Roland Barthes - Retorika Starih

69 

Full text

(1)

Roland

BARTHES

Retorika Starih

Elementi

semiologije

Roland Barthes RETORIKA STARIH ELEMENTI SEMIOLOGIJE

L'ancienne rhetorique, Communications 16, 1970 E1 ments de semiologie, Communications 4, 1964

Prevedla

Rastko Močnik (Retorika Starih) Zoja Skušek-Močnik (Elementi semiologije)

Ljubljana 1990

Knjiga je po mnenju Republiškega komiteja za kulturo SR Slovenije št. 4210 - 19/87 z dne 21. 9. 1987

(2)

RETORIKA STARIH

Priročnik

L'ANCIENNE RHETORIQUE Aide-memoire

(3)

RETORIKA STARIH

9

0.1. 0.2. 0.3. A . A.1. A.1.1. A.1.2. A.1.3. A.2. A.2.1. A.2.2. A.3. A.3.1. A.3.2. A.3.3. A.4. A.4.1. A.4.2. A.4.3. A.4.4. A.4.5. UVOD Retorične prakse Retorični imperij Potovanje in mreža POTOVANJE Rojstvo retorike Retorika in lastnina Velika sintagmatika Fingirana beseda

Gorgias ali proza kot literatura Kodifikacija proze Vzpostavitev elocutio Platon Dve retoriki Erotizirana retorika Delitev in zaznamek Aristotelovska retorika Retorika in poetika Aristotelova Retorika Verjetnost Ciceronova Rhetorica Ciceronovska retorika A.4.6. A.4.7. A.4.8. A.4.9. A.S. A.5.1. A.5.2. A.5.3. A.6. A.6.1. A.6.2. A.6.3. A.6.4. A.6.5. A.6.6. A.6.7. A.6.8. A.6.9. A.6.10. A.6.11. A.6.12. A.7. A.7.1. A.7.2. Kvintilijanovo delo Retorično šolstvo Pisanje Generalizirana retorika N e o - r e t o r i k a Literarna estetika Declamatio in čkfrasis Aticizem/aziatizem Trivium

Agonistična struktura pouka Zapis

Septennium

Diahronična igra trivija Rhetorica kot dopolnilo Pridige, dictamen, poetike Donat in Priscian Modistae

Studium in sacerdotium Disputatio

Nevrotični smisel disputatio Restrukturacija trivija

Smrt retorike

Tretji Aristotelov prihod: Poetika

(4)

RETORIKA STARIH

Pričujoča razprava prinaša snov seminarja, ki sem ga imel na Ecole Pratique des Hautes Etudes leta 1964-1965. Pri izviru - ali na

obzorju - tega seminarja je bil, kakor vselej, moderni tekst, to se pravi:

tekst, ki ga še ni. Eden izmed načinov, da se približamo temu novemu tekstu, je, da spoznamo, izhajajoč od česa in proti čemu se išče, da torej soočimo novo semiotiko pisave in staro prakso književne govorice, , ki so ji stoletja pravili retorika. Odtod zamisel za seminar

o stari retoriki*: z izrazom stara nočemo reči, da naj bi danes obstajala

kakšna novo retorika; stara retorika je prej v nasprotju s tistim

novim, ki se bržkone še ni dopolnilo: svet je neverjetno poln stare retorike.

Seveda ne bi niti pomislili na objavo teh delovnih zapiskov, če bi obstajala kakršna koli knjiga, priročnik, vademecum, ki bi prinašal kronološko in sistematično panoramo antične in klasične retorike. Kolikor mi je znano, pa česa takega (vsaj v francoščini) ni. Svojo vednost sem si moral tako priskrbeti kar sam, in tu predstavljam rezultat te osebne propedevtike: tu je priročnik, ki bi si ga bil želel dobiti v roke, ko sem se začel spraševati o smrti retorike. Potemtakem nič več kakor elementaren sistem podatkov, delovni

zvezek z nekaj termini in razvrstitvami - kar pa seveda ne

* Izvirni naslov »L'ancienne rhetorique« smo nekoliko prosto prevedli, saj v slovenščini za izraz »stara retorika« še bolj veljajo pisčevi zadržki kakor

v francoščini. (Opombe, označene z asteriskom, so prevajavčeve.)

UVOD

A.7.3. A.7.4. A.7.5. B B.0.1. B.0.2. B.0.3. B.0.4. B.0.5. B.1. B.1.1. B.1.2. B.1.3. B.1.4. B.1.5. B.1.6. B.1.7. B.1.8. B.1.9. B.1.10. B.1.11. B.1.12. B.1.13. B.1.14. B.1.15. B.1.16. B.1.17. B.1.18. B.1.19. B.1.20. B.1.21. Topika:

Jezuitski pouk retorike Učbeniki in priročniki Konec retorike MREŽA

Zahteva po razvrščanju Izhodišča za razvrščanje Za kaj pri razvrščanju gre: kam umestiti načrt Retorični straj Petero delov tehne rhetorike Inventio Odkrivanje, ne iznajdevanje Prepričati/ganiti Dokazi znotraj tehnike in dokazi zunaj tehnike Dokazi zunaj tehne Smisel atehnoi Dokazi znotraj tehne Exemplum Zgleden lik: imago Argumenta Entimem Metamorfoze entimema Ugodje, ki ga zbuja entimem Entimemske premise Tekmerion, zanesljivi indic Eik6s, verjetnost

Semeion, znak Prakticiranje entimema Kraj, topos, locus Topika: metoda Topika, mreža zaloga B.1.22. Nekaj Topik B.1.23. Obči kraji B.1.24. Posebni kraji

B.1.25. Teza_in hipoteza: causa B.1.26. Status causae

B.1.27. Subjektivni ali moralni dokazi

B.1.28. Ethe, značaji, toni B.1.29. Pathe, čustva B.1.30. Semina probationum B.2. Dispositio B.2.1. Egressio B.2.2. Paradigmatska struktura štirih delov B.2.3. Začetek in konec B.2.4. Proemil B.2.5. Eksordij B.2.6. Epilog B.2.7. Nanatio B.2.8. Ordo naturalis/ordo artificialis B.2.1 Opisi B.2.0. Confirmatio

B.2.11. Druge razdelitve govora

B.3. Elocutio B.3.1. Razvoj elocutio B.3.2. Mreža B.3.3. »Barve« B.3.4. Taksinomično besnilo B.3.5. Klasifikacija ukrasov B.3.6. Pregled nekaterih figur

B.3.7. Dobesednost in figuriranost B.3.8. Funkcija in izvir figur B.3.9. Vico in poezija B.3.10. Govorica strasti B.3.11. Compositio

(5)

pomeni, da me, ko sem ga pripravljal, nista marsikdaj obšli vzne-mirjenje in občudovanje ob moči in pretanjenosti tega starega retoričnega sistema, ob sodobnosti te ali one njegove trditve.

Žal (iz praktičnih razlogov) ne morem več avtentificirati referenc tega vednostnega teksta: pričujoči priročnik sem moral delno zapisati po spominu. V opravičilo mi je, da je ta vednost banalna: poznavanje retorike je sicer slabo, a nikakršno eruditsko početje ni potrebno, da bi jo spoznali; vsakdo si bo torej lahko brez truda poiskal bibliografske reference, ki tukaj manjkajo. Tukaj zbrano (pogosto bržkone celo v obliki nehotenih navedkov) v glavnem prihaja: 1. iz nekaterih retoričnih učbenikov antike in klasicizma; 2. iz učenih uvodov k izdajam v zbirki »Guillaume Bude«; 3. iz dveh temeljnih knjig, Curtiusove in Baldwinove; 4. ii nekaterih izvedenskih člankov, zlasti v zvezi s srednjim vekom; S. iz nekaterih standardnih del, med njimi Morierovega Slovarja retorike, Brunotove Zgodovine francoskega jezika in iz knjige Reneja Braya o formiranju klasične doktrine v Franciji; 6. iz nekaterih vzporednih beril, ki pa so lakunarna in naključna (Kojeve, Jaeger).1

Ernst R. Curtius, La litterature europčenne et le moyen age latin, PUF, Pariz, 1956 (francoski prevod J. Brejouxa). Nemški izvirnik: Europaische Literatur und lateinisches Mittelalter, Francke Verlag, Bern in Miinchen, 1949; hrvaški

prevod: Evropska književnost i latinsko srednjovjekovlje, Matica hrvatska, Zagreb, 1971.

Charles S. Baldwin, Ancient Rhetoric and Poetic Interpreted from Representative Works, Peter Smith, Gloucester (Mass.), 1959 (prva izdaja 1924). Medieval Rhetoric and Poetic (to 1400) Interpreted from Representative Works, Peter Smith, Gloucester (Mass.), 1959 (prva izdaja 1928).

Rene Bray, La formation de la doctrine classique en France, Nizet, Pariz, 1951. Ferdinand Brunot, Histoire de la langue frangaise, Pariz, 1923.

Henri Morier, Dictionnaire de poetique et de rhetorique, PUF, Pariz, 1961.

0.1. RETORIČNE PRAKSE

Retorika, o kateri bomo govorili, je tista meta-govorica (njena govorica-predmet je bil »diskurz«),ki je vladala na Zahodu od 5. stoletja pred Kristusom do 19. stoletja po Kristusu. Z bolj oddaljenimi izkušnjami (Indija, Islam) se ne bomo ukvarjali, pa tudi na Zahodu se bomo držali Aten, Rima in Francije. Ta metagovorica (diskurz o diskurzu) je vključevala več praktik, ki so - pač glede na obdobja - včasih hkrati včasih pa zapovrstno sestavljale » retoriko< , te prakse so:

1. Tehnika, to je »ars, umetnost« v klasičnem pomenu izraza: umetnost prepričevanja, množica pravil, navodil, katerih raba omogoča, da poslušalca govora (in pozneje bralca spisa) prepričamo, tudi če je tisto, o čemer naj bi ga prepričali, »neresnično«.

