Entrepreneurial Orientation in Family Businesses

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Diplomsko delo. PODJETNIŠKA USMERJENOST V DRUŽINSKIH PODJETJIH Entrepreneurial Orientation in Family Businesses. Kandidatka: Tea Deželak Študijski program: Poslovna ekonomija Študijska usmeritev: Podjetništvo Mentor: mag. Matej Rus Jezikovno pregledala: Tea Hrnčič Študijsko leto: 2015/2016. Maribor, april 2016.

(2)

(3) Zahvalila bi se mentorju, mag. Mateju Rusu, da je sprejel mentoriranje mojega diplomskega dela in me z napotki usmerjal in spodbujal. Prav tako gre zahvala moji družini, za vso pomoč in spodbudo pri zaključevanju študija. Posebna zahvala gre mojemu pokojnemu očetu, ki je verjel v moje sposobnosti in me spodbujal v času študijskih let.. i.

(4) POVZETEK Družinska podjetja predstavljajo pomemben delež v gospodarstvu. Zaradi vse večjega števila te vrste podjetništva, so družinska podjetja predmet številnih raziskav. V Sloveniji so se raziskave družinskih podjetji začele izvajati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Evropi, razen v nekaterih državah, ne obstaja definicija družinskega podjetja, ki bi bila pravno opredeljena. Mnogi avtorji so podali različne kriterije za opredelitev družinskega podjetja, ki jih povzemamo v delu. Da bi družinska podjetja še povečevala svoj delež v gospodarstvu, je potrebno v poslovanje vpeljati podjetniške aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na poslovanje. Mnogi raziskovalci so mnenja, da finančni pokazatelji niso več merilo za presojanje uspešnosti podjetja, zato v raziskave vse bolj vključujejo nefinančna merila. Uspešnost podjetja lahko merimo s podjetniško usmerjenostjo, na podlagi dimenzij inovativnosti, proaktivnosti, prevzemanja tveganja. Kasneje sta bili dodani še dve dimenziji, in sicer, ofenzivna konkurenčna sposobnost in avtonomija. Dimenzije podjetniške usmerjenosti v povezavi z družinskim podjetjem smo opredelili v teoretičnem delu, v katerega smo vključili tudi pojem družinsko podjetje in podjetništvo. Podjetniško usmerjenost smo analizirali na izbranem družinskem podjetju. Ključne besede: družinsko podjetje, inovativnost, tveganje, proaktivnost, ofenzivno konkurenčno delovanje, avtonomija. ABSTRACT Family businesses represent a significant share of the economy. Due to the increasing number of this type of entrepreneurship, family businesses are the subject of numerous researches. In Slovenia, researches of family businesses started in the nineties. In Europe, except in some countries, there is no definition of the family business, which would be legally defined. Many authors have provided different criteria for the definition of family business, which are summarized in this thesis. For family businesses to continue to increase their share in the economy is necessary to introduce entrepreneurial activities that have a positive impact on the business. Many researchers are of the opinion that the financial indicators are no longer a criterion for assessing company performance, and therefore are increasingly involving in the research non-financial criteria. The success of the company can be measured by entrepreneurial orientation on the basis of the dimensions of innovativeness, proactiveness, and risk-taking. Later, have been added two more dimensions: competitive aggressiveness and autonomy. The dimensions of entrepreneurial orientation in relation to the family business were defined in the theoretical part, which also includes the concept of a family business and entrepreneurship. Entrepreneurial orientation was analysed on a selected family business. Key Words: family business, innovativeness, risk-taking, proactiveness, competitive aggressiveness, autonomy. ii.

(5) KAZALO. POVZETEK ________________________________________________________________________________ II ABSTRACT ________________________________________________________________________________ II KAZALO __________________________________________________________________________________ III KAZALO SLIK ____________________________________________________________________________ IV KAZALO TABEL _________________________________________________________________________ IV SEZNAM OKRAJŠAV ____________________________________________________________________ IV 1. UVOD_________________________________________________________________________________ 1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 2 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2 1.3.1 Predvidene metode raziskovanja ________________________________________________ 2. 2 DRUŽINSKO PODJETJE _______________________________________________________________ 3 Temeljne značilnosti družinskih podjetjih _____________________________________________ 3 2.1.1 Opredelitev družinskega podjetja _______________________________________________ 3 2.1.2 Klasifikacija družinskih podjetji _________________________________________________ 5 Prednosti in slabosti družinskih podjetij ______________________________________________ 8 Gospodarski pomen družinskih podjetij _____________________________________________ 10 2.3.1 Delež družinskih podjetji v svetovnem gospodarstvu _______________________________ 11 2.3.2 Delež družinskih podjetji v Sloveniji _____________________________________________ 12. 3. PODJETNIŠTVO V DRUŽINSKIH PODJETJIH __________________________________ 15 Podjetništvo v družinskih podjetjih _________________________________________________ 15 Družina kot podjetniški tim ________________________________________________________ 18. 4. PODJETNIŠKA USMERJENOST V DRUŽINSKIH PODJETJIH _________________ 19 Podjetniška usmerjenost kot pogled na podjetništvo ___________________________________ 19 Podjetniška usmerjenost v družinskih podjetjih _______________________________________ 20 4.2.1 Inovativnost v družinskih podjetjih _____________________________________________ 20 4.2.2 Proaktivnost v družinskem podjetju _____________________________________________ 25 4.2.3 Sprejemanje tveganja v družinskih podjetjih ______________________________________ 27 4.2.4 Ofenzivno konkurenčno delovanje v družinskih podjetjih ___________________________ 29 4.2.5 Avtonomija v družinskih podjetjih ______________________________________________ 31. 5. SPOZNANJA O PODJETNIŠKI USMERJENOSTI DRUŽINSKIH PODJETIJ____ 33. 6. PODJETNIŠKA USMERITEV V IZBRANEM PODJETJU ________________________ 36 Predstavitev izbranega podjetja ____________________________________________________ 36. iii.

(6) Podjetniška usmerjenost obravnavanega družinskega podjetja __________________________ 6.2.1 Inovativnost v obravnavnem družinskem podjetju _________________________________ 6.2.2 Proaktivnost v obravnavanem družinskem podjetju ________________________________ 6.2.3 Sprejemanje tveganja v obravnavanem družinskem podjetju ________________________ 6.2.4 Ofenzivno konkurenčno delovanje in avtonomija v obravnavanem družinskem podjetju __ Spoznanje iz praktičnega primera __________________________________________________. 7. 37 37 38 38 39 39. SKLEP ______________________________________________________________________________ 41. LITERATURA IN VIRI __________________________________________________________________ 43. KAZALO SLIK SLIKA 1: PODJETJE, KI GA OPRAVLJA IN VODI LASTNIK................................................................................. 3 SLIKA 2: DRUŽINSKO PODJETJE..................................................................................................................... 4 SLIKA 3: TRODIMENZIONALNA OPREDELITEV DRUŽINSKEGA PODJETJA ..................................................... 7 SLIKA 4: GENERACIJE LASTNIKOV PODJETIJ V SLOVENIJI ............................................................................ 13 SLIKA 5: MODEL DNK RASTI DRUŽINSKEGA PODJETJA ............................................................................... 16 SLIKA 6: PRIMERJAVA INOVATIVNOSTI V DRUŽINSKIH IN NEDRUŽINSKIH PODJETJIH ................................ 23 SLIKA 7: STOPNJA VPLIVA NOVE TEHNOLOGIJE NA POSLOVANJE IN POZITIVNEGA VPLIVA NOVE TEHNOLOGIJE NA PRIHODKE, V SMISLU UČINKOVITOSTI IN INOVATIVNOSTI .................................. 24 SLIKA 8: PRIMERJAVA PROAKTIVNOSTI V DRUŽINSKIH INNEDRUŽINSKIH PODJETJIH ................................ 26 SLIKA 9: PRIMERJAVA SPREJEMANJA TVEGANJA V DRUŽINSKIH IN NEDRUŽINSKIH PODJETJIH ................ 29 SLIKA 10: PREDNOSTI DRUŽINSKIH PODJETIJ V PRIMERJAVI S KONKURENCO ........................................... 31 SLIKA 11: STRUKTURA ZAPOSLENIH V IZBRANEM PODJETJU ..................................................................... 36. KAZALO TABEL TABELA 1: PREDNOSTI IN SLABOSTI DRUŽINSKIH PODJETJI. ........................................................................ 8 TABELA 2: DELEŽ MALIH IN SREDNJE VELIKIH DRUŽINSKIH PODJETJI PO DRŽAVAH .................................. 11 TABELA 3: REZULTATI RAZISKAVE PODJETNIŠKE USMERJENOSTI DRUŽINSKIH PODJETIJ V SLOVENIJI PO KOSTANJEVEC IN GOMEZELJ OMERZEL............................................................................................. 34 TABELA 4: REZULTATI RAZISKAVE PODJETNIŠKE USMERJENOSTI DRUŽINSKIH PODJETJI PO SHORT IN SOAVTORJI ........................................................................................................................................ 35 TABELA 5: OPREDELITVE OBRAVNAVANEGA DRUŽINSKEGA PODJETJA PO DIMENZIJAH PODJETNIŠKE USMERJENOSTI ................................................................................................................................. 40. SEZNAM OKRAJŠAV EESO EY BDP. iv. Evropski ekonomsko-socialni odbor Ernst & Young Slovenija Bruto domači proizvod.

