Clothes for physically disabled people

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO. Julija POLIČNIK. OBLAČILA ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa Tekstilstvo. Maribor, september 2016.

(2) OBLAČILA ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE Diplomsko delo. Študentka: Julija POLIČNIK Študijski program: Visokošolski strokovni študijski program Tekstilstvo Smer: Konfekcijska tehnologija Mentorica: doc. dr. Andreja RUDOLF Somentorica: viš. pred. mag. Marta ABRAM ZVER. Maribor, september 2016. II.

(3) III.

(4) IZJAVA. Podpisana Julija Poličnik, izjavljam, da: . je diplomsko delo rezultat lastnega raziskovalnega dela,. . predloženo delo v celoti ali v delih ni bilo predloženo za pridobitev kakršnekoli izobrazbe po študijskem programu druge fakultete ali univerze,. . so rezultati korektno navedeni,. . nisem kršila avtorskih pravic in intelektualne lastnine drugih,. . soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela v Knjižnici tehniških fakultet ter Digitalni knjižnici Univerze v Mariboru, v skladu z izjavo o istovetnosti tiskane in elektronske verzije zaključnega dela.. Maribor,________. Podpis: ___________________________. IV.

(5) ZAHVALA Pri pisanju diplomskega dela sta mi največ pomagali moja mentorica, doc. dr. Andreja Rudolf in somentorica, mag. Marta Abram Zver, viš. pred., ki sta prijazno odgovarjali na vsa moja vprašanja. Medicinsko področje sta mi pomagali raziskovati mag. Breda Bizjak, dr. med. in Alenka Valte, dipl. fth. Jezikovno je nalogo obogatila mag. Jana Kvas, prof, slov. jezika. Vsem iskrena hvala.. V.

(6) OBLAČILA ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE. Ključne besede: bolezni/poškodbe gibalnega sistema, funkcionalna omejenost, prilagojena oblačila, kroji prilagojenih oblačil UDK: 686.061:616-036.86(043.2). POVZETEK. Diplomsko delo obravnava težje bolezni in poškodbe gibalnega sistema, med katere sodijo poškodba hrbtenjače, amputacija, možganska kap, cerebralna paraliza, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza in nekatere druge. Posledica teh bolezni in poškodb je tudi gibalna oviranost, pri kateri prizadeti posamezniki za lažje funkcioniranje in boljše rezultate zdravljenja potrebujejo prilagojena oblačila. Prilagojena oblačila morajo biti funkcionalna, enostavna za vzdrževanje, estetska in takšna, da uporabnikom zagotavljajo splošno udobje ter nezaznamovano vključenost v družbo. Značilna gibalna oviranost pri osebah z nekaterimi poškodbami in boleznimi ter pri starostnikih nas lahko vodi do skupnih smernic za oblikovanje in kroje prilagojenih oblačil, ki so jim namenjena, in do najprimernejših materialov za tovrstna oblačila.. VI.

(7) CLOTHES FOR PHYSICALLY DISABLE PEOPLE. Key words: diseases/injuries of the locomotor system, physical impairment, adapted clothes, pattern design of adapted clothes UDK: 686.061:616-036.86(043.2). SUMMARY This diploma paper deals with grave diseases and injuries of the locomotor system which include: spinal cord injury, amputation, stroke, cerebral palsy, Parkinson's disease, multiple sclerosis and some others. One of the consequences of these diseases and injuries is also physical impairment because of which the individuals afflicted by it need adapted clothes which facilitate their everyday functioning and ensure better treatment results. The adapted clothes have to be functional, easy to maintain, aesthetic and they have to ensure individual's feeling of general comfort and unmarked integration into society. Typical features of physical impairment of the people with certain injuries and diseases and of the elderly should lead to common guidelines for designing the adapted clothes and for choosing the most appropriate clothing materials.. VII.

(8) KAZALO. 1 UVOD ......................................................................................................................... - 1 1. 1 Opis splošnega področja diplomskega dela .................................................................- 1 1. 2 Opredelitev problema diplomskega dela.....................................................................- 1 1. 3 Struktura diplomskega dela .........................................................................................- 2 2 OBLAČILA IN VLOGA OBLAČENJA................................................................................. - 2 3 GIBALNO OVIRANE OSEBE .......................................................................................... - 5 3.1 Osebe z okvaro hrbtenjače .........................................................................................- 11 3. 2 Osebe po možganski kapi...........................................................................................- 14 3. 3 Amputiranci................................................................................................................- 16 3. 4 Osebe s cerebralno paralizo.......................................................................................- 17 3. 5 Osebe z multiplo sklerozo ..........................................................................................- 19 3. 6 Osebe s Parkinsonovo boleznijo ................................................................................- 21 3. 7 Osebe z živčno-mišičnimi obolenji .............................................................................- 22 3. 8 Starostniki ..................................................................................................................- 24 4 OBLAČILA ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE .................................................................... - 28 4. 1 Oblačila za osebe z okvaro hrbtenjače ......................................................................- 32 4. 2 Oblačila za osebe po možganski kapi .........................................................................- 40 4. 3 Oblačila za amputirance .............................................................................................- 42 4. 4 Oblačila za osebe s cerebralno paralizo .....................................................................- 44 4. 5 Oblačila za osebe z multiplo sklerozo ........................................................................- 46 4. 6 Oblačila za osebe s Parkinsonovo boleznijo ..............................................................- 48 4. 7 Oblačila za osebe z živčno-mišičnimi obolenji ...........................................................- 49 4. 8 Oblačila za starostnike ...............................................................................................- 51 5 SMERNICE ZA KROJE PRILAGOJENIH OBLAČIL ............................................................ - 54 6 SKLEP ....................................................................................................................... - 60 7 UPORABLJENI VIRI .................................................................................................... - 62 -. VIII.

(9) KAZALO SLIK Slika 4. 1: Model novega sistema za nabavo oblačil po meri za gibalno ovirane ................- 29 Slika 4. 2: Modela jakne s kapuco in hlač za osebe, ki uporabljajo invalidski voziček .........- 34 Slika 4. 3: Spodnjice za osebe, ki uporabljajo invalidski voziček ..........................................- 35 Slika 4. 4: Model hlač za paraplegike.……………………………………………………………………………….-36 Slika 4. 5: Pelerina za uporabnico invalidskega vozička ......................................................- 37 Slika 4. 6: Detajl na pelerini ..................................................................................................- 38 Slika 4. 7: Jakna za tetraplegika ............................................................................................- 38 Slika 4. 8: Namestitev zanke na zadrgi na jakni za tetraplegika ...........................................- 39 Slika 4. 9: Jakna z magnetno zadrgo in zankami ...................................................................- 39 Slika 4. 10: Obleka z žepom ob strani ...................................................................................- 42 Slika 4. 11: Namestitev sprijemnih trakov na hlačah za amputirance .................................- 43 Slika 4. 12: Primeren kroj hlač za dečke s cerebralno paralizo ............................................- 45 Slika 4. 13: Kroj hlač, ki so kombinirane s krilom na preklop ...............................................- 45 Slika 4. 14: Kroj bluze za deklice s cerebralno paralizo ........................................................- 45 Slika 4. 15: Obeski za zadrge .................................................................................................- 46 Slika 4. 16: Primerna ženska bluza za osebe z multiplo sklerozo .........................................- 47 Slika 4. 17: Namestitev sprijemnega traku na hlačah na žepu .............................................- 48 Slika 4. 18: Namestitev sprijemnega traku na krilu na preklop ............................................- 49 Slika 4. 19: Skica kroja za zgornji del oblačila ......................................................................- 50 Slika 4. 20: Hlače, ki se zapirajo s sprijemnim trakom ..........................................................- 53 Slika 4. 21: Žensko oblačilo z zadrgo na hrbtu......................................................................- 53 -. IX.

