Cybercrime offences - characteristics and peculiarities of modern criminal law

Full text

(1)Univerza v Mariboru Pravna fakulteta. DOKTORSKA DISERTACIJA. Kazniva dejanja kibernetskega kriminala – značilnosti in posebnosti sodobnega kazenskega prava. Julij, 2015 Miha Šepec mentor: prof. dr. Vid Jakulin 1.

(2) Zahvala. Iskreno bi se rad zahvalil mentorju profesorju dr. Vidu Jakulinu za sprejetje mentorstva in za vso pomoč in podporo, ki mi jo je nudil tekom pisanja. Prav tako bi se rad zahvalil profesorju dr. Ivanu Beletu za vso njegovo pomoč in nasvete pri pisanju. Zahvala gre tudi moji druţini za vso podporo. Miha Šepec. 2.

(3) KAZALO 1.. Teoretični uvod s predstavitvijo temeljnega problema in hipotezami. 010. 1.1. 015. Pojmi in definicije. 2.. Razvoj informacijskih sistemov in kibernetskega kriminala. 029. 3.. Konvencija o kibernetski kriminaliteti z Dodatnim protokolom, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih. 036. Sklopi kaznivih dejanj s predstavitvijo sodobnih trendov in pravnih problemov. 042. 4.. 4.1 4.2 4.3 4.4 4.5 4.6 4.7 4.8 4.9 4.10 4.11 4.12 4.13 4.14. Zavarovane pravne vrednote in dobrine ter dileme protipravnosti pri kaznivih dejanjih kibernetskega kriminala Protipravni dostop do informacijskega sistema Protipravno prestrezanje Motenje podatkov Motenje sistemov Zloraba naprav Računalniško ponarejanje Računalniška goljufija Kazniva dejanja povezana z otroško pornografijo Kazniva dejanja povezana s kršitvijo avtorske in sorodnih pravic (digitalno piratstvo in nezakonito izkoriščanje avtorskih del preko informacijskih sistemov) Razţalitev in druga kazniva dejanja zoper čast in dobro ime Groţnja preko informacijskega sistema Zanikanje, hujše zmanjševanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper človečnost Razširjanje rasističnega in ksenofobičnega gradiva v informacijskih sistemih. 044 071 090 115 130 148 159 173 194 243 259 293 304 318. 5.. Zaključek. 329. 6.. Viri in literatura. 343. 3.

(4) Povzetek doktorske disertacije Računalniško-informacijski sistemi so popolnoma spremenili delovanje današnje druţbe. Tako imenovana tehnološko-informacijska revolucija je drastično posegla v človeške odnose v druţbi – predvsem na področje komunikacije in sporazumevanja med ljudmi. Računalniško-informacijski sistemi so se začeli uporabljati kot sredstva in pripomočki pri kaznivih dejanjih, obenem pa so se razvile tudi povsem nove pojavne oblike kibernetskih kaznivih dejanj.. Glede na hitri razvoj informacijske tehnologije in rigidnost tradicionalnega kazenskega prava nas v disertaciji zanima, ali lahko to še sledi spremembam informacijske tehnologije. V postavljeni tezi zagovarjamo, da mora biti kazensko pravo še vedno zmoţno podrobno zajeti, opredeliti in sankcionirati kazniva dejanja kibernetskega kriminala kljub njihovemu hitremu razvoju in specifičnosti. Kazensko pravo bo to bistveno laţje doseglo preko posebnega dela – torej posamičnih kaznivih dejanj – kot pa s spremembami splošnega dela. Če ţelimo preveriti, ali postavljena teza drţi, je treba temeljito preučiti vse poznane pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala in v okviru vsakega sklopa analizirati posebnosti in dogmatične probleme, ki jih nove informacijske tehnologije prinašajo kazenskemu pravu.. V uvodnem poglavju posvetimo nekaj besed ciljem doktorske disertacije, temeljni tezi, predpostavkam in morebitnim omejitvam, predvidenim metodam raziskovanja in temeljnim pojmom. Nato na kratko nakaţemo razvoj informacijske tehnologije, računalništva in kibernetskega kriminala, ki je v zadnjih tridesetih letih napredoval od najbolj preprostih do izredno kompleksnih kaznivih dejanj mednarodnih razseţnosti. Razvoj informacijske tehnologije nam prikaţe, kako hitro se je ta razvila in v kako kratkem času so nastala specifična kazniva dejanja, danes poznana pod skupnim pojmom kibernetski kriminal. Sledi podrobna predstavitev Konvencije o kibernetski kriminaliteti in njenega Dodatnega protokola o obravnavi rasističnih in ksenofobičnih dejanj – temeljna mednarodno sprejeta dokumenta za potrebe uspešnega kazenskega pregona kibernetskega kriminala. Osrednji del disertacije predstavljajo sklopi kaznivih dejanj s predstavitvijo sodobnih trendov in pravnih problemov. Uvodno poglavje je namenjeno predstavitvi zavarovanih pravnih vrednot in dobrin ter dilemam protipravnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, nato pa v naslednjih trinajstih poglavjih (Protipravni dostop, Protipravno prestrezanje, Motenje podatkov, Motenje sistemov, Zloraba naprav, Računalniško ponarejanje, Računalniška goljufija, Kazniva dejanja, povezana z otroško pornografijo, Kazniva dejanja, povezana s kršitvijo avtorske in sorodnih pravic, Razţalitev in kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, Groţnja preko informacijskega sistema, Zanikanje, hujše zmanjševanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper človečnost, Razširjanje rasističnega in ksenofobičnega gradiva v informacijskih sistemih) obravnavamo temeljne pojavne oblike kaznivih. 4.

(5) dejanj kibernetskega kriminala, njihove posebnosti in sodobne dileme, ki se pojavljajo v kazenskem pravu. Uporabljamo tudi mednarodnopravno primerjavo s tujimi tako anglo-ameriškimi kot kontinentalnimi kazenskimi zakonodajami. V zaključku povzamemo temeljne ugotovitve, rešitve in dileme, napovemo trende kazenskega prava v povezavi s kibernetskim kriminalom v prihodnosti, potrdimo temeljne dispozicije in sprejmemo osnovno tezo disertacije. UDK klasifikacija dela: po globalnem šifrantu 343 - kazensko pravo.. 5.

(6) Summary of the dissertation - Development, trends and problems of cybercrime criminal offences Computer-information systems have completely transformed the functionality of modern society. The so-called Information Technology Revolution has dramatically intervened in human relations in society - especially in communication and interaction between people. Today, computer-information systems are being used as resources and tools for committing criminal offences. We are also experiencing the development of new forms of cybercrime offences. Given the rapid development of information technology and the rigidity of the traditional criminal law, we are interested if criminal law can still follow the development in information technology. In our thesis we argue that criminal law, despite the rapid development and complexity of cybercrime offences, must still be able to cover, identify and sanction all the new forms of cybercrime offences. This goal can be achieved by adjusting specific criminal offences, which are more flexible than the rigid general part of criminal law. If we want to confirm our thesis, it is necessary to thoroughly examine all known forms of cybercrime offences and analyze specific dogmatic problems that information technology can pose to criminal law.. In the introduction we dedicate a few words to the aims of our doctoral thesis, fundamental propositions, presumptions, possible limitations and provided methods of our research. We then briefly describe the development of information technology and cybercrime, which has progressed in the last thirty years from the most simple to very complex crimes of international dimensions. Development of information technology gave rise to new specific offences now known as cybercrime. Following is a detailed presentation of the Convention on Cybercrime and its Additional Protocol concerning the criminalization of a racist and xenophobic nature committed through computer systems – two basic internationally accepted documents for successful prosecution of cybercrime. Central part of the dissertation is an analysis of trends and legal problems of fundamental offences of cybercrime. The first part of this chapter is dedicated to protected legal virtues and to problems of illegality of cybercrime offences. We then analyse the basic forms of cybercrime offences, specifics and contemporary dilemmas that arise in today’s criminal law through thirteen chapters (Illegal access; Illegal interception; Data interference; System interference; Misuse of devices; Computer-related forgery; Computer-related fraud; Offences related to child pornography; Offences related to infringements of copyright and related rights; Racist and xenophobic motivated insult; Racist and xenophobic motivated threat; Denial, gross minimization, approval or justification of genocide or crimes against humanity; Dissemination of racist and xenophobic material through computer systems).. 6.

(7) We are also using an international legal comparison approach, where we compare different criminal law legislations and criminal law statues in order to asses how different legal systems approach new forms of cybercrime offences. In conclusion we summarize the main findings, solutions and dilemmas, predict trends in criminal law in relation to cybercrime in the future, confirm given dispositions and accept the basic thesis of the dissertation. UDK classification of the work: after global register 343 - criminal law.. 7.

(8) Delovni življenjepis kandidata Osebni podatki. Miha Šepec, univerzitetni diplomirani pravnik rojen 15.01.1984 v Ljubljani, drţavljan Slovenije. Izobrazba. Univerzitetni diplomirani pravnik (diplomiral julija 2010 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani). Delovne izkušnje. Več let kot pravnik zaposlen v gospodarstvu Asistent na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici v letu 2010/2011, 2011/2012, 2012/2013, 2013/14, 2014/15 Asistent na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru v študijskem letu 2010/2011, 2011/2012, 2012/2013, 2014/15 V letu 2011 s strani Univerze v Mariboru izvoljen v naziv asistenta za pravo V letu 2014 s strani Univerze v Mariboru izvoljen v naziv asistenta za pravo. Razne druge izkušnje. Šifra raziskovalca: 91812 Osebna bibliografija v cobiss bazi: obsega 34 del Ostalo:  Raziskovalec v raziskavi National Integrity System, Transparency International (glavni raziskovalec za področje organov pregona – državno tožilstvo in policija), 2012.  Uradno povabljen in avtor prispevka na konferenci o drogah Pravne fakultete Univerze v Mariboru in Fakultete za varnostne vede, 2011.  Uradno povabljen in avtor prispevka na posvetu “Digitalni dokazi” Pravne fakultete in Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, 2012.  Udeleženec in avtor prispevka na Dnevih varstvoslovja, 2010.  Udeleženec in avtor prispevka na Dnevih varstvoslovja, 2011.  Udeleženec in avtor prispevka na mednarodni konferenci: Criminalistics/Criminal investigation in Europe, Fakultete za varnostne vede, 2011.  Moderator okrogle mize »Skupaj v boju zoper organizirani kriminal in korupcijo«. Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2014.  Povabljen kot govornik na dogodek: »Somrak etike«, Forum za dialog med vero in kulturo, Ljubljana, 2014.. 8.