(7) 1 UVOD Opis področja in opredelitev problema Družinska podjetja predstavljajo v razvitem tržnem gospodarstvu pomemben delež. V okviru projekta STRATOS, sta Donckles in Frӧhlic (1991) prišla do ugotovitev, da se delež družinskih podjetji po posameznih državah v Evropi, giblje med 52 % in več kot 80 % (Duh, 2003, str. 37). Duh in Tominec navajata (2006, str. 59), da predstavljajo v ZDA družinska podjetja 80 % vseh podjetji, ki ustvarijo 50 % BDP in zaposlujejo 50 % delovne sile. Tudi v Sloveniji predstavljajo družinska podjetja pomemben delež gospodarstva. Raziskava, ki je potekala leta 2006 je pokazala, da je delež le-teh v Sloveniji 72,46 % (Duh & Tominc, 2006, str. 59). Ne glede na pomemben delež družinskih podjetij v gospodarstvu, definicija družinskega podjetja ni pravno opredeljena. V strokovni literaturi lahko zasledimo veliko definicij, ki poskušajo zajeti čim več njenih značilnosti. Kostanjevec in Omerzel (2013, str. 19) menita, da je bistvena značilnost družinskega podjetja prepletanje dveh sistemov – družine in podjetja, v katerem prevladujejo različne vrednote, ki so lahko konfliktne. Johannisson (2002, str. 46) je v svojem delu zapisal, da majhno število družinskih podjetij planira rast v veliko multinacionalno podjetje. Povzema Penrosevo mnenje, da z rastjo družinskih podjetij raste tudi potreba po zunanji strokovni pomoči in manjši vpletenosti družine pri odločanju in vodenju. Konflikti, ki so značilni za družinska podjetja pomembno vplivajo na rast in razvoj podjetja ter podjetniško usmerjenost. Zgodnji konstrukt podjetniške usmerjenosti je podal Miller (1983) in temelji na treh dimenzijah: inovativnost, proaktivnost in prevzemanje tveganja. Kasneje sta Lumpkin in Dess (1996) dodala še ofenzivno konkurenčno usmerjenost in avtonomijo. Mnogi avtorji ugotavljajo da je potrebno uspeh podjetja presojati z vidika udeležencev v podjetju, katere predstavljajo kupci, zaposleni, dobavitelji, in družinski člani. Številne raziskave so ugotavljale, kakšen je vpliv družine na posamezne dimenzije podjetniške usmerjenosti družinskega podjetja v primerjavi z nedružinskimi podjetji. Rezultati raziskav so si različni, skupna pa je ugotovitev, da imajo člani družine pomemben vpliv na odločitve v družinskem podjetju. Da bi se lahko podjetje razvijalo in rastlo mora inovirati, delovati proaktivno in sprejemati tvegane odločitve. Vodstvo podjetja mora biti sposobno prepoznati priložnost, sprejeti odločitve in aktivnosti, ki omogočijo boljši konkurenčni položaj. V družinskih podjetjih na odločitve vplivajo družinski člani. Preučitev vpliva in njihovo podjetniško usmerjenost bomo predstavili v diplomskem delu.. 1.

(8) Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen diplomskega dela je s teoretičnega vidika opredeliti družinsko podjetje in njegovo podjetniško usmerjenost. Ugotavljali smo, kakšen vpliv imajo družinski člani na odločitve v podjetju. Prav tako smo s pomočjo intervjuja preučili podjetniško usmerjenost izbranega družinskega podjetja. Cilji: - opredelitev pojma in značilnosti družinskih podjetij, - ugotoviti gospodarski pomen družinskih podjetij, - predstaviti podjetniški proces v družinskih podjetjih, - preučiti podjetniško usmerjenost družinskih podjetij, - presoditi podjetniško usmerjenost izbranega družinskega podjetja. V diplomskem delu smo preverjali 2 hipotezi: H1: Družinska podjetja niso nagnjena k tveganju, inovativnosti in proaktivnosti. H 2: Družinska podjetja so ofenzivno konkurenčno usmerjena in avtonomna.. Predpostavke in omejitve Predpostavljamo, da so rezultati do sedaj opravljenih raziskav podjetniške usmerjenosti v družinskih podjetjih medsebojno primerljivi. Družinsko podjetje lahko preučujemo iz različnih vidikov. Pri pisanju diplomskega dela smo se omejili na podjetniško usmerjenost družinskih podjetij. 1.3.1 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu smo podjetniško usmerjenost družinskih podjetij predstavili s teoretičnega in praktičnega vidika. Raziskava je poslovna, saj gre za preučevanje podjetniške usmerjenosti v družinskih podjetjih, ki je tesno povezana z okolico podjetja. V teoretičnem delu smo uporabili metodo deskriptivnega pristopa, v okviru katerega smo opredeljevali teorijo in pojem družinskega podjetja ter njegovo podjetniško usmerjenost. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili : - metodo klasifikacije, pri določanju mesta določenega pojma v sistemu pojmov, - metodo kompilacije, pri povzemanju stališča drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom. - komparativno metodo, pri primerjanju podobnih pojavov in ugotavljanju razlik med njimi.. 2.

(9) 2 DRUŽINSKO PODJETJE Temeljne značilnosti družinskih podjetjih 2.1.1 Opredelitev družinskega podjetja Številni raziskovalci iz Evrope in ZDA so raziskovali družinska podjetja, njihove deleže v gospodarstvu, ter poskušali definirati pojem družinsko podjetje. Kot smo že v uvodu omenili, ne obstaja enotna opredelitev pojma družinsko podjetje, zato bomo začetek tega poglavja namenili predstavitvi različnih definicij družinskega podjetja, prav tako pa bomo po posameznih avtorjih, ki obravnavajo to področje, predstavili glavne značilnosti in razlike obravnavanega pojma. Duhova (2003, str. 13) je v svojem delu povzela Neubaerja, Kőniga in Wagnerja, ki navajajo, da družinsko podjetje ni pravni, ampak sociološki pojem, ki označuje povezanost podjetja in družine. Ta povezanost je lahko ekonomska, narodnogospodarska in sociološka. Povezanost družinskih podjetji sta opredelila tudi Churchill in Hatten, ki poudarjata, da je za raziskovanje družinskih podjetij pomembno opredeliti ključne razlike med družinskim podjetjem in podjetjem, ki ga upravlja ter vodi lastnik (Duh, 2003, str. 17). Ključne razlike prikazujemo v sliki 1 in 2. Slika 1: Podjetje, ki ga opravlja in vodi lastnik. DRUŽINA. LASTNIK/ MANAGER. PODJETJE. Vir: (Churchill, Hatten 1975, povzeto po Duh 2003, str. 17).. Churchill in Hatten nakazujeta povezanost lastnika oziroma managerja po eni strani z družino in po drugi strani s podjetjem. Družina in podjetje nista neposredno povezana. To pomeni, da podjetje z družino ne tekmuje za čas lastnika/managerja. (1997, Duh, 2003, str. 17). V tem primeru je lastnik na eni strani vpleten v podjetje, ga upravlja in vodi. Po drugi strani je povezan z družino, ki ni vpletena v poslovanje podjetja. Lastnik oziroma manager loči poklicno usmerjenost in družinsko življenje. V tem primeru lahko predpostavljamo, da takšni odnosi niso značilni za družinska podjetja. Drugi člani, razen lastnik oziroma manager, niso vpleteni v poslovanje podjetja.. 3.

(10) Podjetje, ki ga Churchill in Hatten (1997) štejeta za družinsko podjetje, je prikazano v sliki 2. Iz slike je razvidno, da so podjetje, lastnik/manager in družina med seboj prepleteni. Lastnik in podjetje sta še vedno povezana, vendar je v podjetje vpletena tudi družina. Gre za vključenost družine v aktivnosti podjetja in za vključenost lastnika/managerja v delovanje, nadzor in usmerjanje podjetja (Duh 2003, str. 18). Iz navedenega lahko razberemo, da je družinsko podjetje tisto, pri katerem družina sodeluje pri vodenje in usmerjenju podjetja. Poleg lastnika oziroma managerja so v podjetje vpleteni tudi drugi družinski člani. V tem primeru lastnik oziroma maneger ne loči več med družinskim in poklicnim življenje. Slika 2: Družinsko podjetje. LASTNIK/ MANAGER DRUŽINA. PODJETJE. Vir: (Churchill, Hatten 1975, povzeto po Duh 2003, str. 18).. Medtem ko Churchill in Hatten (1997, povzeto po Duh, 2003, str. 17) družinsko podjetje opredeljujeta na osnovi povezanosti, Handlerjeva (1989a, povzeto po Duh, 2003, str. 17) opredeljuje družinsko podjetje na podlagi treh dimenzij, s pomočjo katerih lahko opredelimo družinsko podjetje. To so: stopnja lastništva oziroma managementa, stopnja vpletenosti družinskih članov ter kakšna je možnost prenosa podjeta na naslednjo generacijo družinskih članov. Podrobneje bomo Handlerjevo opredelitev družinskih članov predstavili v podpoglavju Klasifikacija družinskih podjetij (Duh, 2003, str. 17). Astrachan in Shanker (2003, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 20) pri definiranju družinskega podjetja opredeljujeta tri načine in obsege vključenosti družinskih članov v družinsko podjetje. Široka opredelitev družinskega podjetja je tista, v katerem imajo družinski člani prevladujoč vpliv na strateške odločitve v podjetju. Druga opredelitev je srednja, pri kateri je poleg vpliva družine na strateške odločitve podjetja, družina vpletena tudi v poslovanje podjetja, ter ima možnost prenosa podjetja na naslednjo generacijo. Ozka definicija pa opredeljuje družinsko podjetje kot tisto, pri katerem so v poslovanje vpleteni družinski člani več generacij, ter ima managerske odgovornosti več kot en član družine (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 20). Kot smo ugotovili, lahko družinsko podjetje opredelimo na podlagi različnih vidikov. Če povzamemo glavne razlike med opredelitvami omenjenih avtorjev, lahko trdimo, da se nekateri avtorji osredotočajo na ekonomsko in sociološko povezanost družine in podjetja, drugi poudarjajo stopnjo lastništva in vpletenosti družinskih članov v poslovanje podjetja ter željo za prenos podjetja na naslednjo generacijo družinskih. 4.