(10) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. 1 UVOD. 1. 1 Opis splošnega področja diplomskega dela. Številne bolezni in težje poškodbe so vzrok za bistveno okrnjene funkcionalne sposobnosti prizadetih posameznikov. Če se osredotočimo samo na nekatera od teh bolezenskih oz. poškodbenih stanj, vidimo, da je npr. pri možganski kapi zmanjšana funkcionalna sposobnost leve ali desne polovice telesa (odvisno od strani okvare v možganih); paraplegija, ki je posledica poškodbe spodnjega dela hrbtenice, povzroči izpad funkcije spodnjega dela trupa in spodnjih udov, tetraplegija, ki je posledica poškodbe vratnega dela hrbtenice, pa povzroči izpad funkcije trupa ter zgornjih in spodnjih udov. Sistemske bolezni, kot sta npr. multipla skleroza in cerebralna paraliza, imata za posledice delne paralize telesa, okrnjeno ravnotežno funkcijo in funkcijo koordinacije ipd. Dejavnik tveganja za zmanjšanje funkcionalne sposobnosti je tudi starost sama po sebi, saj staranje posameznih organov privede do slabšega vida, motenj ravnotežja, primanjkljajev na kognitivni ravni ipd. [1, 22, 24, 56, 83, 84, 88, 90]. Med pomembne dejavnike, ki pripomorejo h kakovostnejšemu in samostojnejšemu življenju gibalno oviranih oseb, sodijo tudi funkcionalna oblačila zanje.. 1. 2 Opredelitev problema diplomskega dela Pri pregledu strokovne in znanstvene literature smo ugotovili, da številni avtorji na medicinskem področju opisujejo bolezenska in poškodbena stanja ter pripadajoče teste za ugotavljanje funkcijskih primanjkljajev gibalno oviranih oseb, strokovnjaki s področja tekstila pa primernost oblačil (glede krojev, materialov ipd.) za gibalno ovirane osebe, nismo pa zasledili, da bi bile na enem mestu sistematično zbrane bolezni/poškodbe, ob katerih je potrebno razmišljati o funkcionalni primernosti oblačil. Diplomsko delo lahko zato predstavlja bližnjico do najpogostejših diagnoz, pri katerih se pojavlja problem gibalne oviranosti, ter do smernic za prilagojene kroje oblačil in materiale zanje. Osnovni cilj diplomskega dela je opisati nekatere bolezni in poškodbe, pri katerih imajo posamezniki bistveno okrnjeno funkcionalno sposobnost oblačenja in zato za samostojno življenje potrebujejo prilagojena oblačila. Pri tem bomo sledili hipotezam, ki smo si jih zastavili pred začetkom pisanja diplomskega dela, in sicer: da je pri večini bolezni in težjih. -1-.

(11) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. poškodb centralnega živčnega sistema bistveno okrnjena funkcionalna sposobnost prizadetih posameznikov, zato za čim bolj samostojno življenje potrebujejo prilagojena funkcionalna oblačila, in da imajo nekatere bolezni ter poškodbe posledično podobne funkcionalne primanjkljaje, zato je konstrukcija funkcionalnih oblačil lahko zanje podobna, podobne pa so lahko tudi tekstilije, iz katerih so ta oblačila izdelana.. 1. 3 Struktura diplomskega dela Če zanemarimo simbolično funkcijo oblačil in se osredotočimo na njeni preostali funkciji, to sta uporabna in estetska, ugotovimo, da uporabnost oblačila definirata dejstvi, kot sta, kaj bomo lahko v njih počeli in/ali kako se bomo v njih počutili, estetsko vrednost pa med ostalim določa tudi vtis, ki ga z oblačilom naredimo na druge. V drugem poglavju diplome zato govorimo na splošno o oblačilih in njihovi vlogi. Številne bolezni in poškodbe bistveno zmanjšajo funkcionalne sposobnosti oseb, ki so zbolele ali so se poškodovale, zato so pogosto odvisne od drugih, k njihovi večji samostojnosti pa lahko pripomorejo tudi oblačila, ki so prirejena njihovim funkcionalnim omejitvam. V tretjem poglavju diplomskega dela najprej opišemo nekatere bolezni in poškodbe, ki imajo za posledico gibalno oviranost, nato pa značilne funkcionalne omejitve pri le-teh. Kot tisto življenjsko obdobje, v katerem so pogosto potrebna prilagojena oblačila, opišemo tudi starost. V četrtem poglavju predstavimo najpomembnejše ugotovitve domačih in tujih raziskav, ki so bile izvedene na področju oblačil za gibalno ovirane osebe, priporočila oz. želje glede teh oblačil, ki jih izražajo uporabniki sami, ter spletno ponudbo takšnih oblačil, ki jo najdemo izključno pri tujih proizvajalcih. V petem poglavju navajamo enotne smernice za kroje prilagojenih oblačil za posamezno skupino gibalno oviranih, primerne materiale in dodatke oz. prilagoditve teh oblačil. V zaključku strnjeno predstavimo svoje razmišljanje o tem, zakaj gibalno ovirani na tržišču zase (še) ne morejo najti primernih kosov oblačil in kakšne spremembe bi bile potrebne za zmanjšanje te problematike.. -2-.

(12) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. 2 OBLAČILA IN VLOGA OBLAČENJA Slovar slovenskega knjižnega jezika [82] razlaga, da je oblačilo »vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo«. Podobno, vendar nekoliko širšo razlago podaja avtorica [87], ki pravi, da so oblačila skupno ime za vse, kar pokriva človeško telo oz. kar se nosi, ter da je nošenje oblačil izključno človeška lastnost in je značilno za skoraj vso človeško družbo. Glede na to, da v urbanih središčih v času zimskih razmer pogosto videvamo tudi oblečene živali, npr. pse, razmišljamo, da to ni človeška lastnost, ampak njegova izbira. Če se ozremo v daljnjo preteklost, vidimo, da so bila prva oblačila zelo preprosta in da so imela ob zaščitni funkciji tudi funkciji okraševanja telesa in izražanja družbenega položaja. Skozi zgodovino so se spreminjala s funkcionalnega, z estetskega in s simboličnega vidika. Bila so odraz tehnološkega razvoja in tudi kulturnih, ekonomskih, socialnih, političnih ter verskih razmer. Iz preprostih nekrojenih (gravitacijskih) oblačil so ljudje prešli na zapletenejša, krojena (anatomska); ta izvirajo iz 11. stoletja, čeprav odkritje šivanke (primerjamo ga lahko z iznajdbo kolesa in ognja) sega že v paleolitik, 40.000 let nazaj [37]. O prvih oblačilih pričajo arheološke najdbe in stenske slikarije, iz katerih lahko razberemo, da so si ljudje izdelovali oblačila iz prepletenega ločja, trav in živalskih kož. Sčasoma so se naučili koži odstraniti dlako in nastalo je usnje, ki so ga sešili s koščenimi iglami ali posukanimi žilami. Zametki preprostega tkanja segajo 27 tisoč let nazaj. V poznejšem obdobju sta se pojavila lan in volna in z njima povezano tkanje na statvah [87]. Kot vse drugo so se v zgodovini spreminjali tudi materiali, iz katerih so izdelovali oblačila, in kroji teh oblačil. Za obdobje starih Grkov so značilna oblačila kosi blaga, ki so bili oviti okrog telesa, v 14. stoletju najdemo v Evropi obleke, ki so krojene tako, da se prilegajo telesu, v 16. stol. pa ženske životce, ki so utrjeni z ribjo kostjo. Veliko spremembo v ženskih oblačilih predstavljajo krajša krila v 20-ih letih prejšnjega stoletja in pojav oblačil (npr. kavbojk), ki jih lahko nosita oba spola [87]. Prav za kavbojke navajajo, da njihova priljubljenost še vedno narašča, čeprav je njihova zgodovina dolga že več kot 150 let [18]. Na tem mestu jih omenjamo zato, ker so po navedbah mlajših gibalno oviranih oseb zanje to priljubljenejši kos oblačila [64]. -2-.

(13) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Da v mnogih družbah oblačila ob osnovni zaščitni funkciji odražajo standard, pripadnost verski skupnosti, spol in družbeni položaj, lahko pa delujejo tudi kot neke vrste okras in izražanje osebnega okusa in stila, se strinja tudi vir [73], ki dodaja, da človek prekriva določene dele telesa tudi zaradi sramu. »Od kdaj in zakaj se oblačimo, do danes še ni povsem natančno pojasnjeno.. Obstajajo domneve, da se ljudje nismo začeli oblačiti zaradi potrebe po zaščiti svojega telesa pred mrazom, vročino in drugimi vremenskimi vplivi, ampak zaradi potrebe po prikrivanju oz. poudarjanju nekaterih delov telesa. Z obleko še danes skrijemo tisto, česar se ne sme videti, razkrijemo, kar bi radi pokazali, z njo se polepšamo in sledimo nenehno spreminjajočim se estetskim kriterijem, z njo izkazujemo položaj v družbi ipd.« [33]. Preko oblačil in načina, na kakršnega jih nosimo, se torej z ljudmi v okolici tudi sporazumevamo. Potrdilo za to smo našli pri socialnih psihologih, ki so na svojem strokovnem področju raziskovali tako psihološki vpliv oblačil na posameznika, ki jih nosi, kot sociološki vpliv oblačil na okolico ter njuno povezanost [29]. Psihološki vidik oblačenja vključuje posameznikovo psihično počutje in vedenje. Tako se npr. v kakovostnem in modnem oblačilu nekateri počutijo samozavestnejše, nekatera formalna oblačila, npr. uniforme, dajejo posamezniku, ki jih nosi, občutek družbene moči, ženske lahko z oblačili poudarjajo svojo ženskost ipd. Ker lahko z oblačili deloma prekrijemo telesne pomanjkljivosti, je izbor ustreznih oblačil pomemben pri zagotavljanju splošnega boljšega počutja vseh, ki imajo takšne pomanjkljivosti [29]. Ko govorimo o sociološkem vidiku oblačil, imamo v mislih predvsem njihovo sporočevalno vlogo, ki pa jo določata tako posameznik kot širša družbena skupnost. Osnovne smernice oblačenja posameznik pridobi v svoji družini, kasneje pa ima na to vpliv tudi širša skupnost oz. čas in prostor v katerem živimo. V zahodnih družbah se pogosto predpostavlja, da se ljudje svobodno odločajo o tem, kakšna oblačila nosijo, v resnici pa jim omejitve glede tega postavlja že pripadnost kakšni skupini in drugi formalni ali neformalni organizaciji. V šolah in na delovnih mestih so posamezniki pri oblačilih pogosto omejeni, saj so le-ta predpisana. Tudi če glede oblačil ni pisnih pravil, pripadniki nekaterih skupin pri oblačenju posnemajo člane teh skupin [29]. Izjemen vpliv na to, kako se oblačimo, ima tudi modna industrija, ki določa trende preko najrazličnejših oglaševalskih medijev. Današnje nenehno spreminjanje modnih -3-.