(9) UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. IZJAVA DOKTORSKEGA KANDIDATA. Podpisani Miha Šepec, vpisna številka 71182679 izjavljam, da je doktorska disertacija z naslovom Kazniva dejanja kibernetskega kriminala – značilnosti in posebnosti sodobnega kazenskega prava   . rezultat lastnega raziskovalnega dela, da so rezultati korektno navedeni in da nisem kršil avtorskih pravic in intelektualne lastnine drugih.. Podpis doktorskega kandidata: ________________________. 9.

(10) 1. Teoretični uvod s predstavitvijo temeljnega problema in hipotezami Ţivimo v informacijsko-digitalni dobi. Teoretiki postmoderne druţbe povezujejo njen razvoj s tehnološkim napredkom. Tako ekonomist Drucker v delu Mejniki jutrišnjega dne (Landmarks of Tomorrow)1 zagovarja tezo postindustrijske dobe, ki jo zaznamuje predvsem računalniška tehnologija, Etzioni pa v delu Aktivna druţba (The Active Society)2 vidi tveganje, a tudi velik potencial v novih informacijskih, komunikacijskih in digitalnih tehnologijah.3 Dejstvo je, da je človeštvo postalo odvisno od elektronsko-računalniških sistemov, ki regulirajo in nadzorujejo večino opravil, ki jih počnemo v današnjem svetu. Elektronska pošta je postala nadomestek za pisemske pošiljke, mobilni telefoni so med srednjo in mlajšo generacijo popolnoma izpodrinili tradicionalne telefone (telefonske ţice bodo čez nekaj desetletij postale odveč), informacijski sistemi so začeli nadomeščati fizično delo (naj gre za operacijsko vodene mehanske stroje v tovarnah ali pa informacijske sisteme v večjih trgovinah, preko katerih opravimo nakup, ko denar vstavimo v napravo). Za današnjo dobo je značilno, da informacijski sistemi vedno bolj prodirajo v delovanje druţbe in vedno bolj nadomeščajo delo ljudi – omenjeni avtomati v trgovinah, ki nadomeščajo blagajničarke, so vedno številnejši. Če sta bila ob vzpostavitvi teh sistemov najprej le dva ali so bili le štirje elektronski blagajniki, jih je danes v večjih trgovinah ţe po osem ali dvanajst. Lastniki trgovin spoznavajo, da z nadomeščanjem delavcev z informacijskimi sistemi na dolgi rok prihranijo. Informacijski sistem predstavlja le večjo začetno naloţbo in strošek oskrbovanja in amortizacije – ne potrebuje pa mesečne plače (in od tega plačila dajatev drţavi), bolniške odsotnosti, dopusta ter regresa, ne more se ponesrečiti na delu ali toţiti delodajalca zaradi kršitev pogodbenih obveznosti. Na dolgi rok je informacijski sistem pogosto ekonomsko efektivnejša rešitev. Informacijski sistemi pa ne prevzemajo le enostavnih opravil (kot je opravljanje nakupov) ter fizično zahtevnih opravil (delo v teţki industriji), temveč so nepogrešljiv element tehnološke in na matematiki temelječe znanosti. Informacijski sistemi opravljajo zahtevne računske operacije in simulirajo fiktivne matematične situacije. Procesorsko-računske zmoţnosti današnjih informacijskih sistemov so ključni del sodobne znanosti (druţboslovje je od vseh področij še najmanj vezano na informacijske sisteme, matematičnega, tehnološkega, fizikalnega ali kemičnega laboratorija pa si danes praktično ni mogoče predstavljati brez računalniških sistemov). Informacijski sistemi pa imajo, kot vsak večji človeški izum, tudi svoje temne plati. Najopaznejša je vsekakor pretirana odvisnost od informacijske tehnologije. Ljudje prepuščamo vedno večje število 1. Drucker P. F., Landmarks of Tomorrow. ZDA, 1959. Etzioni E., Active society. Free Press, ZDA, 1968. 3 B. Flander, Kriza prava, obleski kritične jurisprudence. Fakulteta za varnostne vede, 2012, str. 31, 32. 2. 10.

(11) opravil informacijskim sistemom, nanje prenašamo odgovornosti, sami pa na ta račun izgubljamo določene sposobnosti in znanja. Nazorni primer tega je banalni primer pomnjenja telefonskih številk druţine in prijateljev. Medtem ko je v dobi klasičnega telefoniranja večina ljudi poznala te telefonske številke na pamet in jih je lahko iz spomina priklicala ob vsaki potrebi, danes ni več tako. Telefonske številke so shranjene v mobilnih telefonih in v primeru izgube ali njegovega nedelovanja, je posameznik pogosto izgubljen v upanju, da ima doma narejeno varnostno kopijo seznama telefonskih številk. Bolj drastičen, a zelo verjeten scenarij, je pojav informacijskih avtomobilov. To so avtomobili, ki vsebujejo informacijski sistem, ki je zmoţen voziti sam in nas brez pomoči pripeljati na cilj. Ker so se avtomobili s tako tehnologijo šele začeli pojavljati, smo seveda danes do njih skeptični. Zelo mogoče je, da bodo taka vozila čez nekaj desetletij sprejeti standard in da bomo ljudje začeli opuščati učenje voţnje z avtomobilom – ta namreč ne bo več potrebna, saj se bodo avtomobili vozili sami (oziroma bo to za nas opravljal informacijski sistem). Dovolimo si podati še nekoliko vizionarsko napoved. Človeštvo se bo na področju transporta sčasoma razvilo in začelo osvajati nebo, s čimer mislimo na vozila, podobna avtomobilom, ki si jih bo sčasoma lastil vsak in s katerimi bomo vozili po zraku. Avtomobilski promet ima namreč preveč pomanjkljivosti (odvisnost od cestišča, nepretočnost v večjih mestih ...), da bi se v prihodnosti obdrţal kot prevladujoča oblika prometa. Ko bo človeštvo z letečimi napravami osvojilo nebo, smo lahko prepričani, da bodo te popolnoma računalniško opremljene in informacijsko vodene. Človeškega razvoja si brez elektronsko-informacijskih naprav v prihodnosti ni več mogoče predstavljati. Pravo mora zato stalno slediti spremembam v druţbi in te sproti pravno opredeliti (če je seveda za to potreba). Glede na doseg, ki ga imajo informacijske naprave v današnjem svetu, se pojavlja ideja o posebni veji prava, imenovani informacijsko pravo, ki bi obravnavala vse posebnosti, ki jih v pravo prinašajo informacijske tehnologije. Drugi teoretiki posebni veji informacijskega prava nasprotujejo in se zavzemajo za to, da se posebnosti informacijske tehnologije opredeli v sklopu vsake ţe dodelane pravne veje. Civilisti bi tako posebnosti informacijske tehnologije obdelali ločeno v stvarnem pravu, dednem pravu, druţinskem pravu, upravni pravniki bi obdelali doseg informacijske tehnologije na svojem področju, kazenski pravniki pa naj bi obdelali posebnosti kriminalitete, povezane z informacijsko tehnologijo. Zagovornikom obeh stališč je moţno pritrjevati in nasprotovati. Nesporno je, da imajo danes informacijske tehnologije izredno velik vpliv na vsa področja delovanja druţbe in s tem povezanega prava. Tako bi lahko brez slabe vesti zagovarjali nastanek nove pravne veje, imenovane informacijsko pravo. A po drugi strani se moramo vprašati, ali informacijske tehnologije res prinašajo toliko novih pravnih dilem, s katerimi se pravniki niso ţe ubadali v okvirih posameznih pravnih vej. Informacijske tehnologije morda prinašajo nekatere posebnosti in nekatere nove pravne pojave, vendar pa lahko te opredelimo in umestimo v ţe ustaljene in dodelane pravne veje. Tako lahko vsaka pravna veja preko 11.

