V mnogih literarnih delih so zapisana pričevanja preživelih. Njihove zgodbe pričajo o življenju v taborišču, preživetih strahotah in surovih metodah mučenja. Nesporno je, da so bila taborišča v Jasenovcu del sistematično organiziranega genocida nad Srbi, Židi in Romi. V taboriščih so bili tudi Hrvati, ki so bili nasprotniki ustaškega režima, muslimani in pripadniki drugih narodov, etničnih skupin ter narodnih manjšin, vendar v manjšini. Nečloveško ravnanje z ujetniki, okrutni načini eksekucij in brutalno, perverzno mučenje presegajo človeško domišljijo. Število in obseg zločinov v taboriščih sta neverjetna; ubijanje s strelnim in hladnim orožjem (kiji, noži, kladiva, šibe, sekire, motike, vijaki), obešanje, davljenje, sežiganje, umrljivost zaradi dela, stradanja, dehidracij, infekcij, bolezni in zastrupljenosti, smrti zaradi podhladitve ter mučenja in sadističnega izživljanja (Novaković 2000).
Hladno orožje je bilo med ustaši najbolj priljubljeno. Nož je bil glavno orožje, nepogrešljiv pripomoček in je k uniformi spadal kot okras oz. simbol oblasti. Za množične pokole so ustaši od Nemcev v dar dobili prav poseben nož − t. i. »Braslettenmesser«. Ta nož je bil pritrjen na bakreno ploščico, všito na posebno rokavico. Kljub temu da so vsi oficirji nosili za pasom revolver, so z njimi ubijali le izbrance. Poleg noža je k uniformi spadalo tudi bodalo. Kot orožje so služile tudi t. i. tesarske plenkače. Plenkača je ostro in okretno orodje za tesanje debelih hlodov in je služila za usmrtitve iz neposredne bližine. Zaradi spretnega ravnanja je bila primerna za uporabo. Z njo so ubijali predvsem ženske in otroke. Poleg tesarskega orodja so potrebovali trdno podlogo oz. panj. Žrtve so z rokami,
zvezanimi na hrbtu, pokleknile in glavo oz. vrat položile na tnalo. S plenkačo so žrtvam prerezali hrbtenjačo in vratno arterijo. Mršavim žrtvam in otrokom je odsekalo glavo in na mestu so bili mrtvi, žrtve z močnejšimi vratovi pa so se dolgo mučile, preden so umrle. Množice so pobijali z lesenimi kladivi in bati. Ujetniki so čakali v vrstah, misleč, da gre za vpisovanje. Žrtev je ustaš z batom udaril po glavi in ji zdrobil temensko kost ter lobanjo. Čeprav žrtev ni bila nujno takoj mrtva, je ustašem zadostovalo, da ne more kričati ali kako drugače opozoriti množice za seboj. Med orožje so spadali tudi kiji, gorjače, razne lesene ali železne palice, železna kladiva, motike in okovani čevlji, s katerimi so ustaši brcali, hodili in skakali po žrtvah. Inženir Picilli je nosil s seboj bič iz volovske žile in z njim veliko taboriščnikov pretepel do smrti. Ustaši so, v opomin ostalim, veliko ujetnikov obesili. V taborišču so na vešalih ujetniki viseli po več dni. Največ žrtev so obesili na »Topolu vzdihov« (prev. »Topola uzdaha«) v Gradini. V topol je bilo zabitih več dolgih železnih žebljev. Žrtve so s škripcem vzdignili na topol in jih obesili tako, da so se še dolgo mučile, preden so izdihnile. S topola je bilo slišati klice na pomoč, žalostno stokanje in tragične vzdihe − od tod tudi ime. Kasneje so obešali ujetnike na improvizirane drogove v taborišču in na brzojavne drogove pred katoliško cerkvijo v vasi. Strelno orožje je bilo manj zaželeno, saj je med ustaši veljalo, da so uboji s puškami in pištolami z razdalje strahopetni. Prav tako so bili streli preglasni. Ljudje zunaj taborišča bi jih utegnili slišati in bi lahko ukrepali zoper mučitelje. Tako bi se kalvarija v taborišču (pre)hitro končala. Kljub temu so zdravnike in ugledne politične nasprotnike na javnih usmrtitvah ustrelili. Žrtve so z zvezanimi rokami na hrbtu pokleknile s sklonjeno glavo in bile ustreljene v tilnik. Uporabljali so karabinke, brzostrelke in ročne bombe. V izkopane grobove so pometali otroke in vanje odvrgli ročne bombe (Nikolić 1969).
