Regulatorni pogled na pojav
fiksno-mobilne konvergence
Miha Krišelj, Tanja Muha, APEK, Ljubljana
Povzetek — Na telekomunikacijskem trgu je vedno opaznejši trend konvergence, ki pomembno vpliva na obnašanje
akterjev na trgu in s tem spreminja tržne razmere in konkurenčne pogoje. Nacionalni regulatorni organi se morajo temu
novemu okolju prilagoditi, da bi bile posledice konvergence za uporabnike vidne v obliki kar največjih ugodnosti. Glavno
vprašanje, ki se postavlja v povezavi s tem je, ali so obstoječa regulatorna sredstva prava za spopadanje z izzivi konvergence,
s katerimi se soočajo regulatorji.
Ključne besede — APEK, regulacija, konvergenca, paketne ponudbe, mobilna televizija
Abstract — An ever increasing trend of convergence can
be noted on the Slovene telecommunications market, significantly affecting the behaviour of market players and changing both market and competitive conditions. National regulatory authorities must adapt to this new environment in order to ensure that end users feel the consequences of convergence in the form of the biggest benefits possible. The main question here is whether the existing regulatory means are sufficient to deal with the challenges of convergence that regulator face.
Keywords — APEK, regulation, convergence, package
offers, mobile TV
I. UVOD
Na trgu elektronskih komunikacij je mogoče opaziti
nadaljevanje trenda zlivanja storitev na istem dostopu oziroma terminalski opremi (konvergenca). S
konvergenco v splošnem označujemo združevanje
oziroma približevanje obstoječih omrežij za prenos
govora, omrežij za prenos podatkov in radiodifuznega omrežja. Konvergenco spremlja tudi integracija oziroma zlivanje storitev, oboje pa predstavlja eno od
najpomembnejših tendenc globalnega razvoja
elektronskih komunikacij. Pod njegovim vplivom so se
na trgu pričele pojavljati novi produkti in storitve,
obstoječe pa so se nadgrajevale in postajale dostopne
najširšemu krogu končnih uporabnikov. Ti se vedno
bolj zavedajo prednosti, ki jih konvergenca skupaj z uvajanjem novih tehnologij prinaša, kar ustvarja dodatno povpraševanje na trgu. Prav tako pa so se na konvergenco ustrezno odzvali tudi operaterji, saj vlagajo znatne napore v razvoj novih tehnologij, kar je
po eni strani posledica povečanega povpraševanja, po
drugi strani pa posledica želje po utrditvi tehnološkega in ekonomskega položaja na trgu.
Nacionalni regulatorni organi se morajo temu novemu okolju prilagoditi, da bi bile tako posledice
konvergence za uporabnike vidne v obliki kar največjih
ugodnosti. Konvergenca briše meje med
telekomunikacijskimi trgi, kar lahko sčasoma pripelje
do nuje po spremembi regulatornih paradigem. Glavno vprašanje, ki se postavlja v povezavi z nastajanjem
fenomena konvergence je, ali so obstoječa regulatorna
sredstva prava za spopadanje z izzivi konvergence s katerimi se soočajo regulatorji. Prvi korak pri iskanju
odgovora na to vprašanje mora biti temeljita preučitev
konvergence po sedanjem vzorcu, da bi lahko
ugotovili, ali ta regulatorjem dopušča iskanje in
izvajanje primernih rešitev.
