancija (bank guarantee) _________________________________________________ 15 2.8.1 Plačilne garancije (payment guarantees) ................................................................................ 17 2.8.1.1 Carinska garancija (customs guarantee) ........................................................................ 17 2.8.1.2 Trošarinska garancija (excise guarantee) ....................................................................... 18 2.8.1.3 Tranzitna garancija (transit guarantee) .......................................................................... 18 2.8.2 Storitvene garancije (service guarantees/ bonds) .................................................................. 18 2.8.2.1 Garancija za resnost ponudbe (tender guarantee, bid bond) ....................................... 18 2.8.2.2 Garancija za dobro izvedbo del (performance guarantee, bond) .................................. 19 2.8.2.3 Garancija za vračilo avansa (advance payment (repayment), advance guarantee/bond) 19 2.8.2.4 Garancija za odpravo napak v garancijskem roku (maintenance/ warranty/ defectsliability guarantee) ................................................................................................................ 20 2.8.2.5 Garancija za vračilo zadržanih zneskov (retention (monies) guarantee/ bonds) ........... 20 2.8.3 Kontragarancija (counter guarantee) ...................................................................................... 21 2.9 Faktoring (factoring) _____________________________________________________________ 21 2.10 Forfeting (forfeiting) _____________________________________________________________ 22. 3. SODOBNE OBLIKE TRGOVINSKEGA FINANCIRANJA................................................... 25. 3.1 3.2 3.3. Bančna plačilna obveza (bank payment obligation, BPO) ________________________________ 25 WoCa svetovanje (WoCa advisory) __________________________________________________ 28 E-odkup terjatev (E-purchase of receivables) _________________________________________ 30. 4. VPETOST SID BANKE PRI FINANCIRANJU IN ZAVAROVANJU IZVOZNIH POSLOV......... 32. 4.1 Predstavitev in vloga SID banke ____________________________________________________ 32 4.2 Delovanje SID banke na področju financiranja ________________________________________ 32 4.2.1 Refinanciranje ......................................................................................................................... 33 4.2.2 Pravila za banke ...................................................................................................................... 35 4.2.3 Regresiranje obresti in izdajanje garancij ................................................................................ 36 4.3 Delovanje SID banke na področju zavarovanja ________________________________________ 37 4.3.1 Posli, ki jih je mogoče zavarovati pri SID banki ....................................................................... 37 4.3.2 Pogoji in postopek zavarovanja ............................................................................................... 38. i.

(10) 4.4 Predstavitev rezultatov financiranja in zavarovanja izvoznih poslov pri SID banki v letu 2018 __ 39 4.4.1 Financiranje ............................................................................................................................. 39 4.4.2 Zavarovanje ............................................................................................................................. 43 4.5 Slovenija in njen izvoz leta 2018 ____________________________________________________ 45. 5. REZULTATI RAZISKAVE ............................................................................................... 48. 5.1 Opredelitev problema ____________________________________________________________ 48 5.2 Namen in cilji raziskave ___________________________________________________________ 48 5.3 Metode zbiranja podatkov ________________________________________________________ 49 5.4 Analiza vprašalnikov in interpretacija rezultatov ______________________________________ 49 5.5 Rezultati raziskave _______________________________________________________________ 56 5.5.1 Test hipotez ............................................................................................................................. 56. 6. SKLEP........................................................................................................................ 58. LITERATURA IN VIRI .......................................................................................................... 61. KAZALO SLIK SLIKA 1: MENIČNI BLANKET........................................................................................................................ 10 SLIKA 2: POSTOPEK ODPIRANJA DOKUMENTARNEGA AKREDITIVA ........................................................... 12 SLIKA 3: PLAČILNE GARANCIJE ................................................................................................................... 17 SLIKA 4: POSTOPEK ODPIRANJA BPO ......................................................................................................... 26 SLIKA 5: BPO ............................................................................................................................................... 28 SLIKA 6: UPORABLJENI VIRI FINANCIRANJA ............................................................................................... 40 SLIKA 7: UPORABLJENI VIRI FINANCIRANJA PRI MIKRO, MALIH, SREDNJIH IN VELIKIH PODJETJIH ........... 41 SLIKA 8: UPORABA SREDSTEV FINANCIRANJA ............................................................................................ 42 SLIKA 9: UPORABA SREDSTEV FINANCIRANJA PRI MIKRO, MALIH, SREDNJIH IN VELIKIH PODJETJIH ........ 42 SLIKA 10: OBSEG ZAVAROVANJ................................................................................................................... 44 SLIKA 11: IZVOZ SLOVENIJE 2018 ............................................................................................................... 45 SLIKA 12: INDEKS IZVOZA IN UVOZA V SLOVENIJI 2018 ............................................................................. 46 SLIKA 13: S ČIM SE UKVARJA VAŠE PODJETJE? ........................................................................................... 50 SLIKA 14: KAKŠNO POREKLO KAPITALA IMA VAŠE PODJETJE? ................................................................... 50 SLIKA 15: ALI SODELUJETE PRI FINANCIRANJU IZVOZA S SID BANKO? ....................................................... 51 SLIKA 16: ALI UPORABLJATE ZA NAMEN ZAVAROVANJA IZVOZA BANČNE GARANCIJE? ............................ 52 SLIKA 17: ČE STE NA PREJŠNJE VPRAŠANJE ODGOVORILI Z DA, KOLIKO? .................................................. 52 SLIKA 18: ČE STE NA ČETRTO VPRAŠANJE ODGOVORILI Z DA, KATERE VRSTE BANČNIH GARANCIJ UPORABLJATE? ................................................................................................................................. 53 SLIKA 19: KOLIKO INSTRUMENTOV ZA FINANCIRANJE IN ZAVAROVANJE IZVOZA UPORABLJATE?............. 54 SLIKA 20: KATERI PLAČILNI INSTRUMENT JE NAJBOLJ POGOSTO UPORABLJEN V VAŠEM PODJETJU? ...... 55 SLIKA 21: ALI SE VAŠE PODJETJE UKVARJA Z ODKUPOM TERJATEV? .......................................................... 55 SLIKA 22: ČE STE NA PREJŠNJE VPRAŠANJE ODGOVORILI Z DA, ALI UPORABLJATE KATERO IZMED SPODAJ NAŠTETIH OBLIK? .............................................................................................................................. 56. ii.

(11) SEZNAM OKRAJŠAV BDP BPO ECI FURS IRR NLB OECD RS SID banka ZC ZM ZZFMGP. Bruto domači proizvod Bančna plačilna obveza Indeks ekonomske zapletenosti Finančna uprava Republike Slovenije Inovacije, raziskave in razvoj Nova Ljubljanska banka Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj Republika Slovenija Slovenska izvozna in razvojna banka Zakon o čeku Zakon o menici Zakon o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov. iii.

(12)

(13) 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema »Ko sta pred mnogimi tisočletji prvi poljedelec ter živinorejec izmenjala svoj pridelek in ulov ter ugotovila, da sta tako oba na boljšem, se nista zavedala, da sta dala krila najbolj prosperitetni gospodarski dejavnosti: trgovini. Ta je za svoj razcvet potrebovala celo vrsto izumov – od družbene delitve dela, denarja, tečaja pa vse do sodobnih instrumentov kreditiranja in zavarovanja –, ki so ji skozi zgodovino omogočali, da je sledila in spodbujala gospodarsko rast človeštva. Trgovina, še zlasti mednarodna, je živ organizem, ki se nenehno prilagaja novim gospodarskim in finančnim razmeram, in prispeva k povečevanju bogastva posameznikov in, kot bi rekel praoče ekonomije Adam Smith, narodov«. (Sonja Madič, Čemu sploh mednarodna trgovina in izvoz?). V današnjem času si za velika podjetja ne predstavljamo, da ne bi poslovala mednarodno. Večji trgi, več dobaviteljev in več kupcev ter večji zaslužki, posledično z vsem tem prinašajo tudi več možnosti poslovanja podjetij. Mednarodna trgovina podjetjem tako omogoča večjo izkoriščenost obstoječih proizvodnih zmogljivosti, večjo produktivnost in tehnološki razvoj. Udeležba v mednarodnem poslovanju pa prinaša podjetjem poleg koristi tudi tveganja, pred katerimi se podjetja želijo zavarovati z različnimi instrumenti in ustreznimi oblikami financiranja. Podjetja se tako pri svojem poslovanju poslužujejo različnih instrumentov financiranja in zavarovanja. Glavni faktorji odločanja se bodisi nanašajo na sam predmet posla bodisi na nezaupanje do partnerja. Kateri instrument torej izbrati je odvisno od potrebe po financiranju, vrednosti ter ročnosti posla, pogajalske moči strank ter stopnje zaupanja med partnerji (Ekonomski leksikon 1995, str. 326). Tako kot cena in kakovost, tako je tudi ustrezno financiranje pomemben element konkurenčne sposobnosti izvoznikov. Financiranje izvoza namreč spada med pomembne prvine poslovne politike izvoza zlasti pri večjih in kompleksnejših izvoznih poslih. Z ustreznim financiranjem izvoza si podjetja lahko povečajo proizvodnjo, imajo lažji in hitrejši dostop na tujih trgih, si pospešujejo razvoj ter zmanjšujejo povišane stroške prodaje na tujih trgih. Povpraševanje po določenih produktih izvoznega financiranja in zavarovanja je v majhni meri odvisno od velikosti samega izvoznega podjetja, veliko bolj pa je izbira produktov odvisna od izkušenosti podjetij na mednarodnih trgih, njihove pogajalske moči v poslovnem odnosu s kupcem ter poznavanje posameznih bančnih produktov. Slovenija je država z dobro geografsko lego, vendar je premajhna in premalo razvita, da bi lahko konkurirala velesilam v Evropi in drugod po svetu. Sodi namreč med majhna gospodarstva, njena rast je zelo odvisna od mednarodne menjave. Prav zaradi naše ugodne geografske lege se veliko mednarodnih podjetij odloči odpreti podjetja tudi v Sloveniji. Posledično smo zelo izvozno orientirani. Tega se zavedajo tako podjetja kot tudi država, ki je leta 1992 ustanovila Slovensko izvozno družbo (SID banko), z namenom zavarovanja in financiranja izvoza Republike Slovenije (RS). Pomen SID banke je, da omogoča slovenskim izvoznikom ugodno financiranje, nudi zavarovanje pred tveganji in 1.