Skupine in obsojence, namenjene za takojšnjo likvidacijo, so usmrtili na »Graniku« ali v okolici vasi Gradina in Uštica. Včasih so masovne likvidacije trajale tudi vso noč. Žrtve so na smrt čakale v skladišču, kateri drugi prosti zgradbi ali pa kar na prostem. Slekli so jih do golega, jim z žico zvezali roke na hrbtu ter jih odpeljali na t. i. »Granik«. Granik je bila naprava na skrajni levi obali Save, nedaleč od starega južnega vhoda v taborišče. Tukaj so z žerjavom tovorili hlode in drugo blago z rečnih ladij. Žrtvi so na roke privezali težak železni predmet v obliki koluta in jo s kijem, večjim kladivom ali topim delom sekire udarili po glavi, truplo pa odvrgli v reko. Pogosto so jim z nožem prerezali trebuh in jih vrgli v Savo (Novaković 2000).
Ustaši so, od leta 1942, med svoje vrste rekrutirali romske krvnike, ki so jim pomagali pri usmrtitvah. Obljubili so jim nagrado in svobodo. Dobivali so boljšo hrano in liter žganja na dan. Priskrbeli so jim tudi orodje za delo. Obsojenci so si morali sami izkopati dolge in
globoke jame. Ustaši so jih slekli do golega, jim izbili zlate zobe jih in pahnili v jamo, kjer so jih čakali Romi ter jih usmrtili. Kot orožje so uporabljali lesena kladiva, nože in sekire. Z lesenim kladivom so jih udarili po glavi in z noži prerezali vrat. Drugič so s topim delom sekire žrtev udarili za ušesom ter ji, ko je bila na tleh, z ostrim delom presekali glavo, prsi ali trebuh. Na robu izkopane jame so s plenkačami usmrčevali ženske in otroke ter jih metali v množične grobnice (Nikolić 1969).
Odkrivanje vedno novih načinov mučenja in ubijanja je privedlo tudi do razvijanja ideje o usmrčevanju s strupi in smrtonosnimi plini. Sprva so eksperimentirali na konjih, obolelih z garjami, ki so jih zdravili z žveplenim dvokisom. Strup so, poleg ciklona, testirali tudi na živih ljudeh. Prav tako so preizkušali druge pline, vendar z njihovim delovanjem niso bili zadovoljni, saj so prepočasno učinkovali. Kombinat plinske celice je dizajniral inženir Picilli. Skupaj s krematorijem sta bila zelo dobro prikrita. Z zunanje strani je bil majhen kompleks videti kot kmečka hiša, nekoliko sumljivi so bili le nizki dimniki in ventilatorji. Prvi poskusi plinske celice se niso obnesli najbolje, saj je nekaj plina uhajalo skozi luknjice v zidu, zato žrtve niso umrle dovolj hitro. S kričanjem in stokanjem so opozarjale na lokacijo in metodo trpinčenja. Obrat je bil iz neznanega razloga kmalu uničen (Nikolić 1969).
Pri davljenju z golimi rokami sta izstopali nadzornici v ženskem taborišču Maja Buždon in Milka Pribanić. Predvsem sta davili ženske ujetnice in otroke. Obiskovali sta tudi ostala taborišča. Cividini je v svojih mučilnicah žrtve, poleg žganja in žigosanja občutljivih delov telesa, rad lastnoročno zadavil. Ustaški oficirji so ženske, izbrane za orgije, po izživljanju nad njimi zadavili. Romi in ustaši so majhne otroke in dojenčke zavezali v vreče ter jih odvrgli v izkopane jame k njihovim zaklanim mamam in jih zakopali. Dojenčke so davili tudi v vodi (Nikolić 1969).
Najbolj zanesljiva metoda mučenja, ki je neizogibno vodila v smrt, je bilo stradanje. Brez ustaških poseganj sta bila izčrpanost in lakota najpogostejša vzroka smrti. Telesna izčrpanost zaradi napornega in težkega dela ter nenehna lakota sta bili usodna kombinacija za hitro omaganje, ki je vodilo v smrt. Ujetniki s kmetov so bili nekoliko trpežnejši kot mestni ljudje in intelektualci. Hrana ni presegala 500 kalorij dnevno, kar je mizerna kalorična vrednost. Kalorije so taboriščniki črpali iz telesnih zalog, ki so ob napornem delu hitro skopnele in človek je začel trošiti lastno telo. Po porabljenih rezervah je človek dobesedno začel jesti samega sebe. Zaradi nekvalitetne prehrane in pomanjkanja vnosa vitaminov, sladkorja ter beljakovin so imeli ujetniki otečene noge. Koža jim je pokala zaradi pritiska vode in iz razpok se je cedila rumenkasta tekočina. Rane so se zaradi slabe
in pičle higiene vnele, okužile in počrnele. Sepsa ali gangrena je zajela celotno nogo in smrt je bila neizbežna (Nikolić 1969).