Tehnološka konvergenca pa ne vpliva le na
regulacijo trgov temveč tudi na regulacijo vsebin. Tik
pred sprejemom je novi tehnološko nevtralni regulatorni okvir za elektronske komunikacije, na
področju medijev pa že sprejeta nova direktiva o avdio
vizualnih medijskih storitvah (AVMS). Torej lahko ob pojavu tehnološke konvergence govorimo o vplivu na
naslednja regulatorni področji:
• Regulacija trga elektronskih komunikacij
• Regulacija vsebin
II. REGULACIJA TRGA ELEKTRONSKIH KOMUNIKACIJ
A. Stanje na trgu danes
Konvergenca operaterjem na trgu nudi možnosti
nudenja večih storitev preko istih infrastruktur. To
vodi k potencialnemu povečanju števila operaterjev, ki
nudijo storitve bodisi posamično bodisi združene v
pakete. Konvergenčne oziroma paketne ponudbe
vključujejo vsaj dve različni vrsti storitev: fiksno
telefonijo, mobilno telefonijo, prenos podatkov in
televizijo. Poznamo več oblik paketnih ponudb, in
sicer:
• ponudbo dvojček (»Double Play«), ki vključuje
• ponudbo trojček (»Triple Play«), ki vključuje tri vrste od navedenih storitev;
• ponudbo četverček (»Quadruple Play«), ki
vključuje vse štiri navedene storitve.
Pri tem lahko le pri slednji obliki ponudbe govorimo o fiksno-mobilni konvergenci.
Operaterji lahko omenjene ponudbe storitev
ponujajo zvezano ali nezvezano. Obstaja več oblik
vezave storitev A in B:
• čista vezava (»Pure Bundling«), pri kateri je ena
cena za skupen nakup storitve A in B, katerih ni
mogoče naročiti posamezno;
• mešana vezava (»Mix Bundling«), pri kateri je
možno storitve A in B naročiti posamezno, vendar
cena za končnega uporabnika nižja v primeru, da
naroči obe storitve skupaj;
• vezana ponudba (»Tied Bundling«), pri kateri je
storitev A možno naročiti posamezno, medtem ko
lahko končni uporabnik storitev B naroči le v
primeru, da ima storitev A.
Glede na podatke je možno ugotoviti, da število
naročnikov na pakete storitev naglo narašča, medtem
ko se število priključkov samostojnega
širokopasovnega dostopa zmanjšuje. Najbolj opazna je rast števila priključkov na paket trojček, saj se je
število le teh v zadnjem letu povečalo za 112,5 %.
Slika 1: Število priključkov na samostojen
širokopasovni dostop in pakete storitev v Sloveniji
Primerjava števila priključkov na paketa storitev
dvojček in trojček v Sloveniji v primerjavi z ostalimi
državami članicami EU kaže, da imata navedeni
storitvi kljub nagli rasti števila končnih uporabnikov,
ki se zanju odločajo, še vedno velik potencial za
nadaljnjo rast, saj Slovenija glede na spodaj prikazani
kazalnik med državami članicami spada v sredino.
Največji delež uporabnikov paketa storitev dvojček
beleži Nemčija, medtem ko o številu uporabnikov
paketa storitev trojček izstopa Luksemburg.
Raziskava, ki jo je opravila Evropska komisija, je pokazala, da 66 % evropskega prebivalstva ni
naročenih ne uporablja paketov storitev. APEK je v
letu 2008 opravila raziskavo trga in pri tem med drugim ugotovila, da je 34,6 % anketiranih že razmišljala o odpovedi fiksnega telefonskega
priključka zaradi razširjenosti mobilne telefonije.
Slika 2: Paketne ponudbe v % prebivalstva v članicah EU,
2008
Slovenija pa se kljub vsemu glede na število
operaterjev, ki ponujajo paketno storitev dvojček med
državami članicami, uvršča v sam vrh in je bila v letu
2008 na drugem mestu.
Slika 3: Število operaterjev, ki ponujajo paketne ponudbe, 2008
Storitev, ki je močno povezana s ponujanje paketov
storitev, je IP televizija. Število končnih uporabnikov,
ki se odločajo za to obliko televizije, hitro narašča.
Število priključkov na IP televizijo se je v zadnjem letu
povečalo za 100,9 odstotnih točk in tako v primerjavi s
priključki na kabelsko televizijo predstavlja 36 %
priključkov.