(12) svoje doktrine uredi potencialne probleme in nove pojave, ki jih informacijska tehnologija prinaša. To vsekakor drţi tudi za kazensko pravo, ki bo edino pristojno, da v skladu z dodelano kazenskopravno doktrino uredi nove pojavne oblike kaznivih dejanj, povezanih z informacijskimi tehnologijami. S tega vidika je torej posebna veja informacijskega prava nepotrebna oziroma naj ta ureja le splošna vprašanja informacijskega prava, posebnosti, vezane na določene pravne veje, pa naj prepusti v obravnavo njim. Na področju kazenskega prava se ta dvojnost kaţe v »dveh moţnih pogledih na učinke (implikacije) informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) na kazensko pravo: v (1) kazenskem pravu in IKT in (2) kibernetskem kazenskem pravu.«4 Pri prvem gre za analizo učinkov IKT na kazenskopravni sistem in obsega na primer analizo vplivov na organe pregona, kazenska sodišča in organe izvrševanja kazenskih sankcij. »Področje kibernetskega kazenskega prava pa pomeni oblikovanje novih procesnih (digitalna forenzika in dokazno pravo) in materialnih pravil.«5 V disertaciji se bomo ukvarjali s kazenskopravnim metodološkim pristopom do kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, torej le z drugim pogledom – kibernetskim kazenskim pravom.. Informacijska tehnologija bo lahko v prihodnosti popolnoma spremenila poglede prava in pravne doktrine na delovanje druţbe. Izum, ki bo prinesel tako drastično spremembo v pravu, bo razvoj samozavedajoče umetne inteligence. Pojem umetna inteligenca (Artificial Intelligence ali AI) je leta 1956 razvil ameriški znanstvenik John McCarthy in jo poimenoval kot znanost izdelave inteligentnih naprav.6 Kljub temu da se v znanstvenih krogih pojavlja veliko razprav na temo umetne inteligence, ki bi bila zmoţna delovati enako kot človeški moţgani in ki bi se zavedala same sebe, je človeštvo dejansko od tega odkritja še zelo oddaljeno. Vse programske operacije danes namreč temeljijo na vnaprej spisanih ukazih, ki delujejo po principu, da v primeru nastopa dogodka X, sistem opravi operacijo Y (npr. če na mobilnem telefonu pritisnemo tipko za klic, se sproţi ukaz, ki nas privede do seznama številk, ki jih lahko pokličemo). Tako mora programer oziroma pisec programa zapisati večje število moţnih operacij, ki jih nato program opravlja. Vendar programer ne more nikoli predvideti toliko moţnih operacij, kot jih lahko obdelajo človeški moţgani v realnem času. V sodobni kibernetiki se pojavljajo dileme, ali osnovati umetno inteligenco na enaki osnovi, kot delujejo človeški moţgani (kar se je tekom zgodovine ţe večkrat izneverilo), ali ustvariti posebno vrsto kibernetičnih moţganov. Dileme se pojavljajo tudi pri vprašanju, kako umetno inteligenco naučiti spoznavnih procesov, na katerih temelji človeško učenje. 7 Dejstvo je, da je današnja znanost še zelo daleč od razvoja umetne inteligence, ki bi se bila zmoţna zavedati same sebe in opravljati človeku lastne učne procese.. 4. A. Završnik, v: A. Šelih (ur.), Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2007, str. 463. 5 Prav tam, str. 463 in 464. 6 J. McCarthy, Generality in artificial intelligence, v: V. Lifschitz, Formalizing Common Sense. Intellect books, 1991, str. 226–236. 7 Prav tam, str. 226–236. 12.

(13) Sposobnosti ljudi in dosega človeške znanosti pa vendar ne smemo podcenjevati. Današnja tehnologija bi bila ljudem pred sto leti prav tako nepredstavljiva in neverjetna, kot so nam danes leteči avtomobili in samozavedajoča umetna inteligenca. Če drzno vizionarsko napovemo, da bo človeštvo v prihodnosti res razvilo umetno inteligenco, si lahko le zamišljamo, kakšen vpliv bo to imelo na celotno pravo. Kako bo reagiralo kazensko pravo, ko bo prvi samozavedajoči se robot izvršil kaznivo dejanje? Bomo lahko govorili o voljnosti njegovega ravnanja? Kakšne bodo kazni (uničenje, onesposobitev funkcij, zaporna kazen)? Danes se ta vprašanja ne zdijo sporna, saj naprave nimajo lastne volje in ne morejo izvršiti kaznivega dejanja. Kaj pa če bo človeštvo res izumilo informacijski sistem, ki se bo zavedal samega sebe in naklepno izvršil kaznivo dejanje, za katerega bo vedel, da je z zakonom prepovedano? V tej doktorski disertaciji se s pravnimi vprašanji umetne inteligence ne bomo ukvarjali, saj ta zaenkrat ostaja v domenah fikcij in znanstvenih razglabljanj, menimo pa, da je smiselno opozoriti na potencialno pravno revolucijo, ki se v prihodnosti lahko pojavi. Skladno z razvojem tehnologije nastajajo tudi različne oblike ravnanj, ki nasprotujejo pravno zaţelenemu vedenju in se pribliţujejo bolj ali manj odklonskemu vedenju. Kazniva dejanja v kibernetskem prostoru so bila prisotna od samega začetka njegovega razvoja. In če so bila na začetku enostavnih oblik, postajajo danes vse bolj kompleksna in večplastna. Danes zato govorimo o novi obliki kriminalitete, ki se navezuje na informacijske sisteme, kibernetski prostor in digitalno tehnologijo – pravimo ji kibernetska kriminaliteta. Pojavne oblike kaznivih dejanj, ki jih preučujemo v okviru kazenskopravne dogmatike, pa pojmujemo kot kibernetski kriminal. Kibernetski kriminal velja danes za najhitreje razvijajočo se obliko kriminala. Hiter razvoj novih pojavnih oblik ter njihova specifičnost predstavljata problem tudi rigidnemu kazenskemu pravu. Kazensko pravo mora zato pri pregonu kibernetskega kriminala slediti hitremu razvoju in se prilagoditi njegovim specifikam. Ker so splošni instituti kazenskega prava načeloma zelo togi in se spremembam prilagajajo počasi, je za potrebe pregona kibernetskega kriminala potrebno večjo pozornost nameniti posebnemu delu – torej samim kaznivim dejanjem. Za kvalitetno opredelitev samih kaznivih dejanj je potrebno podrobno in natančno poznavanje trendov in pojavnih oblik kriminalnih ravnanj v informacijskih sistemih. Da bi ta kazniva dejanja laţje razumeli, je potrebna podrobna preučitev razvoja pojavnih oblik kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, ki se je v preteklih tridesetih letih eksponentno razvil iz relativno enostavnih kaznivih dejanj do izredno sofisticiranih in tehnološko zahtevnih kaznivih dejanj. 13.

(14) mednarodnih razseţnosti. Danes načeloma delimo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v tri velike skupine: . v dejanja, povezana z integriteto (integrity related crimes), informacijski sistem je tarča napada (npr. napad na informacijski sistem),. . v dejanja, povezana z računalniki (computer related crimes), informacijski sistem je orodje za kaznivo dejanje (npr. računalniška goljufija),. . v dejanja, povezana z vsebino (content related crimes), kaznivo dejanje se navezuje na določeno digitalno vsebino (npr. otroška pornografija).8. Poleg razvoja, trendov in današnje opredelitve kaznivih dejanj je izrednega pomena tudi izpostavitev problematik in dilem, ki se danes pojavljajo v kazenskem pravu. Zaradi hitrega razvoja kibernetskega kriminala in zaradi same specifičnosti njegovih pojavnih oblik ima kazensko pravo pogosto probleme z opredelitvijo ali zajetjem kakšnega kaznivega dejanja. Celokupno bo potrebno podati nove rešitve in usmeritve, ki jih kazensko pravo lahko uporabi pri soočanju z obstoječimi in novimi pojavnimi oblikami kaznivih dejanj. Temeljno vprašanje, ki se postavlja, je: »Ali je kazensko pravo s svojimi tradicionalno razvitimi instituti v povezavi z nekoliko bolj fleksibilnimi določbami posebnega dela še zmoţno uspešno opredeliti in posledično preganjati nove pojavne oblike kibernetskega kriminala, ki je znan po svoji specifičnosti in hitrem razvoju?«. V uvodnem poglavju bomo posvetili nekaj besed ciljem doktorske disertacije, temeljni tezi, prepodstavkam in morebitnim omejitvam, predvidenim metodam raziskovanja in temeljnim pojmom. Slednji so izrednega pomena, saj se bomo z njimi v disertaciji srečevali ves čas. Podrobna razčlenitev in opredelitev temeljnih pojmov je zato ključnega pomena, saj se le z njihovim poznavanjem lahko sledi kompleksnejšim obravnavam v nadaljevanju disertacije. Nato bomo na kratko nakazali razvoj informacijske tehnologije, računalništva in kibernetskega kriminala, ki je v zadnjih tridesetih letih napredoval od najbolj preprostih, do izredno kompleksnih kaznivih dejanj mednarodnih razseţnosti. Razvoj informacijske tehnologije nam prikaţe, kako hitro se je ta razvila in v kako kratkem času so nastala specifična kazniva dejanja, danes poznana pod skupnim pojmom kibernetski kriminal. Sledi podrobna predstavitev Konvencije o kibernetski kriminaliteti in njenega Dodatnega protokola o obravnavi rasističnih in ksenofobičnih dejanj – temeljna mednarodno sprejeta dokumenta za potrebe uspešnega kazenskega pregona kibernetskega kriminala. Nato navedemo temeljne sklope kaznivih dejanj, katere vsebujeta Konvencija in njen Dodatni protokol in katere bomo obravnavali v nadaljevanju disertacije. Osrednji del disertacije predstavljajo sklopi kaznivih dejanj s predstavitvijo sodobnih trendov in pravnih problemov. Uvodno poglavje je namenjeno predstavitvi zavarovanih pravnih vrednot in dobrin ter dilemam protipravnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, nato pa 8. D. S. Wall, The Internet as a Conduit for Criminal Activity, v: A. Pattavina (ur.), Information Technology and the Criminal Justice System. Sage Publications, 2005, str. 77–98. 14.

