Interviews

Finance na splošno opredelimo kot vedo o upravljanju z denarjem. Poslovne finance pa so vse aktivnosti, ki jih podjetja izvajajo na področju pridobivanja finančnih sredstev in upravljanja z njimi.

Financiranje pomeni zagotavljanje lastnega in tujega kapitala, investicija pa uporabo teh sredstev za nabavo stvarnega premoţenja. Pojma financiranje in investicije sta v tesni medsebojni povezavi.

Podjetje se lahko financira z notranjimi in zunanjimi viri. Med notranje vire spadajo:

 nerazdeljeni dobiček (pozitivna razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki od te razlike odštejemo še davek od dobička in dobimo vrednost čistega dobička),

 amortizacija (proces, ki v osnovi sluţi za nadomeščanje fizično, ekonomsko in tehnološko zastarelih osnovnih sredstev za nova osnovna sredstva. Proces amortiziranja se stalno odvija, zamenjava osnovnih sredstev pa od časa do časa. Tako lahko sredstva amortiziranja uporabimo za financiranje gibljivih sredstev in za financiranje razširjene reprodukcije, saj je to ekonomsko

ugodneje. Določen del obračunane amortizacije se nahaja tudi v zalogah nedokončane proizvodnje, v zalogah gotovih izdelkov in v terjatvah do kupcev.) in

 drugi notranji viri (tu gre za ukrepe racionalizacije, saj lahko za poslovne namene sprostimo določen del vezanega kapitala in ga donosno naloţimo drugam, npr. prodaja nepotrebnih delov premoţenja ali prodaja vrednostnih papirjev) (Filipič in Mlinarič, 1999, str. 113-118).

Zunanji viri pa so:

 kapitalski vloţki (oblika zunanjega financiranja, s katero podjetje pridobi lastniški kapital, ki ga ni potrebno vračati. Vlagatelji kapitala postanejo druţbeniki glede na deleţ oziroma vloţek),

 posojila (najpomembnejša oblika zunanjega financiranja tako na krajši kot daljši rok. Posojila lahko odobravajo banke ali hranilnice. Ko gre za zadolţitev pri banki, mora podjetje proučiti kreditne pogoje domačih in tujih bank. Najosnovnejše merilo, ki govori o ugodnosti posojila, je obrestna mera. Ta je pomemben kazalnik ugodnosti posojila, saj predstavlja dejanski strošek za izposojo denarja pri bankah),

 subvencije (vplačila, ki jih podjetju ni potrebno vračati. Pri nas nekaj ministrstev razpolaga s tovrstnimi namenskimi sredstvi, ki jih dobivajo iz proračuna) in

 posebne zunanje oblike financiranja (lizing, faktoring, forfeting) (Filipič in Mlinarič, 1999, str. 119-128).

PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA Notranje financiranje

Samofinanciranje Ostalo notranje

financiranje Zunanje financiranje

Odkrito Prikrito Udeleţba lastnikov (lastno financiranje) Kreditne oblike - bančni krediti - drugi krediti - obveznice Subvencije - neposredne - posredne Posebne oblike - lizing - faktoring - forfeting

Prek borze Brez borze

Slika 3: Zagotovitev virov financiranja (Repovţ, Peterlin, 2000, str. 82)

Poslovne finance obsegajo dve vrsti poslovnih odločitev:

 finančne odločitve, ki zadevajo zagotavljanje virov finančnih sredstev, potrebnih za poslovanje podjetja in

 investicijske odločitve, ki obsegajo aktivnosti v zvezi s porabo finančnih sredstev z namenom opravljanja dejavnosti podjetja ter doseganja cilja poslovanja podjetja (Berk in drugi, 2006, str. 4-5).

Veliko je načinov financiranja kot tudi vrst investiranja. Glavne skupine in nekatere najpomembnejše podskupine le-teh prikazuje slika 4.

Slika 4: Logika premoţenjske bilance podjetja in finančna funkcija (Berk in drugi, 2006, str. 5)

Če ţelimo poslovne finance razumeti preko bilance stanja, potem so finančne odločitve prikazane na pasivi bilance stanja podjetja (slika 4). Finančne odločitve obsegajo odločitve o tem, kako financirati podjetje (s kakšno strukturo kapitala, s kakšnimi finančnimi instrumenti, kako določati politiko izplačil dobička, kako financirati kratkoročne naloţbe).