2. Pouk: retorična umetnost, ki so jo sprva prenašali osebno (retor in njegovi učenci, klienti), se je kmalu vključila v učne ustanove; v šolah je postala bistveni del tistega, čemur bi danes rekli višji del srednje šole in visoko šolstvo; postala je snov za preskušanje znanja (vaje, lekcije, preskusi).

3. Znanost ali vsaj proto-znanost, to je: a) avtonomno polje proučevanja, ki je obmejevalo nekatere homogene pojave, namreč prav » učinke« govorice; b) razvrstitev teh pojavov (njen najslovitejši prežitek je spisek retoričnih »figur«); c) »operacija«

v hjelmslevskem* pomenu izraza, to se pravi meta-govorica, množica retoričnih razprav, katerih snov - ali označenec - je govorica-predmet (argumentativna govorica in » figurirana« govorica).

(6)

dvoumnost te besede: je hkrati priročna zbirka napotkov, ki jih navdihuje praktična smotrnost, a tudi kodeks, korpus nravstvenih predpisov, ki naj nadzorujejo (se pravi omogočajo in omejujejo) »odmike« govorice strasti.

5. Družbena praksa: retorika je privilegirana tehnika (kdor si jo hoče pridobiti, mora namreč plačati), s katero si vladajoči razredi zagotavljajo lastnino nad besedo. Govorica je moč, zato so vpeljali selektivna pravila, ki urejajo dostop do te moči, iz dostopa pa naredili psevdo-znanost, ki je zaprta za »tiste, ki ne znajo govoriti,« in je del drage iniciacije: pred 2500 leti se je retorika rodila iz lastninskega pravdanja, iztekla pa se je v »retoričnem« razredu**, kjer umira kot iniciacijska posvetitev v buržoazno kulturo.

6. Ludična praksa. Vse te prakse so sestavljale mogočen institucionalen sistem (»represiven« sistem, kakor pravijo danes), zato je umevno, da se je moralo razviti posmehovanje retoriki, nekakšna »črna« retorika (to so sumničili, prezirali, zasmehovali): igre, parodije, erotične ali opolzke2 aluzije, dijaške šale,

* Louis Hjelmslev (1899-1965), danski jezikoslovec, glavni predstavnik kōbenhavenske šole«, utemeljitelj glosematike. Več o njegovih teorijah gl. v »Elementih semiologije« I. 1.5., II. 1.3., III. 2.3., 5., VI. 1.; definicija »operacije« je v IV. 3.

** Classe de rhetorique: od konca 16. stoletja, ime za prvi letnik v liceju; izraz so uradno opustili konec 19. stoletja, ohranil pa se je še nekaj časa v žargonu.

z Pogoste so opolzke šale z izrazoma casus in coniunctio (ki sta sicer resda

slovnična termina); v ponazorilo navedimo tole verižno metaforo iz Tisoč in ena noč: »Prepozicijo je uporabil z natančno konstrukcijo in subordinirano propozi

cijo združil s konjunkcijo; njen soprog pa je odpadel kot nominalna končnica pred genitivom.« - V plemenitejšem slogu Alain de Lille raziaga, da človeštvo počne barbarizme ob združitvi spolov; metaplazme (licence, svoboščine), ki kršijo Vene rina pravila; človek zapada v anastrofe (inverzije v konstrukciji); v svoji norosti gre vse do tmeze (razstavitev besede na njen dele: circum dea fudit amictum (Eneida I, 412) namesto circumfudit) (Curtius, op. cit., »Gramatično-retorični umetni izrazi kot metafore«, hrv. prev. str. 425); takole pa Calderon komentira

prava praksa travestiranja (ki jo bo sicer treba še raziskati in povzdignti v kulturni kodeks).

0.2. RETORIČNI IMPERIJ

Vse te prakse dokazujejo veličino retoričnega dejstva - dejstva, ki pa ga zaenkrat vseeno še ni zajela nobena omembe vredna sinteza, nobena zgodovinska interpretacija. Razlog je (poleg tabuja, ki velja za govorico nasploh) nemara v tem, da je retorika pravi imperij, širnejši in obstojnejši kakor kateri koli politični imperij, in zato s svojimi razsežnostmi, s trajnostjo uhaja iz okvirov, ki jih postavljata zgodovinska znanost in refleksija, saj postavlja pod vprašaj celo zgodovino samo, vsaj tisto zgodovino, kakršno smo si navajeni zamišljati in jo obdelovati, in nas sili, da začnemo razmišljati o monumentalni zgodovini, kakor temu nekateri pravijo; znanstveni prezir, ki velja za retoriko, bi bil tedaj le del splošne nepripravljenosti, da priznamo mnogoternost, naddoločenost. A vseeno ne smemo pozabiti, da je retorika - ne glede na notranje premene v sistemu - vladala na Zahodu dve tisočletji in pol, od Gorgiasa do Napoleona IIL; pomislimo samo, kaj vse je prišlo na svet, preživelo svoj čas in izginilo, medtem ko se retorika - nepremična, nedostopna in tako rekoč nesmrtna - ni ne zganila ne spremenila: atenska demokracija, egiptovska kraljestva, rimska republika, rimsko cesarstvo, preseljevanja ljudstev, fevdalizem, renesansa, monarhija, revolucija; prebavila je režime, religije, civilizacije; bolna na smrt že od renesansa naprej je potrebovala tristo let, da je umrla; pa še zdaj ni gotovo, da je zares mrtva. Z retoriko prihajamo na področje, ki mu ni mogoče -reči drugače kakor nad-civilizacije: zgodovinska in zemljepisna

položaj nadzorovane gospe, ki gre obiskat ljubimca: »Velik ljubezenski parbarizem je, da greš pogledat in si hkrati viden, saj se mu, slabemu slovničarju, posreči, da iz tvorne osebe naredi trpno«. Znano je, da je Pierre Klossovski v anatomskem pomenu povzel sholastične izraze (utrumsit, sed contra, vacuum, quidest: »nadzorničin quidest«). Razume se, da kolizija gramatike (retorika ali sholastike) in erotike ni zgolj »smešna«; natančno in resno očrtuje transgresivni kraj, kjer

(7)

A. POTOVANJE

16

nad-civilizacija Zahoda: retorika je bila (ob gramatiki, ki pa se je rodila pozneje) edina praksa, s katero je naša družba priznala govorico, njeno suverenost (kyrosis, kakor pravi Gorgias), ki je bila tudi družbeno »gospostvo«*; klasifikacija, ki jo je retorika naložila govorici, je edina poteza, ki je zares skupna zapovrstnim in različnim zgodovinskim sklopom, kakor da bi nad vsebinskimi ideologijami in neposrednimi določilnicami zgodovine obstajala še neka višja ideologija forme, kakor da bi - po načelu, ki sta ga zaslutila Durkheim in Mauss, izdelal pa Levi-Strauss - vsaka družba imela svojo taksinomično identiteto, svojo socio-logiko, s pomočjo katere je mogoče določiti neko drugo zgodovine, neko drugo družbenost, ne da bi s tem izničili zgodovine in družbenosti, ki jih priznavamo na drugih ravneh.

0.3. POTOVANJE IN MREŽA

To širno področje bomo tukaj raziskali (v ohlapnem in bežnem pomenu izraza) v dveh smereh: v diahroni smeri in v sistematični smeri. Seveda ne bomo obnovili zgodovine retorike; zadovoljni bomo že s tem, da poudarimo nekatere odločilne trenutke, prepotovali bomo dve tisočletji retorike in se ustavili na neka] vmesnih postajah, ki bodo nekakšni »dnevi« našega popotovanja (ti »dnevi« bodo lahko trajali zelo ralično). To dolgo diahronijo smo razdelili na sedem momentov, na sedem »dni«, njihova vrednost pa je predvsem didaktična. Potem bomo zbrali klasifikacija, ki so jih naredili retorji, in izoblikovali enotno pojmovno mrežo, ta bo nekakšen artefakt, s pomočjo katerega si bomo retorike zamislili kot natančno sestavljen stroj, kot drevo operacij, »program« za proizvodnjo diskurza.

(8)

POTOVANJE

18 19

A.1. ROJSTVO RETORIKE A.1.1. Retorika in lastnina

Retorika (kot meta-govorica) se je rodila iz lastninskega pravdanja. Okoli leta 485 pred Kristusom sta sicilska tirana Gelon in Hieron zapovedala deportacije, preselitve prebivalstva in razlastitve, da bi poselila Sirakuzo in nagradila najemne vojake; potem ko ju je demokratična vstaja vrgla z oblasti in so hoteli obnoviti status quo ante, je prišlo do neštevilnih pravd, saj lastninske pravice niso bile več razvidne. Te pravde so bile nove vrste: v njih so odločale velike ljudske porote, ki jih je bilo mogoče prepričati le z » zgovornostjo«. Zgovornost, ki je tako črpala hkrati iz demokracije in iz demagogije, iz sodnega področja in iz političnega področja (temu so pozneje pravili področja deliberativnega, svetovalnega govorjenja), je kmalu postala predmet pouka. Prvi učitelji nove vede so bili Empedokles iz Agrigenta, njegov učenec iz Sirakuze Koraks (ki je prvi zaračunaval učne ure) in Tisias. Poučevanje se je prav tako hitro (po medijskih vojnah) razširilo v Atiko po zaslugi sporov med trgovci, ki so se pravdali hkrati v Sirakuzi in v Atenah: od polovice petega stoletja je bila retorika vsaj delno že atenska.