(11) članov, tretji pa opredeljujejo družinsko podjetje z vidika obsega vključenosti družinskih članov pri sprejemanju pomembnih odločitev v podjetju. Kostanjevčeva in Gomezelj Omerzeljeva (2013, str. 21) navajata predlog European Commission (2009, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 21), o enotni definiciji družinskega podjetja v evropskem prostoru. Predlagana enotna definicija naj bi omočila primerljivost podatkov o družinskih podjetjih v državah članicah Evropske Unije in temelji na vseh velikostih družinskega podjetja. Predlagana enotna definicija družinskega podjetja, ki naj bi veljala v evropskem prostoru, ima naslednje skupne točke (European Commission, 2009, v Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 22): -. -. večina pravic odločanja pripada fizični osebi, ki je ustanovila podjetje, ali pripada fizični osebi, ki je pridobila delež kapitala podjetja ali pripada njenim zakonskim partnerjem, staršem, otroku ali neposrednim dedičem otrok, večina pravic odločanja je neposrednih ali posrednih, najmanj en član družine ali rodu (sorodstva) je formalno vključen v upravljanje in vodenje podjetja, podjetja, ki končajo na borzi, ustrezajo definiciji družinskega podjetja, če oseba, ki je ustanovila ali pridobila podjetje ali njihove družine ali potomci posedujejo 25 % pravic odločanja z naslova njihove udeležbe v kapitalu podjetja.. Kot smo ugotovili, enotna opredelitev, katera podjetja so družinska, ne obstaja. Različni avtorji ponujajo različne definicije, vsem pa je skupno to, da so v poslovanje teh podjetij vpleteni družinski člani. Zaradi lažjega razumevanja pojma družinskega podjetja v prihodnosti smo mnenja, da je enotna opredelitev pojma potrebna vsaj v evropskem gospodarskem prostoru, saj bi s tem dosegli lažjo medpodjetniško primerjavo med družinskimi podjetji in se izognili nejasnostim glede uvrščanja določenih podjetij med družinska podjetja. 2.1.2 Klasifikacija družinskih podjetji Zaradi različnih definicij pojma družinskega podjetja, ki smo jih predstavili v predhodnem poglavju, je razumljivo, da v strokovni literaturi obstajajo tudi različne vrste oziroma klasifikacije družinskih podjetij, katere predstavljamo v tem poglavju. Dunnova (1994, povzeto po Duh, str. 34) je na podlagi raziskav v Veliki Britaniji opredelila naslednje vrste družinskih podjetij: -. »pre-start up« ali pred kratkim ustanovljeno podjetje, ustanoviteljska generacija, družabništvo otrok (bratov, sester), konfederacija bratrancev in sestričen, mož in žena, eden od staršev in otrok, podjetje, ki je v lasti in upravljanju večjih družin. 5.

(12) Pri tej opredelitvi vidimo, da si je avtorica za kriterije razdelitve vrst družinskih podjetij izbrala starost podjetja in obseg družinskih razmerij. Družinska podjetja je razdelila na podlagi starosti podjetij, kjer je ločila mlada, začetniška podjetja od zrelih, že uveljavljenih podjetij. Upoštevala je tudi ožja in širša družinska razmerja ter medgeneracijsko povezanost. Morries (povzeto po Duh, 2003, str. 34) klasificira družinska podjetja, neglede na velikost, kot tista, ki so v lasti, upravljanju in vodenju družine. To so predvsem mala in srednje velika družinska podjetja. Druga vrsta družinskega podjetja pa so tista, ki so v lasti in upravljanju družine, vendar so družinski člani prepustili vodenje zunanjemu strokovnjaku oziroma managerju. Meni, da v to skupino družinskih podjetij spadajo večja podjetja, v katerih družina nima prevladujočega vpliva na upravljanje in vodenje (Duh, 2003, str. 34). Pri tej klasifikaciji vidimo, da je za avtorja glavni kriterij za delitev družinska vez z glavnim managerjem v podjetju. Obe vrsti družinskih podjetij sta v lasti družine, vendar prvo vodijo oziroma upravljajo družinski člani, drugo pa vodi zunanji strokovnjak, ki je odgovoren za strateške odločitve v podjetju. Duh (2003, str. 35) v svojem delu navaja tudi Gersickovo (1997, povzeto po Duh, str. 35) klasifikacijo družinskega podjetja, ki, podobno kot Dunnova (1994, povzeto po Duh str. 34), loči družinsko podjetje prve generacije, vpeljano družinsko podjetje in kompleksno zrelo družinsko podjetje. Za družinsko podjetje prve generacije je značilno, da je v lasti ustanovitelja. Vpeljano družinsko podjetje je v lasti družbeništva otrok oziroma naslednikov, za katero je značilna hitra rast in soočanje s spremembami. Kompleksno zrelo družinsko podjetje je tisto, ki je prestalo več prenosov med generacijami (Duh, 2003, str. 36). Pri tej opredelitvi je za avtorico pomemben obstoj in prenos družinskega podjetja na mlajše generacije v družini in z tega vidika tudi postavlja ločnice med vrstami družinskih podjetij. Družinsko podjetje prve generacije je ustanovljeno z namenom prenosa le-tega na mlajšo generacijo v družini, ki vodenje družinskega podjetja nadaljujejo in vpeljejo lastne spremembe v poslovanje in sledijo novim aktualnim smernicam na trgu. Vodenje tega vpeljanega družinskega podjetja prevzamejo kasneje znova mlajše generacije v družini in takrat lahko govorimo o kompleksnem zrelem podjetju, saj je podjetje obstalo na trgu več desetletij in še vedno aktivno posluje. V prejšnem podpoglavju smo navedli Handlerjevo (1989a, povzeto po Duh, 2003, str.35), ki opredeljuje družinsko podjetje na podlagi treh dimenzij. Vsaka od dimenzij oziroma od kriterijev za opredelitev družinskega podjetja lahko zavzame različne vrste družinskih podjetji, kar je razvidno iz slike 3.. 6.

(13) Slika 3: Trodimenzionalna opredelitev družinskega podjetja Lastništvo-management:  upravlja in vodi lastnik,  v lasti družine, zunanjo vodstvo,  zunanja last, vodi družina.. Vključenost družine:  nihče razen lastnika,  zakonski partner,  edini otrok,  člani nuklearne in razširjene družine.. DRUŽINSKO PODJETJE. Naslednja generacija v vrsti za generacijski prenos:  nobena,  en naslednik,  člani nuklearne družine,  člani nuklearne in razširjene družine. Vir: (Handler 1989a, povzeto po Duh, 2003, str. 35).. Vsaka od dimezij lahko po mnenju Handlerjeve (1989a, povzeto po Duh, 2013, str. 35) zavzame različne oblike družinskih podjetij. Na podlagi lastništva – managmenta je družinsko podjetje tisto, ki ga upravlja in vodi lastnik. Podjetje je lahko v družinski lasti, vodenje pa člani vseeno prepustijo zunanjim strokovnjakom. Po mmnenju Handlerjeve (1989a, povzeto po Duh, 2013, str. 35) je družinsko podjetje tudi tisto, ki je v zunanji lasti in ga vodi družina. Glede na vključenost družine v podjetje je družinsko podjetje lahko tisto, v katerega je vključen samo lastnik ali lastnik in zakonski partner, ter otroci. Družinska podjetja, v katera so vključeni člani nuklearne družine in razširjene družine so podjetja, ki so že prestala medgeneracijski prenos. Družinsko podjetje lahko opredeljujemo tudi glede možnosti generacijskega prenosa. Podjetje v družinski lasti lahko prenese poslovanje na člane nuklearne družine in razširjene družine. Družinsko podjetje je lahko tudi tisto, ki nima možnosti prenosa na naslednjo generacijo (Duh, 2003, str. 35). Iz navedenega lahko razberemo, da Handlerjeva opredeljuje družinsko podjetje med drugim tudi kot tisto, pri katerem je v poslovanje vpleten samo lastnik. Kot smo navedli v podpoglavju 2.1.1, sta Churchill in Hatten mnenja, da takšen odnos, kjer ni neposrednje prepletenosti družine in podjetja, ni značilen za družinska podjetja. Kot smo ugotovili, ne obstaja enotna definicija družinskega podjetja. Posledično tudi ne obstaja enotna klasifikacija družinskih podjetji. Duhova (2003, str. 28) v svojem delu ugotavlja, da številni avtorji, kot so Neubauer in drugi (1993, povzeto po Duh, 2003, str. 7.

(14) 28), družinska podjetja opredeljujeo tudi z vidika prednosti in slabosti, katere so, pa bomo natančneje predstavili v nadaljevanju.. Prednosti in slabosti družinskih podjetij Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 26) sta mnenja, da je delo vodilnih lažje, če prepoznajo in razumejo prednosti in pomankljivosti družinskih podjetij. Glavne prednosti in slabosti družinskih podjetij po mnenju Leacha (1991) in Lanka (1994) so razvidne iz tabele 1 (povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 26 ). Tabela 1: Prednosti in slabosti družinskih podjetji. Avtor. Družinsko podjetje: prednosti. Leach, 1991. Družina je v celoti predana poslu v družinskem podjetju, znanje se akumulira v družini, družinski člani so fleksibilni, razmišljajo na dolgi rok, hitro sprejemajo odločitve in so zanesljivi.. Lank, 1994. V družinskem podjetju zaradi močne kulture vlada skupna identiteta, majhna fluktuacija zaposlenih, predvsem vodstva, zaposleni živijo s podjetjem. Čutijo večjo odgovornost, odločitve se sprejemajo hitro, ustvarjajo se nova delovna mesta.. Družinsko podjetje: slabosti Večkrat so družinska podjetja bolj toga in počasneje uvajata nove metode vodenja, težje pridobivajo kapital, čustveni vplivi na poslovanje so lahko negativni, prej ali slej se pojavijo problemi nasledstva, prav tako je vprašanje ali je vodja takšnega podjetja tudi najbolj kompetentni družinski član. Včasih favoriziranje družinskih članov negativno vpliva na poslovanje, imajo težave pri nasledstvu. Družinski člani lahko imajo zelo različne interese, prihaja do pomanjkljivosti profesionalizma, do zastarelih metod vodenja in do družinskih konfliktov.. Vir: (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 26).. Walsh (2011, str. 10) navaja, da so številne prednosti družinskega podjetja odvisne od odnosov in velikosti družine, ter od generacijske stopnje družine v podjetju. Podobno kot Leach (1991, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 26) je mnenja , da so družinski člani zelo predani podjetju in drug drugemu. Člani družine zasedajo različna delovna mesta in so s tega vidika bolj fleksibilni. Ne samo člani družine, ampak tudi zaposleni, ki niso v sorodu z družino, čutijo povezanost do podjetja, saj so delovna mesta in odnosi bolj sproščeni, kot v ne družinskih podjetjih. Družinska podjetja svojim 8.