(14) nudi pomoč pri ponudbi takšnih plačilnih pogojev, ki so konkurenčna tujim. S tem, ko prevzema funkcijo zavarovanja, zmanjšuje izvoznikom tveganje, ki ga je v mednarodni trgovini veliko in je bolj specifično. Ko prevzema funkcijo refinanciranja, pa prevzema izvoznikom strošek najetega kapitala. Njeno delovanje ni konkurenčno drugim bankam, temveč jim pomaga na tistih področjih, kjer jih primanjkuje. S tega vidika SID banka prispeva h gospodarski rasti in deluje v smeri trajnostnega razvoja Slovenije.. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen magistrskega dela je predstaviti instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza ter predstaviti sodobne oblike trgovinskega financiranja. Prav tako želimo ugotoviti, kakšno vlogo ima SID banka pri financiranju in zavarovanju izvoza ter številčno prikazati, kateri instrumenti so bili v letu 2018 najpogosteje uporabljeni. Teoretičnemu delu sledi empirični del, v katerem analiziramo podatke, koliko in katere instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza izbrana podjetja uporabljajo ter ali se pri tem poslužujejo sodelovanja s SID banko. Izbrana podjetja so mednarodna podjetja, ki imajo sedež v RS in imajo letne prihodke večje kot 1,5 milijona EUR. Med izbranimi 20 podjetji je 5 podjetij z nemškim poreklom kapitala, 5 z avstrijskim, 5 s hrvaškim in 5 z italijanskim poreklom kapitala. Te 4 države smo izbrali zato, ker v te države Slovenija največ izvaža. Ugotoviti želimo, kakšna je uporabnost instrumentov za zavarovanje in financiranje izvoza po posameznih izbranih državah. Prav tako je naš namen med izbranimi podjetji prikazati razliko med financiranjem izvoza podjetij s hrvaškim poreklom kapitala in financiranjem izvoza podjetij z nemškim poreklom kapitala. Cilji, ki smo si jih zastavili v teoretičnem delu:     . predstaviti instrumente financiranja in zavarovanja izvoza, predstaviti sodobne oblike trgovinskega financiranja poslovanja, teoretično opredeliti vlogo SID banke pri financiranju in zavarovanju izvoza, številčno prikazati, kateri instrumenti SID banke so bili najbolj iskani v letu 2018, prikazati, kam in katere izdelke je Slovenija izvozila največ v letu 2018.. Cilji, ki smo si jih zastavili v praktičnem delu:  ugotoviti, koliko in katere instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza izbrana podjetja uporabljajo,  ugotoviti vpetost SID banke pri financiranju in zavarovanju izvoza izbranih podjetij,  ugotoviti, ali poreklo kapitala države pri izbranih podjetjih vpliva na obseg financiranja in zavarovanja izvoza,  dokazati, da je vsako izbrano podjetje uporabilo vsaj 1 bančno garancijo,  ugotoviti, kateri plačilni instrument je pri izvoznem poslovanju pri izbranih podjetjih najbolj pogost.. 2.

(15) V magistrskem delu smo zastavili naslednje hipoteze:  H1: Vsa izbrana podjetja za zavarovanje svojih terjatev pri izvoznem poslovanju vselej zahtevajo bančno garancijo.  H2: Najmanj 70 % izbranih podjetij sodeluje pri financiranju izvoza s SID banko.  H3: Izbrana podjetja s hrvaškim poreklom kapitala uporabljajo dvakrat manj instrumentov za financiranje in zavarovanje izvoza kot izbrana podjetja z nemškim poreklom kapitala.  H4: 70 % izbranim podjetjem je pri izvoznem poslovanju najbolj pogost plačilni instrument dokumentarni akreditiv.. 1.3 Predpostavke in omejitve V magistrskem delu smo si postavili naslednje predpostavke:  predpostavljamo, da je na voljo ustrezna domača in tuja literatura, s katero bomo opisali in primerjali obravnavano tematiko,  predpostavljamo, da izbrana podjetja lahko izkoriščajo vse instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza,  predpostavljamo, da kreditni posli izbranih podjetij izpolnjujejo določene pogoje, pod katerimi jih je SID banka pripravljena financirati in zavarovati,  predpostavljamo, da so izbrana podjetja izobražena in poznajo instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza. V magistrskem delu smo si postavili naslednje omejitve:  v anketnem vprašalniku smo se omejili na prikaz najbolj pogostih in značilnih instrumentov za financiranje in zavarovanje izvoza na splošno, medtem ko obstaja še veliko več teh instrumentov,  omejili smo se na tiste storitve financiranja in zavarovanja SID banke, ki jih ponuja pri obsežnejših, bolj dolgoročnih in zapletenih projektih, čeprav SID banka opravlja še vrsto drugih storitev,  pri navajanju sodobnih oblik financiranja poslovanja smo se osredotočili na oblike, ki so v uporabi od leta 2015 dalje,  v anketnem vprašalniku smo eksplicitno navedli le najbolj pogosto uporabljene instrumente za financiranje in zavarovanje izvoza,  zaradi poslovne skrivnosti ne bomo omenjali imen izbranih podjetij, ki bodo sodelovala v anketnem vprašalniku,  hipoteze smo potrdili ali zavrnili glede na pridobljene odgovore zaposlenih oseb v izbranih podjetjih,  pridobljene rezultate smo posplošili le na izbrano skupino podjetij.. 3.

(16) 1.4 Predvidene metode raziskovanja Magistrsko delo je razdeljeno na teoretičen in empiričen del. V teoretičnem delu smo z opisno metodo oziroma metodo deskripcije opisali različne instrumente za zavarovanje in financiranje izvoza, navedli sodobne oblike trgovinskega financiranja in opredelili vlogo SID banke. Uporabili smo tudi metodo kompilacije, s katero smo navajali citate različnih domačih in tujih avtorjev. V drugem empiričnem delu magistrskega dela in za potrebe raziskave smo uporabili naslednje metode:  metodo anketiranja, s katero smo pridobili pri izbranih podjetjih iskane podatke,  metodo analize, s katero smo na podlagi anketnega vprašalnika analizirali rezultate, ki smo jih pridobili od izbranih podjetij,  za preverjanje hipotez smo uporabili tako kvalitativno kot tudi kvantitativno obdelavo z anketnim vprašalnikom pridobljenih podatkov,  metodo sinteze, s katero smo združili bistvo v celoto,  grafično metodo, s katero smo prikazali pridobljene podatke iz anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je organiziran, anonimen in objektiven. Vprašanja so strukturirana, saj smo tako pridobili natančnejšo in hitrejšo obdelavo pridobljenih podatkov. Anketni vprašalnik smo izvedli na vzorcu 20 izbranih podjetij. Gre za mednarodna podjetja, ki imajo sedež v RS in ki imajo letne prihodke večje od 1,5 milijona EUR, pri čemer so:    . 5 izbranih podjetij nemškega porekla kapitala, 5 izbranih podjetij avstrijskega porekla kapitala, 5 izbranih podjetij italijanskega porekla kapitala, 5 izbranih podjetij hrvaškega porekla kapitala.. Te 4 države smo izbrali zato, ker Slovenija izvaža največ v te države. Zanimalo nas je, ali lahko vpliva država porekla kapitala na izvozno poslovanje podjetja, ali pa je to odvisno samo od značilnosti poslovanja posameznega podjetja. Iz tega razloga smo postavili tudi hipotezo, da izbrana podjetja s hrvaškim poreklom kapitala uporabljajo dvakrat manj instrumentov za financiranje in zavarovanje izvoza kot izbrana podjetja z nemškim poreklom kapitala.. 4.