S stradanjem so ustaši likvidirali celotno taborišče III − C. Pomembno je omeniti t. i. »Zvonaro«, ki je bila odrejena za tovrstno mučenje. Kot smo že omenili, je bila to majhna baraka, kjer so predhodno hranili zvonove pravoslavnih cerkva, kasneje pa je služila stradanju ujetnikov. Majhen prostor brez oken je imel le steklena vrata, ki so služila kot vhod. Žrtve so bile po več tednov zaprte brez hrane ali pijače. Trpljenje je bilo neznosno in iz barake so se slišale prošnje, naj jih spustijo in/ali ubijejo. Ustaši, predvsem Ivica Matković, so se sprehajali pred vhodom in opazovali dogajanje skozi steklena vrata. Uživali so v mukah žrtev in se jim smejali. Baraka je bila majhna. V njej ni bilo prostora za več kot 30 žrtev, zato so z novimi transporti ujetnikov »stare« odpeljali na »Granik« in jih tam pobili. Med potjo so jih pretepali in zbadali z noži, tako da so na usmrtitev prišli polni modric in krvavi zaradi odtrganih ali odrezanih ušes (Novaković 2000).
Cividini je žrtve v svojih mučilnicah mučil z neznosno žejo. Sestradanemu priporniku so dali preslan obrok ali so ga prisilili spiti preslano vodo. Telo mora vneseno količino soli raztopiti v vodi, odvečno pa izločiti. Medtem ko je žrtev umirala od žeje, so ustaši pred celico postavili skodelo z vodo, saj so vedeli, da je mnogo huje trpeti strašno žejo kot lakoto. Tovrstno mučenje temelji na poznavanju fiziologije in anatomije človeškega telesa. Tovrstno metodo so prakticirali tudi pri transportih taboriščnikov. Žrtve so zaprli v plombirane vagone, jih pustili na stranskih tirih in »pozabili« nanje. Hrupen železniški promet je zadušil stoke. Ustaši so žrtve izčrpali, telesno oslabili in moralno zlomili, da se niso mogle upirati ali zbežati. Zaradi izgube glasu niso mogli kričati in tihe žrtve je bilo laže gnati v smrt. Žrtve v takšnih vlakih (t. i.»vagoni groze«) so pošiljali tudi na delo v nacistično Nemčijo. Nemci so vedeli, da bodo sedem dni dolgo pot brez vode preživeli le redki (Nikolić 1969).
Z neusmiljenim in težkim delom so ustaši želeli zlomiti ujetnike ter jih popolnoma onesposobiti za upiranje. Zaradi prevelike izčrpanosti je jetnikom primanjkovalo moči za upiranje, prav tako pa je prihajalo tudi do odpovedi organizma, kar je vodilo v smrt. Najbolj naporno je bilo delo v opekarni, natančneje v barju, kjer so pridobivali zemljo za opeke. Ujetniki so stali v vodi, kjer je bilo vse mehko in spolzko, ter z rokami grabili glino za izdelavo opek. Po ozki deski so navkreber potiskali samokolnico, ki je zaradi teže drsela nazaj. Ustaši so udrihali po delavcih, ki jim je na spolzkem terenu spodrsavalo. Dela v opekarni ni bilo dovolj za vse taboriščnike, zato so jim ustaši dodelili delo na nasipu. Kljub snegu ali dežju so morali iz vode, zajemati blato in ga znositi na nasip. Delo so opravljali z
golimi rokami in lopatami. Omagane internirance so ustaši neusmiljeno pretepali. Dnevno so pobili od 10 do 15 starih, bolehnih in onemoglih taboriščnikov (Nikolić 1969).