(15) v naslednjih trinajstih poglavjih (Protipravni dostop, Protipravno prestrezanje, Motenje podatkov, Motenje sistemov, Zloraba naprav, Računalniško ponarejanje, Računalniška goljufija, Kazniva dejanja, povezana z otroško pornografijo, Kazniva dejanja, povezana s kršitvijo avtorske in sorodnih pravic, Razţalitev in kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, Groţnja preko informacijskega sistema, Zanikanje, hujše zmanjševanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper človečnost, Razširjanje rasističnega in ksenofobičnega gradiva v informacijskih sistemih) obravnavamo temeljne pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, njihove posebnosti in sodobne dileme, ki se pojavljajo v kazenskem pravu. Posluţujemo se tudi mednarodno pravne primerjave s tujimi tako anglo-ameriškimi kot kontinentalnimi, kazenskimi zakonodajami. V zaključku povzamemo temeljne ugotovitve in rešitve ter napovemo trende kazenskega prava v povezavi s kibernetskim kriminalom v prihodnosti.. 1.1 Pojmi in definicije Ob opredeljevanju kaznivih dejanj je ključnega pomena dobro poznavanje temeljnih pojmov, ki se pojavljajo v opisih kaznivih dejanj. Ko govorimo o informacijski tehnologiji, je opredelitev pojmov še toliko večjega pomena, saj ti termini kazenskopravni doktrini niso poznani. Dobro poznavanje terminov in natančna opredelitev, ki jo kazensko pravo zahteva po načelih lex stricta in lex certa, je osnovni pogoj za kvalitetno ureditev kaznivih dejanj v zakonodaji in doktrinarno razčlembo zakonskih znakov kaznivih dejanj. Na tem mestu bomo opredelili le nekaj temeljnih pojmov (seveda ne vseh, saj bi to preseglo namen tega poglavja), ostali pravno pomembni pojmi, ki se pojavljajo pri posameznih sklopih kaznivih dejanj, pa bodo obravnavani v ustreznem poglavju disertacije. V nadaljevanju bomo opredelili sledeče pojme: računalniški, kibernetski in informacijski kriminal, računalniški in informacijski sistem, računalniški podatki, ponudnik informacijskih storitev, podatki o prometu, kibernetski kriminal ter kibernetska kriminaliteta. a) Računalniški, kibernetski, informacijski kriminal Najpomembnejše pojmovno razlikovanje obstaja med termini računalniški, kibernetski in informacijski kriminal. Ob razvoju računalništva, predvsem domačih računalnikov v osemdesetih letih,. se. je. za. tovrstno. kriminaliteto. pojavil. izraz. računalniška. kriminaliteta. (nem.. Computerkriminalität). »Ker je bilo poimenovanje vrste kriminalitete po uporabljenem sredstvu neobičajno, je kazenskopravna teorija predlagala uporabo pojma kriminaliteta, povezana z računalniki (angl. computer-related crime), ki upošteva dejstvo, da je računalnik samo orodje v človekovih rokah.«9. 9. A. Završnik, v A. Šelih (ur.), Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2007, str. 457. 15.

(16) Čeprav so bili na začetku razvoja elektronske tehnologije računalniki med vodilnimi programskosistemsko vodenimi elektronskimi napravami, kmalu ni bilo več tako. Tehnologija je stalno prinašala nove elektronske naprave, ki so si lastile lastnosti računalniških sistemov, a so se po funkciji in namembnosti od njih razlikovale. Prihod pametnih mobilnih telefonov, dlančnikov, informacijskih vmesnikov in pametnih naprav, ki vsebujejo operacijski sistem, je povzročil, da je termin računalniški kriminal postal zastarel in metodološko sporen, saj namiguje, da se ukvarja le z eno elektronskooperacijsko napravo – računalnikom. Glede na to da je vsem napravam skupno to, da temeljijo na operacijskih sistemih, se je ustalil izraz informacijski kriminal ali tudi pojem »kriminaliteta informacijsko-komunikacijske tehnologije.«10 Termin računalniški kriminal je tako metodološko zastarel in se opušča (angleška pravna terminologija se sicer zelo pogosto posluţuje termina computer crime, vendar ga razume širše in poleg računalnika vključuje tudi druge elektronsko-informacijske naprave). Zaradi izredne vezanosti vseh naprav na internetno povezljivost (preko katere se tudi vrši največje število kaznivih dejanj) je bil predlagan tudi izraz internetna kriminaliteta ali »računalniško mreţna kriminaliteta«11 (ang. computer network crime). Zaradi navezanosti na digitalno tehnologijo so se pojavili tudi izrazi visokotehnološki kriminal (high-technology crime) in kriminal informacijske dobe (information age crime), poleg tega pa tudi digitalni, elektronski, virtualni in tehnološko povezani kriminal.12 Prostor interneta, povezljivih omreţij in informacijske tehnologije so mnogi poimenovali kibernetski prostor in nanj navezano kibernetsko kriminaliteto.. Pojem kibernetski prostor (cyberspace) je leta 1984 prvi uporabil William Gibson v svoji knjigi Neuromancer. Pojem je uporabil za prostor, v katerem se računalniški hekerji »vojskujejo« za pridobitev zaupnih podatkov in ki ne obstaja v fizičnem svetu. Kibernetski prostor izgleda kot pravi svet, vendar pa je v resnici računalniško generirani konstrukt abstraktnih podatkov.13 Z nastopom Konvencije o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope leta 2001 se je izraz kibernetski kriminal tudi dokončno mednarodno ustalil za vse pojavne oblike kaznivih dejanj, ki se vršijo v informacijskem prostoru. Izraz kibernetski kriminal je danes prevladujoč, saj je »ustaljeno uporabljen v literaturi, se uporablja v splošnem jeziku, poudarja pomembnost mreţnih računalniških povezav in je termin, ki ga uporablja Konvencija o kibernetski kriminaliteti.«14. S tega vidika lahko zatrdimo, da izraza informacijska in kibernetska kriminaliteta danes predstavljata sinonima – razlika je le v tem, da se pojem informacijska bolj navezuje na same elektronske naprave 10. Prav tam, str. 457. Prav tam, str. 458. 12 J. Clough, Principles of cybercrime. Cambridge University press, 2010, str. 9. 13 W. Gibson, Neuromancer. Voyager, 1984. 14 J. Clough, Principles of cybercrime. Cambridge University press, 2010, str. 9. 11. 16.

(17) in izmenjavo informacij med njimi, pojem kibernetska pa na svetovno povezljivi prostor, imenovan kibernetski prostor. Dejstvo je, da tuja literatura termina informacijski kriminal načeloma ne uporablja (ali pa ga razume bolj kot kriminal, ki se navezuje na posamezne informacije – recimo osebne podatke) in se raje posluţuje pojma kibernetski kriminal. V disertaciji načeloma med pojmoma ne bomo delali razlik in jih uporabljamo kot sinonima. b) Računalniški, informacijski sistem Eden temeljnih pojmov kibernetskega kriminala je zagotovo tudi računalniški ali informacijski sistem, ki predstavlja temeljni objekt, zoper katerega (informacijski sistem kot tarča napada) ali s pomočjo katerega (informacijski sistem kot sredstvo za izvršitev) se vršijo kazniva dejanja kibernetskega kriminala. Odstavek a) prvega člena Zakona o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti (MKKKDP)15 določa, da je računalniški sistem vsaka naprava ali skupina med seboj povezanih ali soodvisnih naprav, od katerih ena ali več samodejno obdeluje podatke s pomočjo programa. Konvencija o kibernetski kriminaliteti v angleškem originalu uporablja izraz computer system. Ustrezni prevod je seveda računalniški sistem, kar na prvi pogled izgleda zavajajoče, saj nas napotuje na mišljenje, da pod pojmom razumemo le računalnike (torej domači računalnik in prenosni računalnik) kot skupke strojne opreme, ki jih povezuje operacijski sistem. Kazniva dejanja v kibernetskem prostoru se lahko vršijo tudi preko dlančnikov, prenosnih telefonov, pametnih naprav (smart device) in še marsikatere druge prenosne informacijske enote, ki ji tehnično ne moremo reči računalnik. Zato se je v domači teoriji ustalil izraz informacijski sistem, ki naj bi širše zajemal naprave, preko katerih se vršijo kazniva dejanja kibernetskega kriminala (od tod tudi izraz informacijska varnost, ki je popolnoma nadomestil besedno zvezo varnost računalniških sistemov). Termin informacijski sistem je izšel tudi iz širše uporabljenega termina informacijska tehnologija (information technology ali IT). Termin informacijski sistem uporabljata tako naš Kazenski zakonik (KZ-1)16 kot Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP-UPB1)17. Računalniški sistem je naprava, zgrajena iz programske in strojne opreme, namenjena avtomatični obdelavi digitalnih podatkov. Sistem je lahko povezan z omreţjem, samostojen ali pa povezan z drugimi podobnimi sistemi. Termin avtomatično pomeni, da gre za delovanje brez človeškega posega, obdelava podatkov pa nakazuje na to, da podatke v sistemu upravlja računalniški program.. 15. Zakon o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih, (MKKKDP). Uradni list RS, št. 62/2004 z dne 7. 6. 2004. 16 Kazenski zakonik (KZ-1). Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008. 17 Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP-UPB1). Uradni list RS, št. 98/2004 z dne 9. 9. 2004. 17.