(17) 2 BANČNI INSTRUMENTI ZA FINANCIRANJE IN ZAVAROVANJE IZVOZA Mednarodna trgovina je veliko bolj tvegana kot domača prodaja, saj je čezmejne pogodbe težje izvajati. Poleg tega je na voljo tudi manj informacij o zanesljivosti trgovinskih partnerjev. V ta namen uvoznik in izvoznik v proces mednarodnega poslovanja velikokrat vključita tudi banko, kot posrednico, ki z instrumenti zavarovanja in financiranja pomaga tako pri financiranju izvoznih poslov kot tudi pri zmanjševanju tveganj, ki so prisotna pri takšnih vrstah poslov (Niepmann & Schmidt- Eisenlohr 2017). Juhart s soavtorji (1995, str. 302) deli instrumente financiranja in zavarovanja v dve skupini, in sicer na klasične instrumente za zavarovanje in utrditev obveznosti ter na nove oblike za zavarovanje in plačila. Znotraj klasičnih instrumentov delijo instrumente v dve podskupini; v skupino zavarovanja ter v skupino plačil. Skupino zavarovanja tvorijo osebna zavarovanja, kamor spadajo bančne garancije. Skupino plačil tvorijo plačilni mehanizmi, kamor spadajo čeki, menice, dokumentarni inkasi in dokumentarni akreditivi. V nove oblike zavarovanj in plačil spadata instrumenta faktoring in forfeting. Pri izvajanju mednarodnih plačil tako obstajajo možnosti uporabe širokega nabora instrumentov. Vsak instrument ima svoje prednosti in posebnosti, značilnost vseh pa je ta, da morajo hkrati varovati interese kupcev in prodajalcev (Mičič 2015). Kakšne prednosti in posebnosti ima določen instrument, pa je opisano v nadaljevanju tega poglavja.. 2.1 Plačilo na odprt račun (open account) Plačilo na odprt račun je nedokumentarno plačilo, saj izročitev blagovnih dokumentov ni povezana s takojšnjim plačilom njihove protivrednosti. Plačilo se izvede šele potem, ko je blago dostavljeno in pregledano (če kvaliteta ali količina blaga ne bi ustrezali dogovorjenemu, lahko kupec zahteva reklamacijo, brez dodatnih stroškov). Kupec za dobljeno blago plača šele takrat, kot je navedeno v pogodbi. Z vidika kupca je ta instrument plačila zelo ugoden, z vidika prodajalca pa pomeni zelo visoko stopnjo tveganja, saj je plačilo odvisno od plačilne sposobnosti kupca, ki se lahko spreminja (Spirit Slovenija 2020). Gre za klasično obliko kratkoročnega financiranja, pri čemer kupec in prodajalec podpišeta prodajno pogodbo, v kateri določita ceno, valuto, datum in metodo plačila ter kreditne pogoje. Naloga prodajalca je, da pravočasno in na dogovorjeni kraj (v pogodbi zapisan) dostavi blago, finančne, transportne in druge dokumente pa pošlje direktno kupcu. Naloga kupca pa je, da pregleda blago in če ta ustreza dogovorjenim postavkam, to blago tudi na dogovorjeni čas plača (Šuštar 2009, str. 56).. 5.

(18) Izvoznik je s tem načinom plačila izpostavljen velikemu tveganju neplačila njegove dobave. Največja razloga za neplačilo sta uvoznikova kreditna nesposobnost in visoka stopnja nekomercialnih tveganj, ki so prisotna v uvoznikovi državi. Prav tako, si mora izvoznik sam priskrbeti vsa finančna sredstva, da lahko izpelje ta posel (nakup materiala, dostava blaga …) (Bishop 2004, str. 17). Banke pri teh poslih ne prevzemajo tveganja, temveč le omogočijo prenos denarja z izvoznikovega na uvoznikov račun. Ker je za izvoznika ta oblika plačila zelo tvegana, bo tovrstni plačilni instrument uporabljal le v poslovanju s tujim partnerjem, s katerim ga veže dolgoletno sodelovanje, v maloobmejnem prometu, ob manjših pogodbenih vrednostih ali pri medsebojnih dobavah matičnega podjetja in njegovih enot v tujini (Zbašnik 2001, str. 188).. 2.2 Plačilo s čekom (cheque) Ček je vrednostni papir in plačilni instrument, za katerega se navaja, da je nepogojni nalog komitenta, dan banki, da v breme dobroimetja, ki ga ima komitent pri banki, banka plača čekovnemu upravičencu določen denarni znesek (Falatov 1999, str. 89). Gre za dokument, preko katerega oseba, imenovana vlagateljica, naloži banki, pri kateri je nakazala denar, da plača znesek denarja drugi osebi – upravičencu ali po njegovem naročilu. Razmerje pri čeku poteka med tremi udeleženci, ki so posojilodajalec (oseba, ki izdaja prenosni instrument), posojilojemalec (zmogljivost, ki jo lahko ima samo bančna institucija) in upravičenec (oseba, ki prejme plačilo). Čeprav je v glavnem ček vključen v kategorijo plačilnih in kreditnih instrumentov, slednji deluje le kot plačilni instrument, ki ponuja prednost, da se izognemo plačilom v gotovini, pa tudi možnost upravičenca, da potrdi prenosni instrument za plačilo dolgov (Miff & Apan 2016). Ločimo nostro in loro ček. Nostro ček izstavi slovensko podjetje kot kupec v korist svojega poslovnega partnerja (dobavitelja) v tujini, medtem ko loro ček, ki ga kot plačilo za dobavljeno blago oziroma opravljeno storitev izstavi kupec v korist slovenskega podjetja. Ko podjetje prejme ček, ga najprej indosira (ga na hrbtni strani opremi z žigom in s podpisom odgovorne osebe) in ga pošlje svoji banki na unovčenje. Banka nato pošlje ček tuji banki na unovčenje in ko prejme plačilo (kritje) od tuje banke, obvesti podjetje o prispelem plačilu (Šenk Ileršič 2013, str. 396). Da je ček veljaven, mora imeti naslednje bistvene elemente:  označbo ček napisano v samem besedilu listine (če je listina izdana v tujem jeziku, mora biti izraz ček zapisan v tujem jeziku),  nepogojno nakazilo, iz katerega je razvidna določena vsota denarja iz trasantovega kritja,  ime plačnika (trasat),  kraj, kjer se mora izvesti plačilo,  navedbo dneva in kraja izdaje čeka,  podpis izdajatelja čeka (trasant) (ZC, 1946). 6.

(19) Pomanjkljivosti plačil s čeki je lahko ček s ponarejenim podpisom, ček, ki vsebuje nepravilno napisane podatke (na primer napačen zapis številk zneska z besedami) ali nekriti ček. Zato je poslovanje s čekom visoko tvegano, stroški poslovanja so visoki, prav tako obstaja tudi možnost preklica s strani plačnika (kupca) oziroma njegove banke (Spirit Slovenija 2020). Uporablja se več vrst čekov, in sicer: gotovinski ček (izplačilo v gotovini), obračunski ček (prepoveduje gotovinsko izplačilo) in barirani ček z dvema diagonalnima črtama, ki je vnovčljiv samo pri določeni banki (Šenk Ileršič 2013, str. 396).. 2.3 Predplačilo (advance payment) Predplačilo ali avans je oblika plačila, ki se izvrši pred rokom dobave. Kupec namreč plača prodajalcu naročeno blago pred dogovorjenim rokom dobave. Da se predplačilo lahko izvrši, je potrebna izstavitev predračuna. Višina predplačila je lahko bodisi celoten znesek bodisi zajame le en del zneska (na primer 60 % od zneska). Gre torej za takšno obliko financiranja posla, ki izvozniku zagotavlja najvišjo stopnjo zavarovanja pred plačilnimi riziki, še posebej, če je predplačilo izvršeno pred začetkom proizvodnje (Spirit Slovenija 2020). V primerjavi s plačilom na odprt račun je pri predplačilu uvoznik tisti, ki nosi vso tveganje, medtem ko pri plačilu na odprt račun tveganje nosi izvoznik. Predplačilo se uporablja predvsem v čisto začetnih fazah poslovnega sodelovanja in pri poslovanju z izvozniki iz razvijajočih se držav. Po navadi se partnerja kasneje odločita za drugo obliko financiranja (Makovec Brenčič idr. 2009, str. 158). Za uvoznika torej predplačilo pomeni večji riziko, saj v bistvu financira dobavitelja in tako obstaja tveganje, da mu blago kljub izvršenemu plačilu ne bo dobavljeno. V praksi zato pri poslih večjih vrednosti uvozniki zahtevajo od dobavitelja izstavitev storitvene garancije (Šenk Ileršič 2013, str. 405). Pri izvoznikih je predplačilo zelo zaželena oblika financiranja in izraža njegovo močno pogajalsko moč. Uporablja se ga predvsem pri manjših zneskih, ko izvoznik uvoznika ne pozna in mu tako ne zaupa ali pa ocenjuje politične in gospodarske razmere v uvoznikovi državi za negotove (Hrastelj 1990, str. 238).. 2.4 Izvozni kredit (export credit) Namen izvoznega kredita je financiranje terjatev podjetij do tujih kupcev. Uporablja se ga predvsem v primerih, kadar gre za izvoz blaga večjih vrednosti, kot so stroji in naprave (Spirit Slovenija 2020). Ni ravno instrument, ki bi se ga izvoznik posluževal z veseljem, saj zanj pomeni dodatno delo, stroške in skrbi, vendar je včasih edini način za sklenitev pogodbe o izvozu. Njegov osnovni namen je obvladovati likvidnostne probleme, ki nastanejo zaradi neusklajenosti med dogovorjenim rokom zapadlosti plačila in med dogovorjenim rokom dobave blaga. 7.