(15) zaposlenim nudijo tudi finančne nagrade, kar povzroči še večjo predanost in povezanost zaposlenih s podjetjem (Walsh, 2011, str. 10). Po mnenju Walsha (2011, str. 10), so družinska podjetja pripravljena investirati dobiček v dolgoročne cilje, kar omogoča podjetju, da se razvija. Istega mnenja sta tudi Lank (1994) in Leach (1991), kar je razvidno iz tabele 1. Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 27) poudarjata tudi prenos znanja kot prednost družinskega podjetja. Omenjeni avtorici navajata, da se v družinskih podjetjih znanje prenaša iz generacije v generacijo. Po mnenju Vadnjala (1997, str. 29) otroci, ki so nasledniki podjetja odraščajo v podjetniškem okolju in imajo ob vstopu v podjetje že določeno znaje ter s tem prednost pred drugimi. Istega mnenja je Leach (1991, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 27), ki meni, da v družinskih podjetjih obstaja posebna tehnologija, ki je konkurenca nima. Ko se osredotočamo na prednosti družinskega podjetja, lahko trdimo, da je lojalnost podjetju glavni ključ uspeha, iz katerega izvirajo predanost skupnim ciljem in ustvarjanje poslovnega okolja, ki je prijazen družini in vsem zaposlenimi v podjetju, ki niso člani družine. Med družinskimi člani tudi ni zaslediti enake tekmovalnosti, ki je pogosta v drugih podjetjih med zaposlenimi, saj v družinskem podjetju vsi strmijo k skupnim ciljem in komunikacija med člani družine ni otežena, prav tako ni prisotnega skrivanja znanja, saj je interes vse članov družine, da se znanje prenaša na druge člane. Mnenja in nove ideje za izboljšave poslovanja so tudi redkeje preslišane ali neupoštevane v družinskem podjetju. Ker se družinski člani med seboj dobro poznajo, med njimi vlada zaupanje in lažje predvidevajo reakcije drugih na določeno poslovno situacijo, prav tako pa lahko jamčijo za drugega, da bo opravljal delo vestno in na pošten način. Številne prednosti družinskih podjetij se lahko hitro spremenijo v ovire in konflikte, če problem ni pravočasno zaznan. Slabosti družinskih podjetij in izzive, s katerimi se spopadajo, bomo predstavili v nadaljevanju. Slabosti družinskega podjetja po Walsu (2011, str. 11) so nasprotje ciljev, ki se pogosto pojavi pri nasledstvu, saj imajo lahko nasledniki drugačno osebnost in cilje. Z nasledstvom družinskega podjetja na mlajše generacije se pojavi problem delovne etike, ko nasledniki niso pripravljeni posvetiti toliko časa podjetju, kot je to delala prejšnja generacija (Walsh, 2011, str. 11). Tudi Schwass (2013, str. 3) na osnovi raziskav IMD Global Family Business Centra ugotavlja, da se največji konflikti pojavljajo pri prenosu podjetja na naslednika. Na prenos podjetja je potrebno gledati kot na dolgotrajen proces in ne kot enkraten dogodek. Vzrok za neuspešnost podjetja lahko pripišemo tudi izvajanju pritiska generacije staršev na generacijo sinov in hčera, da prevzamejo vodenje podjetja, zlasti če imajo nasledniki drugačne želje (Schwass, 2013, str. 3). Prav tako Evropski ekonomsko-socialni odbor o družinskih podjetjih podaja mnenje, da lastništvo v družinskem podjetju ne predstavlja likvidnostnih sredstev, temveč nekaj, kar družina gradi in razvija iz roda v rod in zajema vrednote, tradicijo in strokovno znanje. 9.

(16) Zato je prenos lastništva podjetja na naslednjo generacijo največji izziv, s katerim se ta podjetja srečujejo (Klimek, 2016, str. 10). Kot slabost pri prenosu podjetja na mlajše generacije lahko izpostavimo tudi dejstvo, da se v praksi velikokrat dogaja, da imajo nasledniki v podjetju drugačne in bolj ambiciozne cilje za razvoj podjetja od tistih, ki obstajajo v družinskem podjetju. Pri tem lahko nastane konfliktna situacija med generacijami, sploh v primeru, ko želijo starejše generacije kljub umiku iz vodstvenih položajev še vedno nadzorovati in obvladovati smer, v katero se bo podjetje razvijalo. Ena od slabosti družinskih podjetij so tudi konflikti, ki niso vezani na prenos podjetja na naslednjo generacijo. Walsh (2011, str. 11) objasnjuje, da se ljudje se med seboj razlikujemo, razlikujejo se tudi naše osebnosti. Konflikti med različnimi osebnostmi lahko privedejo do uničenja dobrega vzdušja v podjetju in družini, v hujših primerih, pa tudi do propada podjetja. Družinski člani imajo različna pričakovanja od družine in od podjetja, zato je ta pričakovanja potrebno obvladovati na obeh področjih. V nasprotnem primeru lahko različna pričakovanja ogrozijo dolgotrajni obstoj podjetja (Walsh, 2011, str. 11). Takšna narava konfliktov, ki jih omenja avtor, lahko izvirajo iz osebnih družinskih odnosov, ki naj ne bi imele učinka na skupno delovanje članov družine v podjetju, saj razlog konflikta ni povezan s podjetjem. Mnenja smo, da je izredno težko ločiti konflikte iz zasebnega življenja od tistih, ki se zgodijo pri poslovanju, sploh če je družinsko podjetje majhno. V takšnem primeru je izredno pomemben profesionalni odnos delovanja članov družine v podjetju. Pri zaposlovanju družinskih članov v družinsko podjetje se pojavijo vprašanja, koga zaposliti, na kakšno delovno mesto, ali bo zaposlovanje usklajeno s potrebami podjetja. Lastniki družinskih podjetij v splošnem menijo, da je podjetniško planiranje nepotrebno. Ko podjetje raste in se prenaša na naslednje generacije, se pogosto zgodi, da se lastnikovi cilji izgubijo in podjetje ostane brez planov za prihodnost (Walsh, 2011, str. 11). Na podlagi navedenega lahko povzamemo, da so prednosti družinskih podjetij predvsem v predanosti družinskih članov podjetju. Mnogi avtorji navajajo, da družinska podjetja strmijo k dolgotrajnosti in prenosu podjetja ter znanja na naslednjo generacijo. Prav prenos pa lahko predstavlja slabost družinskega podjetja, saj lahko ugrozi obstoj podjetja, če ga vodilni v družinskem podjetju ne planirajo. Kot smo že v uvodu omenili, so družinska podjetja, ne glede na prednosti in slabosti, ena od zelo pomembnih oblik podjetništva, številne raziskave po svetu pa so pokazale, da so družinska podjetja pomemben sigment v celotnem gospodarstvu.. Gospodarski pomen družinskih podjetij Družinska podjetja predstavljajo velik del gospodarstva. Rajter in Bojanec (2009, str. A241) navajata, da so družinska podjetja eden od gonilnih dejavnikov ustvarjanja proizvodnje, gospodarske rasti in zaposlenosti v razvitih tržnih gospodarstvih. Tako v Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, je bil njihov proces nastajanja po drugi svetovni vojni prekinjen. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so družinsko podjetništvo in. 10.

(17) družinska podjetja dobila nov zagon s procesom prihoda v tržno gospodarstvo (Rajter & Bojanec, 2009, str. A241). Astrachan in drugi so mnenja, da kljub pomanjkanju natančnih in primerljivih podatkov o deležu družinskih podjetji v svetu, številne študije nakazujejo velik pomen za celotno gospodarstvo (povzeto po Rebernik idr., 2008, str. 105). V nadaljevanju bomo opredelili pomen družinskih podjetij v svetovnem gospodarstvu. 2.3.1 Delež družinskih podjetji v svetovnem gospodarstvu Kot smo že omenili, natančnih in primerljivih podatkov o deležu družinskih podjetij v celotnem gospodarstvu ni. Shankerjeva in Astrachan (1996, povzeto po Duh, 2003, str. 40) ugotavljata, da je razlog za pomanjkanje natančnejših podatkov o deležu družinskih podjetji več, in sicer: - raziskave družinskih podjetji so novejšega datuma, - v začetnih raziskavah so preučevalci podjetje in družino obravnavali kot ločeni enoti, - težaven dostop do informacij o teh podjetjih. Poleg že omenjenih vzrokov Rebernik s soavtorji (2008, str. 105) v svojem delu kot vzrok navaja še, odsotnost enotne definicije družinskega podjetja. Donckler in Frӧhlich (1991, povzeto po Duh, 2003, str. 37) sta pri raziskavi deleža družinskih podjetij prišla do ugotovitev, ki so prikazane v Tabeli 2. V vseh državah, ki so bile vključene v raziskavo, predstavljajo družinska podjetja več kot polovico celotnega gospodarstva posamezne države. Največji delež družinskih podjetij je v Avstriji, in sicer kar 83,2 %, sledi ji Nemčija z 82 %, najmanjši delež družinskih podjetji je na Nizozemskem, vendar še vedno več kot polovica njihovega celotnega gospodarstva (Duh, 2003, str. 37). Tabela 2: Delež malih in srednje velikih družinskih podjetji po državah Država Avstrija (A) Belgija (B) Nemčija (D) Finska (SF) Francija (F) Velika Britanija (GB) Nizozemska (NL) Švica (CH) Vsota. Relativni delež (%) 83,2 69,0 82,0 63,2 60,5 67,3 51,7 67,2 66,0. Vir: (Duh, 2003 str. 38). Tudi raziskava GEM (Global Entreprenuersip Monitor), ki je bila izvedena leta 2002 nakazuje, da družinska podjetja predstavljajo pomemben del svetovnega gospodarstva. Rezultati raziskave so nakazali, da je 84 % novih in 88 % uveljavljenih podjetji v lasti družin (Duh idr., 2006, str. 29). 11.