A.1.2. Velika sintagmatika

Kaj je ta proto-retorika, ta koraksovska retorika? Je retorika sintagme, diskurza, ne retorika poteze, figure. Koraks je že

vpeljal petero velikih delov oratio, govora, ki so še stoletja tvorili

»načrt« govorniškega diskurza: 1. eksordij; 2. naracija ali akcija (pripoved dejstev); 3. argumentacija ali dokaz; 4. digresija; 5. epilog. Ni težko ugotoviti, da se ta načrt, potem ko je iz sodnega diskurza prešel v šolski spis, v svoji glavni organizaciji ni spreme-nil: uvod, dokazno gradivo, sklep. Ta prva retorika je v glavnem nekakšna velika sintagmatika.

A.1.3. Fingirana beseda

Zabavno je videti, kako je umetnost besede izvirno povezana z lastninskim zahtevkom, kakor da bi govorica ne postala predmet transakcije in pogoj za prakso na podlagi kakšnega pretanjenega ideološkega posredovanja (kakor se je zgodilo pri tolikerih umetnostnih oblikah), temveč na podlagi najbolj grobe družbenosti, uveljavljajoče se v svoji temeljni surovosti - v surovosti zemljiške posesti: o govorici so - vsaj pri nas - začeli razmišljati, da bi branili svojo last. Prvi zasnutki teorije fingirane besede (ta se je razlikovala od fiktivne besede pesnikov:.v tistem času je bila poezija edina literatura, proza si je ta status pridobila šele pozneje) so nastali na področju družbenega spopada.

A.2. GORGIAS ALI PROZA KOT LITERATJRA

Gorgias iz Leontija (danes Lentini severno od Sirakuze) je prišel v Atene leta 427; bil je Tukididov učitelj, je tudi Sokratov sofistični sogovornik v Platonovem dialogu Gorgias.

A.2.1. Kodifikacija proze

Gorgiasova vloga je (za nas) v tem, da je retoričnemu kodeksu podredil prozo, jo povzdignil v učeni govor, estetski predmet, v »suvereno govorico«, prednico »literatura«. Kako? Pogrebne hvalnice (threnoi), ki so bile sprva v verzih, so prešle v prozo, zaupali so jih državnikom; niso jih sicer zapisovali (v sodobnem pomenu izraza), so se jih pa učili, in tako so bile nekako fiksirane; s tem je nastala tretja govorniška zvrst (prvi sta sodni in sveto

(9)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

20 21

valni govor) - epideiktični, hvalni govor: to je bil začetek dekorativne proze, proze-spektakla. Ob tem prehodu iz verza v prozo sta se zgubila metrum in napev. Gorgias ju je hotel nadomestiti s kodeksom, ki bi bil prozi imanenten (četudi je bil povzet po poeziji): besede s konsonanco, simetrija stavkov, krepitev antitez z asonancami, metafore, aliteracije.

A.2.2. Vzpostavitev elocutio

Zakaj je Gorgaas postaja na našem potovanju? Popolno retorično umetnost (kakršna je, denimo, Kvintilijanova) obvladujeta dva tečaja sintagmatski tečaj - to je ureditev delov govora, tāksis ali dispositio; in paradigmatski tečaj - to so retoričlie »figure«, leksis ali elocutio. Videli smo, da je Koraks vpeljal skoz in skoz sintagmatsko retoriko. Gorgias je zahteval, da se govornika ukvarjajo s »figurami«, in je tako retorika dodal paradigmatsko perspektivo: prozo je odprl za retoriko, retoriko pa za »stilistiko«.

A.3. PLATON

Z retoriko se neposredno ukvarjata Platonova dialoga Gorgias in Faidros.

A.3.1. Dve retorika

Platon obravnava dve retorika, ena je slaba, druga dobra. I. Dejanska retorika je logografija, njena dejavnost je v tem, da zapisuje kakršen koli govor (zdaj ne gre več zgolj za sodno retoriko; totalizacija pojma je pomembna); njen predmet je tisto, kar je verjetno, iluzija; to je retorika retorjev, šol, Gorgiasova retoraka, retorika sofistov. 11. Upravičena retoraka je prava retorika, filozofska retorika ali dialektike; njen predmet je resnica; Platon ji prava psihagogija (vzgoja duš s pomočjo besede). - Nasprotje med dobro retorako in slabo, med platonsko retoriko in sofistično retoriko je del širše paradigme: na eni strani so razne vrste laskanja, hlapčevska prizadevnost, spakovanje; na drugi

- zavračanje vsakršnega ugajanja, ostrina; na eni strani

empirije in rutine, na drugi umetnosti: proizvodnje ugodja so zaničevanja vredni ponaredki umetnosti Dobrega: retorika je ponaredek pravičnosti, sofistika zakonodaje, kuharska spretnost je ponaredek zdravilstva, lepotičenje ponaredek telovadbe: retorika (logografov, retorjev, sofistov) potemtakem ni umetnost.

A.3.2. Erotizirana retorika

Prava retorika je psihagogija; brez celostne, nezainteresirane, splošne vednosti ni možna (pri Ciceronu in Kvintilijanu je to postal topos, a celotno umevanje se je razvodenelo: od govornika so zahtevali le dobro »splošno kulturo«). Predmet te »sinoptične« vednosti je skladnost ali interakcija, ki razne vrste duš povezuje z raznimi vrstami govorjenja. Platonska retōrika preganja pisavo in išče poti k osebnemu nagovarjanju, prizadeva si za adhominatio; temeljni govorni način je dialog med učiteljem in učencem, ki ju druži navdihnjena ljubezen. Geslo dialektike bi lahko bilo misliti skupaj. Retorika je ljubezenski dvogovor.

A.3.3. Delitev in zaznamek

Dialektiki (ti, ki živijo v tej erotizirani retorika) opravljajo dve med seboj povezani nalogi: na ena strani združujejo in enotijo, ko se vzpenjajo k brezpogojnemu početku (Sokrat v Faidrosu povzema Lysiasa in definira ljubezen v njeni popolni enotnosti); na drugi strani se spuščajo in delijo enoto glede na njeno naravno razčlenjenost, po njenih vrstah, vse dokler ne pridejo do vrste, ki je ni več mogoče nadalje deliti. Ta »spust« poteka po stopnicah: na vsaki stopnji, na vsakem koraku imamo na voljo dva člena; da bi si omogočili nadaljnji spust, moramo en člen izbrati, drugega pa opustiti, in tako pridemo do novega binarnega nasprotja, ki nam rabi za novo izhodišče; tako lahko progresivno definiramo sofista: (glej grafikon na naslednji strani).

Ta delitvena retorika - ki je v nasprotju z Aristotelovo silogistično retoriko - je zelo podobna kibernetičnemu digitalnemu programu: vsaka izbira določa naslednjo alternativo; podobna pa je tudi paradigmatski. struktura govorace, pri kateri binarna

(10)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

22 23

hranijo klasični priročniki. Vseeno pa sistema ne določajo samo njegovi elementi, temveč tudi in zlasti nasprotje, v okviru katerega deluje. Aristotel je napisal dve razpravi o zadevah govora, a ti razpravi se razlikujeta: Tehne rhetorike obravnava umetnost vsakdanjega občevanja, javnega govorjenja; Tehne poietike obravnava umetnost imaginarne evokacije; na prvem področju je treba uravnavati napredovanje govora od ideje k ideji; na drugem področju napredovanje umetnine od podobe k podobi: za Aristotela sta ti potovanji specifični, sta to avtonomni »tehnai; aristotelovsko retorike pravzaprav določa ravno nasprotje med tema sistemoma, nasprotje med retoričnim in poetičnim sistemom. V aristotelovsko retorike lahko uvrstimo vse pisce, ki priznavajo to nasprotje: aristotelovska retorike se je iztekla takrat, ko se je to nasprotje nevtraliziralo, ko sta se retorike in poetike spojili, ko je retorike postala poetična tehne (»ustvarjanja«): do tega je prišlo približno v Avgustovem času (z Ovidijem, Horacijem) in malo pozneje (Plutarh, Tacit) - četudi Kvintilijan še prakticira aristotelovsko retorike. Spoj retorike in poetike se je dovršil v besedišču srednjega veka, ko so poetične umetnosti postale retorične umetnosti in ko so veliki retorike pesniki. Ta Spoj je izjemnega pomena, saj iz njega izvira sama ideja literature: aristotelovska retorike poudarja argumentativno sklepanje; elocutio (oddelek, ki se ukvarja s figurami) je samo del sklepanje (pri samem Aristotelu manj pomembni del); pozneje je prav narobe: retorike poslej ni več problematika »dokaza«, temveč kompozi-cije in stila: literature (celotno pisno dejanje) definira lepo-pis.