(20) V mednarodni prodaji je pomemben instrument za pospeševanje prodaje blaga in storitev na tujih trgih. Izvozni krediti so lahko kratkoročni (z dospelostjo 6 mesecev), srednjeročni (z dospelostjo 2–5 let) in dolgoročni (Šenk Ileršič 2013, str. 396). Kreditiranje izvoza lahko poteka v različnih oblikah, in sicer kot komercialni kredit, blagovni kredit in finančni kredit: S komercialnim kreditom izvoznik uvozniku omogoči plačilo šele čez določeni čas ali pa mu odobri obročno odplačevanje kupnine. Izvoznikova naloga je, da poskrbi za financiranje proizvodnje in izvoza blaga. Pri nošenju tega bremena mu lahko priskoči na pomoč banka, ki najprej prouči uvoznikovo kreditno sposobnost in v primeru, da je ta dobra, lahko prevzame refinanciranje izvoznega posla. Pri blagovnem kreditu je treba skleniti dve pogodbi: kupno pogodbo med prodajalcem in kupcem ter kreditno pogodbo med uvoznikom (ali njegovo banko) in izvoznikovo banko. S kreditno pogodbo se namreč točno določi namen kreditnih sredstev. Ta kredit je ugoden tako za uvoznika kot tudi za izvoznika. Uvoznik takoj po dobavi poravna dolg izvozniku, banki pa odplačuje dolžni znesek. Izvozniku pa v tem primeru ni treba vezati lastnih sredstev in si tako povečuje svojo likvidnost, zmanjšuje stroške financiranja, hkrati pa se izogne komercialnim in nekomercialnim tveganjem. Pri finančnem kreditu ne gre za namenski kredit, ampak je odobren na temelju posebne pogodbe med kreditodajalcem in kreditojemalcem in ni povezan s konkretno kupno transakcijo. Pogosto dopolnjuje blagovni kredit, in sicer takrat, kadar mora kupec del kupnine poravnati vnaprej (Zbašnik 2001, str. 188).. 2.5 Dokumentarni inkaso (documentary collection) Dokumentarni inkaso je dokumentarni instrument, pri čemer je smisel inkasnega posla izročitev blagovnih dokumentov kupcu proti plačilu ali proti obljubi, da bo plačilo izvršeno v določenem roku. Blagovni dokumenti (ki dajejo pravico do razpolaganja z blagom) ostajajo v posesti pooblaščene banke, vse dokler kupec ne izpolni vseh pogojev, ki jih je sprejel v kupni pogodbi (Zbašnik 2001, str. 190). V inkaso poslu sodelujeta najmanj dve oziroma tri banke. Prva je banka pošiljateljica, ki je od prodajalca dobila inkaso posel, druga je inkasna banka, ki jo je banka pošiljateljica vključila v inkaso posel, tretja pa je predložitvena banka, ki dokumente predloži kupcu oziroma dolžniku v plačilo oziroma v akcept. V redkih primerih lahko inkasna banka nastopi tudi kot predložitvena banka (Falatov 1999, str. 19). Dokumentarni inkaso zagotavlja izvozniku višjo stopnjo zavarovanja plačilnega tveganja, kot plačilo na odprt račun, vendar nižjo, kot jo zagotavlja akreditiv. Pri dokumentarnem inkasu banka ne jamči za plačilo, temveč le poskrbi za izvedbo plačila in prevzem dokumentov (Spirit Slovenija 2020). Tako za izvoznika kot tudi uvoznika predstavlja dokumentarni inkaso določena tveganja. Izvoznik v času odpreme blaga nima zagotovila, da bo njegova terjatev tudi poravnana. 8.

(21) Čeprav uvoznikovi banki predloži ustrezne dokumente, nima zagotovila, da bo plačilo tudi prejel, kot je to na primer pri akreditivu in bančni garanciji. Obstaja namreč tveganje, da ima uvoznik finančne težave in tako ne bi mogel plačati kupnine oziroma odkupiti dokumentov. S tem, ko ne bi prevzel blaga, bi tako to ostalo pri špediterju, dokumenti pa v banki. Izvoznik ima lahko tudi dodatne stroške skladiščenja, transporta ali zavarovanja za neprevzeto blago s strani uvoznika. Na drugi strani je uvoznik dolžan plačati dokumente oziroma plačati kupnino, ko ga inkasna ali predložitvena banka pozove k odkupu. Uvoznik je izpostavljen tveganju, saj blaga pred plačilom ne more količinsko in kakovostno pregledati in tako ne more pogojevati plačila kupnine oziroma dokumentov. V primeru, da uvoznik ne odkupi oziroma ne plača kupnine, nosi vse posledice dolžniške zamude, izvoznik pa lahko v tem primeru uporabi institut kritne prodaje. Uveljavlja lahko odškodninski zahtevek (sestavljen iz negativne razlike med pogodbeno in tržno ceno blaga ter ustreznih stroškov, ki so nastali zaradi uvoznikovega neprevzetja) (Falatov 1999, str. 20). Uporaba tega instrumenta je zato priporočljiva predvsem poslovnima partnerjema, ki sta že kdaj skupaj sodelovala in se poznata ter si zaupata (Štrancar 2011). Falatov (1999, str. 19) navaja, da se inkaso pojavlja v naslednjih dveh oblikah:  D/P, dokumenti proti plačilu (documents against payment), ki predvideva gotovinsko plačilo ob predložitvi ustreznih dokumentov, ki so dogovorjeni v pogodbi o sklenjenem poslu.  D/A, dokumenti proti meničnemu akceptu (documents against acceptance), ki predvideva izročitev dogovorjenih dokumentov na podlagi meničnega akcepta kupca. V tej obliki inkasa je menica vključena v posel kot kreditni instrument. Z bančnega vidika ločimo inkaso na nostro ali loro. Pri nostro inkasu je govora o deviznem prilivu, medtem ko je pri loro inkasu govora o deviznem odlivu. V dokumentarnem inkasu sodelujejo štiri osebe: naročnik inkasa (izvoznik), izvoznikova banka, uvoznik in inkasna banka (banka v uvoznikovi državi) (Zbašnik 2001, str. 190).. 2.6 Menica (bill of exchange) Menica je strogo formalen vrednostni papir in je klasičen instrument zavarovanja plačila, ki se uporablja pri kreditnih transakcijah s tujino (Falatov 1999, str. 41). V meničnem poslu so prisotni:  izdajatelj menice (trasant),  menični dolžnik (trasat),  menični upnik (remitent).. 9.

(22) V praksi menica opravlja tri funkcije: kot instrument zavarovanja plačila, kot kreditni instrument in kot plačilni instrument (Belovski idr. 2016). Za nastanek menične obveznosti je pogoj, da mora biti menica v pisni obliki. Gre za listino, s katero se trasant zaveže, da bo remitentu plačal določeno vsoto denarja v dogovorjenem času in na določenem kraju sam oziroma po njegovem nalogu tretja oseba (trasat). Če imetnik menice menico proda banki pred njeno zapadlostjo, banka menico eskontira in si od meničnega zneska odbije stroške eskonta in provizijo ter zaračuna obresti od dneva eskonta do dneva zapadlosti menice (Šenk Ileršič 2013, str. 398). Bistveni elementi menice so:  označba, s katero je razvidno, da gre za menico (napisana z besedo v besedilu menične listine in v jeziku, v katerem je menica sestavljena),  nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja,  ime trasata,  navedba dospelosti,  kraj plačila,  ime remitenta,  navedba dneva in kraja izdaje menice,  podpis trasanta (ZM, 1946). Za boljšo predstavo, kaj menica sploh je in kako je videti, je priložena Slika 1. Slika 1: Menični blanket. Vir: Alea portal, 2020. Poznamo naslednje vrste menic:  trasirana menica,  trasirana lastna menica, 10.