Po drugi strani se investicijske odločitve odraţajo na aktivi bilance stanja podjetja (slika 4). Investicijske odločitve obsegajo odločitve o tem, kako naj podjetje optimalno porabi pridobljena finančna sredstva, koliko naj ima kratkoročnih sredstev ter v kakšni obliki (denar, kratkoročne finančne naloţbe, zaloge, terjatve do kupcev) in strukturi (Dolenc in Stubelj, 2010, str. 5-6).

V zvezi s kratkoročnimi naloţbami podjetja sta pomembna pojma likvidnost naloţbe (hitrost moţne spremembe naloţbe v denar) in likvidnost podjetja. Podjetje praviloma svoje obveznosti poravnava z denarjem. Le zadosten obseg naloţb, ki jih je mogoče pravočasno spremeniti v denar, zagotavlja, da bo podjetje časovno

Investicijske odločitve Finančne odločitve

Aktiva Pasiva

GIBLJIVA SREDSTVA KRATKOROČNE OBVEZNOSTI

denar obveznosti do dobaviteljev

kratkoročne finančne naloţbe kratkoročni krediti terjatve do kupcev

zaloge DOLGOROČNE OBVEZNOSTI

dolgoročni bančni krediti STALNA SREDSTVA izdane obveznice

zgradbe

oprema LASTNIŠKI KAPITAL

zemljišča prednostne delnice

navadne delnice NEOPREDMETENA SREDSTVA

IZVENBILANČNA AKTIVA IZVENBILANČNA PASIVA PODJETJE

sposobno poravnavati svoje obveznosti. To pomeni, da bo podjetje likvidno (kratkoročno plačilno sposobno).

Kratkoročne finančne naloţbe pomenijo načrtovanje začasnih denarnih preseţkov in njihovo učinkovito nalaganje, kar pa je odvisno predvsem od velikosti podjetja in moţnosti davčnih olajšav.

Podjetje proda svoj proizvod ali storitev brez prejema plačila v denarju. S tem sprejme obljubo, da bo prejel plačilo na določen datum in kupcu odobri kredit, ki se pri podjetju prikazuje kot terjatev do kupca. Le-te so manj likvidna naloţba podjetja kot denar ali kratkoročne finančne naloţbe (Mramor, 1993, str. 297-310).

Zaloge so praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena v proizvodnem procesu. Zaloge so kratkoročne naloţbe, ki ne prinašajo donosov, povzročajo pa stroške financiranja (Dolenc in Stubelj, 2010, str. 164-165).

Za razumevanje poslovnih financ pa je potrebna določitev ciljev poslovanja (rast podjetja, povečevanje dobička, povečevanje premoţenja lastnikov podjetja), katerim naj podjetje sledi. V smislu doseganja ciljev pa posamezniki izberejo status gospodarskega subjekta (Dolenc in Stubelj, 2010, str. 7).

Podjetnikov kapital je lastni vir financiranja podjetnika. Sestavljen je iz prenosov stvarnega premoţenja, preseţkov iz prevrednotenja in čistega poslovnega izida. V bilanci stanja se prikaţe podjetnikov kapital v takšni vrednosti, kot ga je podjetnik ugotovil na dan sestave bilance stanja. V bistvu pa se le-ta vsakodnevno spreminja in sicer ob vsakem pritoku in odtoku denarnih sredstev iz namenskega v drugo osebno premoţenje.

Terjatve do podjetnika so podjetnikov negativni kapital. Pojavljajo se, če so podjetnikovi dolgovi večji od njegovih v poslovanje vključenih stvari, pravic in denarja. To pomeni, da upniki financirajo tudi njegovo osebno premoţenje (SRS 39.48, 2006).

Poslovna in osebna sredstva pri podjetniku niso pravno ločena. Podjetnik neomejeno odgovarja za obveznosti iz poslovanja in sam prevzema tveganje glede poslovanja. V primeru neuspeha ostane tudi brez osebnega premoţenja. Običajno poslovanje

podjetnika preneha s smrtjo lastnika. To pomeni izgubo sluţbe za zaposlene ter probleme upnikov pri vračanju danih posojil. Zaradi majhnosti, slabega zavarovanja in omejene ţivljenjske dobe podjetnika je teţko priti do dodatnega kapitala (Filipič in Mlinarič, 1999, str. 39).