(14) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. trendov, uličnega stila ter nastajanje novih slogovnih skupin in subkultur (ki določajo tudi, kaj naj imamo oblečeno in kako naj obleko nosimo, op. avtorice) je pogojeno s splošnimi razmerami v naši družbi, ki dopušča raznolikost življenjskih stilov ter izražanje individualnosti in (oblačilnega) okusa [15]. Pomemben je tudi ekonomski vidik oblačenja. V diplomskem delu smo našli zanimivo razmišljanje avtorice, ki pravi, da se oblačenje morda ne spreminja samo zato, da. posameznikom. pripomore. k. pridobivanju. občutkov. individualnosti. in. neponovljivosti, ampak predvsem zato, ker za tem stoji močna želja modne industrije po ustvarjanju vedno večjega dobička [59]. Številni avtorji [53, 100], ki funkcijo oblačil opredeljujejo z vidika zdravstvene nege, menijo, da so oblačila primarno pomembna za zaščito telesa pred vplivi okolja, za vzdrževanje telesne temperature in higiene kože. Oblačila morajo biti tudi funkcionalna, da bolnih in poškodovanih še dodatno ne ovirajo pri njihovih vsakodnevnih aktivnostih. Estetski in kulturni vidik oblačil sta sicer sekundarna, vendar zato nič manj pomembna.. -4-.

(15) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. 3 GIBALNO OVIRANE OSEBE Gibalna oviranost je funkcionalna omejenost, ki se odraža kot kakršnakoli nesposobnost in/ali omejenost pri opravljanju tistih vsakdanjih življenjskih aktivnosti, ki jih lahko brez omejitev izvajajo povsem zdravi posamezniki [13, 16]. Natančnejša terminologija in okvir za opis zdravja in z zdravjem povezanih dejavnikov, ki sta namenjena širokemu spektru uporabe na različnih področjih, sta predstavljena v dokumentu, ki ga je pripravil WHO in se imenuje »International Classification of Functioning, Disability and Health« (ICF) – Mednarodna klasifikacija funkcioniranja, prizadetosti in zdravja [94]. Ta klasifikacija nam pomaga pri opisovanju sprememb v delovanju človeškega telesa in njegovih posameznih struktur tako, da opredeljuje, kakšne so ravni zmogljivosti in učinkovitosti zdravih posameznikov v njihovem običajnem okolju in v kakšnih primerih sta njihovi zmogljivost in učinkovitost zmanjšani. V tem kontekstu je človeško telo obravnavano tako z individualne kot družbene perspektive, na podlagi zgradbe telesa in njegovih funkcij ter glede dejavnosti oz. sodelovanja posameznika v družbi. Vključeni so tudi dejavniki okolja. Prizadetost je razumljena kot motnja oz. omejenost posameznika pri različnih fizičnih aktivnostih in pri njegovem sodelovanju/vključenosti v družbo. V dokumentu ICF je prikazano, kako nekateri zunanji dejavniki oz. dejavniki okolja ter notranji, osebni dejavniki vplivajo na to, kako se posamezniki odzivajo oz. kako sprejemajo svojo prizadetost. Med zunanje dejavnike uvrščamo družbene odnose, arhitekturne značilnosti, pravno in družbeno ureditev, podnebje, značilnosti pokrajine ipd., med notranje oz. osebne dejavnike pa spol, starost, obvladovanje stilov, socialno poreklo, izobrazbo, poklic, pretekle navade, splošen vzorec vedenja, značaj in nekatere druge. Pri tem so vsi navedeni dejavniki v stalni interakciji [94]. ICF opredeljuje tri ravni človekovega delovanja, in sicer: telo ali del telesa, celotno osebnost in celotno osebnost v družbenem kontekstu. Prizadetost zato vključuje nefunkcionalnost na eni od teh ravni ali na več ravneh; zmanjšana fizična aktivnost predstavlja omejeno socialno vključenost. Pri opredeljevanju človekovega delovanja imajo spodaj navedeni izrazi naslednji pomen: . Telesne funkcije so fiziološke funkcije telesnih organov, vključno s psihološkimi funkcijami.. . Telesne strukture so anatomski deli telesa (organi, okončine). -5-.

(16) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. . Diplomsko delo. Prizadetost so težave pri delovanju celotnega telesa ali posameznega dela (znatno nepravilno delovanje, odpoved in/ali izguba).. . Aktivnost je zmožnost posameznika, da izvede oz. opravi neko dejanje.. . Vključenost je posameznikova aktivnost na različnih življenjskih področjih in v različnih situacijah.. . Omejena dejavnost so težave, ki se odražajo v posameznikovi nesposobnosti opravljanja različnih aktivnosti.. . Omejeno sodelovanje so omejitve, s katerimi se srečuje posameznik v različnih življenjskih situacijah.. . Dejavniki okolja vključujejo posameznikovo fizično in socialno okolje [94]. Če zanemarimo ostale ravni človekovega delovanja in se osredotočimo na tiste. telesne strukture, ki so v funkciji gibalnega sistema, ugotovimo, da človek za normalno oz. neomejeno gibanje potrebuje primerno gibljive sklepe in gibljivo hrbtenico, zdrave okončine (primeren obseg in dolžino udov), primeren mišični tonus in primerno mišično moč, ustrezno senzomotorično občutljivost in ustrezen nadzor nad temi strukturnimi sistemi [21]. Vse navedeno ocenjujemo s pomočjo določenih meritev in kliničnih testov. Gibljivost sklepov merimo s posebnim kotomerom (goniometrom) in rezultate primerjamo s povprečnimi normalnimi meritvami gibljivosti pri splošni populaciji. Če je npr. normalni obseg upogiba v komolcu od 0° do 150°, nam rezultat 30°–120° pove, da je popolni izteg komolca omejen za 30°, popolni upogib pa prav tako za 30°. Dolžine udov merimo z merilnim trakom. Za merjenje mišične moči navadno zadošča ročni preizkus, pri katerem ocenjevalec ocenjuje mišično moč z ocenami od 0 do 5, pri čemer 0 pomeni, da se mišica sploh ne kontrahira, 5 pa, da je moč mišice enakovredna moči mišice na zdravem udu [26]. Zanesljivost ocenjevanja mišične moči je majhna, saj se le v 50–60 % preiskovalci odločijo za enako oceno [21]. Manjša odstopanja od normalnih vrednosti tako glede gibljivosti sklepov kot mišične moči največkrat ne predstavljajo gibalne oviranosti, s funkcionalnega vidika pa so lahko zelo moteča. Za ocenjevanje senzomotorične občutljivosti priporočajo rahel poteg z vato po koži, rahlo zbadanje z buciko, testiranje na toploto in mraz ipd. [21]. Več kot obseg gibov v enem samem sklepu in moč ene same mišice nam o posameznikovi funkcionalni sposobnosti za izvajanje osnovnih dnevnih opravil (kamor sodi tudi oblačenje, op. avtorice) povedo nekateri drugi standardizirani testi. Na tem -6-.