(23)  trasirana menica po lastni odredbi,  lastna menica,  bianco menica (posebna vrsta nepopolne menice) (Falatov 1999, str. 43). Trasirana menica ali trata je med omenjenimi vrstami menic najpomembnejša. Izdajatelj menice (trasant) pozove meničnega dolžnika (trasata), da ob dospelosti plača meničnemu upniku (remitentu) menični znesek. Pri trasirani lastni menici trasant istočasno nastopa kot trasat, medtem ko se pri trasirani menici po lastni odredbi trasant istočasno pojavlja kot remitent. V praksi je torej razvidno, da so pri poslih slovenskega izvoza na kredit običajno menice po lastni odredbi, pri poslih slovenskega uvoza pa gre za lastne menice ali za lastne trasirane menice. Pri lastni menici trasat ni posebej označen, temveč je trasant hkrati tudi trasat. Gre torej za enostransko pisno izjavo trasanta, s katero se zavezuje, da bo ob dospelosti menice plačal menični znesek remitentu (Falatov 1999, str. 43). Bianco menica je nepopolna/prazna/bodoča menica, ki (še) nima vseh potrebnih elementov, ki se zahtevajo. Večinoma na bianco menici ni naveden menični znesek ali menična obveznost, saj se takšna menica v poslovni praksi v glavnem izdaja za zavarovanje bodočih terjatev, ko ti elementi strankam še niso znani (Jus 2010, str. 103). Izmed vseh menic, je bianco menica najbolj razširjena. Uporablja se jo predvsem:  pri dolgoročnih posojilih pri bankah, kjer se dolg neprestano spreminja,  kot popolno zagotovilo tretje osebe (supergarancija),  kot kritje v mednarodnih kreditnih razmerjih bank (Žiberna 1999, str. 177).. 2.7 Dokumentarni akreditiv (letter of credit, L/C) Akreditiv je instrument za zavarovanje plačil, ki ga na prodajalčevo zahtevo izstavi akreditivna banka (kupčeva banka). Pomeni pa, da bo akreditivnemu upravičencu izplačala akreditivni znesek ali akceptirala menico, če bo ta izpolnil akreditivne pogoje. Namen akreditiva je zmanjšanje plačilnega tveganja za prodajalca. Ker se plačilo opravi, šele ko je blago poslano oziroma, ko je bilo prejeto v predpisanem roku na predpisan način in s predpisano kakovostjo, se tveganju prav tako izogne tudi prejemnik blaga oziroma kupec (Spirit Slovenija 2020). Izraz akreditiv pomeni vsak dogovor, ne glede na to, kako je imenovan ali opisan. O dokumentarnem akreditivu govorimo takrat, kadar mora dobavitelj s predložitvijo dokumentov dokazovati, da je pravočasno in na dogovorjeni način odposlal blago kupcu (Zbašnik 2001, str. 203). Udeleženci v akreditivnem postopku so kupec, prodajalec, akreditivna banka in korespondenčna banka (banka v izvoznikovi državi). Gre za samostojno obveznost banke in takšno plačilno obliko, pri kateri posel financira prodajalec. Nalog za odprtje akreditiva da kupec s ponudbo banki za sklenitev akreditivne pogodbe (Šenk Ileršič 2013, str. 400). 11.

(24) Postopek odpiranja akreditiva: -. -. Najprej kupec izpolni nalog za odprtje akreditiva, ki je predpisan s strani Banke Slovenije. Zahtevani podatki, ki morajo biti izpolnjeni, so: ime uporabnika akreditiva, akreditivni znesek in veljavnost akreditiva ter opis blaga. Zelo pomembno je, da so podatki, ki so vneseni v nalogu, točni, saj so vsa dejanja z akreditivom povezana s stroški. Kupec in akreditivna banka potem skleneta dogovor glede načina plačila kritja za akreditiv – kriti oziroma nekriti s strani kupca. Po potrebi kupec naslovi na banko prošnjo o odobritvi akreditivnega limita. Banka na koncu preveri smiselnost zahtevka in preko svojih zvez (preko obvestilne banke) odpre akreditiv, ki ga prejme akreditivni upravičenec oziroma izvoznik (Slideserve 2020). Slika 2: Postopek odpiranja dokumentarnega akreditiva. Vir: Slideserve, 2020. Akreditiv je ločena pogodba od prodajne pogodbe. Banke se ne tiče blago, ki je predmet transakcije, ampak se ukvarja le z dokumenti, ki se uporabljajo za nemoten potek posla. Z izvoznikovega vidika je akreditiv varna oblika plačila, saj sprejme do njega plačilno obveznost vsaj ena banka. Tako je odpravljeno ali vsaj zmanjšano plačilno tveganje, ki mu je izpostavljen izvoznik, saj le-ta nima dovolj informacij o boniteti tujega partnerja ali o deviznem računu v uvoznikovi državi. Akreditiv omogoča izplačilo kupnine takoj po 12.

(25) odpremi blaga, kar je pomembno, če pošiljka potuje dlje časa do kupca (Zbašnik 2001, str. 204). V mednarodnem poslovanju je uporaba tega instrumenta priporočljiva, ko se izvoznik in uvoznik še ne poznata in vstopata prvič v poslovni odnos (Štrancar 2011). Uporaba in vloga dokumentarnega akreditiva v mednarodnem trgovanju je znižati stroške, ki jih uvoznik plača za plačilo blaga in jamči za popolnost pošiljke (Cindawati 2018). Banka kot soudeleženka pri izvedbi akreditivnega postopka ni dolžna preverjati verodostojnosti dokumentov ali podpisov na njih. Prav tako ne prevzema nobene odgovornosti za obliko, zadostnost, točnost, pristnost, ponarejanje ali pravni učinek kateregakoli dokumenta ali za splošne ali posebne pogoje, določene v dokumentu. Prav tako ne prevzema nobene odgovornosti za opis, količino, težo, kakovost, stanje, pakiranje, dostavo, vrednost ali obstoj blaga, storitev ali drugo izvedbo, ki jo predstavlja katerikoli dokument, ali za dobro vero ali dejanja ali opustitve, plačilno sposobnost, uspešnost ali stanje pošiljatelja, prevoznika, špediterja, prejemnika ali zavarovatelja blaga ali katerekoli druge osebe (Chehasim & Mahdzan 2014). Z bančnega vidika delimo akreditive na nostro in loro akreditive. Loro akreditive odpirajo tuji kupci v korist naših izvoznikov, medtem ko nostro akreditive odpirajo naši nalogodajalci v korist tujih dobaviteljev. S praktičnega vidika to niti ni tako bistveno, pomembna je predvsem trdnost bančne plačilne obljube. V vsakem akreditivu mora biti zapisano, ali je plačljiv na vpogled, z odloženim rokom plačila, z negociranjem (odkupom) ali z akceptiranjem. V primeru, da ni določeno, da je vplačljiv samo pri akreditivni banki, morajo vsi akreditivi nominirati banko, ki bo tako pooblaščena za plačilo, bo prevzemala obvezo za odloženo plačilo, akceptirala menico ali negocirala (Zbašnik 2001, str. 212). 2.7.1 Preklicni in nepreklicni akreditiv (revocable and irrevocable letter of credit) Vsak akreditiv mora imeti jasno navedbo o preklicnosti ali nepreklicnosti. Akreditiv je nepreklicen, če na njem ni te navedbe. Nepreklicni akreditiv predstavlja nepreklicno obveznost akreditivne banke, da bo predložene dokumente honorirala s plačilom ali z akceptom. Medtem ko pri preklicnem akreditivu banka ne nastopa kot plačilni zavezanec, temveč je samo pooblaščena za prenos blagovnih listin ter za obveščanje o akreditivnih pogojih. S preklicnostjo je mišljeno, da lahko banka po nalogodajalčevem naročilu kadarkoli spremeni akreditivne pogoje ali akreditiv celo razveljavi, ne da bi pri tem povprašala prodajalca za mnenje. Če je prodajalec že predložil blagovne listine v izplačilo in/ali prejel akreditivni znesek, tega več ne more storiti. V takšnem primeru je banka dolžna izpolniti plačilno obveznost. Preklicni akreditivi po navadi nimajo določenega roka veljavnosti, pač pa avtomatično prenehajo veljati šest mesecev po otvoritvi. Ker prodajalcu ne nudijo zavarovanja pred plačilnim tveganjem, so zato zelo redki (Zbašnik 2001, str. 213).. 13.