Posebna postaja na našem potovanju bodo potemtakem retorike pred poetično totalizacijo, ki jim bomo dali splošno ime aristotelovske retorike. To aristotelovsko retorike tako sestavljajo: njena teorija pri samem Aristotelu, praksa pri Ciceronu, pedagogija pri Kvintilijanu in njena transformacija (s pomočjo generalizacije) pre Dioniziju Halikarnaškem, Plutarhu in Anonimu razprave O vzvišenem.

nasprotje sestavljata zaznamovani in nezaznamovani č1en: zaznamovani člen tu poganja igro alternativ. A odkod zaznamek? Tu se ponovno uveljavi erotičnost Platonove retorike: v platonskem dialogu zaznamek zagotavlja pristanek tistega, ki odgovarja

(učenca). Piatonova retorike zahteva, da se pogovarjata dve in da eden p r i v o l i : v t e m j e p o g o j z a g i b a n j e . V s i t i i z r a z i s t r i n j a n j a , k i so jih polni Platonove dialogi in ob katerih nam gre zaradi njihove navidezne neiskrenosti in plehkosti pogosto na smeh (kadar nam ne gredo na živce), so potemtakem v resnici strukturni »zaznamki«, retorična dejanje,

A.4. ARISTOTELOVSKA RETORIKA A.4.1. Retorika in poetike

A.4.2. Aristotelova Retorika

Aristotel definira retorike za »umetnost, da v vsaki snovi poiščemo prepričevalno moč, ki je v njej« ali za »sposobnost, da Ali ni (z izjemo Platona) retorike v celoti aristotelovska? Da,

(11)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

25 24

občinstvo verjame, da je mogoče, četudi je znanstveno nemogoče, kakor

pripovedovati tisto, kar je zares mogoče, a njegovo možnost zavrača kolektivna cenzura veljavnega mnenja. Zdi se seveda privlačno, da bi to množično retoriko povezali z Aristotelovo politiko; njegova politika, kakor je znano, je bila politika odmerjene sredine, naklonjena uravnovešeni demokraciji, ki se je opirala na srednje razrede in ki je hotela zmanjšati antagonizme med bogatimi in revnimi, med večino in manjšino; zato tudi retorika zdravega razuma, ki se prostovoljno podreja »psihologiji« javnosti.

pri vsakem primeru spekulativno pridemo do tistega, kar je v njem primerno za prepričevanje«. Pomembnejše od teh definicij pa je nemara to, da je retorika tehne (se pravi, da ni empirija), to

je: sredstvo za proizvodnjo ene izmed tistih stvari, ki lahko prav

tako so kakor niso, katerih izvir je v ustvarjalnem agensu, ne v

ustvarjenem predmetu: tehne ne more zadevati naravnih ali nujnih stvari: govor potemtakem ne sodi ne k prvim ne k drugim. - Aristotel koncipira govor (oratio) kot sporočilo in na njem uveljavlja delitev informatiške vrste. Prva knjiga Retorike je knjiga tistega, ki sporočilo oddaja, govornikova knjiga: obravnava predvsem koncipiranje argumentov, kolikor so odvisni od govornika, od njegove prilagoditve poslušalstvu, in to po treh priznanih vrstah govora (sodni, svetovalni, hvalni govor). Druga knjiga je knjiga tistega, ki sporočilo sprejema, knjiga poslušalstva: obravnava čustva (strasti) in ponovno argumente, a tokrat s stališča njihovega sprejema (in ne, kakor v prvi knjigi, s stališča koncipiranje). Tretja knjiga je knjiga samega sporočila: obravnava leksis ali elocutio, to se pravi » figure«, in pa

taksis ali dispositio, to se pravi ureditev delov govora.

A.4.4. Ciceronova Rhetorica

A.4.3. Verjetnost

Aristotelova retorika je predvsem retorika dokaza, argumen-tativnega sklepanja, približnega silogizma (entimema); je prosto-voljno degradirana logika. prirejena za raven » občinstva«, to se pravi, prirejena zdravemu razumu, veljavnemu mnenju. Če jo razširimo na literarne izdelke (kar pa ni bila njena izvirna značilnost), implicira estetiko javnosti - bolj kakor estetiko umetnine. Mutatis

mutandis in z vsemi (zgodovinskimi) pridržki bi ker ustrezala

izdelkom tiste naše kulture, ki ji pravimo množična, saj jo prav tako obvladuje aristotelovska » verjetnost«, se pravi » tisto, za ker javnost verjame, da je možno«. Številni filmi, podlistki, komercialne reportaže bi za geslo lahko imeli aristotelovsko

V 2. stoletju pred Kristusom so se v Rim zgrinjali grški retorji; ustanavljali so šole za retoriko; šole so delovale po načelu starostnih razredov; v njih so prakticirali dve vrsti vaj: otroci so se urili v

suasoriae, ki so bile nekakšne » prepričevalne« razprave (zlasti v

svetovalni zvrsti), starejši v kontroverzah (sodna zvrst). Najstarejša latinska razprave je Rhetorica ad Herennium, ki jo nekateri pripisujejo Kornificiju, drugi Ciceronu: v srednjem veku so ta priročnik pripisovali Ciceronu, zavzeto so ga prepisovali, tako da je skupaj s Ciceronovim spisom De inventione postal glavni učbenik za umetnost pisanja. - Ciceron je govornik, ki govori o govorniški umetnosti; zato aristotelovsko teorijo nekako pragmatizira (in hkrati vanjo ne vnaša nič posebno novega). Ciceronova Rhetorica

obsegajo: 1. Rhetorica ad Herennium (če je res njegova), ta je nekakšen digest aristotelovske retorike; vendar pa je klasifikacija »vprašanj« postala pomembnejša kakor teorija entimema: retorika se je profesionalizirala. V tem spis" je tudi prvič omenjena teorija o treh stilih (preprostem, vzvišenem in srednjem stilu). 2. De inventione

oratoria: ta (nepopolni) mladostni spis skoz in skoz govori o sodnem

govor" in se zlasti posveča epiheiremu, razvitemu silogizmu, v katerem eno premiso ali obe spremlja njun dokaz: to je namreč »dober argument«. 3. De oratore, spis, ki so ga do 19. stoletja zelo cenili (»zgledna umetnine zdravega razuma«, »premo in zdravo umovanje«, » plemenitih in vzvišenih misli«, »najbolj izvirna med razpravami

pravilo: »Bolje je to, kar ni mogoče, a je verjetno, kakor tisto, kar je

mogoče, a ni verjetno«*: bolje je pripovedovati to, za kar

* Poetika, XXIV, 1460 a 26: »Temu, kar je prepričljivo, pa četudi nemogoče, je treba

dati prednost pred tem, kar je neprepričljivo pa mogoče.« - Prev. Kajetana Gantarja, CZ, Ljubljana, 1982.

(12)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

26 27

o retoriki«): kakor da bi se Ciceron spominjal Platona, retoriko moralizira in se zavzema proti šolskemu nauku: poštenjak se upira specializaciji; spis je v obliki dialoga (Kras, Antonij, Mucij Scevola, Ruf, Kota): definira govornika (ki mora imeti splošno kulturo) in predstavlja tradicionalne razdelke retorike (inventio, dispositio, elocutio). 4. Brutus, zgodovina govorniške umetnosti v Rimu. 5. Orator, idealni portret govornika; drugi del je bolj didaktičen (obširno ga je komentiral Petrus Ramus): tu je obdelana teorija govorniškega » ritma«, ki jo je prevzel Kvintilijan. 6. Topika: Ciceron je ta digest Aristotelove Topike sestavil po spominu v osmih dneh na ladji, s katero je, potem ko je Mark Antonij prevzel oblast, potoval v Grčijo; za nas je najzanimivejša strukturna mreža quaestio (gl. spodaj B. 1. 25.). 7. Partitiones: ta kratki priročnik v obliki vprašanj in odgovorov (pogovarjata se Ciceron oče in Ciceron sin) je izmed Ciceronovih razprav najbolj pust, najmanj moralističen (zato mi je tudi najljubši): je popolna elementarna retoriko, nekakšen katekizem, ki se mu posreči, da retorično klasifikacijo predstavi v vsej njeni obsežnosti (prav to tudi partitio pomeni: sistematičen razrez).

A.4.5. Ciceronovska retoriko

Za ciceronovsko retoriko so značilne tele poteze: a. strah pred »sistemom«; Ciceron je v vsem dolžnik Aristotelu, ga pa dezinte-lektualizira, v spekulacijo bi rad vnesel »okus«, »naravnost«; do skrajnega roba te destrukturacije je prišel sv. Avguštin v Rhetrica sacra (IV. knjiga Krščanskega nauka): zgovornost je sicer krščanskemu govornika nujno potrebna, a zanjo ni pravil: biti mora samo jasen (to je krepost usmiljenja), skrbeti bolj za resnico kakor za izraz itn.: ta retorični psevdo-naturalizem še zmerom vlada v učbeniških koncepcijah stila; b. nacionalizacija retorike: Ciceron poskuša romanizirati (v tem je tudi smisel Bruta), z njim se pojavi »rimskost«mitični spoj poklicnega empirizma (Ciceron je advokat, ki se ukvarja s politiko) in sklicevanja na široko kulturo; ta spoj je pozneje oživel velikanski uspeh: kulturo je postala dekor za politiko; povzdigovanje stila: ciceronovsko retoriko naznanja razvoj elocutio.

A.4.6. Kvintilijanovo delo

Kvintilijana je pravzaprav prijetno brati: dober profesor, malo frazari, ne moralizira preveč: bil je hkrati klasifikatoričen in občutljiv

duh (ta povezava se ljudem vselej zdi neverjetna); zanj bi lahko veljal epitaf, ki si ga je gospod Teste želel zase: Transiit classificando. Kvintilijan je bil uradni retor, ki ga je nastavila država; za živa je bil zelo slaven, po smrti je zašel v pozabo, a od 4. stoletja naprej je njegova zvezda ponovno sijala; Luthru je bil izmed vseh najljubši; zelo so ga cenili Erazem, Bayle, La Fontaine, Racine, Rollin. De institutione oratoria v dvanajstih knjigah opisuje vzgojo govornika od otroštva naprej: je popoln načrt pedagoškega formiranja (kar institutio tudi pomeni). Knjiga I obravnava prvo vzgojo (učne ure pri gramatiku, pozneje pri retorju); knjiga II definira retoriko, njeno koristnost; knjige od III do VII obdelujejo inventio in dispositio; knjige od VIII do X obravnavajo elocutio (v knjigi X so praktični nasveti za »pisanje«); knjiga XI obdeluje manj pomembne dele retorike: delovanje (izvedbo govora) in spomin; knjiga XII navaja nravstvene odlike, ki naj bi jih imel govornik, in zahteva od njega splošno

kulturo.