(17) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. mestu omenjamo samo tiste, ki vključujejo tudi sposobnost osebne nege in oblačenja. S testom »Functional Indenpence Measure« ugotavljamo preostale sposobnosti pri osebni negi, kontroli sfinktrov, mobilnosti, lokomociji, komunikaciji in socialnih veščinah. Sedemstopenjska lestvica pri tem testu, na kateri stopnja 1 pomeni popolno odvisnost, stopnja 7 pa popolno neodvisnost, ne temelji na neposrednem opazovanju, ampak na informacijah, ki jih posredujejo bolne ali poškodovane osebe in terapevti. Za oceno zmožnosti opravljanja življenjskih aktivnosti. po možganski kapi se najpogosteje. uporablja »Barthelov indeks«, pri čemer lahko skupna ocena za posamezno postavko (npr. za oblačenje) znaša od 0 (povsem odvisen) do 20 (povsem samostojen). Pri starih in kronično bolnih za ugotavljanje njihove funkcionalne neodvisnosti uporabljamo »Katzev indeks«, pri katerem ne(odvisnost) označujemo s črkami od A do G. Za ocenjevanje zdravstvenega stanja, funkcije spodnjih in zgornjih udov, senzoričnih komponent (vida in sluha), izločevalnega sistema ter suportivnih dejavnikov (kot sta npr. psihosocialni in čustveni) je na voljo test »Pulses profile«, ki pa ima omejeno uporabnost, saj ocene niso dovolj natančne. Obstajajo tudi testi za ocenjevanje hoje in presojanje nenormalnosti pri hoji, za kar pa je potrebno precej kliničnih izkušenj in dobro poznavanje značilnosti normalne hoje [21]. V viru [95] je opisana petstopenjska lestvica Modificiranega Barthlovega indeksa, s pomočjo katere so uporabnike invalidskih vozičkov razvrščali glede njihove sposobnosti oblačenja in slačenja. Osebe na prvi stopnji so uvrstili med popolnoma odvisne, kar pomeni, da so potrebovale pomoč pri oblačenju in slačenju. Na drugi stopnji (zelo odvisne) so osebe oblačenje in slačenje lahko delno izvedle same, vendar so pri tem potrebovale še veliko pomoči. Tretja stopnja je predstavljala delno odvisnost, kar je pomenilo, da so se lahko osebe delno oblekle ali slekle same, delno pa so pri tem potrebovale pomoč. Manjšo odvisnost oseb je predstavljala četrta stopnja (osebe so si večji del oblačil oblekle in slekle same in so potrebovale malo pomoči), na peti stopnji pa so bile osebe pri oblačenju in slačenju popolnoma samostojne. H gibalni oviranosti vsekakor lahko pripomore tudi bolečina, to je varovalni mehanizem, ki nas opozarja na neko škodljivo dogajanje v organizmu. Posameznik jo lahko oceni s pomočjo Vidne analogne lestvice ali Barvne vidne analogne lestvice. Ker bolečina vedno vzbuja strah pri osebi, lahko rečemo, da človeka ne prizadene samo telesno, ampak tudi čustveno in psihično [12].. -7-.

(18) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Brez posebnega medicinskega (pred)znanja lahko iz navedenega sklepamo, da je v splošni populaciji veliko gibalno oviranih oseb. Svetovna zdravstvena organizacija, medicinska stroka in slovenska zakonodaja ločeno predstavljajo kriterije za določanje gibalne oviranosti pri otrocih in odraslih. Gibalno ovirani otroci oz. otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega sistema, centralnega ali perifernega živčevja. Posledično imajo težave pri vključevanju v dejavnosti in pri sodelovanju. Glede na gibalno oviranost razlikujemo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko gibalno oviranostjo [21]: . Otrok z lažjo gibalno oviranostjo ima težave, ki se kažejo kot nekoliko zmanjšane zmožnosti: hodi samostojno tudi zunaj zaprtih prostorov, lahko ima težave pri teku in daljši hoji po neravnem terenu ali pri gibanju v skupini oseb; ima lahko slabše ravnotežje in težave pri koordinaciji gibanja; samostojen je pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok; lahko ima lažje motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter motnje senzomotorične integracije. Ni odvisen od pripomočkov za gibanje, lahko potrebuje manjše prilagoditve za izvedbo naloge ali prilagoditve okolja, v katerem izvaja dejavnost.. . Otrok z zmerno gibalno oviranostjo ima težave, ki se kažejo kot zmerno zmanjšane zmožnosti gibanja. Samostojno hodi znotraj zaprtih prostorov ali na krajše razdalje, pogosto potrebuje pripomočke za gibanje (posebne čevlje, ortoze, bergle), ima težave na neravnem terenu in stopnicah, kjer je počasnejši, potrebuje nadzor ali oprijemanje. Na srednje in večje razdalje uporablja prilagojeno kolo ali voziček za transport. Spretnost rok ima lahko zmerno zmanjšano ali pa ima zaradi okvare, delne ali popolne odsotnosti ene roke za funkcijo uporabno le eno roko. Otrok ima lahko zmerne motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter motnje senzomotorične integracije. Pri zahtevnejših dnevnih opravilih potrebuje nadzor ali pomoč, za izvajanje dejavnosti potrebuje pripomočke ali prilagoditve okolja. Lahko ima motnjo kontrole sfinktrov, ki jo obvladuje sam ali pod nadzorom.. . Otrok s težjo gibalno oviranostjo ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot zelo zmanjšane zmožnosti gibanja. Lahko stopi na nogo ali s pripomočki hodi na krajši razdalji, vendar hoja ni funkcionalna. Od pripomočkov lahko -8-.

(19) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. uporablja ortoze in hoduljo. Lahko ima težjo motnjo orientacije, ki mu onemogoča samostojno gibanje med prostori. Za večji del gibanja znotraj in zunaj prostorov potrebuje voziček na ročni pogon, elektromotorni voziček ali prilagojeno kolo. Pri tem potrebuje pomoč ali nadzor druge osebe. Hoja po stopnicah ni mogoča. Spretnost ene ali obeh rok je zelo zmanjšana in pomembno ovira izvedbo grobih in finih gibov rok. Zaradi okvare, delne ali popolne odsotnosti ene ali obeh rok, je otrok večinoma odvisen od fizične pomoči druge osebe. Lahko ima težje motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter motnje senzomotorične integracije. Pri dnevnih opravilih potrebuje delni nadzor ali pomoč. Za izvajanje dejavnosti potrebuje pripomočke ali prilagoditve izvedbe dejavnosti ali okolja. Lahko ima motnjo kontrole sfinktrov, ki jo obvladuje sam ali pod nadzorom. . Otrok s težko gibalno oviranostjo ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot povsem zmanjšane zmožnosti gibanja in povzročajo popolno funkcionalno odvisnost. Samostojno gibanje ni mogoče. Samostojno se lahko giblje samo z elektromotornim vozičkom. Ima malo funkcionalnih gibov rok. Lahko ima zelo hude motnje zaznavanja in občutenja dražljajev, orientacije ter motnje senzomotorične integracije. V vseh dnevnih opravilih je odvisen od pomoči druge osebe. Lahko se delno hrani sam in nekoliko pomaga pri osnovnih dnevnih opravilih. Možne so posebne prilagoditve hranjenja (sonda, gastrostoma). Morebitna motnja kontrole sfinktrov zahteva urejanje s pomočjo druge osebe [21].. Tudi gibalno ovirani odrasli oz. odrasli z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja in tudi pri njih govorimo o lažji, zmerni, težji in težki gibalni oviranosti. Gibalna oviranost pri odraslih je glede na stopnje opredeljena v že omenjenemu dokumentu ICF, vendar je tako obsežna, da je na tem mestu natančneje ne opisujemo. O stopnji gibalne omejenosti posameznikov lahko sklepamo iz stopnje oz. odstotka telesnih okvar (TO), pri čemer je TO podana takrat, če nastane pri zavarovancu. izguba,. bistvena. poškodovanost. ali. znatnejša. onesposobljenost. posameznih organov ali delov telesa. TO otežuje normalno delovanje organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, kar znižuje kakovost posameznikovega življenja [72]. -9-.

(20) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Izrazito potrebo po prilagojenih oblačilih vidimo pri težji in težki gibalni oviranosti, ki je opredeljena v viru [81]. Iz dokumenta je razvidno, da je zmožnost premikanja zmanjšana za 70 odstotkov pri tistih osebah, ki se zaradi prizadetosti okončin ali ostalega gibalnega sistema ob pomoči ortopedskih pripomočkov ali tudi brez njih, kjer jih ni mogoče aplicirati, premikajo z veliko težavo in morajo v to aktivnost vlagati prekomerne napore. Zmanjšana zmožnost premikanja najmanj za 70 odstotkov je podana [81]: . pri vseh paraplegikih, ki so zaradi paralize spodnjih okončin vezani na invalidski voziček,. . pri vseh osebah, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja trajno vezane na invalidski voziček,. . pri osebah, ki se zaradi delne ohromitve okončin (tetrapareze, parapareze, hemipareze) z opornimi aparati premikajo s težavo in morajo v to aktivnost vlagati prekomerne napore,. . pri osebah z nadkolenskimi amputacijami okončin, ki se kljub uporabi protez lahko premikajo le s podporo bergel ali palic,. . pri osebah s podkolenskimi ali nadkolenskimi amputacijami okončin, pri katerih ni mogoča aplikacija protez in so trajno vezane na invalidski voziček,. . pri. osebah. z. živčno-mišičnimi. ali. mišičnimi. obolenji,. pri. katerih. elektrofiziološke preiskave in izvid o testiranju mišic pokažejo tolikšen izpad funkcije mišic gibalnega sistema, da ni več možno samostojno premikanje v prostoru, . pri osebah z nadlahtno izgubo obeh zgornjih okončin, s krni, neprimernimi za aplikacijo funkcionalnih protez (delovnih, mehaničnih ali elektronskih).. Ne glede na to, ali imajo priznano TO in ali izpolnjujejo kriterije, po katerih bi bili vključeni v skupino oseb z bistveno zmanjšano zmožnostjo premikanja, lahko trdimo, da je veliko gibalno oviranih tudi pri starejši populaciji. V t. i. Rotterdamski študiji, ki je vključevala 3075 oseb, starejših od 55 let (1219 moških in 1856 žensk), so s pomočjo vprašalnika »Stanford Health Assessment« (ki vključuje tudi sposobnost oblačenja, op. avtorice) želeli opredeliti najpogostejše bolezni in poškodbe, zaradi katerih so starejši gibalno ovirani. Ugotovili so, da je gibalna oviranost najpogosteje povezana z radiološko dokazanim osteoartritisom, z bolečinami v kolkih in kolenih, z jutranjo - 10 -.