(26) 2.7.2 Potrjeni in nepotrjeni akreditiv (confirmed and unconfirmed letter of credit) Pri potrjenem akreditivu akreditivna banka v mednarodnem poslovanju pogosto nastopa skupaj s korespondenčno banko v tujini, ki odigra vlogo potrdilne banke. To pomeni, da je potrdila akreditiv in če pride do insolventnosti akreditivne banke ali da se pojavijo težave s transferjem, mora korespondenčna banka ob predložitvi dokumentov izplačati akreditivni znesek ali akceptirati menico (Šenk Ileršič 2013, str. 402). Za razliko od potrjenega akreditiva je pri nepotrjenem plačilni zavezanec le akreditivna banka. Vloga korespondenčne banke je samo, da obvesti izvoznika, da mu je akreditivna banka odprla akreditiv (Zbašnik 2001, str. 213). 2.7.3 Pomožni akreditiv (stand-by letter of credit) Pomožni akreditiv oziroma pravimo mu tudi akreditiv v pripravljenosti, čakajoči ter garancijski akreditiv, izvorno ni plačilni instrument, kot je to dokumentarni akreditiv (Jus 2010, str. 118). Ne nanaša se neposredno na dobavo blaga in na predložitev blagovnih dokumentov. Akreditivna banka bo v tem primeru morala plačati akreditivni znesek le, če bo upravičenec predložil izjavo (ki je zapisana v akreditivnih pogojih), da glavni dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti. Uporablja se ga pri dobavah na odprt račun, pri dobavnih garancijah, pri garancijah za resnost ponudbe, pri predplačilnih garancijah ter drugih finančnih obveznostih (Zbašnik 2001, str. 218). Nastali so zaradi potreb mednarodne poslovne prakse kot substitut določenim bančnim garancijam in njihovim funkcijam, ki jih le-te opravljajo (nastali so v ZDA sredi 20. stoletja). Prvotno je pomožni akreditiv instrument zavarovanja plačil oziroma tudi kot instrument zavarovanja drugih (nedenarnih) obveznosti dolžnikov iz osnovnih pogodb. Ker se po navadi ne uporablja kot instrument zavarovanja dolžnikovih obveznosti kot drugi akreditivi, temveč deluje kot sredstvo za zaščito pred riziki njihovih neizpolnitev oziroma nepravilnih izpolnitev, je zato bolj podoben bančnim garancijam. Prav tako se večinoma tudi ne aktivira za plačilo, kot je to pri navadnem dokumentarnem akreditivu, pač pa šele, če in ko ta ali druga obveznost glavnega dolžnika ni izpolnjena. Izvorni namen izdajatelja pomožnega akreditiva naj tudi ne bi bil, da plača akreditivni znesek, pač pa le, da z njegovo izdajo oziroma z obljubo plačila pod pogoji izdanega akreditiva koristniku jamči za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika (Jus 2010, str. 118). Ker so pomožni akreditivi fleksibilni, relativno preprosti in imajo veliko zaščitno vrednost za koristnike teh akreditivov, so se do danes uveljavili tudi na številnih drugih trgih zunaj ZDA. V nasprotju s tem pa je v slovenski poslovni in bančni praksi uporaba teh akreditivov izjemno redka (prisotni so le v mednarodnih poslih) (Jus 2010, str. 123). 2.7.4 Prenosni akreditiv (transferable letter of credit) Pri prenosnem akreditivu lahko prvi akreditivni upravičenec prenese del akreditivnega zneska ali celotni znesek na enega ali več drugih akreditivnih upravičencev. Je zelo 14.

(27) primerna oblika plačila, kadar izvoznik ne more uvozniku sam dobaviti celotne količine blaga. S tem namenom si izvoznik že v kupni pogodbi (akreditivna klavzula) zagotovi plačilo s prenosnim akreditivom, saj mu je na ta način dovoljeno, da po svoji presoji prenese del akreditivnega zneska na enega ali več akreditivnih upravičencev, ki mu tako pomagajo izpolniti pogodbeno obveznost. Akreditivna klavzula narekuje kupcu, da ima obveznost pravočasne otvoritve prenosnega akreditiva pri določeni banki. Prenosni akreditiv je možno prenašati znotraj države in tudi v tujino, vendar ga lahko prenaša le prvi upravičenec. Za izpolnjevanje obveznosti v skladu s pogodbenimi določili akreditivnemu nalogodajalcu je zadolžen samo prvi akreditivni upravičenec (saj je le-ta podpisal pogodbo) (Zbašnik 2001, str. 215). 2.7.5 Podakreditiv (back-to-back letter of credit) Podakreditiv se uporablja iz podobnih razlogov kot prenosni akreditiv. Dobavitelj lahko akreditiv, ki ga je odprl tuji kupec pri svoji banki, uporabi kot osnovo za odpiranje novega akreditiva pri isti akreditivni banki. Temu akreditivu rečemo nabavni akreditiv, ki pa ima lahko kup različnih pogojev (roki, cena …) od prvega prodajnega akreditiva. Kljub temu da nabavni akreditiv nastane na podlagi prodajnega akreditiva, pa instrumenta formalno nista povezana, temveč sta samostojna. Banke ne odpirajo rade teh vrst akreditivov, saj so izpostavljene tveganju, kadar nabavni akreditiv ni v celoti krit s prodajnim. Lahko se tudi zgodi, da bosta partnerja pri prodajnem akreditivu naknadno spremenila akreditivne pogoje ali pa prodajalec ne bo strokovno in pravočasno zamenjal dokumentov, ki jih bo dejanski dobavitelj blaga predložil akreditivni banki. Ko dobi banka, ki je odprla podakreditiv predložene ustrezne dokumente, mora ta izvršiti plačilo, ne glede na stanje prvega akreditiva (Zbašnik 2001, str. 219).. 2.8 Bančna garancija (bank guarantee) V sodobnih poslovnih razmerah, za katere je značilna prostorska oddaljenost od strank in nemogoče realne ocene kreditnega stanja poslovnega partnerja, pogosto pri poslovnih transakcijah obstaja potreba po uporabi bančnih garancij kot instrumentov varnostnih plačil. Bančna garancija je zaradi svoje hitre in učinkovite realizacije eden najpogosteje uporabljanih varnostnih instrumentov v mednarodnem poslovanju (Lukic 2014). Pri bančni garanciji jamči banka, da bo izplačala določen garancijski znesek, v primeru, da glavni dolžnik ni izpolnil v dogovorjenem času in na dogovorjen način svoje obveznosti. Predmet garancije je torej neizpolnitev pogodbe. Je vedno izražena v denarni obliki in izstavljena v pisni obliki (Zbašnik 2001, str. 235). Značilnosti bančnih garancij:  So brezpogojne, kar pomeni, da če kupec ne bi poravnal svoje obveznosti v dogovorjenem roku, bo banka opravila unovčenje garancijske vsote na prvi poziv upravičenca. 15.

(28)  So nepreklicne, kar pomeni, da se banka zavezuje z nepreklicno garancijo, da bo izplačala znesek, na katerega se glasi garancija brez ugovorov in na prvi poziv.  So vedno denarna obveznost (Hrastelj 1990, povzeto po Šenk Ileršič 2013, str. 404). Bančna garancija se lahko izstavi samo za enkraten posel v točno določenem znesku in za določen čas ali pa je izstavljena za daljše časovno obdobje (na primer z veljavnostjo do 31. 12. 2020). Garancija preneha veljati, kadar dobavitelj vrne banki (garantu) original garancije, bodisi se to zgodi pred potekom njene veljavnosti ali pa na datum veljavnosti (Šenk Ileršič 2013, str. 404). Vsaka garancija mora vsebovati naslednje elemente:        . nalogodajalca za izdajo garancije, upravičenca, garanta, navedbo osnovnega posla, po katerem se zahteva izdaja garancije, maksimalni znesek in valuto, v kateri je plačljiva garancija, rok veljavnosti, pogoje, pod katerimi se zahteva plačilo, morebitno določilo o redukciji garantnega zneska.. Posamezne banke vključujejo v garancije še dodatne elemente, kot so: prenos garancije, cesija terjatve po garanciji, dopustnost pobotanja … (Falatov 1996, str. 17). Podjetja večinoma uporabljajo bančne garancije pri posameznih mednarodnih gospodarskih poslih, kjer gre za zahtevnejše posle večjih vrednosti in daljše ročnosti, ki velikokrat zahtevajo zunanje financiranje teh poslov. Prav tako se podjetja za uporabo bančne garancije po navadi odločijo, kadar poslovnega partnerja ne poznajo in z njim poslujejo prvič, kadar so prisotna razna tveganja za izpolnitev pogodbenih obveznosti, tveganja za plačilo pogodbenih zneskov, če želijo zavarovati plačila večkratnih dobav na podlagi letnih pogodb oziroma, če so garancije obvezne pri javnih razpisih (Jus 2010, str. 196). Razlika med akreditivom in bančno garancijo: Pri obeh gre za plačilno obljubo, vendar pri akreditivu akreditivna banka sprejme plačilno obveznost kot lastno obveznost, medtem ko pri garanciji sprejme obveznost plačila garancijskega zneska, če glavni dolžnik ne bi mogel ali ne bi hotel izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Akreditivni upravičenec bo pri akreditivnem plačilu takoj zahteval plačilo akreditivnega zneska pri banki, medtem ko bo pri garanciji zahteval bančno plačilo šele potem, ko glavni dolžnik ni naredil, kar bi moral (Zbašnik 2001, str. 235). Bančne garancije lahko razvrščamo po različnih kriterijih. Lahko jih delimo glede na izdajatelja, na udeležence v garancijskem poslu, na trdnost garantove obveznosti, na 16.