(18) Prav tako Duhova s soavtorji (2006, str. 29) navaja, da je delež družinskih podjetij v gospodarstvu pomemben, ne glede na različne rezultate raziskav, ki se pojavijo zaradi neenotne opredelitve družinskega podjetja. V svoji raziskavah je Duhova s soavtorji (2006, str. 29) prišla do spoznanja, da različne definicije družinskega podjetja vplivajo na delež družinskih podjetji v gospodarstvu. Raziskava je bila opravljena na področju Slovenije, zato bomo rezultate prikazali v poglavju 2.3.2. Razultati raziskav gospodarskega pomena družinskih podjetji, si sicer medseboj niso primerljivi. Najpogostejši vzrok je lahko posledica neenotne definicije družinskih podjetji. Lahko predpostavljamo, da bi v primeru sprejete enotne definicije družinskih podjetji, raziskave na področju njihovega deleža v celotnem gospodarstvu, bile primerljive. Iz navedenega lahko vidimo, da so družinska podjetja pomembna oblika podjetništva v celotnem gospodarstvu . Navedene raziskave nakazujejo, da je pomembno spodbujati takšno obliko podjetništva. Zaradi njihove pomembnosti je Evropski ekonomsko-socialni odbor (2016, str. C 13/8) izdal priporočilo, da morajo članice Evropske unije zagotoviti okolje, v katerem bodo mala in srednja velika družinska podjetja lahko uspevala. 2.3.2 Delež družinskih podjetji v Sloveniji Glas in Vadnjal (2005, povzeto po Rebernik in drugi, 2008, str. 106) ugotavljata, da so se družinska podjetja v Sloveniji v obdobju socializma ohranila na področju obrti. Ob koncu osemdesetih in devetdesetih let prejšnega stoletja, je bilo v Sloveniji zaznati rast in ponovno oživitev podjetništva. Razlog je bil v spremembi Obrtnega zakona in Zakona o podjetjih. Te spremembe so spodbudile razvoj družinskih podjetij (Rebernik idr., 2008, str. 106 ). Prav zaradi poznega razvoja družinskih podjetji v Sloveniji so bile prve raziskave družinskega podjetništva v Sloveniji, po navedbi Rebernika in soavtorjev (2007, str. 106), izvedene v sredini devetdesetih let. Raziskave so večinoma temeljile na podlagi deleža družinskih podjetij v strukturi vseh podjetij, ali v strukturi malih do srednjevelikih podjetij v Sloveniji. Duhova (1999, povzeto po Rebernik & Krošlin, 2007, str. 95) je opravila raziskavo o razvojnih posebnostih družinskih podjetij na primeru ene regije, ki je pokazala, da so družinska podjetja za gospodarstvo Slovenije zelo pomembna. Delež malih in srednje velikih podjetij v preučevani regiji, se je gibal med 38,1 % in 50,1 % v strukturi vseh podjetij. Obravnavana podjetja so bila mlada v lasti ustanoviteljske generacije (Rebernik & Krošlin. 2007, str. 95). Raziskava na podlagi ene regije ni dovolj obsežna za preučitev pomena družinskih podjetij v celotnem slovenskem gospodarstvu (Rebernik idr., 2007, str. 95), zato je bila na podlagi tega leta 2004 izvedena raziskava s strani Duhove in Tominceve (2005, str. 59); le-tane zajema samo ene regije, ampak celotno gospodarstvo v Sloveniji. Raziskava nakazuje, da se delež družinskih podjetij razlikuje glede na uporabo definicije. 89,91 % podjetij se je v raziskavi opredelilo kot družinsko ob upoštevanju kriterija, da je več kot 12.

(19) polovica podjetja v lasti ene širše družine. Delež družinskih podjetij se je zmanjšal ob dodajanju dodatnih kriterijev za opredelitev družinskih podjetij. Raziskava je pokazala, da je družinskih podjetij samo 3,85 %, če se upošteva kriterij, da so družinska podjetja tista, ki so že prešla generacijski prenos (Duh & Tominc, 2005, str. 62). Poleg raziskave deleža družinskih podjetij v Sloveniji glede na definicijo družinskega podjetja, Rebernik s soavtorji (2008, str. 112) navaja tudi raziskavo istih avtoric, ki upošteva generacijo lastništva družinskih podjetij. Rezultati raziskave so prikazani v sliki 4. Slika 4: Generacije lastnikov podjetij v Sloveniji 90. 84,7. 80 70 60 50 40 30 20. 14. 10 1,3 0 prva generacija. druga generacija. tretja generacija. Vir: (Duh, Tominc, 2006, povzeto po Rebernik in drugi, 2008, str. 112).. Iz slike je razvidno, da je 84,7 % tistih podjetij, ki so v lasti prve generacije oziroma ustanoviteljske generacije in še niso prešle procesa nasledstva. Samo 14 % predstavljajo tista podjetja, ki so že prešla generacijski prenos oziroma so v lasti druge generacije. 1,3 % pa predstavljajo podjetja, ki so v lasti že tretje generacije. Rebernik in drugi (2008, str. 112) so za Slovenijo takšne rezultate pričakovali, ker je bila večina družinskih podjetij ustanovljena v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se možnosti za ustanovitev privatnega podjetja zakonsko odprle. V Sloveniji so bile poleg navedenih raziskav opravljene še raziskave družbe Ernst & Young d.o.o. v sodelovanju z Antončičem (2015, str.2), ki so zajemale drugačne kriterije za opredelitev družinskega podjetja. Vse raziskave so prišle do zaključka, da definicija družinskega podjetja ključno vpliva na delež družinskih podjetij v Sloveniji (Duh & Tominc, 2005, str. 59). Kljub vsemu pa lahko rečemo, da so družinska podjetja v Sloveniji predvsem mikro, mala in srednje velika podjetja, ki imajo za slovensko gospodarstvo pomembno vlogo. 13.

(20) Iz navedenega lahko razberemo, da se je v Sloveniji družinsko podjetništvo začelo razvijati v obdobju osemdesetih in devedesetih let prejšnega stoletja. Razlog je predvsem v spremembi zakonom, ki je omogočila razvoj družinskih podjetji. Raziskave deleža družinskih podjetji v Sloveniji so posledično novejšega datuma. Na podlagi navedenih raziskav lahko povzem, da so za slovensko gospodarstvo, družinska podjetja izrednega pomena. Večji delež družinskih podjetji je tistih, kjer ima družina več kot 50 % lastniškega deleža v podjetju. Zaradi poznega razvoja družinskega podjetništva v Sloveniji, prevladujejo tudi tista družinska podjetja, ki so v lasti prve, tako imenovane ustanoviteljske generacije. Pomembno vlogo v družinskih podjetjih in podjetjih, v katerih družinski člani niso vpleteni, ima tudi proces podjetništva in njegova usmeritve. Da bodo imela družinska podjetja še večjo vlogo v gospodarstvu, morajo biti podjetniško naravnana in usmerjena tako, da se bodo lahko razvijala in dosegala svoje cilje. Kakšno je podjetništvo v družinskih podjetjih in kakšna je njihova podjetniška usmerjenost, podrobneje prestavljamo v naslednjem poglavju.. 14.

(21) 3 PODJETNIŠTVO V DRUŽINSKIH PODJETJIH Kostanjevčeva in Gomezel Omerzeljeva (2013, str. 15) navajata, da so pojmi podjetnik, podjetje in podjetništvo tesno povezani in predstavljajo sinonim za gospodarsko rast. Timmonson (1999, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 15) opredeljuje podjetništvo kot proces, v katerem podjetnik išče nove možnosti, ter zbira in organizira potrebna sredstva za doseganje ciljev. Podjetnik prevzema tveganje za morebitni neuspeh podjetja in je v primeru uspeha za to nagrajen z dobičkom. Kot smo že navedli, je družinsko podjetje oblika podjetništva, ki predstavlja pomemben delež v svetovnem gospodarstvu. Zaradi njegove pomembnosti bomo v nadaljevanju poskušali opredeliti njegov podjetniški proces in predstaviti družino kot podjetniški tim.. Podjetništvo v družinskih podjetjih Dyer in Handler (1994, str. 71) menita, da se pri raziskavah podjetništva pojavita dve ključni vprašanji, in sicer: «Kdo je podjetnik in kaj mora narediti, da je njegovo poslovanje uspešno?«. Nekaj raziskav podjetništva je vključilo tudi vprašanje: »Kaj se zgodi s podjetnikom, ko zgradijo uspešno podjetje?«. V tem primeru predpostavljajo raziskovalci predpostavljajo, da se podjetnikova želja po razvoju in nadaljnji rasti ustavi, če ni osredotočena na tradicionalne podjetniške aktivnosti. Družinska podjetja posvečajo več pozornosti temu, kaj se bo zgodilo s podjetjem ob koncu lastnikovega delovanja – upokojitve (Dyer & Handler, 1994, str. 71). Družinska podjetja bi morala v svoj podjetniški proces vpeljati planiranje nasledstva. Kot smo že v predhodnih poglavjih omenili, morajo družinska podjetja prenos podjetja smatrati kot proces in ne enkratni dogodek. Walsh (2011, str. 11), Schwas (2013, str. 11) in Klimek (2016, str. 10) so ugotovili, da je za propad podjetja lahko kriv neuspešen prenos družinskega podjetja na naslednjo generacijo. Iz tega lahko povzamemo, da je pomembno, da vodstvo družinskega podjetja odgovori na vprašanje, kaj se bo zgodilo spodjetjem ob upokojitvi lastnika. Če se navežemo na spoznanja, ki smo jih ugotovili v poglavju o prednostih in slabostih družinskega podjetja, lahko trdimo, da je zdrava podjetnikova miselnost tista, ki že v času njegovega delovanja predvideva in načrtuje, kdo bo vodil podjetje po njegovi upokojitvi oziroma v kakšno smer se bo podjetje razvijalo v krogu družine, ko bo podjetje prevzela mlajša generacija v družini. Načrtovanje nasledstva v podjetniškem procesu družinskih podjetij omenja tudi družba Ernest & Young d. o. o. (v nadaljevanju EY), ki je na področju svetovanja družinskim podjetjem vodilno globalno podjetje. Poleg načrtovanja nasledstva, družba EY navaja še druge dejavnike, ki jih mora družinsko podjetje vpeljati v svoj podjetniški proces. Na podlagi izkušenj, zaradi sodelovanja z družinskimi podjetji po celem svetu, je družba EY oblikovala model DNK, ki zagotavlja 15.