(21) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. okorelostjo, z zlomi, z zvišanim krvnim pritiskom, z žilnimi obolenji, z ishemičnimi srčnimi boleznimi, z možgansko kapjo, s Parkinsonovo boleznijo, z osteoporozo, s sladkorno boleznijo, z depresijo in s prekomerno telesno težo [52]. V nadaljevanju podrobneje opisujemo najpogostejše bolezni in poškodbe, ki imajo za posledico gibalno oviranost.. 3.1 Osebe z okvaro hrbtenjače Za razumevanje resnosti poškodb in bolezni hrbtenjače je nujno znanje o anatomiji in fiziologiji hrbtenice, ki pa ga je težko skrčiti na osnovno oz. takšno, ki bi zadostovalo potrebam našega diplomskega dela. Opis zgradbe hrbtenice in hrbtenjače ter njunih funkcij je zato v nadaljevanju zgolj informativen. Hrbtenica je organski sistem, ki preko medenice in ramenskega obroča povezuje ude ter glavo in je ogrodje trupa. Poleg tega vsebuje in varuje del osrednjega živčevja – hrbtenjačo. Razen povezovalne ima pri človeku zaradi pokončne drže tudi nosilno funkcijo [24]. Hrbtenico odraslega človeka tvori 33 vretenc, razdeljenih v 7 vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih, 5 križnih, povezanih v eno kost križnico, in 4 trtična, ki tvorijo skupno kost trtico. Hrbtenica ima pri zdravi odrasli osebi 4 fiziološke krivine: vratno, torakalno, lumbalno in sakralno. Te krivine nudijo fleksibilno podporo telesu [31]. Hrbtenjača je struktura cilindrične oblike, ki se nahaja v zgornjih dveh tretjinah hrbteničnega kanala. Začne se v nivoju velike zatilnične odprtine, kot nadaljevanje podaljšane hrbtenjače, in pri odraslih sega do drugega ledvenega vretenca. Predstavlja glavni refleksni center in živčno povezovalno pot med možgani in telesom. Osnovna funkcionalna enota hrbtenjače je segment, ki ga gradi del hrbtenjače s pripadajočim parom hrbtenjačnih živcev, ki oživčujejo določen predel telesa. Segmentov hrbtenjače je 31, zato je posledično tudi 31 hrbtenjačnih živcev [31]. Ker se večina telesne teže nahaja pred hrbtenico, so za vzdrževanje pokončne drže nujno potrebne močne mišice hrbta, ki dajejo oporo in omogočajo gibanje. Mišice potekajo v treh slojih: površinski sloj mišic povezuje zgornje okončine s trupom in jim omogoča gibanje, srednji sloj sodeluje pri dihalnih gibih, globoki sloj pa vzdržuje pokončno držo in omogoča gibe hrbtenice [31]. Vzroke za nastanek okvare hrbtenice in posledično okvare hrbtenjače delimo na prirojene in pridobljene. O prirojenih okvarah hrbtenice govorimo takrat, kadar je - 11 -.

(22) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. nepravilen razvoj vretenc prisoten že pri embriu. Med najpogostejše prirojene okvare hrbtenjače sodijo skolioza, kifoza in različne oblike spine bifide, deformacije hrbtenice pa povzročajo tudi nekatera genetska obolenja. Prirojenih okvar hrbtenice je od 8 do 9 % [47]. Pridobljene okvare hrbtenice so posledica bolezni in poškodb. Število okvar v hrbtenici narašča zaradi primarnih in sekundarnih tumorjev in drugih degenerativnih obolenj hrbtenice ter zaradi nevroloških procesov na hrbtenjači [34]. Med bolezni, ki povzročajo vnetja na hrbtenici, uvrščamo spondiloartritise, ki so skupina kroničnih revmatičnih avtoimunih bolezni [34]. Kronične bolečine in posledično omejenost gibljivosti hrbtenice lahko povzročata tudi spondiloliza, ki pomeni prekinitev dela loka vretenca, ki povezuje zgornji in spodnji sklepni odrastek vretenca, in spondilolisteza, ki pomeni zdrs zgornjega vretenca navzpred glede na spodnje vretence [36]. Strokovna literatura opisuje še številne druge bolezni, ki pa jih na tem mestu ne bomo opisovali; osredotočili se bomo na hujše poškodbe hrbtenjače, ki vodijo tudi v težjo funkcionalno prizadetost posameznikov. Poškodbo hrbtenjače in s tem ohromelost lahko povzroči vsaka hujša poškodba hrbtenice [24]. Do poškodbe hrbtenjače ali živčnih korenin pride najpogosteje zato, ker se začasno ali trajno zoži hrbtenični kanal. Zožitev lahko povzročijo kostni odlomki ali mehka tkiva, ki jih je potisnilo v hrbtenični kanal. Stanje še poslabšajo kostne naplastitve pri degenerativno spremenjeni hrbtenici, ki že pred poškodbo zožujejo hrbtenični kanal ali medvretenčne prostore. Redkeje se zgodi, da so hrbtenjača ali živčne korenine nategnjene ali celo pretrgane. Za trajno poškodbo zadostuje že močnejši udarec v hrbtenjačo (začasna zožitev kanala, ki je nastala pri premikih kostnih odlomkov). Možne so tudi neposredne poškodbe živčnega sistema – vbodnine oz. ureznine in strelne poškodbe ter poškodbe ožilja hrbtenjače. Njihova skupna značilnost je, da večinoma puščajo trajne, nepopravljive posledice [24]. Najpogostejši vzroki za poškodbo hrbtenjače so prometne nesreče, padci z višine, športne poškodbe in nasilje. Med poškodovanci je več moških kot žensk (razmerje je 2,4 : 1), incidenca v ZDA pa je 29,4 osebe na milijon prebivalcev. Ker je več kot polovica poškodovanih mlajših od 30 let, kar 85 % poškodovanih pa je v obdobju delovne sposobnosti, predstavlja to velik družbeno-ekonomski problem [6]. Podobni vzroki za poškodbo in podobna incidenca poškodb so značilni tudi za Slovenijo [24].. - 12 -.

(23) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Osnovne klinične slike pri okvari hrbtenjače (para in tetra pareze ter para in tetraplegije) so odvisne od mesta prizadetosti živčnih struktur. Para in tetrapareze nastanejo pri delnih okvarah živčnih struktur hrbtenjače, paraplegija nastopi pri popolni prečni leziji živčnih struktur, ki se nahajajo pod vratnim delom hrbtenice, zato so ohranjene funkcije rok in delov telesa, ki so nad okvaro, tetraplegija pa nastane pri popolni prečni leziji vratnih segmentov; posledično pod nivojem okvare niso ohranjene motorične in senzorične funkcije, pri leziji v višini tretjega vratnega vretenca je onemogočeno tudi samostojno dihanje [88]. Opisane klinične slike zadostujejo za vsakdanjo rabo, sicer pa v praksi pri okvarah hrbtenjače na splošno govorimo o paraplegiji, čeprav so s to besedo označeni tudi tetraplegiki in osebe z drugimi spinalnimi lezijami; od tod tudi društvo paraplegikov, rehabilitacija paraplegikov ipd. [88]. Če poenostavimo, so torej paraplegiki osebe, ki imajo ohromele spodnje ude, tetraplegiki pa so osebe, ki imajo bistveno okrnjeno funkcijo vseh štirih udov. Vsi so praviloma inkontinentni. Po vseh resnejših poškodbah hrbtenjače morajo biti osebe vključene v rehabilitacijski program, v katerem strokovni tim, ki vključuje zdravnika, fizioterapevta, delovnega terapevta, psihologa, socialnega delavca in ortotika, zasleduje cilje, kot sta osamosvojitev osebe pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih aktivnosti in vzpostavitev ponovne hoje brez pripomočkov (če je mogoče), sicer pa zagotavljanje ponovnega gibanja s pripomočki (ortoze, bergle, voziček) [83]. Zaradi nesposobnosti premikanja oz. gibanja in zaradi motenega občutenja osebe z okvaro hrbtenjače zelo ogroža nastanek preležanin [83]. Preležanina se najmanj enkrat v življenju pojavi kar pri treh četrtinah oseb z okvaro hrbtenjače. Vzroki za preležanine so predvsem okvarjena senzibiliteta in slabša prekrvavitev, inkontinenca, zmanjševanje kožnega kolagena, kronični pritiski zaradi dolgotrajnega sedenja, neuporaba pripomočkov ipd. Preventivni ukrepi za zmanjšanje nevarnosti nastanka preležanin so med ostalimi tudi zagotavljanje suhe kože, odklanjanje kroničnih pritiskov, uporaba ustrezne posteljnine in protipreležaninskih vložkov, dobra telesna higiena, zdrava prehrana in kontrola kože [88]. Praviloma so pri teh osebah prisotni tudi urološki problemi, vključno z inkontinenco, zato je cilj rehabilitacije na tem področju ta, da se oseba osamosvoji pri kontroli urina do te mere, da je motnja socialno sprejemljiva in da se preprečijo komplikacije [88].. - 13 -.