(29) ročnost, na kraj izdaje in podobno. S finančnega vidika je najpomembnejša delitev glede na ekonomski namen, kjer se garancije delijo na plačilne in storitvene garancije (Jus 2010, str. 325). 2.8.1 Plačilne garancije (payment guarantees) Plačilne garancije se uporabljajo kot varščine za finančne oziroma denarne obveznosti iz temeljnih razmerij. Kupec, ki je pri plačilni garanciji v vlogi naročnika, zaprosi banko za izdajo garancije, ta pa predstavlja jamstvo za prodajalca, da bo kupec v dogovorjenem času poravnal svoje plačilne obveznosti iz pogodbe. Banka tako jamči za svojega komitenta (kupca), da če ta ne bo izpolnil svojih obveznosti ali jih ne bo storil pravočasno, bo izplačala prodajalcu denarno obveznost. S tem, ko banka izda plačilno garancijo, prevzema abstraktno, od osnovnega posla neakcesorno in nepreklicno zavezo, da bo upravičencu iz garancije poravnala določeno denarno vsoto (garancijski znesek), če bodo izpolnjeni pogoji, ki so navedeni v bančni garanciji. Je izrednega pomena, saj je skoraj vedno formulirana s klavzulo plačljivosti »na prvi poziv« (Falatov 1996, str. 25). Katere vrste garancij spadajo v plačilne garancije, prikazuje slika 3. Slika 3: Plačilne garancije. Vir podatkov: Svet kapitala, 2017. 2.8.1.1 Carinska garancija (customs guarantee) Carinske garancije so se pojavile in uveljavile v uvoznem postopku, ko se blago uvozi le začasno in ga v določenem roku vrnemo ponovno v tujino. Uporabljajo se predvsem pri začasnem uvozu strojev in opreme, ki se jo najame iz tujine za določen čas. Tudi kadar 17.

(30) podjetja izvajajo investicijska dela v tujini, pride v poštev carinska garancija. Podjetja, ki opravljajo takšna dela, morajo začasno uvoziti opremo in namesto plačila carinskih dajatev lahko predložijo to bančno garancijo. Banka tako jamči, če blago ne bi bilo v določenem roku ponovno izvoženo, da bo plačala garancijski znesek (ki ustreza obračunanim, a ne plačanim carinskim davščinam) (Zbašnik 2001, str. 240). Carinska garancija je namenjena izvoznikom in uvoznikom blaga iz/v tretje države iz/v Evropsko unijo, zavezanim k plačilu carinskega dolga (NLB 2018). 2.8.1.2 Trošarinska garancija (excise guarantee) Trošarinska garancija je instrument za zavarovanje plačila trošarine (in pripadajočih obresti, ki pri tem nastanejo) za trošarinske izdelke. S to garancijo se garant zavezuje, da bo na prvi poziv in brez ugovora plačal trošarinsko obveznost, ki dospe v plačilo med veljavnostjo te garancije. Za vsak po tej garanciji plačan znesek, ki je naveden na garanciji, se trošarinska garancija znižuje. Izdana je v treh enakih izvodih, pri čemer enega prejme naročnik, enega garant in enega upravičenec (Uradni list RS 2006). Trošarinska garancija je namenjena lastnikom, proizvajalcem ali najemnikom, ki so zavezani za plačilo davka iz naslova trošarin (na primer proizvodnja, trgovina, skladiščenje izdelkov, ki vsebujejo alkohol …), v skladu z davčno zakonodajo, in sicer podjetnikom ali podjetjem, ki so:      . oproščeni uporabniki trošarinskih izdelkov, pooblaščeni prejemniki trošarinskih izdelkov, imetniki trošarinskih skladišč, pooblaščeni uvozniki trošarinskih izdelkov, imetniki dovoljenja za davka prosto prodajalno, dobavitelji zemeljskega plina ali električne energije (NLB 2018).. 2.8.1.3 Tranzitna garancija (transit guarantee) Tranzitna garancija je instrument, ki zavaruje obveznosti iz naslova plačila carine in drugih dajatev, ki se uporabljajo za blago, ki je dano v skupni tranzitni postopek, v korist držav članic Evropske unije (UniCredit Bank 2015). 2.8.2 Storitvene garancije (service guarantees/ bonds) Storitvena garancija se uporablja za zavarovanje pred rizikom neizpolnitve ali slabe izpolnitve pogodbenih obveznosti s strani prodajalca. Tako kot pri plačilni garanciji tudi tukaj jamči banka kupcu, da bo naročnik bančne garancije dobavil dogovorjeno blago ali opravil dogovorjeno storitev (Šenk Ileršič 2013, str. 404). 2.8.2.1 Garancija za resnost ponudbe (tender guarantee, bid bond) Garancijam za resnost ponudbe lahko rečemo tudi ponudbene, tenderske ali submisijske garancije. Izdajajo se pri javnih ali zasebnih razpisih (Jus 2010, str. 336). 18.

(31) Kadar se investitorji odločajo o izvedbi investicijskih del, najprej pregledajo ponudbe različnih potencialnih izvajalcev, ki so jih dobili na javnih razpisih, zatem ko so objavili tender. Vsi zainteresirani konkurenti morajo položiti določeno varščino, ki znaša približno 5 % ponudbene cene. Če bi ponudnik, katerega ponudba je bila izbrana, kasneje želel odstopiti, bi ta varščina pripadla razpisnemu organu (investitorju). Ker so gotovinske varščine najdražja finančna oblika, so dobro nadomestilo tega garancije za resnost ponudbe. Z njimi namreč banka, ki je garant, jamči, da bo izplačala garancijski znesek, če ponudnik, katerega ponudba je bila izbrana, ne bi hotel skleniti pogodbe po ponujenih pogojih (Zbašnik 2001, str. 237). Višina garancijskega zneska znaša 5 do 15 % pogodbene vrednosti posla. Rok veljavnosti teh garancij je 3 do 6 mesecev, velikokrat pa so konkretni roki določeni z roki veljavnosti ponudbe, ki se jim doda še nekaj dni (Jus 2010, str. 338). 2.8.2.2 Garancija za dobro izvedbo del (performance guarantee, bond) Garancijam za dobro izvedbo del lahko rečemo tudi izpolnitvene garancije ali performance garancije. Te krijejo oziroma ščitijo investitorja pred riziki neizpolnitve obveznosti dobavitelja oziroma izvajalca del ali storitev. Prav tako ščitijo pred riziki dolžnikovega neupravičenega odstopa od pogodbe in trajne nesolventnosti (Jus 2010, str. 339). Garancija se izda na zahtevo kupca, priskrbeti pa jo mora dobavitelj. Z njo garancijska banka jamči, če glavni dolžnik ne bo izpolnil pravočasno in na dogovorjeni način pogodbene dobave, da bo izplačala določen garancijski znesek. Garancija za dobro izvedbo del je nadaljevanje ponudbene garancije, namreč ko je sklenjena pogodba z najugodnejšim ponudnikom, preneha veljati ponudbena garancija, predložiti pa je treba garancijo za dobro izvedbo del. Navedena garancija se največkrat pojavlja pri pogodbah o dobavi opreme na kredit in pri gradbenih delih (Zbašnik 2001, str. 237). Višina garancijskega zneska znaša 5 do 20 % pogodbene vrednosti. Veljavnost garancije za dobro izvedbo del lahko traja do dobave oziroma prevzema in dokaza o delovanju opreme v skladu s pogodbo (približno 2 leti) oziroma 6 mesecev po dobavi (Jus 2010, str. 343). 2.8.2.3 Garancija za vračilo avansa (advance payment (repayment), advance guarantee/bond) Garancija za vračilo avansa oziroma rečemo ji tudi avansna garancija. Pri dolgoročnejših poslih (na primer poslih dobav opreme in izvajanja investicijskih del) se za dokaz resnosti namenov kupca in za pripravo teh poslov (ki vključujejo stroške za nabavo potrebnega materiala, opremo, prevoz …) v začetnih fazah projekta dogovori tudi za določen del te kupnine, ki jo kupec oziroma investitor plača dobavitelju oziroma izvajalcu investicijskih del vnaprej kot predujem oziroma avans. Ko je avans vplačan, stopi v veljavo osnovna pogodba. Z avansno garancijo, ki jo izda banka ali druga finančna institucija po nalogu dolžnika iz osnovne pogodbe, se tako omogoča delno varno financiranje posla z avansi, 19.