Slika 4: Razmerje med priključki IPTV in kabelske
televizije v Sloveniji 152.058 153.507 151.612 157.868 157.128 148.982 143.029 135.863 140.530 128.994 119.333 113.693 108.524 145.780 148.675 156.742 88.898 75.766 62.176 51.021 36.717 31.224 104.673 132.121 244 615 1.921 0 50.000 100.000 150.000 200.000 2007/1q 2007/2q 2007/3q 2007/4q 2008/1q 2008/2q 2008/3q 2008/4q Obdobje Š te vi lo
Samostojen širokopasovni dostop Dvojček Trojček Četverček
0 20 40 60 80 100 O d st o tk i 2007/1q 2007/2q 2007/3q 2007/4q 2008/1q 2008/2q 2008/3q 2008/4q Obdobje
Slovenija se po številu priključkov na IP televizijo
(IPTV) v primerjavi z ostalimi državami članicami za
Francijo uvršča na drugo mesto.
Slika 5: Število priključkov na IP televizijo v %
prebivalstva v članicah EU, julij 2008
B. Aktivnosti regulatorjev
Znotraj združenja neodvisnih regulatorjev (IRG) in združenja evropskih regulatorjev (ERG) se je oblikovala projektna skupina za konvergenco, katere
naloga je priprava načel in najboljše prakse pri
obravnavi fiksno-mobilne konvergence in škarij cen v primeru paketnih ponudb. Delo projektne skupine je predvsem usmerjeno v ugotovitev glavnih regulatornih izzivov, ki jih prinaša fiksno-mobilna konvergenca in vezava storitev, predvsem v smislu potencialnih problemov in iskanja možnih rešitev. Projektna
skupina se ukvarja s preučevanjem konvergence s
stališča regulacije in se poglablja tako v tehnične, kot
tudi v ekonomske vidike. V omenjeni projektni skupini
kot aktiven in enakovreden član sodeluje tudi APEK.
V mesecu marcu sta bili objavljeni dve poročili:
Poročilo o fiksno-mobilni konvergenci in Poročilo o
uporabi testa škarij cen v primeru paketnih ponudb.
Poročilo o fiksno mobilni konvergenci služi kot
prehodno vodilo glede različnih implikacij
konvergenčnih storitev, ki prehajajo iz fiksnega v
mobilno, ter preučuje predvsem komercialne in
regulatorne posledice konvergence. Glavne ugotovitve
poročila navedenega so:
• Fiksni operaterji so pri ponujanju fiksno-mobilnih
storitev v primerjavi z mobilnimi omrežnimi operaterji na slabšem (oteženi dogovori z MVNO glede značilnosti, stroškov in časa trženja).
• Med ugodnostmi, ki jih ob vstopu na trg FMK
uživajo mobilni in fiksni operaterji, obstajajo razlike (regulirane in neregulirane ponudbe,
vključitev QoS pri dostopu z bitnim tokom).
• Definicija trgov zaključevanja klicev bi se morala
razvijati glede na vrsto omrežja (fiksno ali
mobilno) in ne glede na oštevilčenje (številko
prejemnika).
Medtem ko so glavne ugotovitve Poročila o uporabi
testa škarij cen v primeru paketnih ponudb naslednje:
• med regulatorji obstaja veliko metodoloških
razlik pri ugotavljanju škarij cen;
• zaradi vedno močnejšega trenda konvergence se
povečuje verjetnost povezovanja storitev, zaradi
česar postaja upoštevanje in ugotavljanje škarij
cen čedalje pomembnejše;
• ocena škarij cen je pri paketnih ponudbah
kompleksna.
C. Upoštevanje trenda konvergence pri nalaganju
obveznosti na obstoječih upoštevnih trgih
V letu 2007 je APEK začel redno spremljati tudi
podatke o paketnih storitvah. Istočasno je APEK že v
letu 2007 operaterju s pomembno tržno močjo kot eden
prvih evropskih regulatorjev naložila obveznost, da mora operaterjem zagotoviti tako obliko dostopa z
bitnim tokom, da bo operaterjem omogočala ponujanje
IP telefonije, IP televizije in videa na zahtevo (VoD)
na maloprodajnem trgu na enak način, kot to omogoča
sam sebi, ter s tem omogočila vstopajočim operaterjem
ponujanje paketnih storitev njihovim končnim
uporabnikom in s tem nadaljnje konkuriranje na trgu. Poleg tega APEK regulira upoštevni trg »Dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in posredovanja klicev iz teh omrežij«, kar daje operaterjem možnost dostopa do omrežja na razumno zahtevo, in posredno izboljša pogoje tudi za ponujanje fiksno-mobilnih storitev na trgu.