(24) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Glede na višino poškodbe in stopnjo okvare je pri osebah s poškodbo hrbtenjače različna tudi stopnja motenosti regulacije telesne temperature. Telesno temperaturo uravnava termoregulacijski center v možganih, ki sodeluje s perifernimi receptorji za toploto in mraz. Zaradi okvarjenega vegetativnega živčevja so osebe poikilotermne, kar pomeni, da se njihova telesna temperatura prilagaja temperaturi okolice. To lahko privede do podhladitve ali povišane telesne temperature [60]. Vir [16] poroča o raziskavi, pri kateri so pri osebah s poškodbo hrbtenjače na področju spodnjih udov izmerili bistveno nižjo temperaturo kot na njihovem trupu (razlika je bila kar 4 °C).. 3. 2 Osebe po možganski kapi V strokovni medicinski literaturi je akutna možganska kap opredeljena kot sindrom – skupek bolezenskih simptomov oz. znakov, na podlagi katerih nevrologi potrjujejo to diagnozo in lokalizirajo mesto zapore možganske arterije. Pri tem so osredotočeni na fizične, komunikativne in kognitivne primanjkljaje prizadetega [98]. Zapora možganske arterije je lahko posledica tromboze (če strdek nastane na mestu zapore) ali embolije (če strdek nastane na drugem mestu, npr. v srcu ali v večji arteriji, od koder ga krvni tok odnese do mesta, kjer povzroči zaporo). Zapora v možganski arteriji zmanjša ali celo povsem onemogoči preskrbo možganskih celic s kisikom in hranili, zaradi česar te celice ne morejo normalno delovati ali celo odmrejo. Bolezenski znaki se najpogosteje kažejo kot nenadna, delna ali popolna ohromitev polovice telesa, odpoved govora, prizadeto je tudi čustvovanje, sposobnost razumevanja, presoje itd. [22]. Cilj zdravljenja akutne možganske kapi je čimprejšnja razgradnja (tromboliza) strdka. Najnovejše evropske smernice zdravljenja akutne možganske kapi so podaljšale čas trombolize s 3 na 4,5 ur; to je čas, ki ga ima bolnik od prepoznave simptomov do postopka razgradnje krvnega strdka, ki zapira arterijo, in vnovične vzpostavitve krvnega pretoka, še preden nastane večja poškodba možganskega tkiva [92]. V širšem smislu sodi k možganski kapi tudi možganska krvavitev, ki lahko nastane v kateremkoli delu možganov. Vzroka sta lahko poškodba (ki je lahko tako neznatna, da se je bolnik niti ne spominja) ali okvara žile (anevrizma, malformacija). Najpogostejše so znotrajmožganske krvavitve, ki so posledica razpoka žile zaradi visokega krvnega tlaka. Ker pri možganski krvavitvi samo na podlagi poteka bolezni in - 14 -.

(25) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. pregleda bolnika zdravnik pogosto ne more lokalizirati krvavitve, so potrebne dodatne preiskave. Zdravljenje je odvisno od mesta krvavitve in je usmerjeno v zmanjševanje otekline možganov ter v preprečevanje in zdravljenje zapletov bolezni. Pogosto je operativno in je v domeni nevrokirurga [22]. Možganska kap torej nenadoma spremeni prej zdravega človeka v težkega, nemočnega in od drugih odvisnega bolnika. Podatki kažejo, da v Sloveniji vsako leto doživi kap več kot 4.000 oseb, največ jih je v starostni skupini nad 45 let. Umrljivost je velika (od 20 do 25 %), še večja pa je invalidnost (50 %) [92]. Pri celostni obravnavi, ki jo izvaja multidisciplinarna ekipa (zdravnik, logoped, delovni terapevt, fizioterapevt, socialni delavec, športni vaditelj in drugi), je najprej potrebna ocena bolnikovih preostalih funkcij, nato pa izdelava in izvedba rehabilitacijskega programa [1]. V tem programu je potrebno bolnika usposobiti za čim večjo samostojnost pri izvajanju osnovnih in širših vsakodnevnih dejavnosti ter s tem za intenzivnejše sodelovanje v ožjem in širšem družbenem okolju. Na začetku rehabilitacije je poudarek na osnovnih dnevnih dejavnostih, kot so prehranjevanje, oblačenje in izvajanje osebne higiene. Če ima bolnik v prizadeti roki vsaj nekaj moči, jo je potrebno vključiti v vse dejavnosti, če pa je roka popolnoma nemočna, je potrebno učenje enoročnih opravil. Izvajanje osnovnih dnevnih opravil je lahko precej olajšano že z nekaterimi preprostimi prilagoditvami. Bolniku je potrebno priskrbeti ustrezna oblačila, potrebno ga je tudi naučiti pravilnega zaporedja oblačenja in slačenja; za pomoč pri obuvanju nogavic in zapenjanju gumbov ga je potrebno oskrbeti s posebnimi pripomočki. Za varno življenje v domačem okolju so potrebne nekatere prilagoditve oz. pripomočki, npr. sedež za tuš kabino ali kopalno kad ipd. [30]. Bolnik lahko ima motnje požiranja in motnje jezikovne ter govorne funkcije, zato potrebuje pomoč logopeda. Klinični psiholog lahko ugotovi motnje razpoloženja in okvare kognitivnih funkcij ter svetuje nadaljnje zdravljenje; še posebno pomembno vlogo ima pri bolnikovem sprejemanju bolezni, saj utegne biti njeno nesprejetje huda ovira pri rehabilitaciji. Pomembno vlogo ima tudi fizioterapevt, ki skrbi za izboljšanje gibalne funkcije, povečevanje moči in skladnosti gibov, doseganje boljše drže, preprečevanje razvoja napačnih gibalnih vzorcev in uravnavanje mišičnega tonusa. Fizioterapevt oceni potrebo po tehničnih pripomočkih, ki lahko pripomorejo k večji in lažji gibljivosti. Med te pripomočke sodijo ortoze, sprehajalne palice, bergle, hodulje in invalidski voziček. Za nadaljnjo uspešno rehabilitacijo je pomemben tudi socialni - 15 -.

(26) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. delavec, ki skrbi za urejanje prehoda v domače okolje ali v okolje, kamor gredo bolniki na okrevanje. Pomaga tudi pri iskanju mesta v domu za starejše občane ter pri vzpostavljanju stikov z delodajalci ali s šolo. Poleg tega pomaga urejati zapletene postopke pri dodelitvi sredstev za dodatno pomoč in postrežbo, pri zgodnejši upokojitvi ipd. [62].. 3. 3 Amputiranci Amputacija je kirurški poseg, pri katerem odstranijo del uda ali celoten ud [9]. Najpogostejši razlogi za amputacije so pri splošni populaciji povezani s sladkorno boleznijo in z boleznimi perifernega ožilja, z raznimi poškodbami ter malignimi obolenji [75], najpogostejše indikacije za ta poseg pa so ohranitev življenja, odstranitev bolečine, izboljšanje funkcije preostalega dela uda in izboljšanje higienskih razmer (ob ranah je pogosto prisotno vnetje, ki se lahko razširi v podkožje in na kosti) [63]. Glede na starost so pri otrocih in mladostnikih najpogostejše amputacije zaradi prirojenih nepravilnosti in tumorjev, v srednjem življenjskem obdobju je največ amputacij zaradi težkih poškodb, redkeje pa zaradi motenj prekrvavitve. V starosti do amputacij največkrat privedejo aterosklerotični procesi, ki posledično bistveno okrnijo arterijsko prekrvavitev. Na zgornjih udih so aterosklerotične spremembe redke, zato je razmerje amputacij spodnjih udov proti zgornjim 10 : 1. Podatki tudi kažejo, da je približno dvakrat več amputacij pri moških kot pri ženskah in da je v Sloveniji približno 23 amputacij na 100.000 prebivalcev [63]. Rehabilitacija oseb po amputaciji se začne z operacijo ter konča z njihovo ponovno vrnitvijo v družbo. Izid in uspeh rehabilitacije sta odvisna od splošnega zdravstvenega stanja oseb pred amputacijo, stanja ostalih telesnih struktur in njihove funkcionalnosti, osebnostnih lastnosti in aktivnosti amputiranega, nekaterih dejavnikov iz okolja ipd. Telesne funkcije so gibljivost sklepov, mišična moč, stabilnost sklepov, pa tudi funkcije srca, pljuč in drugih notranjih organov, ki so lahko okvarjene zaradi osnovne bolezni, ki je vzrok za amputacijo, ali zaradi drugih bolezni, ki jih ima posameznik. Na izid rehabilitacije vplivajo tudi višina amputacije, dolžina in oblika krna, brazgotina in druge spremembe na koži. Pri vseh poškodovancih kirurg poskuša ohraniti čim daljši krn, zato si pogosto pomaga z različnimi tehnikami, kot so npr.. - 16 -.