(18) Računalniški program je sklop navodil, ki jih računalniški sistem izvrši in s tem doseţe ţeljen rezultat. V grobem računalniški sistem sestavljata procesor kot osrednja enota in dodatna strojna oprema, ki opravlja dodatne funkcije v povezavi s centralnim procesorjem (lahko gre za CD-enoto, tiskalnik).18 ZEPEP-UPB1 uporablja termin informacijski sistem in ga v enajsti točki drugega člena opredeli kot programsko, strojno, komunikacijsko in drugo opremo, ki deluje samostojno ali na omreţju in je namenjena zbiranju, procesiranju, distribuciji, uporabi in drugi obdelavi podatkov v elektronski obliki.. ZEPEP-UPB1 tako termin informacijski sistem opredeljuje do potankosti enako kot Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti opredeljuje termin računalniški sistem. Gre torej za sistem (računalniški oziroma informacijski), zgrajen iz programske in strojne opreme (identično v obeh definicijah), ki je namenjen obdelavi (v obeh dokumentih enako) podatkov – v angleškem originalu automatic processing of digital data, kar je identično z ZEPEP, le da ta dodaja še zbiranje, distribucijo, uporabo in drugo obdelavo podatkov v elektronski obliki. Tudi sicer iz Pojasnitvenega poročila Konvencije o kibernetski kriminaliteti ter iz namenske razlage Konvencije izhaja, da je pojem računalniški potrebno razlagati v širšem pomenu in da se ta ne omejuje le na računalnike kot naprave, temveč na vse naprave, ki temeljijo na informacijski (računalniški) tehnologiji. Termina računalniški (ki se relativno pogosteje uporablja v angleški literaturi) in informacijski sta torej sinonima in imata vsebinsko enak pomen. Tudi v tej disertaciji bomo pojma razumeli kot vsebinsko enaka in med njima ne bomo razlikovali. V okviru pojma računalniški sistem je potrebno obrazloţiti še pojem omreţje. Omreţje je povezava med dvema ali več računalniškimi (informacijskimi) sistemi. Povezava je lahko ţična, brezţična ali oboje hkrati. Omreţje je lahko geografsko omejeno na neko območje (lokalno omreţje), lahko pa zavzema široko področje (širokopasovno omreţje). Internet je globalno omreţje, sestavljeno iz mnogih prepletenih omreţij, ki vsa uporabljajo iste protokole. »Računalniški sistemi so v internet povezani kot uporabniške enote ali kot posredniki (internetni ponudniki), ki pomagajo pri širjenju internetnih povezav. Ključnega pomena je to, da se preko omrežij izmenjujejo podatki.«19 Nesporno je, da ima Konvencija namen varovati vsako napravo, ki izmenjuje podatke preko omreţij, saj Pojasnitveno poročilo poudarja, da je ta izmenjava ključnega pomena. Podatke pa lahko izmenjujejo tako prenosni telefoni, dlančniki, GPRS-naprave (navigacijski sistemi) itd. Prav te naprave pa zajema slovenski pojem informacijski sistem.. 18 19. Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti, 2001, paragraf 23. Prav tam, paragraf 24. 18.

(19) Iz navedenega lahko zaključimo, da se pojma informacijski sistem ter računalniški sistem razlikujeta le jezikovno in ne vsebinsko. Slovenija ima pojem opredeljen po standardih, ki ga zahteva Konvencija o kibernetski kriminaliteti, in celo bolj precizno, saj pojem informacijski sistem ne daje laţnega vtisa, da gre le za pojave v zvezi z računalniki, kot ga daje pojem računalniški sistem. Glede na to da med pojmoma ni vsebinskih razlik, ju bomo v nadaljevanju uporabljali kot sinonima. Primerjajmo le še termina računalnik in računalniški sistem. Računalnik je v svojem bistvu »naprava, ki računa. Danes pa se predvsem razume kot programsko-elektronska naprava, ki opravlja zahtevne matematične in logične operacije ali ki zbira, shranjuje ali obdeluje informacije.«20 Pod pojmom računalnik lahko torej razumemo tudi naprave, ki so namenjene matematičnemu računanju, a niso elektronske kot na primer sumerski abakus, računalniški sistem pa po drugi strani predstavlja elektronsko napravo, namenjeno programsko vezanim operacijam.21 c) Računalniški podatki Ko govorimo o informacijski in računalniški tehnologiji, preprosto ne moremo spregledati temeljnih gradnikov današnje informacijske revolucije – podatkov; »ti so najniţji skupni imenovalec teh tehnologij oziroma skupni objekt kazenskopravnega varstva.«22 Odstavek b) prvega člena Zakona o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti (MKKDP) določa, da je računalniški podatek vsaka predstavitev dejstev, informacij ali zamisli v obliki, primerni za obdelavo v računalniškem sistemu, vključno s programom, primernim, da na računalniškem sistemu izvede posamezno opravilo. Konvencija uporablja pojem računalniški podatki, ki je lahko zavajajoč, saj pušča vtis, da se tu obravnavajo le podatki v računalniku. To pa vsekakor ne drţi. Podatki v informacijskem sistemu se lahko nahajajo tudi v dlančniku, prenosnem telefonu in podobnih prenosnih napravah, katerim tehnično ne moremo reči računalnik. Gre za povsem enako dilemo kot v razlikovanju med terminoma računalniški in informacijski sistem. Bistvo računalniških podatkov je, da so »primerni za obdelavo«. To pomeni, da so podatki dani v taki obliki, da jih računalniški (informacijski) sistem lahko direktno predela oziroma obdela. Konvencija opredeli termin računalniški podatki zato, da bi se vedelo, da so mišljeni podatki v elektronski ali podobni obliki,23 namenjeni nadaljnji obdelavi.24 ZEPEP-UPB1 uporablja izraz podatki v elektronski obliki, ki jih opredeli kot podatke, ki so oblikovani, shranjeni, poslani, prejeti ali izmenljivi na elektronski način. Gre za vsebinsko enak pojem kot računalniški. 20. The American Heritage® Dictionary of the English Language, Fourth Edition copyright. Izraz computer. Houghton Mifflin Company, 2000. 21 Dejstvo je, da se danes pod pojmom računalnik pravzaprav razume računalniške sisteme. 22 A. Završnik, v A. Šelih (ur.), Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2007, str. 457. 23 Electronic or other directly processable form. 24 Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti, 2001, paragraf 25. 19.

(20) podatki po Konvenciji o kibernetski kriminaliteti. Bistvena pri obeh pojmih je namreč elektronska obdelava. Za računalniške podatke se torej uporablja tudi vsebinsko enak izraz elektronski podatki. Moramo pa ločiti med podatki (data) in informacijami (information). Računalniški podatki so »znana dejstva o določeni stvari, predmetu, pojavu, ki je temelj za sklepanje; ta dejstva pa so v taki obliki, da se lahko obdelujejo z računalnikom,«25 informacije pa so »podatki, obdelani in predstavljeni tako, da so uporabniku razumljivi in povečajo njegovo znanje.«26 Informacije lahko vsebujejo več podatkov, za slednje pa je bistveno, da se lahko računalniško obdelujejo. Omenimo še 4. člen ZEPEP-UPB1, ki določa, da se podatkom v elektronski obliki ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zato, ker so v elektronski obliki. To pomeni, da imajo podatki v elektronski obliki enako veljavo kot ostali podatki, kar lahko preneseno upoštevamo tudi v procesnih postopkih. Ko govorimo o elektronskih dokazih, te ločimo na elektronske digitalne in elektronske analogne. Med elektronske analogne dokaze uvrščamo avdio plošče, videokasete, negative fotografij ... »Metoda zapisa podatkov na te nosilce oteţuje njihovo spreminjanje ali brisanje, vsak poseg vanje je laţje zaznaven, zato so ti nosilci podatkov zanesljivi, dokazovanje z njimi pa ponovljivo.«27 Elektronski digitalni dokazi so pravo nasprotje. So hitro spremenljivi, ponaredljivi in uničljivi. Ko govorimo o računalniških ali elektronskih podatkih, te vedno povezujemo z elektronskimi digitalnimi dokazi. Zvočni zapis na vinilni plošči, ki lahko predstavlja dokaz, namreč ni elektronski podatek – elektronska je le naprava, s katero zvočni zapis predvajamo.. Pri digitalnih elektronskih podatkih je potrebno razlikovati med podatki o prometu in vsebinskimi podatki, kar bomo naredili v točki d) tega podpoglavja. Z vidika protipravnega prestrezanja bomo podatke o prometu podrobneje obravnavali v drugi točki podpoglavja 4.3.4 – Nekatere dileme protipravnega prestrezanja (v okviru poglavja 4.3 – Protipravno prestrezanje). č) Ponudnik informacijskih storitev Ponudniki informacijskih storitev so osebe, ki svojim uporabnikom zagotavljajo dostop do različnih storitev informacijsko-komunikacijske tehnologije. Danes predstavljajo bistveni element omogočanja informacijskega komuniciranja (dostop do interneta, mobilna telefonija). MKKKDP ponudnike storitev opredeli v odstavku b) prvega člena kot: 25. Spletni terminološki slovar informatike, termin »podatek«. Internetni vir pridobljen 16. 5. 2012 na: www.islovar.org. 26 Prav tam, termin »informacija«. 27 K. Šugman, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku. GV Zaloţba, 2011, str. 227. 20.

(21) i) vsaka javna ali zasebna pravna ali fizična oseba, ki zagotavlja uporabnikom svojih storitev moţnost komunikacije s pomočjo računalniškega sistema, ter ii) vsaka druga pravna ali fizična oseba, ki obdeluje ali shranjuje računalniške podatke za take komunikacijske storitve ali uporabnike teh storitev.. Odstavek i) razjasni, da Konvencija o kibernetski kriminaliteti zajema tako javne kot zasebne (pravne ali fizične) osebe, ki zagotavljajo komunikacijske storitve (tu je mišljeno omogočanje dostopa do komunikacijskega omreţja, oglaševanje na svetovnem spletu, omogočanje dostopa do interneta itd.) s pomočjo računalniškega (informacijskega) sistema.28 ZEPEP-UPB1 opredeli ponudnika storitev informacijske druţbe v 22. točki drugega člena kot fizično ali pravno osebo, ki ponuja storitve iz prejšnje točke tega člena. Te storitve po 21. točki drugega člena zajemajo zlasti storitve prodaje blaga, dostopa do podatkov ali oglaševanja na svetovnem spletu ter storitve dostopa do komunikacijskega omreţja, prenosa podatkov ali shranjevanja prejemnikovih podatkov v komunikacijskem omreţju. Storitve radijske in televizijske radiodifuzije niso storitve informacijske druţbe po tem zakonu. Opredelitvi ponudnika storitev po ZEPEP in Konvenciji o kibernetski kriminaliteti se tako pokrivata – bistveno je, da gre za pravno ali fizično osebo, ki zagotavlja uporabnikom informacijsko-komunikacijske storitve.. d) Podatki o prometu in vsebinski podatki Izredno pomembno je tudi razlikovanje med vsebinskimi podatki (content data) in podatki o prometu (traffic data). Vsebinski podatki nam sporočajo samo vsebino komunikacije – torej besedilo, ukaz, sporočilo, informacije o vsebini nekega prenosa. Podatki o prometu so po 1. členu Konvencije o kibernetski kriminaliteti29 vsi računalniški podatki o komuniciranju s pomočjo računalniškega sistema, ustvarjeni z računalniškim sistemom, ki je bil del komunikacijske verige, in nakazujejo izvor, cilj, pot, čas, datum, obseg, trajanje ali vrsto take storitve. Če podamo primerjavo s pisemsko pošiljko, bi vsebinski podatki predstavljali vsebino pisma – torej samo sporočilo. Podatki o prometu pa bi bili ime in naslov pošiljatelja ter prejemnika, čas in kraj oddaje pisma na pošto ter čas in kraj prejema pisma naslovnika, prav tako pa tudi podatki o obliki, velikosti in teţi pisma. Podatki o prometu so prav tako objekt (kazenskega) prava. Take podatke generirajo računalniški sistemi v procesu komuniciranja z namenom izvrševanja svojih nalog. V primeru preiskovanja kaznivega dejanja, povezanega z računalniškim sistemom, so podatki o prometu nujni za odkritje izvora komunikacije in sluţijo kot začetna točka v nadaljnji preiskavi.30. 28. Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti, 2001, paragraf 26. Podobno tudi Zakon o elektronskih komunikacijah v 25. točki 3. člena. 30 Pojasnitveno poročilo Konvencije o kibernetski kriminaliteti, 2001, paragraf 29. 29. 21.