A.4.7. Retorično šolstvo

Vzgoja obsega tri dobe (danes bi rekli tri stopnje): 1. učenje jezika: dojilje morajo govoriti brez napak (po Hrisipu naj bi imele celo filozofsko izobrazbo), prav tako sužnji in pedagogi; starši naj bodo kolikor mogoče omikani; začeti je treba z grščino, naučiti se brati in pisati; učencev se ne sme pretepati; 2. otroka prevzame grammaticus (beseda »gramatiku« je imela širši pomen kakor naša današnja »slovnica«: »gramatik« bi tako ustrezal habilitiranemu profesorju slovnice); otrok začne hoditi h gramatiku, kakor vse kaže, približno pri sedmih letih; posluša pouk iz pesništva in na glas bere (lectio); sestavlja spise (pripoveduje zgodbe, parafrazira pesmi, razširja maksime), se uči pri igralcu (dramatizirana recitacija); 3. otroka prevzame rhetor; z retoriko je treba začeti precej zgodaj, po vsem sodeč okoli štirinajstih, s puberteto; učitelj je kor naprej angažiran, saj mora dajati zglede (a učenci ne

(13)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

28 29

smejo vstajati in mu ploskati); glavni vaji sta: narrationes - povzetki in analize pripovednih argumentov, zgodovinskih dogodkov, elementarni panegiriki, vzporejanja, razširjanja občih krajev (teze), govor po predlogu (praeformata materia) Ideclamationes - govori o hipotetičnih primerih; lahko bi rekli, da je to vaja v fiktivni racionalnosti (declamatio je potemtakem že. zelo blizu književni umetnini). Očitno je, kako zelo ta pedagogija izsiljuje besedo: z vseh strani si jo ogleduje, izganja jo iz učenčevega telesa, kakor da bi mu nekakšna prirojena zavora branila govoriti, kakor da bi šele s pomočjo vse te tehnike, vse te vzgoje lahko ušel tišini - in kakor da bi ta beseda, ki se ji učenec naposled priuči, ki si jo prisvoji, bila nekakšen dober »objektiven« odnos do sveta, kakor da bi zagotavljala uspešno obvladovanje sveta, drugih.

A.4.8. Pisanje

Ko Kvintilijan (v knjigah od VIII do X) obravnava trope in figure, utemelji prvo teorijo »pisanja«. Knjiga X je namenjena tistemu, ki hoče pisati. Kako si pridobiti » trdno lahkotnost« (firma facilitas), to se pravi, kako premagati prirojeno jalovost, strah pred belim listom (facilitas) - hkrati pa vseeno nekaj povedati, ne popustiti klepetavosti, gostobesednosti, logoreji (firma)? Kvintilijan skicira propedevtiko za pisca: veliko naj bere in piše, posnema naj zglede (parafrazira razne stile), veliko naj se popravlja, a prej naj pusti, da spis »počiva«, nauči naj se, kdaj končati. Kvintilijan opozarja, da je roka počasna, »misel« in pisava tečeta z različnima hitrostma (to je surrealistični problem: kako priti do pisave, ki bo tako hitra... kakor ona sama?); a počasnost roke je dobrodošla: ni dobro narekovati, pisava naj ohrani svojo navezanost - ne na glas, temveč na roko, na mišico: pisec naj se naseli v počasnosti roke: nikakršnih naglih zapiskov.

A.4.9. Generalizirana retorika

Zadnja pustolovščina aristotelovske retorike: razpustitev v sinkretizmu: retorika ni nič več nasprotje poetiki, obe zajema neki širši pojem, ki bi mu danes rekli » književnost«; retorika zdaj

ni več samo učni predmet, temveč je postala umetnost (v modernem pomenu); poslej je hkrati teorija pisanja in zaklad književnih oblik. To preobrazbo lahko zajamemo s petimi točkami: 1. V srednjem veku so pogosto navajali Ovidija, da naj bi opozoril na sorodstvo med poezijo in govorništvom; isto vez je postavil Horacij v Pesniški umetnosti, kjer tudi pogosto obravnava retorično snov (teorija stilov). - 2. Dionizij iz Halikarnasa, Grk in Avgustov sodobnik, je v De compositione verborum opustil pomembno prvino aristotelovske retorike (entimematiko) in se izključno posvetil novi vrednosti: teku stavkov; s tem se je uveljavil avtonomen pojem stila: stil ni temeljil več na logiki (subjekt pred predikatom, substanca pred akcidenco), besedni red se je lahko spreminjal, ravnal se je samo po ritmičnih vrednostih. - 3. Med Plutarhovimi Moralia je tudi delce »Quomodo adulescens poetas audire debeat« (kako dajati mladeničem pesnike v branje), ki do dna zmoralizira književno estetiko; platonik Plutarh je poskušal razveljaviti Platonovo obsodbo pesnikov; kako? tako da je spojil poetiko in retoriko; prav s pomočjo retorike je posnelo dejanje (ki je pogosto obsojanja vredno) mogoče »odlepiti« od umetnosti, ki ga posnema (in je pogosto vredna občudovanja); brž ko je pesnike mogoče brati estetično, jih je mogoče brati moralično. - 4. O vzvišenem (Peri hypsous), anonimna razprava iz 1. stoletja po Kristusu (napačno so jo pripisovali Longinu; v francoščino jo je prevedel Boileau), je nekakšna »transcendentalna« retorika; sublimitas je v kratkem »visokost« stila - stil sam (kakor v izrazu »s stilom«); spis zagreto in zavzeto brani literarnost: rojeval se je mit »ustvarjalnosti«. - 5. Tacit je v Dialogu govornikov (nekateri dvomijo o avtentičnosti spisa) spolitiziral vzroke za propadanje zgovornosti: vzroki naj ne bi bili v »slabem okusu« tistega časa, temveč v Domicijanovi tiraniji, ki je utišala Forum in silila v neangažirano umetnost - poezijo; a prav zato je zgovornost emigrirala v »literaturo«, jo preplavila in jo konstituirala (eloquentia je poslej pomenila litera-turo).

(14)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

30 31

A.S. NEO-RETORIKA A.5.1. Literarna estetika

Neo-retorika ali druga sofistika pravimo literarni estetiki (retoriki, poetiki in kritiki), ki je od 2. do 4. stoletja po Kristusu vladala v enotnem grško-rimskem svetu. To je čas miru, trgovine, menjav, naklonjen brezdelnim družbam, zlasti na Bližnjem Vzhodu. Neo-retorika je bila resnično ekumenska: sveti Avguštin v latinski Afriki, pogan Libanius, sveti Gregor iz Nazianca na grškem Vzhodu - vsi so se učili istih figur. Ta literarni imperij je stal na dveh temeljih: 1. na sofistiki: volitično nevezani govorniki Male Azije so hoteli veljati za sofiste, prepričani so bili, da jih posnemajo (Gorgiasa), ime ni imelo nikakršne slabšalne konotacije; ti skoz in skoz tehnični govorniki so uživali zelo veliko slavo; 2. na retoriki: retorika je zajemala vse, ni bila več v opoziciji z nobenim sorodnim pojmom, posrkala je vsakršno besedno dejavnost; retorika ni bila več tehne (posebna tehnika), temveč splošna kultura, še več: nacionalna vzgoja (vsaj v okviru maloazijskih šol); sofistes je bil šolski ravnatelj, imenoval ga je cesar ali mesto; rhetor je bil podrejeni mu učitelj. V tej kolektivni instituciji ni nobenega imena, ki bi ga veljalo navesti: nepregledna množica avtorjev, gibanje, ki ga poznamo samo po Filostratovih Življenjih sofistov. Iz česa je sestavljena ta vzgoja besedovanja? Spet moramo razlikovati med sintagmatsko retoriko (deli) in paradigmatsko retoriko (figure).

A. 5.2. Declamatio in ekfrasis

Na sintagmatski ravni prevladuje vaja v declamatio (melete); to je improvizacija, ki se ravna po dani temi; na primer: Ksenofon noče več živeti, potem ko je Sokrat umrl; Krečani trdijo, da je pri njih pokopan Zevs; možak, ki se je zaljubil v kip; itn. Improvizacija je potisnila v ozadje vrstni red delov (dispositio); ker ni šlo več za to, da bi prepričali, temveč je šlo za čisto nastopaštvo, se je govor destrukturiral in se atomiziral v ohlapen niz bleščečih odlomkov, postavljenih drug ob drugem po rapsodičnem modelu. Glavni tak odlomek (ki so ga zelo visoko cenili) je bil descriptio ali ekfrasis. Ekfrasis je antologijski fragment, ki ga je mogoče

prenašati iz govora v govor: urejen opis krajev, oseb (vir srednje-veških topoi). Tako je nastala nova sintagmatska enota - odlomek: krajši od tradicionalnih delov govora, daljši od periode; ta enota (krajina, portret) zapusti govorniški diskurz in se zlahka vključi v pripoved, v romaneskni kontinuum: retorika ponovno »načenja« literaturo.

