Diffusion MR Image Analysis

3.1.2.7.3 Uporaba varnostnega pasu v nosečnosti

Veliko nosečnic se sprašuje, ali naj med svojo nosečnostjo uporabljajo varnostni pas in ali bodo z uporabo varnostnega pasu s tem škodovale svojemu otroku. Zagotovo lahko trdimo, da naj nosečnice vsekakor med vožnjo uporabljajo varnostni pas (RS Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste, 2007).

Prav tako je pomembno, da ga nosečnica zna pravilno uporabiti. Zgornji del pasu naj bo nameščen nad trebuhom preko ramen, spodnji del pasu pa naj poteka pod njenim trebuhom. Tako v primeru nesreče pas ne bo poškodoval otroka, vendar bo zadržal telo bodoče mamice, da ne bi udarilo ob volanski obroč ali ob armaturno ploščo. Tak udarec bi bil zanjo

in posledično tudi za otroka veliko bolj nevaren kot pa pritisk, ki ga povzroči pas na telo, saj lahko nosečnica izgubi zavest ali utrpi notranje poškodbe (RS Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste, 2007).

3.1.2.8 Otroški varnosti sedež

Prav tako kot za odrasle moramo poskrbeti za varnost v vozilu tudi za naše najmlajše. Vsi otroci morajo biti v vozilu zaščiteni z otroškim sedežem z oznako ECE R 44.04 ali s kakšnim drugim homologiranim pripomočkom.

ECE R 44.04 oznaka nam potrjuje, da otroški sedež ustreza pravilniku o homologaciji (Divjak in Markl, 2007, str. 47 -52).

Uporabo otroških varnostnih sedežev pri nas določa zakon o varnosti v cestnem prometu. 102. člen določa: "Med vožnjo v dvoslednem motornem vozilu z vgrajenim zadrževalnim sistemom mora biti otrok, mlajši od 12 let ali manjši od 150 cm, zavarovan z zadrževalnim sistemom, ki je primeren otrokovi telesni rasti in telesni masi. V osebnem avtomobilu, v katerem zaradi konstrukcijskih lastnosti avtomobila otroka ni mogoče zavarovati na tak način, sme sedeti tak otrok le na zadnjem sedežu."

(Spletna stran AMZS; otroški varnostni sedeži) Zelo pazljivi moramo biti pri izbiri sedeža glede na kakovost, starost in težo otroka. Otroški sedeži so razvrščeni v štiri skupine, kjer ima vsaka skupina še dve podskupini. Skupine otroških varnostnih sedežev so naslednje (Divjak in Markl, 2007, str. 47 -52):

skupina 0 - za do 10 kg težke otroke oz. za otroke do enega leta starosti skupina 0+ - za do 13 kg težke otroke oz. do leto in pol stare otroke

skupina I - za od 9 do 18 kg težke otroke oz. od enega do štirih let stare otroke skupina II - za od 15 do 25 kg težke otroke oz. od tri do šest let stare otroke

skupina III - za od 25 do 36 kg težke otroke oz. od šest do dvanajst let stare otroke

Sedeže skupine 0 in 0 + uporabljamo za vožnjo dojenčka. Sedež postavimo v vozilo tako, da je dojenček s hrbtom obrnjen v smer vožnje. Prednost sedeža za dojenčke se kaže v tem, da lahko dojenčka pripnemo na sedež že v stanovanju in ga nato skupaj s sedežem prenesemo v vozilo. Nato pa počasi in pravilno namestimo vse trakove varnostnega pasu (Divjak in Markl, 2007, str. 47 -49).

Dojenček je v otroškem sedežu najbolj varen na zadnji klopi v vozilu, pod pogojem, da je sedež pritrjen s tritočkovnim varnostnim pasom. Seveda lahko varnostni sedež namestimo tudi na sovoznikov sedež, vendar le, če v vozilu ni vgrajen ali pa je izklopljen varnostni meh oz. air bag (Divjak in Markl, 2007, str. 49).

Sedeži skupine 1 so sedeži, ki so z varnostnim pasom vselej pritrjeni v vozilu. Pred vožnjo se moramo prepričati, da so trakovi varnostnega pasu dobro zategnjeni, da se sedež ne premika in ne povzroča neprijetnih občutkov ob otroškem nihanju (Divjak in Markl, 2007, str. 48 - 49).

Prav tako moram poleg pravilne namestitve otroškega sedeža preveriti, ali je pravilno pripet tudi otrok. Trakovi varnostnega pasu morajo biti poravnani in zategnjeni. Odprtini za zgornja trakova varnostnega pasu pa morata biti naravnani višje, kot so otrokova ramena, saj nam le tako, ob možnem trku vozila, otrok ne bo zdrsnil s sedeža ter dobil poškodb.