(22) uspešno nasledstvo in poslovanje družinskega podjetja (Antončič, 2015, str. 3). Model DNK prikazujemo v sliki 5. Slika 5: Model DNK rasti družinskega podjetja. Vir: (Antončič, 2015, str. 3).. Kot je razvidno iz slike 5, je model DNK rasti družinskih podjetij osredotočen na osem ključnih dejavnikov, ki omogočajo rast in uspeh podjetja. Družinska podjetja morajo v svoj podjetniški proces vključiti (Antončič, 2015, str. 3): - upravljanje tveganja, - kulturo in odgovornost, - vodenje in ohranitev talentov, - zagotovitev trajnostne rasti in dobičkonosnosti, - upravljanje s kapitalom, - prihodnjo poslovodno strukturo, - učinkovito davčno upravljanje, - načrtovanje nasledstva. Po mnenju Johannissona (2002, str. 46) majhen delež družinskih podjetij planira rast podjetja v srednje veliko ali celo veliko internacionalno podjetje. V svojem delu Johannisson (2002, str. 45) navaja, da je večina avtorjev povzela Penerosovo (1959/1995) mnenje, da z rastjo družinskega podjetja raste tudi potreba po vključitvi zunanjih strokovnjakov v vodenje podjetja. S tem se zmanjšuje vpliv družinskih članov na poslovanje podjetja. Člani družine imajo pogosto nezaupanje v metode vodenja zunanjega strokovnjaka in se pogosto ne poslužujejo njihovih storitev. Johannisson (2002, str. 46) meni tudi, da imajo člani družine v družinskem podjetju nezaupanje v podjetniške napovedi in metode vodenja zunanjega strokovnjaka. Komentira, da tesna povezava med podjetništvom, družino in zunanjim vodjo, omogoča rast srednje velikega družinskega podjetja. 16.

(23) Avtorjevo mnenje lahko povzamemo tako, da je v družinskem podjetju višje zaupanje mnenju družinskih članov, kakor zunanjim sodelavcem. Če z zunanjim sodelavcem uspe družina vzpostaviti dober odnos, ki temelji na zaupanju in sodelovanju, je vključitev zunanjega sodelavca v poslovanje družinskega podjetja velika prednost. Podobnega mnenja sta tudi Rajter in Bojnec (2009, str. A 241), ki sta opravila raziskavo vpliva svetovalnih storitev na uspešnost poslovanja družinskih podjetij. Z rezultati sta potrdila mnenje, da se družinska podjetja, ki ne najemajo zunanjih storitev, pogosto srečujejo s težavami tako v poslovnem kot družinskem okolju. Rezultati te raziskave potrjujejo naše predvidevanje, saj smo mnenja, da zunanji sodelavec prinese v družinsko podjetje nova in sveža znanja, morebiti tudi naprednejši način poslovanja, ki ga lahko v družinskem podjetju izkoristijo na pozitiven način, seveda ob predpostavki, da so pripravljeni v družinskem podjetju prisluhniti in upoštevati mnenja nečlana družine. Dyer in Handlerjeva ( 1994, str. 71) v svojem delu navajata, da so številne raziskave podjetništva v družinskem podjetju temeljile na podlagi generacijskega prenosa podjetja in pripravljenosti vključevanja zunanjega svetovanja v družinska podjetja. Preučujeta, kako družina vpliva na podjetniško kariero. Menita, da se lahko družina in podjetniški proces prepletata v različnih obdobjih. Ločita zgodnje srečanje družinskih članov z podjetništvom, pri čemer imata v mislih otroke podjetnikov. Družina se lahko vključi v podjetništvo tudi z začetkom podjetnika in ga pri tem motivira in spodbuja. Tretja vpletenost družine v podjetniški proces je z zaposlitvijo v družinskem podjetju. Zadnja povezava družine in podjetniškega procesa pa navajata kot soudeležbo družinskih članov v lastništvu podjetja (Dyer & Handler, 1994, str. 71). V strokovni literaturi velikokrat zasledimo opise podjetniškega procesa družinskih podjetij s spremenljivkami generacijskih prenosov, zunanje stokovne pomoči in z obliko vključenosti družinskih članov v podjetje. V nadaljevanju bomo povzeli primerjavo podjetniškega procesa med družinskimi in nedružinskimi podjetji. Avtorji, katerih raziskave omenjamo, so Glas, Vadnjal in Rautiainen. V raziskavi sta Glas in Vadnjal ugotavljata, da družinska podjetja posvečajo več pozornosti tržni usmerjenosti in zadovoljstvu kupcev, zadovoljstvu zaposlenih, avtonomiji, obvladovanju prihodnosti, in seveda skrbi za družinske člane. Medtem ko nedružinska podjetja večjo pozornost posvečajo prihodkom, profitu, tržnemu deležu, podjetniškim priložnostim (Glas & Vadnjal, 2004, str. 42). Rautiainen v svojem delu navaja, da so bile podjetniške raziskave mnogokrat osredotočene na induvidualnega podjetnika. Meni, da je podjetništvo proces, v katerega je vključenih veliko posameznikov. Tudi družinsko podjetništvo je skupek posameznikov, ki lahko tvorijo podjetniški tim, ki ga bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju (Rautiainen, 2012, str. 75).. 17.

(24) Družina kot podjetniški tim Da bi lahko družinska podjetja opredelili kot podjetniški tim, moramo pojem podjetniški tim najprej razumeti. Rautiainen navaja definicijo podjetniškega tima avtorja Cooneya (2005, povzeto po Rautiainen, 2012, str. 75 ), ki pravi, da je podjetniški tim skupina ljudi, ki si deli lastništvo in vodenje podjetja. Čeprav so bili podjetniški timi vedno povezani z velikimi podjetji, se pogosto pojavljajo tudi v manjših podjetjih (Rosa, 1998, povzeto po Rautiainen, 2012, str. 75 ). Raziskave podjetniškega tima so se pričele s spoznanjem mnogih avtorjev, da so bila uspešna in velika podjetja ustanovljena s strani podjetniškega tima (Rautiainen, 2012, str. 75). V družinskih podjetjih nekateri podjetniški člani ustvarijo podjetniški tim. Le-ta je sestavljen iz družinskih članov, ki skozi čas ustanovijo in razvijejo več podjetij (Iacobucci in Rosa, 2010, povzeto po Rautiainen, 2012, str. 75). Scot in Rosa (1999, povzeto po Rautiainen, 2012, str. 75) sta v tem primeru ugotovila, da ni pomembna rast in razvoj enega podjetja, ampak rast in razvoj združenih podjetij, ki so jih ustanovili podjetniški timi. Tudi Cruz in Howorth (2010, povzeto po Rautiainen, 2012, str. 75 ) sta ugotovila, da se družinski člani povezujejo v time in težijo k dolgotrajnemu obstoju podjetja. Zaradi povezanosti članov v podjetniške time, imajo skupen pristop za izkoriščanje priložnosti (Rautiainen, 2012, str. 75). Huovinen in Tihula (2008, str. 66) sta na podlagi raziskave ugotovila, da so podjetniški timi pogostejši pri nedružinskih podjetjih, kot pri družinskih. Z drugimi besedami lahko družinska podjetja kot podjetniški tim opredelimo kot skupino ljudi v sorodu, ki si delijo lastništvo podjetja. Lahko pa so podjetniški timi tudi skupina podjetij, ki so v lasti družinskih članov. V tem primeru sodelujejo med sabo in težijo k skupni rasti in ne k rasti in uspešnosti posameznega podjetja. Pri podjetniškem timu je izrednega pomena povezanost članov tima in poznavanje posameznikovih prednosti in slabosti, kar je v družinskem podjetju lažje oceniti, saj se družinski člani med seboj dobro poznajo.. 18.

(25) 4 PODJETNIŠKA USMERJENOST V DRUŽINSKIH PODJETJIH Pojem podjetniška usmerjenost je Miller (1983, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 29) opredelil v svojih zgodnji delih. Sprva je opredelil enajst dimenzij podjetniške usmerjenosti, v kasnejši študiji pa tri dimenzije, ki so inovativnost, proaktivnost in prevzemanje tvegana. Te dimenzije so največkrat uporabljene v raziskavah podjetniške usmerjenosti in preučujejo njen vpliv na uspešnost podjetja (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 29). Podjetniško usmerjenost družinskih podjetij bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju.. Podjetniška usmerjenost kot pogled na podjetništvo Podjetniška usmerjenost je relativno nov pogled na podjetništvo z vidika teoretičnega razglabljanja in empiričnih raziskav in se odraža v specifični strateški naravnanosti, podjetniškem načinu odločanja in v podjetniških aktivnostih (Lumpkin & Dess 1996, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 29). Podjetništvo smo predhodno že definirali kot proces, v katerem podjetnik prepoznava in izkorišča nove priložnosti. Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 32) povzemata podjetniško usmerjenost, po mnenju Drnovška (2002, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str.29 ), ki navaja, da je podjetništvo povezano z vsebino, podjetniška usmerjenost pa je proces. Navajata tudi Millerja (1983, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 29), ki opredeljuje podjetniško podjetje kot tisto, ki uvaja tržne inovacije, se loteva tveganih podvigov, je prvo pri proaktivnih inovacijah in s tem onemogoča konkurenco. Nepodjetniško podjetje pa je tisto, ki zelo malo inovira, se izogiba tveganju in posnema poteze konkurentov (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 32). Spoznanja avtorjev lahko strnemo v trditev, da je pri podjetništvu glavnega pomena inovativna miselnost, ki je pogoj za rast in razvoj podjetja. Dober podjetnik ne čaka na poslovne odločitve konkurence, ampak sam izkorišča nove možnosti na trgu in si sam gradi svojo poslovno pot na svoj način. Veliko raziskav je usmerjenih k preučevanju koncepta delovanja podjetja in podjetniške usmerjenosti. Miller (1983, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 29) opredeljuje podjetniško usmerjenost na podlagi treh dimenzij, in sicer, inovativnosti, proaktivnosti in sprejemanja tveganja. Lumpkin in Dess (1996, povzeto po Kostanjevec & Goezelj Omerzel, 2013, str. 29), sta tem trem dimenzijam dodala še avtonomijo in ofenzivno konkurenčnost. Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 34) navajata v svojem delu, da Miller, Covin in Slevin zagovarjajo obravnavanje dimenzije podjetniške usmerjenosti, kot odvisne spremenljivke, medtem pa Lumpkin in Dess zagovarjata obravnavanje dimenzije podjetniške usmerjenosti ločeno. Prav tako Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 32) ugotavljata, da so se pri presojanju podjetniške usmerjenosti, nekateri avtorji osredotočili na raziskavo vpliva podjetniške usmerjenosti na uspešnost podjetja. Te raziskave so številčnejše in merijo vpliv podjetniške usmerjenosti na uspešnost podjetja z različnimi spremenljivkami, kot so donosnost kapitala in sredstev ter prodaje. Drugi avtorji preučujejo dejavnike, ki lahko 19.

