Vrsta stroška v SIT SIT/m3 Struktura v
%
1. NEPOSREDNI STROŠKI 131.197.000 28,63 28,13
- strošek električne energije 29.242.000 6,38 6,27
- strošek pogonskega goriva 2.748.000 0,60 0,60
- drugi stroški materiala 2.348.000 0,51 0,50
- strošek storitev 29.868.000 6,52 6,40
- strošek dela 66.614.000 14,54 14,28
- drugi neposredni stroški 377.000 0,08 0,08
2. POSREDNI PROIZVAJALNI STROŠKI
250.425.000 54,68 53,68
- storitve 12.566.000 2,74 2,70
- amortizacija: - infrastruktura 178.378.000 38,95 38,23 - ostalih objektov in naprav 6.589.000 1,44 1,41 - investicijsko vzdrževanje: - infrastruktura 22.591.000 4,93 4,84 - drugi posredni proizvajalni stroški 30.301.000 6,62 6,50 3. SPLOŠNI STROŠKI UPRAVE IN
NABAVE 84.909.000 18,53 18,19 - material 5.949.000 1,30 1,28 - storitve 15.639.000 3,41 3,35 - strošek dela 51.261.000 11,19 10,98 - amortizacija 9.450.000 2,06 2,03
- drugi proizvajalni stroški 2.610.000 0,57 0,55
SKUPAJ STROŠKI (1-3) 466.531.000 101,86 100
Opomba: Iz tabele so razvidne vrednosti posameznih stroškov in njihova procentualno izražena višina v skupnih stroških.
6.3.3 Obrazložitev kalkulativnih elementov1
V skladu z Uredbo je potrebno v predlogu cen pojasniti posamezne skupine stroškov. V družbi Vodovod-kanalizacija je zaposlenih 70 delavcev. Pri izračunu stroškov za PIM Vodovod smo upoštevali potrebno število delavcev za izvajanje del.
V nadaljevanju podajamo podrobnejšo obrazložitev k posameznim skupinam stroškov. 6.3.3.1 Neposredni stroški
Materialni stroški
So stroški porabe materiala in energije, ki so ocenjeni na osnovi povprečne letne porabe in izkustvenih normativov iz preteklih let.
Stroški storitev
Med stroške storitev spadajo storitve drugih podjetij in zavodov, ki jih le-ti opravljajo za našo družbo. Te storitve so: analize odpadne vode, komunalne storitve, tehnični pregledi vozil, izobraževanje, storitve upravljalcev stanovanjskih objektov, PTT storitve itd.
Stroški dela
Stroški dela obsegajo: o bruto plače,
o dajatve in davek na bruto plače, o stroške prevoza na delo in malic, o letni regres,
o stroške jubilejnih nagrad in odpravnin. Drugi neposredni stroški
Med te stroške spadajo: povračila stroškov v zvezi z delom (dnevnice, šolnine..), stroški storitev plačilnega prometa in bančnih storitev in drugi izredni odhodki.
6.3.3.2 Posredni proizvajalni stroški Stroški vzdrževanja
Stroški tekočega vzdrževanja smo ocenili glede na izvajanje najnujnejših del. Ti stroški vključujejo stroške nadomestnih delov in materiala za vzdrževanje in stroške storitev v zvezi z vzdrževanjem.
___________________________________
Drugi posredni proizvajalni stroški so: Zavarovalne premije
Zavarovalne premije so ocenjene na osnovi zavarovalnih premij za premoženjsko zavarovanje, zavarovanje infrastrukturnih objektov in naprav, stalnih sredstev podjetja in avtomobilskega zavarovanja.
Amortizacija Sestavljena je iz:
• sredstev v upravljanju infrastrukturnih objektov in naprav, • sredstev podjetja.
Sredstva iz naslova infrastrukturne amortizacije so nam bila s Pogodbo o upravljanju infrastrukturnih objektov in naprav za potrebe vodooskrbe ter za odvajanje in čiščenje padavinskih in odpadnih voda prenesena v upravljanje.
Več o amortizaciji v podpoglavju 3.2.2.
Osnovna sredstva se amortizirajo po stopnjah, ki se določijo ob aktiviranju vsakega posameznega osnovnega sredstva in so po pomembnejših skupinah osnovnih sredstev sledeča:
Skupina osnovnih sredstev Amortizacijska stopnja
Zemljišča Se ne amortizirajo Gradbeni objekti 1,3-3 % Vodovodi,cevovodi 1,3-4 % Druga oprema 8-20 % Prevozna sredstva 20 % Računalniki 25 %
6.3.3.3 Splošni stroški uprave in nabave Stroški uprave
Stroške uprave predstavljajo stroški vodstva, tajništva, finančno-računovodskega sektorja (z nabavno službo), tehnična služba (tehnični vodja, nadzorna služba, kataster). Stroški uprave se prenašajo na ostala poslovnoizidna mesta po ključu. Najvišjo postavko predstavljajo stroški dela, sledijo stroški storitev in amortizacije.