(22) Podatki o prometu nakazujejo izvor, cilj, pot, čas, datum, obseg, trajanje ali vrsto storitve določene digitalne komunikacije. Treba se je zavedati, da vse kategorije podatkov o prometu ne bodo vedno na voljo pri preiskavi kaznivih dejanj. Izvor se nanaša na telefonsko številko, IP-naslov ali podobno identifikacijo komunikacijske enote. Cilj nakazuje destinacijo, kateri je namenjena izvorna komunikacija. Termin vrsta storitev se nanaša na obliko storitve, ki je bila uporabljena na omreţju. Lahko gre za prenos podatkov, elektronsko pošto ali direktna sporočila.31 Podatki o prometu so podrobno opredeljeni v 25. točki Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-UPB1)32 kot podatki, ki lahko med drugim vsebujejo podatke, ki se nanašajo na usmerjanje, trajanje, čas ali obseg sporočila, uporabljeni protokol, lokacijo terminalske opreme pošiljatelja ali prejemnika, na omreţje, iz katerega sporočilo izvira ali v katerem ponika, na začetek, konec ali trajanje zveze. Vsebujejo lahko tudi format, v katerem se sporočilo pošilja po omreţju. To se sklada z navedbo Pojasnitvenega poročila Konvencije o kibernetski kriminaliteti, ki pojasni, da podatke o prometu obdelujejo računalniški (informacijski) sistemi v procesu komuniciranja z namenom izvrševanja svojih nalog.. Povzamemo lahko, da so podatki o prometu zajeti v slovenski zakonodaji in ustrezajo mednarodnemu standardu, ki ga zahteva Konvencija o kibernetski kriminaliteti. Podatki o prometu so izrednega pomena pri obravnavi Direktive 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omreţij, in spremembi Direktive 2002/58/ES. Direktiva določa drţavam članicam Evropske unije obvezno hrambo podatkov o prometu v časovnem obdobju od pol leta do dveh let. Z direktivo o hrambi podatkov in nanjo navezanim Zakonom o elektronskih komunikacijah se bomo podrobneje ukvarjali v drugi točki poglavja 4.3.4 (Nekatere dileme protipravnega prestrezanja).. e) Kibernetski kriminal in kibernetska kriminaliteta Opredelimo še razlikovanje med kibernetskim kriminalom in kibernetsko kriminaliteto. Slovenska termina kriminal in kriminaliteta se v znanstvenih delih s področja prava in kriminologije pogosto prepletata, zamenjujeta in celo uporabljata kot sinonima.33 Zmešnjava je toliko večja, ker gre pogosto za prevode terminov iz angleške in nemške terminologije, pri čemer moramo upoštevati, da angleščina 31. Prav tam, paragraf 30. Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-UPB1) Uradni List RS št. 13/2007 z dne 15. 2. 2007 z novelama ZEKom-B, ur. l. RS št. 110/2009 z dne 29. 12. 2009 RS in ZEKom-C, ur. l. RS št. 33/2011 z dne 3. 5. 2011. 33 Tako recimo eden od »očetov« slovenske kriminologije profesor dr. Janez Pečar v predgovoru knjige Gorazda Meška (Osnove preprečevanja kriminalitete, 2002, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana) zapiše, da je »preprečevanje kriminalitete ali kriminala oz. kriminalna prevencija oz. zatiranje in omejevanje odklonskosti ţe od nekdaj moja priljubljena tema.« 32. 22.

(23) ne pozna dveh ločenih terminov, temveč se je ustalil izraz crime, ki bi dobesedno pomenil kriminal, medtem ko se je v nemščini ustalil izraz die Kriminalität, ki seveda pomeni kriminaliteto. Kriminal na splošno pomeni »dejavnost, ki zajema kazniva dejanja«, kriminaliteto pa je mogoče opredeliti kot »skupek, celoto vseh izvršenih kaznivih dejanj«34 oziroma kot »celoto v določenem časovnem obdobju in na določenem območju izvršenih kaznivih dejanj.«35 Selinšek tako pojasnjuje, da je za pojavne oblike kaznivih dejanj iz širše sfere primernejši izraz kriminal, kriminaliteta pa označuje celovitejše področje oziroma preučevani pojem v njegovem splošnem pomenu.36 Dejstvo je, da se je termin kriminaliteta ustalil v slovenski kriminologiji kot prevladujoči termin,37 česar pa ne bi mogli reči za slovensko kazensko pravo, v katerem se za preučevanje določenega segmenta povezanih kaznivih dejanj pogosto uporablja termin kriminal. Tako kazenski pravniki pogosto uporabljajo termin za preučevanja gospodarskega kriminala, organiziranega kriminala38 in ostalih povezanih skupkov kaznivih dejanj.39 To seveda izhaja iz samega predmeta preučevanja obeh ved in metod, s katerimi pristopata do obravnavanega problema. Bavcon s sodelavci zapiše, da je kriminologija znanstvena disciplina, katere predmet je kriminaliteta kot druţbeni in individualni pojav. »Prav tako se kriminologija ukvarja tudi z druţbenim formalnim in neformalnim odzivanjem na prej omenjene pojave. Svojo pozornost pa usmerja seveda tudi na osebnost storilca kaznivega dejanja, na individualno kriminogenezo. Kriminologija poskuša na tej podlagi oblikovati temeljne hipoteze na poglavitnih dejavnikih 34. Slovar slovenskega knjiţnega jezika. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, elektronska izdaja, DZS. 35 Pravni terminološki slovar (1991), Zaloţba ZRC SAZU, Ljubljana 1999. 36 L. Selinšek (2006), Gospodarsko kazensko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana 2006, str. 35. 37 G. Meško (2010), Kriminologija, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana in Z. Kanduč (1999), Kriminologija, Pravni inštitut pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana. Slednji v poglavju Kriminološka vprašanja (str. 14) zapiše: »Zakaj in čemu bi se sploh ukvarjali s kriminalom? Na prvi pogled je vse jasno. Kriminaliteta je pač resen druţbeni problem.« Očitno je, da sta termina precej nespretno uporabljena, kar da misliti, da gre za sinonima. Kanduč prav tako zapiše (str. 9): »Najbolj samoumeven odgovor na vprašanje, kaj je kriminologija, bi se morda glasil takole: gre za vedo (logični diskurz) o kriminalu.« 38 Npr. V. Jakulin, Organizirani kriminal v dokumentih mednarodnega zdruţenja za kazensko pravo (AIDP). Podjetje in delo št. 6/6, l. 24, 1998, str. 907– 917. 39 Tako Dvoršek in Selinšek za preučevanje kaznivih dejanj, povezanih s korporacijami, zbornik na to temo naslovita kot Korporacijski kriminal – praktični in teoretični vidiki (2009, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana). Enako naredi Ferlinc v znanstvenem članku Gospodarski kriminal po spremembah kazenske zakonodaje (Podjetje in delo 1999, št. 1, Ljubljana), v katerem se ukvarja s pojavnimi oblikami kaznivih dejanj gospodarskega kriminala. Dobovšek označi svoje temeljno delo s področja preučevanja organizirane kriminalitete kot Organizirani kriminal (1997, Zaloţba Unigraf, Ljubljana), pojmovanje, ki ga potem ohrani tudi v vseh svojih poznejši delih, kljub temu da sam večkrat poudari, da se ukvarja z organizirano kriminaliteto (torej ne izključno s pojavnimi oblikami kaznivih dejanj – kazenskopravni vidik, ki bi si zasluţil pojmovanje organizirani kriminal) – glej npr. B. Dobovšek, Organizirani kriminal kot peta veja oblasti, 2005, v: Izzivi sodobnega varstvoslovja, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana. Enako stori tudi Kanduč v delu Mafijsko načelo, kriminalna podjetja in zakonito »organizirani kriminal« (2006, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 57, št. 1), kljub temu da gre za povsem kriminološko in ne kazenskopravno delo. 23.