(27) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. presadki in režnji. Presajena koža je tanjša, pogosto oseba na tem delu ne čuti dražljajev, kar lahko ovira uspešno uporabo proteze [9]. Amputacija spodnjega uda pri posamezniku zmanjša njegovo mišično moč in poslabša ravnotežje; bolje se rehabilitirajo tisti, ki so bili bolj aktivni pred amputacijo, tisti, ki lahko stojijo na eni nogi in ki nimajo fantomskih bolečin ali bolečin v krnu (slednje ima od 10 do 79 odstotkov amputirancev) [9]. Vsekakor velja, da imajo osebe po amputaciji spodnjega uda največ težav pri hoji, pri opravljanju dnevnih in gospodinjskih aktivnosti, pri prostočasnih aktivnostih in seveda tudi pri opravljanju poklica, predvsem če je njihovo delo stoječe in povezano s hojo [9]. Glavni razlog za amputacije zgornjih udov so različne poškodbe, med drugim tudi opekline. Posledice opeklin so lahko kontrakture v preostalih zgornjih sklepih, oteklina in hipertrofična brazgotina [63]. Najpomembnejši cilj rehabilitacije oseb po amputaciji zgornjega uda je, da jim s pomočjo ustrezne proteze v največji možni meri pomagamo povrniti vse funkcije, ki so jih z amputacijo izgubili (sposobnost gibanja, zaznavanje, videz ter izražanje), in jih usposobimo, da se vrnejo v prejšnje življenjsko okolje ter k običajnim življenjskim dejavnostim. Opremljanje posameznika s protezo delno povrne funkcijo gibanja in videz, ne povrne pa občutenja [10]. Pri opremljanju s protezo imamo na voljo več možnosti. Pasivne ali estetske proteze nimajo gibljivih delov in delno povrnejo le videz. Z njimi si lahko oseba delno pomaga tudi pri funkciji roke – z njo lahko porine, se nanjo rahlo opre, fiksira predmet, nanjo lahko obesi vrečko ali med prste zatakne kak predmet. Funkcionalno mehanske proteze imajo gibljive dele. Vir energije je pacientovo telo, pacient pa jih upravlja s hotenimi neopaznimi gibi telesa. Sile, ki pri tem nastanejo, se prenašajo v ležišču na krn.. Pri električnih protezah je vir energije baterija, upravljamo pa jih lahko z. elektromišičnimi signali iz mišic krna, z različnimi stikali in senzorji na dotik. Takšne proteze so težje, zato so obremenitve v ležišču na krn večje [10].. 3. 4 Osebe s cerebralno paralizo Cerebralna paraliza (CP) vključuje skupino trajnih motenj v razvoju gibanja in drže, ki so posledica okvare možganov. Do motenj oziroma okvar lahko pride že pred rojstvom, - 17 -.

(28) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. med porodom ali v zgodnjem otroštvu. Čeprav ime cerebralna paraliza označuje le motnje v gibanju in drži, ima otrok pogosto pridružene še ostale motnje, kot so: motnje senzoričnega zaznavanja (vida, sluha in otipa), motnje percepcije, motnje mišljenja in sporazumevanja ter vedenjske motnje. Pogosto so prisotni še epilepsija in sekundarni mišično-skeletni problemi [50]. Za otroke s cerebralno paralizo so značilni nepravilen mišični tonus, slabša mišična moč, moteno ravnotežje in moten selektivni motorični nadzor. Nepravilnosti v mišičnem tonusu posledično omejujejo gibljivost prizadetih sklepov in v kombinaciji z mišično-kostnimi izrastki povzročajo mišične kontrakture (otrdelost sklepov zaradi skrajšanja mišic, vezi in sklepnih ovojnic) in kostne deformacije [4]. Tudi v viru [28] navajajo, da se kljub temu, da cerebralna paraliza ni napredujoča bolezen, lahko zaradi vpliva značilnih patoloških refleksov, patoloških vzorcev drže in gibanja in spremenjenega mišičnega tonusa (večina otrok s CP ima spastično povečan tonus) kasneje razvijejo sekundarni zapleti, kot so omejena gibljivost sklepov, skolioza in izpah kolka. Otrok s cerebralno paralizo ne moremo uvrstiti samo v eno kategorijo, saj je klinična slika oz. manifestacija te bolezni lahko zelo različna in je odvisna od obsežnosti in lokacije možganske prizadetosti, časa nastanka in od številnih drugih dejavnikov [91]. Klasifikacija različnih podtipov cerebralne paralize in opis glavnih značilnosti sta podana v viru [11], pri čemer avtorica izhaja iz prisotnosti stalno povečanega mišičnega tonusa. Glede na to navaja naslednje tipe: enostranska ali obojestranska spastična CP, distonična, horeo-atetonična, ataksična in neopredeljiva CP. Glede na klinično sliko pa razlikujemo hemiplegijo, diplegijo, tetraplegijo in bilateralno hemiplegijo. Ker je cerebralna paraliza ena od najbolj resnih okvar pri otrocih, zahteva strokovno zahtevno obravnavo s strani zdravstvenih, izobraževalnih in socialnih ustanov ter vključenost staršev, kasneje pa tudi samih otrok, ki so prizadeti. V zadnjih letih se je povečalo število preživelih z visoko stopnjo prizadetosti, kar pomeni, da je potrebno zanje poskrbeti tudi v obdobju adolescence in v odrasli dobi [11]. Otroci s CP morajo biti deležni kontinuirane razvojno nevrološke obravnave, pri čemer morajo terapevti načrtovati na podlagi analize otrokovega stanja in pomembnejših problemov. Z opazovanjem otroka morajo poiskati odgovore na vprašanja: kaj otrok lahko naredi in kako to izvede, česa otrok ne zmore in zakaj ne, kaj otroku manjka v razvoju in kako to kompenzira ter kakšne so posledice kompenzatornih mehanizmov [91]. - 18 -.

(29) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. 3. 5 Osebe z multiplo sklerozo Multipla skleroza (MS) je avtoimuna bolezen centralnega živčnega sistema, ki prizadene predvsem ovojnice (mielin) živčnih vlaken, po katerih možgani pošiljajo električne signale in s tem nadzorujejo delovanje našega telesa. Poškodbe in izgube mielina povzročijo upočasnjeno in/ali nepravilno prevajanje električnih signalov. Za bolezen so značilni nevrološki znaki in simptomi, kot so: pareze, paralize, spastičnost, ataksija, senzorične motnje, motnje koordinacije gibov, težave z vidom, kognitivni primanjkljaji, motnje govora in požiranja,. urinska in/ali črevesna inkontinenca,. omejena gibljivost, bolečine [74]. MS je v svetu najpogostejši vzrok za netravmatsko invalidnost pri mlajših osebah, saj najpogosteje zanjo zbolijo osebe med 20. in 40. letom starosti, po 45. letu pa je bolezen redkejša. Ženske zbolijo pogosteje kot moški (razmerje je približno 3 : 1) [74]. Na pogostost bolezni vpliva zemljepisni položaj dežele, v kateri živimo. Poznamo območja z veliko razširjenostjo (več kot 30 oseb na 100.000 prebivalcev), s srednjo razširjenostjo (od 5 do 29 oseb na 100.000 prebivalcev), medtem ko je na območjih blizu ekvatorja bolezen redka (od 5 do 10 bolnikov na 100.000 prebivalcev). V Sloveniji je po nekaterih ocenah 3.500 oseb z MS [56]. Na spletni strani Združenja MS Slovenije [97] lahko preberemo, da rezultati sodobnih, z dokazi podprtih biomedicinskih raziskav nedvomno podpirajo dejstvo, da sta pri obolelih z MS potrebni čimprejšnja postavitev klinično zanesljive diagnoze in čimprejšnji začetek zdravljenja; potrebno je slikanje z magnetno resonanco, v fazi postavitve diagnoze pa je pomembna preiskava možganske tekočine, ki jo dobimo z lumbalno punkcijo. Klinični potek MS se od bolnika do bolnika zelo razlikuje, bolezen pa poteka v zagonih. Kot zagon so opredeljeni tisti nevrološki simptomi ali znaki, ki so značilni za akutne vnetne ali demielinizacijske bolezni osrednjega živčevja. Zagon lahko vodi v trajen nevrološki izpad, pri čemer se simptomi navadno pomembno izboljšajo le v zgodnji fazi bolezni. K zmanjševanju števila zagonov lahko bistveno pripomorejo imunomodulatorna zdravila, ukrepi proti psihosocialnemu stresu in preprečevanje virusnih okužb [97]. Poznamo več oblik MS. Benigna oblika po definiciji vključuje zagone brez pomembnih nevroloških okvar, kar lahko traja od 10 do 15 let. Pri recidivno-remitentni - 19 -.