7 SKLEP
Sedanja zakonska ureditev javnega podjetja se je izkazala za pomanjkljivo, saj ima država oziroma občina dvojno vlogo, vlogo regulatorja dejavnosti in hkrati vlogo lastnika kapitalskega deleža. Potrebna bi bila razmejitev med njima, do česar pa bi lahko prišlo v primeru uvajanja konkurence v dejavnosti gospodarskih javnih služb. V trenutni pravni ureditvi je javno podjetje skoraj izenačeno z gospodarsko družbo, to pa je statusno-pravna oblika, katere cilj je ustvarjanje dobička. V primeru javnih služb pa mora biti temeljni cilj opravljanje dejavnosti oziroma zadovoljevanje potreb uporabnikov, ustvarjanje dobička pa mora biti temu podrejeno.
Pomanjkljivost obstoječe ureditve javnega podjetja se je pokazala tudi v primeru, ko več ustanoviteljev (npr.: občin) skupaj ustanovi javno podjetje. Zaradi različnih interesov občin, glede posameznih vprašanj, je usklajevanje poslovne politike podjetja lahko zamudno in zahteva tudi višje stroške. Obstoječa ureditev ne ponuja ustreznega mehanizma za učinkovito usklajevanje med ustanovitelji.
Ustanovitelji (država oziroma občine) so se v procesu lastninjenja odločili, da bodo infrastrukturo vložili v javna podjetja, da bi tako v njih pridobili večinski kapitalski delež. Takšno stanje pa preprečuje vzpostavitev konkurence na področju gospodarskih javnih služb. Ravno konkurenca pa je eden izmed bistvenih elementov prava EU na tem področju. Iz teorije izhaja, da so infrastrukturni objekti sistem stvari, ki so nujno potrebni za delovanje. Kljub navidez jasni opredelitvi, se v praksi pojavlja problem, kaj v posameznih dejavnostih javnih gospodarskih služb obravnavati kot infrastrukturne objekte. Infrastrukturni objekti, naprave in omrežja, ki so nujni za opravljanje gospodarskih javnih služb, naj bi bili preneseni v lastništvo občine ali države, vendar ugotovitve dr. Kavčičeve, iz leta 2000, kažejo, da v velikih primerih ti odnosi še niso urejeni. V javnih podjetjih tudi ne upoštevajo enotna merila za evidentiranje sredstev, ki so potrebna za delovanje te dejavnosti, tako da nekatera podjetja izkazujejo infrastrukturne objekte kot sredstva podjetja, druga pa kot sredstva v najemu.
Javna podjetja morajo v skladu s SRS pred začetkom amortiziranja določiti najkrajšo dobo koristnosti glede na pričakovano fizično obrabljanje, pričakovano tehnično in ekonomsko staranje. Podjetje za svojo lastno uporabo določi metodo amortiziranja in letne amortizacijske stopnje. V praksi se večinoma uporablja enakomerna časovna metoda amortizacije, iz raziskav med podjetji pa so bile ugotovljene precejšnje razlike v amortizacijskih stopnjah za posamezna osnovna sredstva. Zaradi zagotavljanja kakovosti in primerne velikosti cen proizvodov in storitev, bi morala pri oblikovanju amortizacijske politike skupaj določati občina in komunalno podjetje, tega sodelovanja pa je v praksi zelo malo.
Stroškovna cena je tista, ki jo ugotovi podjetje na podlagi stroškov, prodajna cena pa je tista, ki jo izračuna podjetje na podlagi prihodkov od prodaje in prodane količine proizvodov oziroma storitev. Stroškovna cena je lahko enaka, večja ali manjša od prodajne cene. V primeru, da je stroškovna cena enaka prodajni, ima lahko podjetje dobiček ali pa nima niti izgube niti dobička. Če je prodajna cena večja od stroškovne ima podjetje dobiček, v nasprotnem primeru pa izgubo. Iz raziskav je razvidno, da je pri večini podjetij
prodajna cena nižja od stroškovne cene. V praksi je bila med prodajnimi in stroškovnimi cenami med podjetji ugotovljena precejšnja razlika. Vzrok zato je, da ni enotne opredelitve glede potroškov in cen posameznih prvin poslovnega procesa in sicer tistih, ki vplivajo na neposredne stroške in tistih, ki vplivajo na splošne stroške. Vzrok je tudi pomanjkljiva evidenca o stroških, saj le ta ne zagotavlja njihovo razporeditev na neposredne stroške, splošne spremenljive stroške in stalne splošne stroške.
Voda v Sloveniji je podcenjena, kar je razvidno iz 5. in 6. poglavja. Iz tabele štev.: 3 je razvidna primerjava cen pitne vode po občinah. Upoštevali smo ceno kubičnega metra (m3) pitne vode brez DDV. Za gospodinjstva se cena m3 pitne vode giblje od 28,96 SIT - po kateri zaračunavajo vodo v Kranjski gori - pa do 195,55 SIT, ki velja za Rižanski vodovod oziroma Koper; kar pomeni, da najvišja cena za 6,75-krat presega najnižjo. Tarifa za m3 pitne vode, ki velja za gospodarstvo se giblje od 43,63 SIT, ki velja v Kranjski gori, najvišjo ceno m3 pitne vode za gospodarstvo pa imajo v Trebnjem in sicer 348,81 SIT/ m3. Razmerje med najnižjo in najvišjo ceno m3 pitne vode za gospodarstvo znaša 1:8.
Cene morajo biti odraz stroškov. Takšne razlike v cenah m3 pitne vode v Sloveniji so nesprejemljive. Sprejemljive razlike v cenah bi bile tiste, do katerih prihaja zaradi različnih stroškov, ki nastajajo zaradi različne lege, dostopa, stopnje urbanizacije, ipd.