III. REGULACIJA VSEBIN
Nova AVMS (Audio Visual Media Services) direktiva uvaja nov pojem linearnih in nelinearnih storitev, ki je zamenjal stari uveljavljeni pojem televizijskih programov, ki ga je uporabljala predhodna
direktiva o čezmejni televiziji. Že samo ime nove
direktive kaže na tehnološko nevtralnost pri obravnavi
vsebin, ki jih po novem razvršča med linearne in
nelinearne avdio vizualne (AV) medijske storitve. Linearne AV storitve so podobne televizijskim
programom, vendar po novem niso več omejene le na
televizijo kot medij, temveč je pomembno le to, da gre
za vsebine, za katere lahko ugotovimo uredniško odgovornost in na katere predvajanje uporabnik nima
vpliva. Nelinearne AV storitve omogočajo uporabniku
izbiro vsebin – primer takšne storitve je video na zahtevo. V splošnem lahko ugotovimo, da je regulacija novih medijev manj restriktivna, kot je bila v preteklosti, vendar je zaradi tehnološko nevtralnega
pristopa število medijev veliko večje, zato nova
direktiva močno vzpodbuja uvedbo koregulacije in
A. Mobilna televizija
V okviru fiksno mobilne konvergence je morda
najbolj značilna storitev t.i. mobilne televizije. Kaj
sploh predstavlja pojem »mobilna televizija« in v čem
je razlika med mobilno, prenosno (portable) in fiksno prizemeljsko digitalno televizijo? Pri pojmu mobilno je mišljeno spremljanje TV storitve med premikanjem s
hitrostjo od človeške hoje do hitrosti avtomobila ali
hitrega vlaka. Prenosna televizija pomeni, da jo je
mogoče spremljati s prenosnimi sprejemniki, ki se med
sprejemom ne premikajo. Fiksna televizija pa je storitev oddajanja digitalnih televizijskih programov namenjenih sprejemu s fiksno strešno televizijsko anteno.
Če se vrnemo v tehnološko odvisnost in si ogledamo
lastnosti standarda za digitalni prenos prizemeljske televizije DVB-T, lahko ugotovimo, da vsebuje veliko
različnih možnosti, med katerimi lahko izberemo
različne modulacije, vrsto kanalskega kodiranja in
zaščitni interval. Izbira različice standarda je odvisna od želene robustnosti omrežja, le-ta pa vpliva na kapaciteto omrežja, ki se giblje od 4,98 Mbit/s do 27,71 Mbit/s. Na ITU regionalni radijski konferenci kjer so se države regije 1 dogovarjale o razdelitvi
frekvenčnega spektra za DVB-T, so se planirala
omrežja treh vrst; mobilna, fiksna in prenosna.