(24) kriminalitete, od tod pa izhajajo tudi njene raziskave in zamisli o moţnostih za preprečevanje kriminalitete in za resocializacijo delinkventov.«40 Avtorji obenem poudarijo, da je kriminologija nepravna znanost, a da sta obe vedi (pri tem mislijo kazensko pravo) vzročno povezani. Bavcon zapiše, da obstajata dve glavni smeri kriminoloških preučevanj: raziskovanja o kriminaliteti kot druţbenem pojavu in preučevanje osebnosti delinkventov.41 Predmet kazenskega prava pa so kazniva dejanja in kazenskopravna dogmatika. Kazensko pravo torej podrobno preučuje specifikacije posamičnih kaznivih dejanj, obenem pa razvija kazenskopravno dogmatiko splošnega in posebnega dela.42 Pri tem je treba upoštevati, da pravo uporablja sebi lastne metode raziskovanja, ki se razlikujejo od kriminoloških in se pogosto pribliţujejo humanističnim.43 Iz tega logično sledi, da se bodo uporabljeni termini lahko razlikovali. Doktorska disertacija je izključno dogmatično kazenskopravno delo, ki ne posega na področje kriminologije. Ukvarjamo se z dogmatično analizo posamičnih kaznivih dejanj, ki po splošno ustaljeni kazenskopravni doktrini spadajo v okvir kibernetskega kriminala. Predmetno preučevanje je torej ozko osredotočeno na ustaljeno sprejeta kazniva dejanja.44 V disertaciji z izključno kazenskopravno-dogmatičnega vidika preučujemo kazniva dejanja kibernetskega kriminala. Naše preučevanje je specifično glede samih kaznivih dejanj – te analiziramo s kazenskopravnimi metodami, ki se razlikujejo od kriminoloških. Obenem pa je naše preučevanje tudi oţje, saj nas zanimajo izključno normativne ureditve in specifike normativnih pojmovanj kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Ne spuščamo se v širše druţbeno pojmovanje kibernetske kriminalitete, domnevne druţbene vzroke za kibernetsko kriminaliteto, druţbeno odzivanje na kriminaliteto in njene storilce. Glede na to da na področje kriminologije ne posegamo in da je naše preučevanje usmerjeno specifično na ustaljena in določena45 kazniva dejanja, v tej disertaciji uporabljamo termin kibernetski kriminal. To potrjujejo tudi dela in objave domačih kazenskih pravnikov, ki preučujejo kibernetski kriminal. Tako je ţe leta 2005 dr. Lilijana Selinšek v svojem pregledu kaznivih dejanj Konvencije o kibernetski kriminaliteti v članku Odzivi slovenskega kazenskega prava na kibernetski kriminal46 uporabila izraz 40. L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambroţ, K. Filipčič (2009), Kazensko pravo, Splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, str. 56. 41 L. Bavcon (1990), Kriminologija in politika med obema vojnama, v: Kriminologija za pravnike (ur. K. Vodopivec in A. Šelih), Uradni list RS, str. 22. 42 H. Jescheck (1998), Beitrage zum Strafrecht. Duncker & Humblot, Berlin, str. 3–7. 43 R. Lukić (1977), Metodologija prava, SANU, Beograd. 44 Predvsem ta, ki so opredeljena v prvem poglavju Konvencije o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope ter nato v številnih predpisih Evropske unije. 45 Kriminolog D. S. Wall (1999, Cybercrimes: New Wine, No Bottles? v: Cyberspace Crime, Ashgate, UK) zapiše, da v kriminologiji ni splošnega konsenza, kaj štejemo med cybercrimes oziroma kibernetske zločine. Kazenski pravniki imajo po drugi strani razdelano klasifikacijo kaznivih dejanj, ki jih ponujajo mednarodni dokumenti (Okvirni sklepi in Direktive EU ter Konvencija o kibernetski kriminaliteti – slednja se sicer ne ukvarja le s kaznivimi dejanji, ta predstavljajo le prvo poglavje tega obširnega dokumenta). 46 L. Selinšek (2005), Odzivi slovenskega kazenskega prava na kibernetski kriminal, Pravna praksa, let. 24, št. 28. 24.

(25) kibernetski kriminal za kazenskopravno preučevanje tega pojava v slovenskem pravu. Leta 2007 je Goran Klemenčič v knjigi Pravni vodnik po internetu47 svoje poglavje naslovil s terminom kibernetski kriminal. Termin kriminal ni tuj niti tujim preiskovalcem. Slobodan Petrović tako naslovi svojo knjigo na to temo kot Kompjuterski kriminal,48 kljub temu da gre za očitno kriminološko in ne kazenskopravno delo. Avtor v delu za angleški termin computer crime uporablja prevod kompjuterski kriminal. Po drugi strani pa se je v Sloveniji v kriminoloških delih ustalil izraz kibernetska kriminaliteta. Tako Bernik in Meško pojmujeta kibernetsko kriminaliteto kot: »Uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij za izvedbo kaznivih dejanj.«49 Ob tem pa avtorja poudarita, da med kibernetsko kriminaliteto prištevamo tudi škodljiva in nemoralna dejanja v kibernetskem prostoru, ki niso vedno kriminalizirana in kazniva.50 Menimo, da gre tu za temeljno razliko med kriminološkim in kazenskopravnim preučevanjem pojava. Slednje se namreč ukvarja izključno s kaznivimi dejanji in normativno kazenskopravno dogmatiko. Lastno oziroma nekoliko drugačno pojmovanje terminov se zato zdi primerno. Završnik prav tako kriminološko preučuje obravnavane pojave. Predlaga termin kibernetična51 kriminaliteta,52 ki pa se v kriminologiji ni najbolje ustalil, saj termin v svojih poznejših delih opusti celo avtor sam in začne uporabljati termin kibernetska kriminaliteta.53. Razlikovanje v terminologiji je glede na razlikovanje predmeta in uporabljenih metod obeh ved upravičeno. Medtem ko se kazenski pravniki osredotočeno ukvarjajo z normativnimi pojmovanji kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, se kriminologi s pojavom ukvarjajo širše, preučujejo storilce, vplive na druţbo in vzroke za nastanek in razvoj kibernetske kriminalitete. Ker gre za ločeni predmet in drugačen obseg preučevanja, menimo, da je terminsko razlikovanje upravičeno in utemeljeno. Ločiti je potrebno tudi pravno in sociološko definicijo kibernetske kriminalitete. Pravna definicija pojmuje kibernetsko kriminaliteto kot skupek protipravnih dejanj, ki so v veljavni zakonodaji 47. M. Bogataj Jančič, G. Klemenčič, B. Makarovič, K. Tičar, J. Topolišek (2007), Pravni vodnik po internetu. Gospodarski vestnik, Ljubljana. 48 S. R. Petrović, 2004, Kompjuterski kriminal, redakcija vojna knjiga, Beograd, str. 51. 49 I. Bernik, G. Meško (2011), Internetna študija poznavanja kibernetskih groţenj in strahu pred kibernetsko kriminaliteto, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 62, št. 3, str. 243. 50 Enako tudi N. Peršak (2009), Virtualnost, (ne)moralnost in škodljivost: normativna vprašanja nekaterih oblik kibernetične kriminalitete. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 60, št. 3. 51 Pred njim je sicer termin kibernetični prvi uporabil profesor Janez Pečar v svoji recenziji dela Grabosky/Smith: Crime in the digital age - controlling telecommunications and cyberspace illegalities, ki je delo prevedel kot Kriminal v digitalni dobi – nadzorovanje telekomunikacij in nezakonitosti v kibernetičnem prostoru. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2000, let. 51, št. 4. Zelo zanimivo je, da se je Pečar ţe leta 2000 odločil za uporabo termina kriminal. 52 A. Završnik (2005), Kibernetična kriminaliteta – (kiber)kriminološke in (kiber)viktimološke posebnosti »informacijske avtoceste«, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2005, let. 56, št. 3. 53 Npr. v recenziji dela David S. Wall: Cybercrime - the transformation of crime in the information age, delo prevede kot Kibernetska kriminaliteta – preobrazba kriminalitete v informacijski dobi, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2008, let. 59, št. 1. 25.

(26) določena kot kazniva dejanja ali prekrški zoper informacijski prostor. Tu ločimo formalni in vsebinski pristop. Formalni pristop zajema le kazniva dejanja, ki so opredeljena v zakonih (kazenski zakonik in stranska kazenska zakonodaja) določene drţave. Vsebinski pristop pa je širši in pojem kibernetskega kaznivega dejanja navezuje na pravno zavarovane vrednote in dobrine ter na neposredni objekt napada ali sredstva za napad (ki je tu informacijski sistem). Vsebinski pristop torej ni omejen z zakonitimi mejami zakonov drţave in upošteva, da zakonodaja lahko ne zajame določenega škodljivega ravnanja, ki bi moralo biti opredeljeno kot protipravno kaznivo dejanje. »Sociološka definicija pa pojem kriminalitete razširja na nesocialno vedenje v celoti, torej na vedenje, ki je v nasprotju z veljavnimi normami vedenja.«54 To pomeni, da je kot kibernetsko kriminaliteto s sociološkega vidika »mogoče opredeliti vsako vedenje, ki ni v skladu z ekonomskimi in druţbenimi normami, ki se nanašajo na vedenje subjektov,«55 povezano z informacijskim sistemom.. 1.2 Cilji in teza doktorske disertacije Namen doktorske disertacije je podrobno preučiti značilnosti, posebnosti in pravne problematike pojavnih oblik kaznivih ravnanj kibernetskega kriminala ter podati rešitve in usmeritve za boljšo obravnavo teh dejanj v kazenskem pravu. Osrednji del in glavni cilj doktorske disertacije je preučitev značilnosti in posebnosti pojavnih oblik kaznivih dejanj kibernetskega kriminala ter problematik, ki so aktualne za kazensko pravo. V tem okviru bomo preučili tudi slovensko kazensko zakonodajo in ocenili, ali ta zajema vse pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala (ter s tem ustreza mednarodnim standardom). Obenem bomo izpostavili temeljne probleme in dileme, ki jih kazniva dejanja informacijskega kriminala zaradi svoje specifičnosti predstavljajo kazenskemu pravu. Disertacija bo skušala podati nove rešitve in usmeritve, s katerimi bi se laţje obravnavalo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v kazenskem pravu. Podali bomo rešitve, kako naj kazensko pravo pristopa in kako naj se sooča z novejšimi in zahtevnejšimi pojavnimi oblikami kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Glede na hiter razvoj kibernetskega kriminala in delno zanemarjanje tega s strani kazenskopravne stroke menimo, da bo doktorska disertacija predstavljala pomemben teoretični prispevek h kontinentalni kazenskopravni teoriji in praksi.. 54 55. Prav tam, str 29. Prav tam, str. 29 in 30. 26.