(26) vplivajo na podjetniško usmerjenost podjetja. V teh raziskavah se bolj osredotočajo na zunanje in notranje dejavnike, ki imajo vpliv na podjetniško usmerjenost (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 32). Povzamemo lahko, da raziskave podjetniške usmerjenosti in vpliv le-te na uspešnost podjetja v večini temeljijo na konstruktu Millerja, ki presoja podjetniško usmerjenost na podlagi treh dimenzij, medtem ko je pet dimenzij po Lumpkinu in Dessu, uporabilo manjše število raziskovalcev. V nadaljevanju bomo na podlagi družinskega podjetja podrobneje preučili vse pet dimenzij podjetniške usmerjenosti.. Podjetniška usmerjenost v družinskih podjetjih Kot smo omenili že v prejšnjem podpoglavju, bomo preučevali podjetniško usmerjenost po avtorju Millerju, ki opredeljuje proaktivnost, inovativnost in prevzemanje tveganja, kot tri dimenzije za presojanje podjetniške usmerjenosti. Dve dodatni dimenziji, ki sta jih dodala Lumpkin in Dess, sta bili uporabljeni v raziskavah v manjšem številu, vendar ju bomo v nadaljevanju vseeno vključili v preučevanje, saj menimo, da sta pri presojanju podjetniške usmerjenosti družinskih podjetij pomembni. V nadaljevanju bomo najprej predstavili tri dimenzije podjetniške usmerjenosti po Millerju, jih teoretično opredelili, ter nato povezali z družinskim podjetjem. V istem kontekstu bomo predstavili tudi dve dodatni dimenziji po Lumpkinu in Dessu. 4.2.1 Inovativnost v družinskih podjetjih Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 34) menita, da lahko inovativnost opredelimo zelo široko. Navajata, da so inovacije izrednega pomena za rast in obstoj vseh vrst gospodarskih družb. Omenjata tudi Josepha Schumpeterja (1934, povzeto po Kostanjevec in Gomezelj Omerzel, 2013, str. 34), ki je prvi povezal podjetnike z inovacijami in razvojem novih izdelkov. Po navedbah Lumpkina in Dressa (1996, povzeto po Short idr., 2009, str. 13), je inovativnost, v povezavi s podjetniško usmerjenostjo, nagnjenostjo in podporo podjetja, da v svoje poslovanje vključi nove ideje, novosti, raziskave in s tem ustvari nove proizvode, storitve in procese (Short, 2009, str. 13). Ustvarjanje novih proizvodov in storitev je za podjetje ključnega pomena. Če v svoje poslovanje ne vključuje inovacij, izgublja tržni delež in ne more nastopiti v boju s hudo konkurenco. Pri tem izgublja trži delež, kar lahko povzroči tudi propad podjetja. V strokovni literaturi zasledimo, da obstaja več vrst inovacij, ki jih povzemamo v nadaljevanju. Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 35) ugotavljata, da ločimo različne tipe in ravni inovativnosti, vendar pa vedno pomeni korak od obstoječega stanja in se odraža v odmiku s položaja »status quo« v nove ideje. Hagea (1980, povzeto po Short idr., 2009, str. 13) loči primarne inovacije in ostanke primarnih inovacij (Short, 2009, str. 13). Primarne inovacije so tiste, za katere se podjetje zavestno odloči in jih razvija do takšne mere, da jih lahko ponudi na tržišče. Ostanke 20.

(27) primarnih inovacij lahko opredelimo kot tiste, ki so nastale kot posledica razvijanja primarnih inovacij. Zellwegar in Sieger (2010, povzeto po Kostanjevic & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 38) pa ugotavljata, da obstaja zunanja in notranja stopnja inovativnosti, ki se v različnih časovnih obdobjih dvigata in padata. Tveganje in stroški inovacij, počasno sprejemanje novih izdelkov na tržišču, uporaba preverjenih tehnologij v stabilnem okolju ter izbrano področje delovanja lastnikov in direktorjev družinskih podjetji, omogočajo lažje spreminjanje notranje kot zunanje stopnje inovacij. V primeru družinskega podjetja se stopnja inovacij spremeni tudi z generacijskim prenosom družinskega podjetja. Stopnja inovativnosti se spremeni, ne glede na to, da morajo mlajše generacije pri prevzemu podjetja najprej spremeniti nekatere notranje ovire pri sprejemanju odločitev in spreminjati način dela (Kostanjevic & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 38). Po mnenju Shorta in soavtorjev je bilo veliko družinskih podjetij ustanovljenih na podlagi inovativnosti. Takšno je na primer podjetje Ford (Short idr., 2013, str. 13). Tudi McCanna in drugi (2008, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 13 ) ugotavljajo, da so manjša in mlajša družinska podjetja bolj inovativna kot starejša in večja (Kostanjevic & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 38). Razlog za razlike v inovativnosti podjetij vidimo v tem, da so mlajša in manjša družinska podjetja šele na začetku svoje razvojne poti in zato bolj motivirana in fleksibilna za doseganje višjih ciljev in uspeha. V starejših in večjih družinskih podjetjih je prilagajanje trgu počasnejše in stopnja inovativnosti pade, saj se zanašajo na svoje tradicionalno poslovanje in ustvarjeno ime, ki sicer zagotavlja trenutni obstoj, vendar ne napreduje v razvoju, kar je dolgoročno lahko zelo nevarno za obstoj podjetja na trgu. Nordqvist idr. (2008, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 13) menijo, da je inovativnost zelo pomembna dimenzija podjetniške usmerjenosti in omogoča rast in razvoj podjetja (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 13). Prav ta rast in razvoj podjetja pa povzročata spremembe v poslovanju podjetja, ki lahko ogrozi finančni delež družine v podjetju (Short idr, 2009, str. 18). Povedano z drugimi besedami, inovacije lahko povzročijo rast podjetja do takšne mere, da morajo družinski člani vključiti v podjetje zunanje strokovnjake. Sledeč po raziskavi Bojanca in Rajterja (2009, str. A241), se družinska podjetja pomoči zunanjih strokovnjakov ne poslužujejo rada. Na podlagi ugotovitve pomembnosti družinskih podjetij v gospodarstvu je Evropski ekonomsko-socialni odbor o družinskih podjetjih v Evropi podal mnenje, da bi lahko inovacije v družinskih podjetjih spodbujali z inovativnim javnim naročanjem, v katerem cena ne bi bila edino merilo pri izbiri ponudnika. Mnenja so, da se družinska podjetja, na področju inovacij, ne bi smela osredotočati zgolj na tradicionalne trge in proizvode, temveč tudi na nove inovativne rešitve. Ker je za družinska podjetja značilno, da so konkurenčna zaradi visoke kakovosti in storitev za stranke, predlagajo, da se kot merilo za ocenjevanje ponudb spodbuja ekonomsko najugodnejša ponudba (Klimek, 2016, str. C13/11). 21.

(28) Kot je razvidno iz navedenega, se mnenja avtorjev glede inovativnosti v družinskih podjetjih razlikujejo. Short navaja, tako vzroke za inovativnost, kot za neinovativnost družinskih podjetij. McCann navaja, da mlajša družinska podjetja inovirajo bolj kot starejša. Shotr pa se z navedenim ne strinja, saj meni da se inovtivnost ne podeduje. Prav zaradi različnih mnenj bomo v nadaljevanju navajali raiskave inovativnosti družinskih podjetij, ter jih primerjali z nedružinskimi podjetji. Navedli bomo raziskavo Kostanjevčeve in Gomezelj Omerzeljeve, Shorta in Antončiča. Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 63) sta opravili raziskavo podjetniške usmerjenosti na področju družinskih in nedružinskih podjetij v Sloveniji. V raziskavo je bilo vključenih 107 malih in srednjevelikih podjetij z vsaj enim zaposlenim. V celotni skupini podjetij se je 56 podjetij opredelilo kot družinsko podjetje. Kriterij, za opredelitev družinskega podjetja sta Kostanjevčeva in Gomezelj Omerzeljeva (2013, str. 58) v raziskavi uporabili kot najbolj pogosto definicijo. Ta opredeljuje družinsko podjetje kot tisto, ki ima družina v lasti vsaj 50 % podjetja in je eden od družinskih članov v podjetju tudi zaposlen. Hkrati pa mora lastnik dojemati podjetje kot družinsko (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 58). V raziskavi sta spremenljivko inovativnost opredelili s šestimi dimenzijami, in sicer (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 63): - od ustanovitve pa do danes nismo/smo vpeljali na trg veliko novih proizvodov in storitev (INOVAa), - spremembe v naših proizvodih so običajno malenkostne/velike (INOVAb), - v podjetju ni močnega/je močen poudarek na razvoju novih proizvodov in storitev (INOVAc), - v podjetju ni/je močen poudarek na vpeljavo novih tehnologij, ki se pojavljajo na trgu (INOVAd), - od časa ustanovitve podjetja pa do danes proizvodi in storitve niso/so prešli mnogo izboljšav (INOVAe), - v podjetju ni poudarka/je poudarek na razvoju lastnih rešitev, tako tehnoloških kot administrativnih (INOVAf). Kako so se družinska in nedružinska podjetja opredelila pri postavljenih trditvah za presojanje inovativnosti, prikazuje slika 6.. 22.