(32) saj se z njo lahko kupcu/investitorju jamči, da bo plačan avans uporabljen za te namene, kot je bil vplačan, prav tako pa se mu tudi jamči, za vračilo avansnega zneska, če prodajalec/izvajalec investicijskih del ne bi (pravilno) izpolnil vseh svojih obveznosti v celoti (Jus 2010, str. 346). Višina garancijskega zneska je pri teh garancijah običajno določen v višini plačanega avansa, ki znaša 10 do 20 oziroma 30 % pogodbene vrednosti (pri srednjeročnih kreditnih poslih določen je v višini 15 % pogodbene vrednosti). Veljavnost avansne garancije se po navadi razteza določen čas (6 do 12 mesecev) po izteku pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti prodajalca oziroma izvajalca investicijskih del iz osnovne pogodbe (Jus 2010, str. 347). 2.8.2.4 Garancija za odpravo napak v garancijskem roku (maintenance/ warranty/ defectsliability guarantee) Garancija za odpravo napak v garancijski dobi krije kupcu tveganje in mu hkrati nudi možnost hitrega plačila odškodnine v primerih, ko kupec pravočasno in na pravilen način reklamira napake na dobavljenem blagu, pozove prodajalca, da naj te napake odpravi, vendar tega ne stori. Garancijski znesek znaša 5 do 10 % pogodbene vrednosti (Falatov 1996, str. 24). Izdaja se po nalogu dolžnika iz osnovne pogodbe. Lahko služi tudi kot instrument financiranja, saj se z njihovo izdajo včasih lahko prepriča koristnika, da prej spusti zneske zadnjih obrokov plačil, ki bi jih drugače zadržal za odpravo morebitnih napak. Večina teh garancij je samostojnih in so izdane na zahtevo koristnika. Rok veljavnosti te garancije začne veljati po dobavi oziroma dokončanju ali prevzemu in traja določen čas (na primer en mesec) po izteku dogovorjene garancijske dobe iz osnovne pogodbe (Jus 2010, str. 346). 2.8.2.5 Garancija za vračilo zadržanih zneskov (retention (monies) guarantee/ bonds) Dobavitelju/prodajalcu (nalogodajalcu za izdajo garancije) izdaja takšnih garancij omogoča, da lahko predčasno razpolaga s celotnim zneskom kupnine, kar lahko vpliva pri izboljšanju njegovega denarnega toka, saj se dogovorjeni pogodbeni zneski sprostijo proti predložitvi te garancije. Te garancije torej kupcu/investitorju (koristniku garancije) nadomestijo pogodbeno dogovorjeno varščino, saj ta garancija prevzame vlogo garancije za odpravo napak. Ko se namreč izda ta garancija, se sprosti do izteka garancijskega roka dogovorjen zadržan del kupnine, ki bi drugače služil kot nadomestilo za primere neizpolnjenih obveznosti in morebitnih napak pri izvršitvi obveznosti prodajalca (Jus 2010, str. 351). Značilna je za področje investicijskih del. Naročnik je upravičen zadržati plačilo 5 do 10 % vrednosti opravljenih del do izteka garancijskega roka. Po svoji vsebini ta garancija nadomešča garancijo za odpravo napak (Falatov 1996, str. 25). Garancije za vračilo zadržanih zneskov stopijo v veljavo z dnem plačila zadržanih zneskov in po navadi trajajo določen čas (na primer 6 mesecev) po tem datumu ali na primer 70 20.

(33) dni po pričakovanem poteku roka za reklamacijo napak. Lahko se tudi podaljšujejo (Jus 2010, str. 351). 2.8.3 Kontragarancija (counter guarantee) Zraven običajnih garancij obstaja tudi kontragarancija, ki ji rečemo tudi nasprotna garancija, indirektna ali posredna garancija. Zanjo je značilno, da sta vključeni dve banki (Falatov 1996, str. 29). Izda se v korist druge banke, če končni upravičenec ne zaupa v kredibilnost banke naročnika garancije oziroma, če predpisi zahtevajo izdajo garancije s strani lokalne banke. Tuja banka po nalogu naročnika izda garancijo v korist upravičene banke, ta pa potem izda garancijo v njegovo korist. Ta garancija predstavlja prednost za upravičenca, saj njegova banka prevzame tveganje tuje banke (Gorenjska Banka 2019). Da lahko sploh nastane kontragarancija, se morata prva in druga banka najprej predhodno dogovoriti glede potrebnega kritja za izdajo te garancije. Ker ima druga banka vlogo korespondenta prvi banki, navadno obstajajo bilateralni sporazumi o načinu zagotovitve kritja (izdaja take garancije za obremenitev kreditne linije ali kontokorentnega računa, ki ga ima prva banka pri drugi banki) (Falatov 1996, str. 29). Kontragarancije se uporabljajo predvsem v gradbenih poslih, kjer ima glavni izvajalec partnerja ali podizvajalce pri izvedbi posla. Banka partnerja/podizvajalca se s to izdano garancijo zaveže, da bo plačala banki, ki je izdala glavno garancijo za izvajalca, če bo upravičenec unovčil znesek iz glavne garancije (Djinović & Globočnik 2009, str. 106).. 2.9 Faktoring (factoring) Faktoring je sodobna oblika financiranja oziroma način preskrbe denarja z odstopom kratkoročne terjatve (terjatve z rokom zapadlosti 30 do 150 dni), pri čemer ima za osnovo v dobavi blago ali storitev. Ima različne funkcije, in sicer: odkup terjatev, svoje komitente zavaruje pred izgubo oziroma neplačilom terjatev, terjatve lahko predčasno financira, v mednarodni trgovini pa zmanjšuje tudi valutna tveganja. Primeren je za majhna, srednja ter hitro rastoča podjetja, ki lahko na ta način pridejo hitreje do likvidnih sredstev in se lahko tako bolj posvetijo osnovnim dejavnostim podjetja (Šenk Ileršič 2013, str. 406). Povečana likvidnost omogoča izvozniku doseganje boljših kupnih pogojev pri njegovih dobaviteljih. Prav tako izvoznik prihrani čas, ki bi ga sicer izgubil za računovodsko spremljanje transakcij. Prav zaradi tega in za vnovčenje inkasnih dokumentov mnogi izvozniki uporabljajo faktorske storitve, le redke zanima faktorsko financiranje izvoznega posla (Zbašnik 2001, str. 225). Glede na stopnjo tveganja neplačila terjatev in kdo nosi to tveganje poznamo dve vrsti faktoringa, in sicer regresni in neregresni faktoring. Pri regresnem faktoringu gre za financiranje na podlagi odstopljenih terjatev, vendar brez prevzema rizika morebitnih neplačil (regresna pravica). Faktor (banka) izvozniku plača vnaprej določeno višino odstopljenih terjatev, vendar v primeru, da tuji kupec ne plača računov, nosi posledice 21.

(34) neplačila izvoznik sam. Pri neregresnem faktoringu riziko neplačila terjatev s strani tujega kupca prevzame faktor. Izvozniku bo po zapadlosti (90 ali 120 dni) plačal faktor celoten znesek, zmanjšan za dogovorjeno provizijo (Šenk Ileršič 2013, str. 406). Glede na število vključenih faktorjev ločimo domači in mednarodni faktoring. Glavna razlika je ta, da je pri domačem faktoringu vključen le en faktor, medtem ko sta pri mednarodnem faktoringu lahko vključena tudi dva faktorja (uvozni in izvozni faktor). Pri izvoznem faktoringu sta predvsem dve funkciji, to sta zavarovanje plačil in financiranje terjatev. Osnovna funkcija uvoznega faktorja pa je prevzemanje tveganja neplačila s strani uvoznika. Prav tako prevzema funkcijo vodenja knjigovodstva terjatev in izterjavo ter izvoznemu faktorju posreduje informacije o boniteti uvoznika in o deželnem tveganju v uvoznikovi državi. Posebnost je tudi ta, da mednarodni faktoring ni prisoten po vsem svetu (ne uporabljajo ga v državah v razvoju) (Jus 2004, str. 114). Faktor pred odkupom terjatev najprej preveri boniteto izvoznikovega kupca v tujini in na podlagi bonitetnih poročil omeji odkup terjatev. Prav tako preveri, v katere države je izvoz namenjen, saj terjatev do uvoznikov iz posameznih držav faktorji ne sprejmejo. Faktorska hiša prevzete terjatve skuša izterjati na svoj račun in na lastno tveganje. Stranki zagotavlja plačilo do višine odobrenega limita (običajno 100 %). Za izvoznika je faktoring odlična izbira, saj mu ta omogoča pretvarjanje terjatev, ki jih ima do svojih poslovnih partnerjev v tujini v gotovinsko plačilo. S tem izvoznik ohranja svojo tekočo likvidnost (Zbašnik 2001, str. 225).. 2.10 Forfeting (forfeiting) Izraz forfeting izhaja iz francoske besede »a forfait« in pomeni, da se proizvodi kupujejo v celoti po vnaprej določeni ceni (Repanšek 1992, str. 55). Forfetiranje je metoda financiranja izvoznih poslov, pri čemer podjetje – izvoznik (forfetist) s popustom proda svoje terjatve do kupca specializirani finančni instituciji (forfeter). Forfeter se tako odpove vsakemu regresu proti prodajalcu terjatve. Gre za srednjeročne ali dolgoročne terjatve z rokom zapadlosti več kot 120 dni, ki se nanašajo na dobavo blaga (običajno investicijske opreme). Gre torej za obliko zavarovanja plačil, kjer forfeter prevzame riziko neplačila, če forfetist ne bi izpolnil svoje plačilne obveznosti (Šenk Ileršič 2013, str. 408). V praksi gre za terjatve z rokom zapadlosti 3 do 5 let, možno je tudi do 10 let. Takšna daljša obdobja poravnave pomenijo, da se pri odkupu uporabljajo trdne valute, kot so ameriški dolar, evro, švicarski frank, jen ter britanski funt. Predmet nakupa terjatev so lahko le terjatve, povezane s trgovanjem s podjetji (tako imenovane terjatve do kupcev, dolgovi, dolžniško breme, obveznosti, menice, zadolžnice), torej tiste, ki so povezane z dvema subjektoma, ki vodita poslovno dejavnost (Kocwin 2016). Terjatev, ki je predmet posla, mora biti zavarovana bodisi z menico bodisi z bančno garancijo, saj so predmet forfetiranja po navadi menične terjatve, ki so zavarovane z bančno garancijo prodajalčeve banke. Pri forfetiranju se za zavarovanje terjatev lahko 22.

No results found