A. 5.3. Aticizem/azianizem

Na paradigmatski ravni neo-retorika kanonizira povzdigovanje »stila«; dodobra uveljavi tele ukrase: arhaizem, obremenjena metafora, antiteza, ritmična klavzula. Ta barokizem je izzval svoje nasprotje in spopadli sta se dve šoli: 1. aticizem so zagovarjali zlasti gramatiki, varuhi čistega besedišča (kastrativna morala čistosti, ki jo poznamo še danes); 2. azianizem je v Mali Aziji razvijal stil, ki je bil razkošen do čudaštva in je kot manirizem temeljil na učinku presenečenja; v njem so bile bistvene »figure«. Azianizem je bil seveda obsojen (in ga še zmerom obsoja celotna klasična estetika, dedinja aticizma3).

s Aticizem: ta etnocentrični nazor očitno sodi k tistemu, čemur bi lahko rekli razredni

rasizem: ne smemo namreč pozabiti, da izraz »klasičen« (»klasicizem«) izhaja iz nasprotja, ki ga je vpeljal Aulus Gellius (2. stoletje) med avtorjem, ki je classicus, in tistim, ki je proletarius: razdefitev aludira na ustavo Servija Tulija, ki je državljane glede na premoženje razvrstil v pet razredov, v prvem so bili classici (proletarii so bili zunaj vseh razredov); etimološko torej classicus pomeni: tisti, ki pripada družbeni »smetani« (bogastvo in moč).*

* O nasprotju med atiškim in azijskim govorniškim načinom (oratores Attici -

genus Asiaticum, Asiatica dictio) v ohranjeni antični književnosti prvi piše Ciceron v

spisih Brutus (iz prve četrtine leta 46 pred n. št.) in Orator (s konca istega leta). Za Ciceron sta bila izraza samoumevna, zato ju izrecno ni definiral; tudi nekateri drugi indici v besedilu kažejo, da sta izraza v Ciceronovem času bržkone že sodila v omikani žargon: nista bila sicer teoretska termina in verjetno tudi ne kritiški pomagali, prej sta bila ideološka pojma - del tiste stenografije vsakdanje govorice, ki'ji danes pravimo »gesla kulturne politike«. Na podlagi te samoumevnosti izrazov Ciceron dokazuje, da aticistični nauk ni utemeljen, medtem ko azianizem obravnava nevtralno in ga deli na dve vrsti: za prvo vrsto sta značilni sentencioznost in blagozvočnost, njenih sentenc ne odlikujeta toliko globokoumnost in strogost kolikoi mikavna uravnoteženost in somernost; druga vrsta, ki naj bi v Ciceronovem času prevladovala »v vsej Aziji«, vihravost in

(15)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

32 33

vznesenost v govoru dopolnjuje s pretanjeno izbiro izrazja in s številnimi besednimi ukrasi (Brutus, XCIV. 325). Ciceronova polemika proti aticizmu je imela generacijsko in politično ozadje. V deželi je tedaj divjala državljanska vojna, Rim je trepetaje pričakoval novic iz Afrike, kjer je Cezar pokončeval ostanke pompejevskih nasprotnikov; Ciceron je bil star Cezarjev nasprotnik, četudi mu je Cezar večkrat pokazal naklonjenost in ga vabil na svojo stran; Ciceronova mlajši prijatelji se nad Cezarjem sicer niso navduševala, a zapuščali so Ciceronovo senatsko stranko, ki jo je zgodovina očitno povozila. Ko Ciceron na začetku dialoga Brutus pozdravi prijatelja in ju vpraša, ali je kaj novega, mu Brut odgovori: »Nič takega, kar bi ti hotel slišati ali kar bi si jaz upal za gotovo trditi.« Zaton optamatske republike, ki jo je v zgubljenem boju branil Ciceron, je imel vzporednico tudi v kulturnem dogajanju. Rimski govorniki so se od vsega začetka šolali pri grških učiteljih, ki so prihajali iz Male Azije. V bogatih in vplivnih mestih Male Azije se je v času po Aleksandru Velikem razvilo sodno govorništvo, za katero v sami Grčiji ni bilo ustreznih pogojev - rimske razmere pa so predvsem zahtevale prav to govorniško zvrst (Grki so sicer že poznala razdelitev govornih položajev, na podlaga katere se je v Rimu izoblikovala prava poklicna specializacija - Ciceron je v tem oziru izjema: govornik je lahko rhetor, poklicna pravdač, ki (v Grčiji) pred sodnika ali (v Rimu) pred pretorjem, sodnikom ali poroto zastopa stranko, ali pa je politikos, državljan, ki spregovori na zboru, kadar mena, da mora poseči v javne zadeve). Rimski govornika do (vključno) Cicerona so zato gojili azijska način. Sredi prvega stoletja pred n. št., v času, ko je bil Ciceron na vrhuncu govorniškega uspeha in tako rekoč že tudi priznana latinska kulturna institucija (Cezar mu je posvetil neohranjeni spis o gramatiki De analogia in ga v posvetilu razglasil za principem copiae atque inventorem, prvaka in izumitelja razkošne zgovomosta, ki je

»zares zaslužil ime in dostojanstvo romskega ljudstva« ), s e je nekaj uglednih nekdanjih njegovih učencev, varovancev in političnih tovarišev uprlo dotedanji govorniška tradiciji in začelo gojiti preprost, jasen, nepretenciozen slog, ki mu je njegov glavna ideolog (»taval je in tudi druge napeljal, da so tavali«, Brutus, LXXXII. 284) Gaius Licinaus Calvus (82-47 pred n. št., sicer tudi pesnik, čigar dela se niso ohranila, in Katulov prajatelj) vzdel ime »atiško« govorništvo. Začetnik nove šole je bil bržkone Marcus Calidius, prav tako mlajši Ciceronov prijatelj in somišljenik, ki je prestopil k Cezarjevi stranki; poleg Kalva so med Atičani bili še Marcus Rufus Caelius (Ciceronov učenec in prijatelj, sodeloval nekaj časa v Katilinovi zaroti, ljubimec nekdanje Katulove ljubezni Klodije; Ciceron ga je branal, ko ga je Klodija obtožila, da jo je hotel zastrupiti; prestopil na Cezarjevo stran, bil pretor leta 48 pred n. št., istega leta z Milonom vodil neuspel upor proti Cezarju in bil v njem ubit), Marcus tunius Brutus (78-42 pred n. št., Ciceronov mlajši prijatelj in učenec, republikanec, Pompejev privrženec, ko se je po porazu spravil s Cezarjem, ga je ta imenoval za guvernerja Cisalpinske Galije, najslovitejši med atentatorji na Cezarja, naredil samomor po porazu pra Filipih) in Gaius Julius Caesar sam. - Ciceronov Brutus je zgodovina latinskega govorništva v obliki pogovora med piscem, Bmtom in Titom Pomponijem Atakom (109-32 pred n. št.), Ciceronovim tesnim in zvestim prijateljem (ohranjena so Ciceronova pisma Ad Atticum iz let 68-44), piscem zgubljenega pregleda

rimske zgodovine Liber Annalis, brez katerega, priznava Ciceron, Bruta ne bi mogel napisati. V delu Brutus, še ostreje pa v delu Orator, je Ciceronov argument proti

aticistom dvojen: pojem atiškega govorništva je širši, kakor bi radi rimski Atičani; rimska koncepcija aticizma je preozka, da bi vanjo bilo mogoče strpati celotno govorniško umetnost. K prvemu Ciceron dokazuje, da k atiški šoli sodijo številna odlična govorniki, ki se med seboj preveč razlikujejo, da bi bilo mogoče pojem atištva omejiti tako ozko, kakor hočejo rimska Atičani. Ciceronova polemika

(Brutus, LXXXII. 284-LXXXIII. 288) je eruditska in bravurozna v stilu

diatogizirajočega monologa, pri katerem govornik anticipira nasprotnikove argumente in jih drugega za drugim bliskovito pobija. Zlasti duhovit je tale zgodovinsko-genealoški dokaz: Hegesias je posnemal Harasija, Harasias pa Lysija; toda: medtem ko je bil Lysias (sredina 5. stoletja pred n. št.-prva polovica 4. stoletja) vzor atiške popolnosti (eden izmed zglednih desetih atiških govornikov), je bil Hegesias za aticiste prototip vsega ne-atiškega; Ciceron o njem pravi: »imel se je za tako atiškega, da so mu pravi Atičani (Hegesias je bil iz Lidije) v primerjava z njim samim veljali za malone kmetiške« - a njegovi govora so »polomljena, drobnjakarska, pueralni«. Sklep, ki ga Ciceron kot dober demagog prepušča bralcu, je trojen: koncept posnemanja je problematičen; na vse atiško, kar je atiškega; na pomembno, kaj kdo o sebi misli, pomembno je, kako govora. - Druga del Ciceronovega argumenta, obratno simetričen prvemu delu, je, da je aticizem, kakor ga umevajo njegovi privrženci, sicer legitimen način na svojem posebnem področju - da pa to področje (racionalna prema argumentacija) še zdaleč ne pokriva celotnega polja retorike in potemtakem ne more biti izključna govorniška doktrina; Ciceronov glavna nasprotni zgled, ka podpira obe poluti argumenta, je Demostenes (»atiški kakor same Atene«, O r ato r , V I. 23): na ena strani je atiška govornik, ki je sicer obvladal tisto zvrst, na katero prisegajo aticisti, a je prakticiral tudi druge načine; na drugi strani je prav zato, ker je znal ustrezno kombinirati različne načine, najboljši predstavnik govorništva v njegovem celotnem razponu; Demostenes se je po Ciceronu najbolj približal govorniškemu idealu, saj je obvladal in povezoval vse tri govorniške stile - ta pa se ne razvrščajo v prostoru, ki ga določa izključujoče se nasprotje » azainizem vs. aticizem«, temveč so niz treh členov, ki se med seboj dopolnjujejo: vzvišena, preprosti in umerjena stil (gravis, callidus, temperatus; tudi:

oratores grandiloqui;-tenues; medii et quasi temperati; cf. Orator, V. 20 et sq.).

Nekateri izvedenci domnevajo, da so rimski aticisti ime povzeli po tendenci, ki sicer na dokumentirana, a naj bi se po njihovem že pred tem uveljavila v grških govorniških šolah. Attikism6s naj bi bil helenistična različica, nemara tudi izostrena in stanjšana varianta starejšega nauka o pravilni govorici, ki se je imenoval hellenismos. V 5. poglavju 3. knjige Retorike Aristotel uvršča hellenismos, slovnično pravilnost, med vrline (aretai) dobrega govorniškega sloga. Prizadevanja za jezikovno čistost naj bi aticista posplošili v zahtevo po slogovnem posnemanja zglednih (atiških) govornikov. V okviru klasicistične ideologije, po kateri so velika časi književnosti minili, se je bržkone okoli leta 200 pred n. št. začet oblikovati kanon zglednih avtorjev za posamične književne zvrsti. V prvem stoletja pred n. št. je tako že obstajal spisek posnemanja vrednih desetih atiškah govornikov iz

(16)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

34 35

petega in četrtega stoletja, katerih dela so se ohranila: Antifon, Andokides, Lysias, Isaios, Isokrates, Demosthenes, Aishines, Hyperides, Lykurgos, Deinarhos.