Standard DVB-T torej omogoča mobilni sprejem TV
programov. Zanimivo pa je, da se je s pojavom pojma
»mobilna televizija« začela povezovati potreba po
novem standardu DVB-H, ki je na fizičnem nivoju
enak standardu DVB-T, ima pa boljšo zaščito
podatkov, ki se prenašajo rafalno predvsem zato, da sprejemnik porabi manj energije za dekodiranje takšnega signala. Zaradi zahteve po vgrajeni anteni mobilnih terminalov so pri DVB-H potrebne veliko višje poljske jakosti, kar povzroča težave v radijskem spektru in se kaže v motnjah, ki jih mobilni sistemi
povzročajo ostalim DVB-T omrežjem, ki so namenjena
za sprejem s strešno anteno. Ob razpravi o potrebnosti nove verzije standarda za potrebe mobilne televizije DVB-H je zanimiv primer nemškega uvajanja mobilne televizije, ko je na razpisu za operaterja omrežja zmagal Mobile 3.0, to je bil konzorcij, ki so ga ustanovili Burda, Holtzbrink in Naspers iz Južne
Afrike. Na veliko presenečenje je Mobile 3.0 konec
leta 2008 objavil, da bo vrnil licenco zaradi neuspeha na trgu. Neuspeh je bil pogojen z ponudbo dveh vrst
mobilnih telefonov z vgrajenimi klasičnimi DVB-T
sprejemniki, ki jih je ponujal nemški Vodafone. Le-ta je trdil, da je ponujanje storitve mobilne TV proti
plačilu zgrešen poslovni model. Toda Evropska
Komisija ocenjuje, da bo trg mobilne televizije vreden 7-9 MIO EUR med leti 2010-11 in lahko naraste na 20 bilijonov EUR do leta 2015.
Slika 6: LG HB620T in T600 DVB-T (GSmart)
B. Regulacija mobilne TV v Evropi
Evropska komisija je prvo močno politično
sporočilo objavila že leta 2007 v dokumentu za
naslovom »Strenghtening the Internal Market for Mobile TV«, v katerem je izpostavila nekatere
regulatorne izkušnje v posameznih članicah in se
zavezala k zagotavljanju pomoči pri vzpostavljanju
dobre regulatorne prakse. Pravna varnost je najpomembnejša pri uvajanju nove storitve, saj je od
operaterjev nemogoče pričakovati, da bodo vlagali
sredstva v izgradnjo omrežij, pri katerih bi kasneje
lahko naleteli na takšne ali drugačne ovire. Ob tem je
komisarka Redingova tudi javno povedala, da je standard za mobilno TV v Evropi DVB-H in se zavzela za harmonizacijo digitalne dividende, ki je nujna za razvoj omrežij.
V Evropi je regulacija mobilne TV zelo različna.
Evropska komisija se je zavezala k svetovanju o dobri praksi pri regulaciji mobilne TV in jih promovirala za
sprejem v vseh članicah skupnosti. V priporočilih je
Evropska komisija ugotovila, da mobilna TV ujeta v pasti dvostezne regulacije. In sicer, v regulaciji prenosa in regulaciji vsebin. Za prenos velja regulatorni okvir elektronskih komunikacij, za regulacijo vsebin pa je relevantna medijska zakonodaja. V nekaterih evropskih
državah imajo ločene regulatorje za medije,
elektronske komunikacije in za upravljanje z radijskim
spektrom, kar predstavlja še dodatno logistično težavo.
V nekaterih državah, med drugim tudi pri nas, imajo
t.i. konvergenčne regulatorje, kar do določene mere
poenostavlja regulacijo mobilne TV kljub temu, da je
zakonodajni okvir še vedno ločen. V Evropi so v
uporabi naslednji trije modeli.
B.III. Podaljšaje pravil za DTT na mobilno
platformo (Italija, Anglija)
Ta model je enostaven in omogoča hiter razvoj
mobilnih TV omrežij. Vendar je stališče EK, da utegne
začetne faze in se v prihodnosti pokazati kot neustrezna rešitev.
B.III. Wholesale Model (Finska)
Ta model je uporabila Finska, vendar se je izkazalo, da izdajatelji vsebin (YLE) nimajo dovolj vzpodbud za prisotnost v mobilnem omrežju. Obenem je potrebno zagotoviti tudi nediskriminatornost operaterja pri
različnih ponudnikih vsebin, kar se je celo na Finskem
izkazalo za problematično.
B.III. Integriran pristop
Tega uporabljajo v Avstriji. Preden izdajo dovoljenje za mobilno omrežje, je treba skleniti dogovor med vsemi udeleženci, predvsem z ponudniki
vsebin. Tak način preprečuje, da bi prišli v slepo ulico.