Ustaši so celo mraz uspešno obrnili v svojo korist. V barakah brez izolacije in strehe ni bilo ogrevanja. Leden veter jih je shladil in vanje zanašal sneg. Zaradi hudega mraza je bilo v njih kot v ledenici. V najhujši zimi so taboriščniki morali kidati sneg z golimi rokami. Ko so ga znosili na en kup, so jim ustaši naročili, naj kup prestavijo drugam. Napol goli in prezebli so morali ročno prenesti kup snega, kar je bilo za mnoge usodno. V Gradino so ujetnike odpeljali v spodnjem perilu. Premražene žrtve se niso mogle niti premikati, kar je bil cilj ustašev. V tesnih kletkah iz bodeče žice so žrtve v spodnjem perilu in bose pustili po več ur na mrazu. Na nasipu so kaznovancem ukazali stati ali kopati blato v do pasu segajoči vodi. Nekateri so za kazen morali ležati na ledu. Akutne pljučnice, kapi, ozebline in gangrene so bile v taborišču neizogibne in so vodile v smrt (Nikolić 1969).
Ubijanje po bakteriološki poti so ustaši prevzeli od svojih nacističnih vzornikov. Higienske razmere v taborišču so bile katastrofalne in tako idealne za izvršitev namena. Voda v Savi je bila okužena z odpadnimi snovmi, saj so vse okoliške vasi odlagale odpadke v reko, poleg tega pa so v reki plavala tudi trupla. Drugi vodni vir v taborišču je bilo t. i. »grozljivo jezero«. Umetno jezero je nastalo z izkopavanjem in odvozom ilovice za izdelovanje opek. Odkopano jamo je po poplavah zalila ogromna količina vode in v njej so se zaredile ribe. Taboriščniki so jezero uporabljali kot stranišče. Nad gladino je bila postavljena latrina, iz katere je v jamo odtekal urin. Ob jezeru so pobijali ujetnike in jih metali vanj. Noge so jim obtežili s kamnom in ko se je truplo napihnilo, ga je voda postavila pokonci, težak kamen pa ga je vlekel na dno. Zato so ga ujetniki poimenovali»grozljivo jezero«. V njem so taboriščniki zajemali vodo za pitje, pripravo hrane, pomivanje posode in pranje perila. V njem so se tudi kopali. Onesnažena voda je povzročila neštete nalezljive bolezni od legarja, tifusa, griže do različnih črevesnih bolezni in bolezni prebavnega trakta. Taborišče je bilo veliko leglo muh, največ hišnih. Jeseni so se pojavili tudi obadi. Muhe so se namnožile in se jih ni dalo odgnati. Roji muh so najbolj nadlegovali bolnike, ki niso imeli moči, da bi se jih branili. Prenašale so številne nalezljive bolezni. Tudi uši so se dokaj hitro razpasle po taborišču. Glavna vzroka sta bila prepoved kopanja in pranja perila ter tesno bivanje taboriščnikov. Uši so prenašale pegavec, ki se je razširil tudi med ustaši. Taborišče so morali temeljito razkužiti in na kratko postriči vse ujetnike ter stražarje. Poleg uši so bili velika nadloga bolhe in navadni ter malarični komarji. Zaradi slabih higienskih razmer so se v taborišču zaredile tudi podgane (Nikolić 1969).
Poleg nalezljivega tifusa in griže so ustaši v taborišču gojili pegavec. Šele ko se je pojavil med njimi in so številni zaradi njega umrli, so se lotili dezinsekcije v taborišču. Mrčes so
uničevali nesistematično in nestrokovno, zato uši niso mogli zatreti. Nove prišleke so mešali s starimi ujetniki in tako so se tudi novi taboriščniki nalezli uši. Bolnike, ki se jim je že bledlo, so nekaj časa pustili tavati po taborišču. Tako so vzbudili paniko med taboriščniki in šele nato so obolele odpeljali na Gradino ter jih tam usmrtili (Nikolić 1969). Nacisti in fašisti so dobro poznali vpliv terorja na anatomijo in fiziologijo človeškega telesa ter vedeli, kako telo fizično in psihično popolnoma oslabiti. Tesnoba in strah škodljivo vplivata na organizem. Žile se zožijo, kar predvsem v srčnih žilah povzroča anemijo. Nacisti in ustaši so tekmovali v povzročanju t. i. »živčne vojne« (prev. »Nervenkrieg«) in krvoločnosti. Taboriščnike so na vsakem koraku vsakodnevno zastraševali. Zastraševalne eksekucije so bile redno na sporedu. Ujetnike je zmrazil že vzklik stražarjev: »Nastop! Nastop!« (prev. »Nastup! Nastup!«). Po hitrem postopku so se na dvorišču postavili v vrste in čakali. Taboriščniki so bili tako prestrašeni, da so se kar tresli. Pripeljali so ujetnike, ki jih je bilo treba »kaznovati«, in jih na različne načine usmrtili (Nikolić 1969). Nekateri primeri javnih usmrtitev so opisani v nadaljevanju.