Po mnenju drugih izvedencev je izraz »aticizem« rimski izum in potemtakem izraža izključno stilistično doktrino, ne jezikovne. Aticizem bi bil tedaj - kljub temu, da se je » uprl tradiciji« - posebna različica splošne in tradicionalne značilnosti rimske literature, ki je od vsega začetka posnemala grško književnost. V tej luči Ciceronova averzija ne bi bila zgolj generacijska in politična zadeva, temveč bi izhajala iz globljih kulturno-političnih razlogov. Ko v dialogu Brutus teče beseda o Cezarjevem laskavem posvetilu Ciceronovim govorniškim dosežkom, Ciceron Brutu položi v usta tale izrek, s katerim neskromno in na meji okusa izraža oceno o svojem mestu v rimski kulturni zgodovini: »Edino, v čemer je premagana Grčija še ostala naš zmagalec, smo jim zdaj iztrgali ali si z Grki poslej vsaj enakopravno delimo« (LXXIII. 254-255).

Barthesove opombe se nanašajo na poznejši bizantinski aticizem iz prvih stoletij n. št. Jezik, ki so ga v Bizancu imenovali atiški, je bil splošni govor helenističnih časov (od konca 4. stoletja pred n. št. do konca 1. stoletja pred n. št.) in grščina Nove zaveze. V Bizencu je atiščina v zamrznjeni obliki celo tisočletje ostala knjižni jezik in jezik omikanih slojev in se je radikalno razlikovala od vsakdanje govorice in govora navadnega ljudstva. Zaradi relativne stabilnosti kulturnih in ideoloških aparatov v Bizencu (cerkve in države), ki jo je aticizem po svoje vzdrževal, se je ohranjanje klasične grščine na Vzhodu posrečilo neprimerno bolj kakor podobni poskusi na latinskem Zahodu. Stalnost jezikovne knjižne norme, zatrjujejo izvedenci, celo onemogoča, da bi bizantinske tekste lahko datirali izključno na podlagi jezikovnih meril in brez zunanjih referenc.

A.6. TRIVIUM

A.6.1. Agonistična struktura pouka

Temelja kulture v antiki sta bila v glavnem ustni pouk in zapiski, ki so lahko nastali na njegovi podlagi (akroamatični učbeniki in tehnai* logografov). Od osmega stoletja naprej je pouk pridobil agonistično ost, kar je odsevalo zaostren konkurenčni položaj. Svobodne šole (tiste, ki niso bile samostanske ali škofovske) so bile prepuščene samostojni pobudi učiteljev, ti so pogosto bili zelo mladi (dvajset let); vse je bilo odvisno od uspeha: nadarjeni študent Abelard je »odstavil« svojega učitelja, prevzel mu je njegovo plačujoče poslušalstvo in ustanovil šolo; denarna konkurenca je bila tesno povezana s spopadom idej: prav tisti Abelard je svojega učitelja Guillauma de Champeaux prisilil, da se je odpovedal realizmu: v vsem ga je likvidiral; agonistična struktura se je ujemala s komercialno: scholasticus (profesor, študent ali nekdanji študent) je bil idejni bojevnik in poklicni tekmec. Šolski vaji sta bili dve 1. lekcija branje in razlaga izbranih tekstov (Aristotel, Biblija), je obsegala: a. expositio je interpretacija teksta po metodi zapovrstnih in podvrščenih delitev (nekakšna analitična norost); b. quaestiones so stališča v tekstu, o katerih je mogoče razpravljati na način za in proti: razprava pripelje do sklepa s pomočjo zavračanja trditev, refutacije; vsako stališče je treba predstaviti v obliki popolnega silogizma; lekcijo so s časom opustili, ker je postala preveč dolgočasna 2. dispositio

e bila obred, dialektični dvoboj, ki je potekal pod učiteljevim vodstvom; po več dneh razpravljanja je učitelj določil rešitev.

* Akromatičen, iz gr. akroaomai - poslušam: poslušan, namenjen poslušanju; način pouka, ki uporablja samo ustno predavanje brez spraševanja in učenja iz knjig (v tem pomenu je nasprotje erotematski način, metoda vprašanj in odgovorov); izvirno pomeni Aristotelova predavanje v Likeju za učence, ki so uvodni pouk že obvladali; ta ustna predavanje so pozneje zapisali, Aristotelovi » akroamatski spisi« so se vsi ohranili; v tem pomenu so nasprotje Aristotelovi »eksoterični spisi«, objavljena dela v Platonovi maniri in dostopnejšem slogu, od katerih so se ohranili le odlomki.

Tehnai so bili prvi retorični priročniki iz petega in četrtega stol. pred. n. št.; na

(17)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

36

V srednjem veku je bila »kultura« taksinomija, funkcionalno omrežje »umetnosti«, to se pravi govoric, ki so se ravnale po pravilih (takratna etimologija je povezovala ars, artis z

arctus, kar pomeni artikuliran), in tem »umetnostim« pravijo »

svobodne«, zato ker z njimi ni mogoče zaslužiti (v nasprotju z artes

mechanicae, ročnimi dejavnostmi): to so splošne govorice, luksuzne

govorice. Svobodne umetnosti so se umestile na kraj tiste »splošne kulture«, ki jo je Platon zahteval v imenu filozofije in v prid edine filozofije, ki pa so jo pozneje (Isokrat, Seneka) razglasili za

propedevtiko za filozofijo. V srednjem veku se je filozofija sama skrčila in je prešla v splošno kulturo kot ena izmed umetnosti med drugimi (dialectica). Liberalna kultura takrat ni več pripravljala za filozofijo, temveč za teologijo, ta je suvereno ostala zunaj sedmih umetnosti, zunaj septenija. Zakaj jih je prav sedem? Že pri Varonu najdemo teorijo svobodnih umetnosti: takrat jih je bilo devet (naše, pa še medicina in arhitektura); to strukturo je v 5. in 6. stoletju prevzel in kodificiral Marcijan Kapela (poganski Afričan), ki je hierarhijo septenija utemeljil v alegoričnem spisu Poroka

Merkurja in Filologije (filologija tu zaznamuje popolno vednost):

učena devica Filologije je zaročena z Merkurjem; za poročno darilo dobi sedem svobodnih umetnosti, vsaka nastopi s svojimi simboli, oblačilom, govorico; Grammatica, denimo, je starka, ki je živela v Atiki in nosi rimska oblačila; v škatlici iz slonovine ima nož in pilo, da otrokom popravlja napake; Rhetorica je lepotica, obleko ji lepšajo vse figure, nosi orožje, s katerim bo ranila nasprotnike (sožitje prepričevalne in ukrasne retorike). Te alegorije Marcijana Kapele so bile splošno znane, ponazarjajo jih kipi na fasadi Notre-Dame, na fasadi katedrale v Chartresu, narisane so na Botticellijevih slikah. Boecij in Kasiodor (6. stol.) sta teorijo septenija izostrila, prvi je Aristotelov Organon vnesel v spis Dialectica, drugi je vpeljal postulat, da je sedmero svobodnih umetnosti večno vpisanih v božjo modrost in da so zapisane v Svetem pismu (v psalmih mrgoli » figur«): retorika je s tem dobila garancijo krščanstva in se je iz antike lahko legalno izselila na krščanski Zahod (in torej tudi v našo sodobnost); to pravico ji je pozneje v času Karla Velikega potrdil Beda. - Iz česa je septennium sestavljen? Najprej moramo povedati, s čim je v nasprotju: na eni strani so njegovo nasprotje tehnike (»znanosti« so kot nezainteresirane govorice del septenija), na drugi strani teologija; septennium človeško naravo organizira v njeni

človeškosti; to naravo lahko pretrese edinole inkarnacija - nanesena

na klasifikacijo, inkarnacija postane subverzija v govorici: stvarnik se naredi za stvarjeno stvar, devica spočne itn.: in hac verbi copula

stupet omnis regula. * Sedem umetnosti se deli na neenaki skupini,

ki ustrezata dvema potema (viae) modrosti: Gledano v celoti je ta kultura športna: vzgajajo besedne atlete:

beseda je predmet urejenega prestiža in regulirane moči, agresivnost je kodirana.

A.6.2. Zapis

Zapisa v tistih časih niso, kakor danes, vrednotili glede na izvirnost; osebe, ki ji danes pravimo avtor, takrat ni bilo; okoli starega teksta, ta je bil edini tekst, ki so ga prakticirali in nekako upravljali, kakor upravljamo s podedovanim kapitalom, so se vzpostavile razne funkcije: 1. scriptor preprosto zgolj prepisuje; 2.

compilator tistemu, kar prepisuje, tudi dodaja - a nikoli ničesar, kar

bi prihajalo od njega samega; 3. commentator sicer posega v prepisani tekst - a zgolj zato, da postane ta bolj razumljiv; 4.

auctor naposled prispeva tudi svoje misli, a se vselej sklicuje na druge

avtoritete. Med temi funkcijami ni jasne hierarhije: commentator,

denimo, lahko uživa ugled, ki bi ga danes imel kakšen velik pisatelj (tako v 12. stoletju Pierre He1ie z vzdevkom

komentator«). Tisti, ki bi mu anahronistično lahko rekli pisec, je bil v srednjem veku v glavnem: 1. prenašalec: v sodobnost je prinašal absolutno snov, antični zaklad, ki je vir avtoritete; 2. kombinator:

njegova pravica je bila, da z neobrzdano analizo »lomi« nekdanja dela in da jih vnovič sestavlja (»ustvarjalnost« je moderna vrednota, a če bi v srednjem veku vedeli zanjo, bi lahko rekli, da so jo desakralizirali v korist strukturacije).