Sedeže skupine II in III uporabljamo za večje otroke, katerih telesna teža presega 18 kg. Te posebne sedeže imenujemo jahači, ki jih namestimo na običajni sedež, tako da otrok sedi višje in lahko uporablja običajni tritočkovni varnostni pas (Divjak in Markl, 2007, str. 48 - 49). Priporočamo, da ima otrok ob podstavku še nameščen naslon za hrbet, ki mu zagotavlja večje udobje, boljši bočni oprijem telesa, vzglavnik za oporo glavi in boljši potek varnostnega pasu preko ramen. Otrok lahko v teh sedežih tudi zaspi, vendar bo kljub vsemu ostal varno pripet.

Otroški sedež moramo v vozilu pravilno in čvrsto namestiti in pritrditi z vgrajenimi varnostnimi pasovi po navodilih proizvajalca. Nekateri modeli avtomobilov pa že omogočajo uporabo Isofix sistema za pritrjevanje otroških sedežev. Takšne sedeže se v avto pritrdi s posebnimi vodili, ki zagotavljajo enostavnejšo pritrditev in večjo stabilnost (Divjak in Markl, 2007, str. 50).

Preden se odpeljemo z vozilom preverimo, ali :

1. je otroški sedež v vozilu čvrsto in pravilno nameščen, 2. otrok v sedežu udobno sedi,

3. so trakovi varnostnega pasu poravnani,

4. je varnostni pas pri otroku dovolj tesno zategnjen, 5. gre varnostni pas čez otrokovo ramo in ne ob vratu, 6. gre varnostni pas čez otrokove boke,

7. je varnostni pas speljan pod stranskimi vodili (nasloni za roke), 8. otrokove igrače niso pod trakovi varnostnega pasu.

3.1.2.9 Varnostne zračne blazine

Zračna blazina je sestavljena iz napihljive blazine, plinskega generatorja in krmilnega modula. Največkrat uporabljeni plin je dušik, katerega osnovna lastnost je negorljivost in nestrupenost. Prostornina blazine običajno znaša med petintrideset in osemdeset litri. Material za izdelavo mora zdržati visoke tlake ob začetku polnitve in obremenitve pri blaženju udarcev glave in zgornjega dela telesa. Danes se v večini uporabljajo taki kompozitni materiali (Mrvar in Horvat, 1999, Vpliv varnostnega pasu in zračne blazine na posledice prometnih nesreč).

Zelo pomemben del zračne blazine je plinski generator, ki mora v zadostno kratkem času (nekaj milisekund) generirati dovolj veliko količino plina, ki zapolni blazino.

Ena izmed pomembnih lastnosti blazine je hitrost njenega praznjenja. Zračna blazina se mora v času 0,2 sekunde napihniti, skoraj popolnoma izprazniti, ker tako sprosti zgornji del telesa in prepreči dodatne poškodbe (Mrvar in Horvat, 1999, Vpliv varnostnega pasu in zračne blazine na posledice prometnih nesreč).

Najpomembnejši del sistema predstavljajo krmilni podsistemi, ki skrbijo za pravočasno in ustrezno polnjenje mehov s ciljem minimalizacije poškodb. Sestavljen je iz senzorja, ki meri pojemek ob trku, ter sekvenčne krmilno - prožilne elektronike in (opcijsko) sistemov za diagnostiko delovanja ter detekcijo prisotnosti potnikov na sedežih.

Nekateri avtomobili imajo nameščene dodatne senzorje trka v plastičnih conah 5_avtomobila,

glavni senzor pa je običajno piezoelektrični merilec pojemka, saj je prav pojemek merilo intenzivnosti trka oz. sile na potnike v vozilu in s tem glavni parameter za sprožitev sistema zračne blazine (Mrvar in Horvat, 1999, Vpliv varnostnega pasu in zračne blazine na posledice prometnih nesreč).

Sodobni avtomobili, ki so opremljeni z več zračnimi blazinami, imajo vgrajene računalniške sisteme za določitev vrste trka. Ti sistemi so sposobni določiti intenzivnost in vrsto trka, saj merijo pospeške in pojemke v vseh smereh, tako da se ob bočnem ali stranskem trku sprožijo le tiste zračne blazine, ki dejansko ublažijo posledice trka, določene blazine pa lahko ostanejo celo neaktivirane(Mrvar in Horvat, 1999, Vpliv varnostnega pasu in zračne blazine na posledice prometnih nesreč).

3.1.2.9.1 Delovanje zračne blazine

Zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da varnostna blazina uspešno deluje le ob sočasni uporabi varnostnega pasu. Dokazano je namreč, da sočasna uporaba blazine in pasu v 75 % primerov prepreči težje poškodbe glave, v 66 % primerov pa zmanjša verjetnost težjih poškodb prsnega koša (RS Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste, 2007).