(27) 1.2.1 Teza doktorske disertacije Temeljna teza doktorske disertacije je sledeča: »kazniva dejanja kibernetskega kriminala vsebujejo številne posebnosti, ki jih mora kazenskopravna doktrina še podrobneje dodelati. Kljub hitremu razvoju in specifičnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala pa je kazensko pravo ta še vedno zmožno podrobno zajeti, opredeliti in sankcionirati.«. 1.3 Pričakovani izvirni znanstveni prispevek, predpostavke in morebitne omejitve Posebnosti kibernetskega kriminala so v kazenskopravni stroki redko obravnavane. Pri obravnavanju se raziskovalci skoraj vedno lotijo le posameznega problema, ki ga opazijo v praksi. Celostna slika kibernetskega kriminala kot globalnega problema, ki se kaţe tudi v kazenskem pravu, tako ostaja zamegljena. Na mestu je zato podrobna preučitev trendov in aktualnih dilem pojavnih oblik kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Obenem je treba podati tudi nove rešitve, kako pristopati k novim pojavnim oblikam kaznivih dejanj kibernetskega kriminala in kako naj se kazensko pravo sooča z razvijajočim se kibernetskim kriminalom. S pomočjo postavljene teze in z znanstveno obdelavo ţelimo prikazati značilnosti, posebnosti in aktualne probleme kaznivih dejanj kibernetskega kriminala ter podati ustrezne rešitve in usmeritve za potrebe kazenskega prava. Izvirnost disertacije se kaţe v celostni preučitvi in analizi pojavnih oblik kaznivih dejanj kibernetskega kriminala z vidika kazenskega prava. Izvirnost predstavlja tudi celostna preučitev aktualnih problematik, ki se v okviru kazenskega prava pojavljajo pri kaznivih dejanjih kibernetskega kriminala. Nove so tudi rešitve in usmeritve, kako s kazenskopravnega vidika pristopati k pojavu kibernetskega kriminala in pojavnim oblikam kaznivih dejanj.. 1.3.1 Predpostavke in morebitne omejitve Predpostavke doktorske disertacije se navezujejo na temeljno tezo in so naslednje: 1) Kazensko pravo mora biti zmoţno kljub hitremu razvoju in specifičnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala ta še vedno podrobno zajeti, opredeliti in sankcionirati. 2) Kazniva dejanja kibernetskega kriminala (zaradi svoje specifičnosti in hitrega razvoja) predstavljajo kazenskemu pravu določene probleme, ki jih je potrebno podrobneje obdelati. 3) Razvoj kaznivih dejanj kibernetskega kriminala je potekal od preprostih do izredno kompleksnih kaznivih dejanj, ki so pogosto mednarodnih razseţnosti. Kazniva dejanja kibernetskega kriminala se stalno razvijajo, čemur mora slediti tudi kazenska zakonodaja.. 27.

(28) 4) Kazniva dejanja kibernetskega kriminala so opredeljena v našem Kazenskem zakoniku (KZ-1) in ustrezajo mednarodno postavljenim standardom. 5) Temeljna zavarovana pravna dobrina kaznivih dejanj kibernetskega kriminala je računalniškoinformacijska zasebnost. Omejitve se kaţejo v pomanjkanju raziskav in znanstvenih prispevkov glede kibernetskega kriminala v kontinentalnem kazenskopravnem prostoru. Nekoliko več pozornosti kibernetskemu kriminalu posvečajo anglo-ameriški strokovnjaki. Vendar pa je zaradi popolnoma drugačne stukture in sistematike kazenskega prava v anglo-ameriški doktrini potrebno njihove ugotovitve uskladiti s kontinentalno kazenskopravno doktrino.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Vsako raziskovanje potrebuje svojo metodo preučevanja. Doktorska disertacija temelji na teoretični metodi, ki jo je praktično nemogoče uporabiti brez uporabe analitične metode, katere temelj je skrbno in podrobno preučevanje različne znanstvene in strokovne literature. Na podlagi analize problemov in lastnega poznavanja področja bomo predstavili rešitve in nova spoznanja, ki lahko koristijo kazenskopravni doktrini pri preučevanju kibernetskega kriminala. Uporabljamo tudi klasifikacijsko metodo, s katero iz različnih pravnih virov povzemamo in klasificiramo pravno-teoretične institute in ugotovitve o pojavnih oblikah kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Uporabili smo deduktivno in induktivno metodo – prvo ob sklepanju iz splošnega na posamično, torej iz teorije na posamični primer, drugo pa pri sklepanju iz posamičnega na splošno – iz praktičnega primera na teorijo. Izrednega pomena bo tudi zgodovinska metoda, s pomočjo katere bomo preučevali razvoj kaznivih dejanj informacijskega kriminala. Ne zanemarimo niti primerjalne metode, s katero med seboj primerjamo številne kazenskopravne zakonodaje, obenem pa tudi različno sodno prakso na področju pregona kibernetskega kriminala. K preučevanju kibernetskega kriminala je moţno pristopiti z dveh vidikov. S sistematičnodogmatičnega, pri katerem se spustimo v kazenskopravno analizo posebnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, in s filozofsko-interpretativnega, pri katerem razglabljamo o posledicah novih oblik kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, o vplivu na druţbo in o tem, kako kibernetski kriminal sprejemajo ljudje. Kazenskemu pravu je bliţji sistematično-dogmatični pristop, v disertaciji uporabljamo izključno tega. Filozofsko-interpretativni pristop se bolj prilega pravni filozofiji in kriminologiji, v katero se v disertaciji ne spuščamo.. 28.

(29) 2. Razvoj informacijskih sistemov in kibernetskega kriminala Razvoj informacijske tehnologije je prinesel velike spremembe v delovanje današnje druţbe. Če je delovanje celotne druţbe še pred sto leti temeljilo na mehanskem delovanju strojev in naprav, je delovanje danes v celoti elektronsko. Praktično vse novejše naprave (tudi v teţki industriji) danes temeljijo na elektronsko-računalniški tehnologiji, odnosi v druţbi pa so postali zaznamovani z uporabo informacijskih sistemov in internetno tehnologijo. »Računalniki in internet danes predstavljajo najmočnejše svetovno orodje druţbe, ki omogoča instantno komunikacijo in spodbuja prostostoječo in razvijajočo se kibernetično skupnost (cyber-community), ki podpira in privablja ljudi iz celega sveta.«56 David Attenborough je leta 1979 napisal knjigo Life on Earth (Ţivljenje na zemlji), v kateri je v poglavju Strast komuniciranja razvil tezo, da ima vodilno mesto v človeškem razvoju naš nagon in interes za komunikacijo (s tem nasprotuje tradicionalnemu pojmovanju, da si to mesto zasluţi proizvodnja orodja). Glede na to kako je internet spremenil svet, v katerem ţivimo, bi se njegovi tezi lahko pridruţili. Dostopnost informacij v današnji druţbi je neprimerljiva z obdobjem, ko interneta še ni bilo. »Od informacijske krize na začetku prejšnjega stoletja smo prišli do informacijske zasičenosti proti koncu stoletja.«57 Skladno s tem pa je narasel tudi informacijski nadzor nad posamezniki. Kot pove Klemenčič: »Gestapo, KGB ali Udba skupaj v kvantitativnem smislu niso imeli toliko podatkov o posameznikih, kot jih ima danes povprečna policija v povprečni zahodni demokraciji.«58 Z razvojem informacijske tehnologije se je razvila tudi druţba, ki je postala odvisna od te tehnologije. Tako kot je izum avtomobila začel spreminjati druţbo leta 1920, sta računalniška tehnologija in razvoj interneta začela spreminjati druţbo v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Delovanje drţav, podjetij, pravnih pisarn, policijskih postaj in industrije je danes brez računalniških tehnologij in informacijske povezanosti nepredstavljivo. A napredek računalniških tehnologij se ne bo zaustavil. Računalniška podjetja vsako leto predstavljajo nove zmogljivejše procesorje. Procesorsko jedro današnjega sodobnega telefona je več kot tisočkrat močnejše od najboljšega računalniškega procesorja na svetu pred petnajstimi leti. Velikanski napredek se vsako leto pojavlja na področju kibernetike, ki se ukvarja s kiborgizacijo ljudi,59 enako pa velja tudi za področje kloniranja in genetičnega inţeniringa. Strah. 56. N. Barrett, Digital crime, Policing the Cybernation. Kogan Page, 1997, str. 9. D. Dragičević, Kompjutorski kriminalitet i informacijski sustavi. Informator, 1999, str. 20. 58 Goran Klemenčič, strokovnjak za kazensko pravo in človekove pravice, Mladina.si, intervju, 2008. Internetni vir pridobljen 7. 5. 2012 na: http://www.mladina.si/44062/goran-klemencic-strokovnjak-za-kazensko-pravo-inclovekove-pravice/. 59 Nadomeščanje delovanja človeškega telesa z roboti. Znanstveniki so ţe razvili kibernetsko roko, ki naj bi prevzela delovanje človeške roke in jo oseba lahko, sicer zelo okorno, uporablja. Največji izziv sodobne 57. 29.

No results found