A.6.3. Septennium

37

(18)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

38 39

trivium tvorijo grammatica, dialectica in rhetorica; v quadruvium so: musica, arithmetica, geometria, astronomia (pozneje se jim bo pridružila še medicina). Nasprotje med trivium in quadruvium* ni nasprotje med vedami in znanostmi; prej gre za nasprotje med skrivnostmi besede in skrivnostmi narave.4

A.6.4. Diahronična igra trivija

Trivium (ta nas tu edini zanima) je taksinomija govora; priča o zagrizenem prizadevanju srednjega veka, da bi utrdil kraj govora v človeku, v naravi, v stvarstvu. V tistem času govor ni, kakor je postal pozneje, prenašalo, orodje, posrednik nečesa drugega (duše, misli, strasti); govor posrka vase celoto mentalnega: nikakršnih doživetij ni, nobene psihologije:_govor ni izraz, temveč je neposredno konstrukcija, V triviju nas zato ne zanima toliko vsebina vsake discipline posebej, kolikor medsebojna igra teh treh disciplin v času desetih stoletij: od 5. do 15. stoletja se je leadership prestavljal z ene umetnosti na drugo, tako da v vsakem delu srednjega veka prevladuje ena umetnosti po vrsti so tako rhetorica (5.-7. stoletje), potem grammatica (8.-10. stoletje), nazadnje logica (11.-15. stoletje) vladale nad svojima sestrama, ki so ju potisnile v položaj ubožnih sorodnic.

* Trivium/quadruvium: » tripotje«/» četveropotje«; ker se izraza navadno

omenjata skupaj, so pod vplivom samoglasniškega zapovrstja v prvem začeli drugega pisati quadrivium, kvadrivij. Oblika na » i« je s časom popolnoma izrinila klasično obliko na » u«, ki jo uporabljamo v pričujočem prevodu.

" Tole je bil mnemonični spisek sedmih umetnosti: »Gram(matica) loquitur. Dia(lectica) vera docet. Rhe(torica) verba colorat, Mu(sica) canit. Ar(ithmetica) numerat. Ge(ometria) ponderat. As(tronomia) colit astra.«

Alegorija Alaina de Lille (12. stol.) prikazuje sistem v njegovi kompleksnosti: sedmim umetnostim naročijo, naj pripravijo voz za Prudentio, ki si prizadeva voditi človeka:

Grammatica priskrbi oje, Logica (ali Dialectica) os, ki jo Rhetorica

polepša z okrasjem; quadruvium priskrbi štiri kolesa, konji so petero čutov, ki jih je okomatala Ratio: vprega se pelje proti svetnikom, Mariji, bogu; ko je dosežena meja človeških moči, Theologia zamenja Prudentio (vzgoja je odrešenje).

RHETORICA

A.6.5. Rhetorica kot dopolnilo

Antična retorika je preživela v tradiciji maloštevilnih rimskih šol v Galiji in pri nekaterih galskih retorjih, med katerimi sta bila Ausonius (310-393), grammaticus in rhetor v Bordeauxu, in Sidonius Apollinaris (430-484), auvergneski škof. Karel Veliki je retorične figure vnesel v šolsko reformo, potem ko je Beda Venerabilis (673-735) retoriko v celoti pokristjanil (s tem sta začela sveti Avguštin in Kasiodor), s tem da je pokazal, da je sama biblija polna »figur«. Retorika ni vladala dolgo; kaj kmalu sta jo »stisnili« grammatica in logica: retorika je nesrečna sorodnica v triviju, ki ji je namenjeno vstajenje od mrtvih, potem ko bo lahko ponovno oživela pod znamenjem »poezije« in splošneje pod imenom leposlovja. Ta šibkost retorike, ki je opešala pod zmagoslavjem kastratorskih govoric, gramatike (spomnimo se samo pile in noža Marcijana Kapele) in logike, izhaja nemara iz tega, da so jo izrinili v ukrasnost, torej na področje, ki naj ne bi bilo bistveno -v nasprotju z resnico in dejstvom (takrat se je prvič prikazal fantom referencialnosti5): začelo je veljati, da retorika pride na koncu6. Srednjeveška retorika se je v glavnem napajala ob Ciceronovih spisih (Rhetorica ad Herennium in De inventione) in ob Kvintilijanu (tega so sicer učitelji bolje poznali kakor učenci), sama pa je zlasti proizvajala razprave, ki so se ukvarjale z ukrasi, figurami, z » barvami« (colores rhetorica), pozneje pa razprave o poetiki (artes versificatoriae); z dispositio so se ukvar-

5 Ta fantom še zmerom straši naokoli. V nekaterih deželah zunaj Francije, kjer je v obračunu s kolonialno preteklostjo francoščino nujno omejiti na status tujega jezika, se nekateri zavzemajo, da bi v šolah poučevali samo francoski jezik, ne pa književnosti: kakor da bi bilo med jezikom in književnostjo mogoče potegniti ločnico, kakor da bi bilo mogoče reči » do sem je jezik, naprej ga pa ni«, kakor da bi bilo mogoče jezik nekje zaustaviti, onkraj pa bi bili samo še nebistveni

dodatki, med njimi književnost.

6 Suprema manus apponit, opsque sororum

Perficit atque semel factum perfectius ornat.

(Retorika) se izdelka dotakne zadnja, dovrši delo sester in ga še popolneje olepša.

(19)

RETORIKA STARIH POTOVANJE

40 41

Po preseljevanju ljudstev so leaderji v kulturi postali Kelti, Angleži, Franki; naučiti so se morali latinske slovnice; Karolingi so pomembnost gramatike potrdili s slovitimi šolami v Fuldi, Sankt Gallenu in Toursu; gramatike je bila uvod v splošno kulturo, v poezijo, liturgijo, v branje Svetega pisma; poleg slovnice v pravem pomenu je gramatike obsegala še poezijo - metriko in nekatere figure. - Veliki gramatiški avtoriteti srednjega veka sta Donat in Priscian. I. Donat (okoli 350) je izdelal skrajšano gramatike (ars minor), ki obravnava osem delov stavka v obliki vprašanj in odgovorov, in razvito gramatike (ars maior). Donatov uspeh je bil velikanski; Dante ga je (v nasprotju s Priscianom) postavil v nebesa; med prvimi tiski je tudi nekaj njegovih strani, enakopravno s Svetim pismom; dal je svoje ime elementarnim slovničnim učbenikom, ki so se imenovali donati. II. Priscian (konec 5. stoletja, začetek 6. stoletja) je bil Mavretanec, profesor latinščine v Bizancu, napajal se je ob grških teorijah in zlasti pri gramatičnem nauku stoikov. Njegova Institutio grammatica je normativna slovnice (grammatica regulans), ki ni ne filozofska ne »znanstvena«; dostopna je v dveh skrajšanih različicah: Priscianus minor obravnava konstrukcijo, Priscianus maior morfolo mogoče izučiti; zgled je bil dictamen papeške pisarne: nad vsem je vladal stylus romanus; uveljavil se je nov pojem v stilistiki - cursus, vrednotenje tega, kako gladko tekst teče, kar so ocenjevali z merili ritmičnosti in razvrstitve poudarkov. III. Artes poeticae: poezija je bila sprva del dictamen (nasprotje proza/poezija je bilo dolgo nejasno); pozneje so se artes poeticae začele ukvarjati s tistim, kar je rhythmicum, pri gramatike so si vzele latinski verz in se usmerile k domišljijski » literaturi«. Sprožili so se strukturni premiki, ki so ob koncu 15. stol. pripeljali do nasprotja med Prvo retoriko (ali splošno retoriko) in Drugo retoriko (ali poetično retoriko) - iz nje so pozneje izšle poetike, denimo Ronsardova.

A.6.7. Donat in Priscian GRAMMATICA

ENEIDA BUKOLIKA GEORGIKA

gravis stylus humilis stylus mediocrus stylus miles dominans pastor otiosus agricola Hector, Aiax Tityrus, Meliboeus Triptolemus

equus ovis bos

gladius baculus aratrum

urbs, castrum pascua ager

laurus, cedrus fagus pomus

vzvišeni slog preprosti slog

srednji slog gospodujoči vojščak

brezdelni pastir poljedelec

Hektor, Ajaks Titir, Melibej Triptolem

kenj oven vol

meč pastirska palica plug

mesto, vojaški tabor pašnik polje

lovor,cedra bukev jablana

Področje retorike zajema tri kanone pravil, troje artes. I. Artes sermocinandi: govorniške umetnosti nasploh (predmet retorike v pravem pomenu), v tistem času zlasti pridige ali parenetični govori (govori, ki spodbujajo h kreposti); pridige so pisali v dveh jezikih: sermones ad populum (za farane) so bile v ljudskem jeziku, sermones ad clerum (za sinode, šole, samostane) so bile v latinščini; vendar pa so obojne pridige pripravljali v latinščini; zapisi v ljudskem jeziku so samo prevodi. II. Artes dictandi, ars dictaminis, epistularna ali pisemska umetnost; rast državne uprave od Karla Velikega naprej je spodbudila teorijo administrativne korespondence - dictamen (diktiranje, narekovanje pisem); dictator je bil priznan poklic, za katerega se je bilo

jah samo v zvezi z vprašanjem, kako govor »začeti« (ordo artificialis, ordo naturalis); zanimale so jih zlasti figure amplifikacije, razširjanja, povečevanja, in abreviacije, skrajševanja; slog so delili na tri vrste Vergilijevega kolesa': gravis, humilis, mediocrus, in glede na dve vrsti ukrasa: facile in difficile.

' Vergilijevo kolo je figurirana razvrstitev treh »slogov«; v vsakem izmed treh delov kolesa je homogena množica členov in simbolov:

Figure

Updating...

References

Updating...

Related subjects :