V Gradini so ustaši kuhali milo iz človeškega mesa. 12 velikih kotlov in nekaj kemikalij ter sode so materialni dokazi, ki nakazujejo na resničnost dogajanja. Recept so dobili od svojih nacističnih kolegov, saj naj bi eden izmed njihovih strokovnjakov že davno razvil formulo za izdelavo mila iz človeškega mesa. Receptura je sledeča: 5 kg človeškega mesa, 10 l vode in 500−1.000 g kavstične sode. Vse skupaj so skuhali v kotlu in ko se je zmes ohladila, je bilo milo pripravljeno (Nikolić 1969).
Stražarji so bili v taborišču vsemogočni. Odločali so o metodi kaznovanja »prekrškov« in ujetnike tudi pobijali, ne da bi njihove smrti registrirali. Življenja taboriščnikov so bila dobesedno odvisna od njihove (dobre) volje (Novaković 2000).
Metode mučenja in usmrčevanja niso bile najbolj ugodne, saj so bile včasih za ustaše počasne in komplicirane. Predvsem kopanje jam in pokop trupel sta bila zamudna. Poleg tega so ostajali dokazi za zločini. Ustaši so želeli mehanično in hitro odstranjevati trupla ter hkrati zabrisati dokaze. Po zgledu vzornikov nacističnega režima so se odločili zgraditi krematorij. Za njegovo izgradnjo je bil zadolžen inženir Picilli, nadzornik delavske službe v taborišču. Picilli je zbral tako material kot delavce in v kratkem času je bil zgrajen krematorij, imenovan »Picillijeva peč«. Tam so od februarja do maja 1942 sežigali ujetnike. V peči so sežigali trupla, prav tako pa tudi žive ujetnike. Čeprav je bil krematoriji zgrajen v veliki tajnosti in je dal Picilli vse delavce, ki so sodelovali pri gradnji, usmrtiti, so se taboriščniki peči močno branili. Krvniku, ki je bil zadolžen za okrutno delo, je moralo pomagati še več drugih rabljev. V krematoriju so sežgali nemočne, stare in bolne
moške. Ostale žrtve so bile ženske in otroci iz taborišča v Stari Gradiški in iz drugih taborišč. Žrtve so pripeljali v taborišče in jih posamično odpeljali v prostore blizu krematorija. Tam so žrtev slekli do golega, omamili z udarcem v glavo in jo, še živo, vrgli v peč. Oblačila, obutev in ostale osebne predmete so zložili in sortirali ter odpeljali v skladišče. Število moških žrtev iz taborišča je neznano, medtem ko se ocenjuje, da je bilo žensk in otrok iz drugih taborišč okoli 15.000.32 Odpor internirancev je bil čedalje hujši in
metoda sežiganja je postala bolj zahtevna, kot so sprva mislili. Iz peči se je valil gost črn dim in kmalu sami ustaši niso več mogli prenašati smradu. Maja 1942 je bila peč porušena (Nikolić 1969 in Novaković 2000).
V taborišču je v letu 1942 vrvelo otrok, ki so bili ujeti skupaj s starši. Zaradi likvidacij je veliko otrok izgubilo svoje starše. Te otroke so ujetniki zavarovali in jih skrivali. Skrivaj so z njimi delili mizerne obroke. Tisti ujetniki, ki so prejemali pakete od svojcev, so z otroki podelili njihovo vsebino. Ob koncu leta 1942 je Luburić opazil, da veliko otrok prenočuje na podstrešjih delavnic in v ujetniških barakah. Naročil je temeljit pregled celotnega taborišča. Ko so zbrali vse otroke, se je videlo, da je bilo v taborišču več kot 400 otrok v starosti od 4 do 14 let. Na veliko začudenje vseh je otroke registriral in jih namestil v posebne prostore, ločene od preostalega dela taborišča. Priskrbel jim je učitelje in učiteljice, ki naj bi jih naučili brati, pisati in peti. Za kratek čas je bil ta odsek edina radost ujetnikov. Matković, Kapetanović in Slišković niso bili zadovoljni z rezultati vzgoje; otroci niso dovolj hitro napredovali v želenem duhu. Dejali so, da so večinoma srbski in židovski otroci. Luburiću so prijavili nezadovoljstvo, le-ta pa je odredil, naj se otroci pobijejo. Otroke so v skupinah po 60 do 80 odpeljali v Gradino, kjer so jih Romi zaklali in zakopali (Novaković 2000).
V taborišču je kot preiskovalni in sodni organ delovalo mobilno vojaško sodišče. Odkrivali