(29) Slika 6: Primerjava inovativnosti v družinskih in nedružinskih podjetjih. INOV a. INOV b. INOV c. INOV d. INOV e 0. 0,5. 1. 1,5 skupaj. 2. nedružinska. 2,5. 3. 3,5. 4. družinska. Vir: (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 65).. Kostanjevčeva in Gomezelj Omerzeljeva sta prišli do ugotovitev, da so se anketiranci v povprečju najbolj strinjali z izjavo, da so od časa ustanovitve podjetja pa do danes, njihovi proizvodi in storitve prešli mnogo izboljšav. V tej dimenziji so izstopala družinska podjetja. Najmanj so se anketiranci strinjali z izjavo, da so spremembe njihovih proizvodov in storitev zelo velike. Tudi v tej dimenziji so se bolj opredelila družinska podjetja. Pri presojanju inovativnosti sta prišli do ugotovitve, da med družinskimi in nedružinskimi podjetji ne obstaja značilna razlika (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 66). V raziskavi Družinskih podjetij v Sloveniji, ki je bila izvedena leta 2015, s strani Antončiča in družbe Ernst & Young d. o. o. (2015, str. 2), med drugim obravnavajo stopnjo vpliva nove tehnologije na poslovanje in pozitivnega vpliva nove tehnologije na prihodke, v smislu učinkovitosti in inovativnosti. Anketiranih je bilo 360 podjetij, kjer ima družina nadzor nad usmeritvijo podjetja (Antončič, 2015, str. 10). Rezultati raziskave so prikazani v sliki 7, ki prikazuje delež vpliva nove tehnologije na prihodke v smislu učinkovitosti in inovativnosti.. 23.

(30) Slika 7: Stopnja vpliva nove tehnologije na poslovanje in pozitivnega vpliva nove tehnologije na prihodke, v smislu učinkovitosti in inovativnosti. Delež v % 8. 2. 26. 64. Nad 75 % do 100 %. Od 0 % do 25 %. Nad 25 % do 50 %. Nad 50 % do 75 %. Vir podatkov: (EY Slovenija (2015)).. Sledeč po rezultatih raziskave, je 64 % anketiranih podjetij mnenja, da nove tehnologije nimajo velikega vpliva na prihodke v smislu učinkovitosti in inovativnosti. Samo 2 % anketiranih podjetij meni, da imajo nove tehnologije velik vpliv na učinkovitost in inovativnost. Raziskava, ki so jo opravili Short s soavtorji (2009,str. 18), je bila izvedena v ZDA na podlagi indeksa S&P 500, za obdobje od leta 2001 do 2003. S&P 500 je skupina 500 podjetij, ki kotira na ameriškem borznem trgu in je v raziskavah pogosto uporabljena. Shotr in soavtorji so raziskovali stopnjo inovativnosti v velikih družinskih podjetjih in jo primerjali z nedružinskimi podjetji. Raziskava razlik v stopnjii inovativnosti ni pokazala. (Short, 2009, str.18). Če povzamemo različna mnenja o inovativnosti v družinskih podjetjih, lahko ugotovimo, da je inovativnost v družinskih podjetjih odvisna od velikosti podjetja, pripravljenosti tveganja, generacijske stopnje, pripravljenosti na vključitve zunanjih svetovalcev v poslovanje. Mlajša družinska podjetja so lahko bolj inovativana, saj težijo k dogotrajnosti poslovanja in prenosom podjetja na naslednje generacije. Da bi lahko to dosegla morajo v svoje poslovanje vnesti inovacije, da lahko konkurirajo na trgu. Kot smo lahko ugotovili inovativnost povzroči rast podjetja. Rast družinskega podjetja povzroči potrebo po vključitvi zunanjih strokovnjakov v poslovanje. Na podlagi navedenega je inovativnost tudi odvisna od pripravljenosti družinskih članov na vključitev tujih ljudi v poslovanje. Mnogokrat pa družinski člani ne zaupajo zunanji strokovni pomoči. Iz ugotovitev raziskav Kostanjevčeve in Gomezelj Omerzeljeve, Antončiča in Shorta s soavtorji , lahko sklepamo, da družinska podjetja so inovativna, vendar samo do neke mere. Pri obstoječem poslovanju uvajajo spremembe in izboljšave proizvodov in storitev, 24.

(31) vendar te spremembe niso velike. Vsaka inovacija prinese tudi višje stroške, ne zagotavlja pa vedno visokega donosa. Inovativnost je tesno povezana s proaktivnostjo (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 38). Proaktivnost je druga dimenzija za presojanje podjetniške usmerjenosti po Millerju. Podrobneje bomo proaktivnost predstavili v nadaljevanju. 4.2.2 Proaktivnost v družinskem podjetju Kot smo že navedli, je druga dimenzija podjetniške usmerjenosti po Millerju proaktivnost. Short s soavtorji (2009 str. 14) navaja, da je proaktivnost med prvimi poudaril Penrose (1959, povzeto po Short idr, 2009, str. 14), ki meni da so podjetniki, ki gledajo v prihodnost, ključni za podjetniški proces, ker imajo ideje in sledijo priložnostim in rasti (Short, 2009, str. 14). Kostanjevec in Gomezelj Omerzel (2013, str. 35) pri opredeljevanju proaktivnosti navajata različne avtorje. Po mnenju Venkataraman (1989, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 35) se proaktivnost nanaša na predvidenje prihodnjih potreb, na iskanje novih priložnosti, predstavitev novih produktov in blagovnih znamk, odpravo proizvodnih faz, ki so že v fazi zastaranja. Aragon-Correa (1998, str. 559) opredeljuje proaktivnost kot sposobnost prepoznavanja prihodnjih trendov. Miles in Snow (1978, str. 555) opredeljujeta, da podjetja, ki so proaktivno naravnana vpeljujejo v svoje delovanje vedno nove asortimane, da so lahko v prednosti pred konkurenco, in ohranjajo vodilni položaj na trgu ter so se sposobni na tržne priložnosti hitro odzvati. Čeprav ima proaktivnost, po mnenju Millerja, v podjetniški usmerjenosti pomembno vlogo(1983, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 39), to za družinska podjetja ne drži vedno. Short in drugi (2009, str. 14) v svojem delu navajajo tudi Dailyain Thomsona (1994, povzeto po Short idr, 2009 str. 14), ki ugotavlja, da namenjanje sredstev za raziskavo in vstop na nove trge ne zagotavlja vedno rasti podjetja. Najbolj pogosta strategija družinskega podjetja je obvladovanje stroškov, učinkovitost, specializacija in neizkoriščanje priložnosti, kot so novi proizvodi (Short idr., 2009, str, 14). Martin in Lumpkin (2003, povzeto po Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 39) navajata, da stopnja proaktivnosti varira glede na lastniško generacijo družinskih podjetij (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str.35). Short s soavtorji pa navaja, da v primeru velikih javnih podjetij, družinska podjetja izkazujejo nižjo stopnjo proaktivnosti v primerjavi z nedružinskimi podjetji (Short idr., 2009, str. 14). Iz navedenega lahko povzamemo, da je proaktivnost sposobnost podjetnika, da predvidi prihodnje potrebe. Mnenja Shorta in soavtorjev, Lumpkina in Martina ter Thomsana o proaktivnosti v družinskih podjetjih so si različna. Na podlagi raziskav Kostanjevčeve in Gomezelj Omerzeljeve, ter raziskave s strani Shorta s soavtorji, bomo v nadaljevanju navedli razlike med proaktivnostjo družinskih in nedružinskih podjetij. Raziskava Kostanjevčeve in Gomezelj Omerzeljeve (2013 str. 58) temelji na istem vzorcu podjetij ter opredelitvi družinskega podjetja, kot smo navedli v sklopu presojanje 25.

(32) inovativnosti v družinskem podjetju. Preučevana skupina je obsegala 107 malih in srednjevelikih podjetji, med katerimi se je 56 podjetji opredelilo kot družinskih. Kostanjevec in Gomezelj Omerzeljeva, sta proaktivnost, kot spremenljivko v raziskavi, merili s tremi dimenzijami, in sicer (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 67): - naša podjetja se običajno zgolj odzivajo na dejanja, ki jih na trgu sprožijo drugi konkurenti/naše podjetje običajno sproži dejanja na trgu, na katera morajo drugi konkurenti reagirati (PROAK a), - v primerjavi s konkurenti na trgu zelo redko/zelo pogosto prvi uvedemo nove proizvode in storitve, procesne tehnologije in druge poslovne prakse (PROAKb), - v podjetju navadno počakamo, da vodilni konkurent prvi vstopi na trg z novimi proizvodi in storitvami, šele nato mu sledimo/v podjetju želimo biti vedno prvi, ki na trgu uvedemo nove proizvode in storitve (PROAKc). Opredelitve vseh podjetij pri posamezni spremenljivki za presojanje proaktivnosti so prikazane v sliki 8. Slika prikazuje tudi, kako so se opredelila družinska in kako nedružinska podjetja. Slika 8: Primerjava proaktivnosti v družinskih innedružinskih podjetjih. PROAK c. PROAK b. PROAK a. 3,05. 3,1. 3,15. 3,2. skupaj. nedružinska. 3,25. 3,3. 3,35. družinska. Vir: (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 67).. Kostanjevec in Gomerzelj Omerzel sta prišli do ugotovitev, da so se vsa podjetja najbolj strinjala z izjavo, da v podjetju želijo biti vedno med tistimi, ki prvi na trge uvajajo nove proizvode in storitve. Družinska podjetja so se najbolj strinjala s trditvijo, da običajno sprožijo dejanja na trgu, na katera morajo drugi konkurenti reagirati. Nedružinska podjetja pa so se s to trditvijo najmanj strinjala. Raziskava je pokazala, da pri presojanju proaktivnosti ni razlik med družinskimi in nedružinskimi podjetji (Kostanjevec & Gomezelj Omerzel, 2013, str. 67).. 26.

No results found