Vertikalna integracija med udeleženci je vzpostavljena
na dva načina. Eden izmed pogojev za dodelitev
licence za operaterja omrežja so sklenjene pogodbe s ponudniki vsebin. Tako ne more priti do situacije, ko
poslovni model operaterja ne omogoča več preživetja.
Drugi pogoje je, da ponudniki vsebin ne morejo dobiti licence za oddajanje svojih vsebin v mobilnem TV omrežju, dokler nimajo podpisanih pogodb z operaterjem omrežja.
Evropska komisija podpira integriran pristop z besedami, da je pri vzpostavitvi regulatornega režima treba vključiti različne deležnike v vrednostni verigi mobilne TV ob tem, da je treba upoštevati evropske in
nacionalne konkurenčne zakonodaje.
C. Regulacije mobilne TV v Sloveniji
V Sloveniji je radiodifuzija regulirana s tremi zakoni, in sicer z Zakonom o elektronskih komunikacijah, Zakonom o medijih in Zakonom o digitalni radiodifuziji.
Zakon o medijih opredeljuje radijsko in televizijsko dejavnost. Razširjanje radijskih in televizijskih vsebin
ni mogoče brez dovoljenja, ki ga mora izdajatelj
pridobiti na javnem razpisu ne glede na to, ali gre za analogno ali digitalno oddajanje.
V Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki med
drugim opredeljuje način podeljevanja frekvenc, je
določeno, da v primeru, ko gre za frekvence namenjene
za radiodifuzijo, sprejme Agencija sklep o uvedbi javnega razpisa. Pri tem je treba pridobiti soglasje Sveta za radiodifuzijo.
Mobilna televizija pa je posebej opredeljena v Zakonu o digitalni radiodifuziji, ki opredeljuje mobilno televizijo kot oddajanje digitalnih televizijskih
programov na način, ki omogoča njihov sprejem na
mobilni telekomunikacijski terminalski opremi v
praviloma nižji razločljivosti, kakor pri digitalni
radiodifuziji. Poleg tega Zakon določa, da operater
mobilnega TV omrežja ni dolžan v omrežje vključiti
ponudnikov vsebin, ki imajo pravico razširjanja televizijskega ali radijskega programa v digitalni radiodifuzni tehniki. To pomeni, da je slovenska
zakonodaja na področju mobilne televizije zelo
liberalna in operaterjem mobilnih televizijskih omrežij
praktično ne postavlja nobenih ovir. V primerjavi s
prej omenjenimi modeli imamo v Sloveniji rešitev, ki je bila uporabljena na Finskem (Wholesale Model), ki kot je že bilo omenjeno, ni idealna.
LITERATURA
[1] G. Eason, B. Noble, and I. N. Sneddon, “On certain integrals of Lipschitz-Hankel type involving products of Bessel functions,” Phil. Trans. Roy. Soc. London, vol. A247, pp. 529–551, April 1955 [2] J. Clerk Maxwell, A Treatise on Electricity and Magnetism, 3rd ed.,
vol. 2. Oxford: Clarendon, 1892, pp.68–73
[3] I. S. Jacobs and C. P. Bean, “Fine particles, thin films and exchange anisotropy,” in Magnetism, vol. III, G. T. Rado and H. Suhl, Eds. New York: Academic, 1963, pp. 271–350
[4] K. Elissa, “Title of paper if known,” unpublished.
[5] R. Nicole, “Title of paper with only first word capitalized”, J. Name Stand. Abbrev., in press
[6] Y. Yorozu, M. Hirano, K. Oka, and Y. Tagawa, “Electron
spectroscopy studies on magneto-optical media and plastic substrate interface,” IEEE Transl. J. Magn. Japan, vol. 2, pp. 740–741, August 1987 [Digests 9th Annual Conf. Magnetics Japan, p. 301, 1982] [7] M. Young, The Technical Writer's Handbook. Mill Valley, CA:
University Science, 1989
[8] Commision of the European Communities, Communication from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Economic and Social Committe and the Committe of the Regions; Legal framework for Mobile TV Networks and Services: Best practice for Authorisation – The EU Model, COM(2008) 845 final