(30) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. obliki prihaja do zagonov, pri čemer lahko simptomi povsem ali le deloma izzvenijo, lahko pa bolezen napreduje v sekundarno progresivno obliko. Tretja oblika je primarno progresivna. To obliko ima približno 10 % vseh obolelih. Nevrološki simptomi pri tej obliki se slabšajo že od začetka bolezni, brez vmesnih izboljšanj. Poznamo tudi t. i. juvenilno MS, pri kateri se prvi klinični znaki pojavijo že pred 18. letom [97]. Za oceno stopnje prizadetosti oseb z MS uporabljajo Razširjeno lestvico stopnje prizadetosti, ki temelji na oceni osmih področij (funkcijskih sistemov) osrednjega živčevja in ima 10-stopenjsko ocenjevanje področja vida, obraznih občutkov in gibov, požiranja, grobe moči, spastičnosti, usklajenosti gibov in ravnotežja, povrhnje občutljivosti, občutka za položaj sklepov, inkontinence, zastajanja blata, višjih živčnih funkcij (prisotnost depresij, evforij in utrujenosti) ter hoje [97]. Razvrščanje bolnikov glede na stopnjo prizadetosti je strokovno zelo zahtevno, zato na kratko povzemamo samo bistvo. Do četrte stopnje imajo bolniki minimalne okvare v različnih funkcijskih sistemih ali so celo brez okvar. Od četrte stopnje naprej postane ključni dejavnik pri določitvi ocene na lestvici zmožnost hoje, čeprav so tudi ostali funkcijski sistemi prizadeti do te mere, da oseba ne more več polno opravljati dnevnih dejavnosti ali svojega dela. Od sedme stopnje naprej osebe uporabljajo invalidski voziček 12 ur na dan, od osme naprej pa so vezane na posteljo. Pri deseti stopnji nastopi smrt zaradi paralize dihanja, kome nejasnega vzroka ali številnih epileptičnih napadov [97]. Razvoj bolezni je nepredvidljiv, izboljšanje pa je lahko posledica spontane nevrološke restitucije, zdravljenja z zdravili in nevrološke rehabilitacije. Predvsem je pomembno zdravljenje simptomov, ki lahko bolnikom bistveno izboljša kakovost življenja. V rehabilitacijski doktrini je uveljavljeno splošno prepričanje, da sta sprejetje telesne prizadetosti in aktivno sodelovanje pogoja za uspešno rehabilitacijo. Slednja je individualna in je odvisna od težav, ki jih ima bolnik v določeni fazi bolezni. Fizioterapevtske metode so usmerjenje predvsem v zmanjševanje spastičnosti in ataksičnosti, izboljšanje ravnotežja in koordinacije, izboljšanje gibljivosti in v izbiro pripomočkov, ki bolniku olajšajo gibanje. Delovni terapevt bolnika opremi s pripomočki, ki mu omogočajo večjo samostojnost pri dnevnih opravilih, vključno z določanjem primernega invalidskega vozička in učenjem pravilnega rokovanja z njim. Bolnika uči tudi oblačenja in slačenja. Pri socialni rehabilitaciji bolnika je potrebno upoštevati, da je njegovo socialno življenje v veliki meri odvisno od tega, kako je - 20 -.

(31) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. socialne vloge opravljal pred boleznijo in kako aktiven je bil v svojem življenjskem okolju. Vsekakor ga je potrebno spodbujati k čim večji družbeni aktivnosti. Ker MS v obdobju, ko napreduje, otežuje ali celo onemogoča verbalno sporazumevanje in potek požiranja, je v rehabilitacijo smiselno vključiti tudi logopeda [56]. V domači strokovni literaturi smo našli raziskavo o problemih, ki jih imajo bolniki z MS v zvezi z oblačili. V raziskavi, v katero je bilo vključenih 50 oseb z MS v starosti od 20 do 80 let, so ugotovili, da ima največ oseb težave pri gibanju in legi (69 % oseb), takoj za tem pa težave z oblačenjem in s slačenjem (36 % oseb) [44].. 3. 6 Osebe s Parkinsonovo boleznijo Parkinsonovo bolezen uvrščamo med degenerativne bolezni osrednjega živčnega sistema in je za Alzheimerjevo druga najpogostejša tovrstna bolezen. Razvije se počasi, praviloma nastopi po 50. letu, včasih tudi prej. Zaenkrat je neozdravljiva, bolj ali manj uspešno pa lahko zdravimo posamezne simptome in znake te bolezni in na ta način vsaj delno ohranjamo raven kakovosti življenja posameznikov, ki so zboleli. Število obolelih v svetu znaša od 10 do 20 oseb na 100.000 prebivalcev [70], po ocenah strokovnjakov pa z njo v Sloveniji živi približno 4.000 ljudi [58]. Vzroki za nastanek te bolezni niso povsem jasni, vsekakor pa so povezani z okoljem in genetskimi dejavniki. Prvi znaki se največkrat pokažejo kot motnje gibanja in značilno tresenje okončin (tremor), predvsem rok v mirovanju. Tresenje navadno poneha, ko je bolnik dejaven z rokami, zato bolezen pri dnevnih opravilih večinoma ni zelo moteča, vendar se je bolniki praviloma sramujejo. Tresenje ali tremor se okrepi ob vznemirjenju in razburjenju. Pri dnevnih dejavnostih sta bolj moteča počasnost gibov in okorelost udov; bolniki ugotovijo, da so počasni in nespretni pri finih opravilih, na primer pri zapenjanju gumbov in rabi jedilnega pribora. Tudi pisava postane bolj drobna. Težave z gibanjem se sprva pojavijo samo na enem udu, pozneje pa se razširijo na druge okončine [58]. Tudi vir [57] navaja, da bolnike pri dnevnih opravilih, npr. pri oblačenju in slačenju, bolj kot tresenje motita upočasnjenost in togost udov, ki vodita v nastanek sekundarnih zapletov ter k oviranosti. Ko bolezen napreduje, se spremeni telesna drža bolnikov, tako da so vedno bolj sključeni ali nagnjeni naprej ali na stran. Njihovi koraki postanejo kratki in podrsavajoči, ker težko prenašajo težišče z ene na drugo nogo. Težave imajo pri - 21 -.

(32) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. premagovanju enostavnih ovir, zato se lahko zgodi, da se ustavijo pred odprtimi vrati in ne morejo več naprej. Najtežje hodijo po ravnem, v znanem okolju, v čevljih z nizkimi petami ali brez pet. Motnji hoje in ravnotežja sta posledici upočasnjenosti, togosti, izgube protektivnih mehanizmov in ortostatske hipotenzije (znižanega krvnega pritiska v stoječem položaju), kar vse vodi k pogostejšim padcem in zlomom, predvsem v kolku, ramenu in zapestju [57]. Znaki napredovanja bolezni se pojavijo šele nekaj let po začetku zdravljenja, pri različnih bolnikih različno pozno, po zelo grobi oceni pa je mogoče reči, da pri polovici bolnikov približno čez pet let. V obdobju, ko bolezen napreduje, so bolniki zelo odvisni od pomoči svojcev, saj tako rekoč niso več zmožni skrbeti zase. Čeprav so zaradi zmanjšane obrazne mimike lahko videti otopeli, so v resnici mentalno bistri [58]. Ker še ne poznamo zdravil, ki bi preprečila, zaustavila ali znatno upočasnila potek Parkinsonove bolezni, je zdravljenje usmerjeno predvsem v lajšanje simptomov in znakov. H kakovostnejšemu življenju bolnikov pripomore multi- in interdisciplinarno zdravljenje, ki je prilagojeno posameznemu bolniku, njegovim željam in potrebam. Poleg farmakološkega zdravljenja se v zadnjem času vedno bolj uveljavljata kirurško zdravljenje in rehabilitacija. Kirurško zdravljenje vključuje zahtevne posege v možganih, kjer so centri okvar, v procesu. rehabilitacije pa želimo pri bolniku. vzdrževati optimalno funkcionalnost, preprečevati sekundarne zaplete in mu pomagati pri adaptaciji na vsakdanje probleme [57].. 3. 7 Osebe z živčno-mišičnimi obolenji Živčno-mišične bolezni (ŽMB) so kronične, degenerativne in progresivne bolezni, pri katerih je glavni znak mišična oslabelost. Ta lahko povzroči težjo funkcionalno prizadetost in posledično odvisnost osebe od tuje pomoči. Razporeditev in stopnja oslabelosti določenih mišičnih skupin sta pri posameznih oblikah različni, zato je različna tudi stopnja funkcijske prizadetosti posameznika. Mišični oslabelosti se lahko pridružijo še sekundarne posledice bolezni (kontrakture, skolioza, respiratorni in kardiovaskularni problemi), ki še dodatno povečajo prizadetost bolnika. Glede na to, da so te bolezni zaenkrat še neozdravljive in v večini primerov nezadržno napredujejo, je prvi cilj pri zdravstveni obravnavi upočasnitev upadanja funkcionalnih zmožnosti in poučevanje bolnika, kako lahko kljub bolezni vzdržuje čim bolj kakovostno življenje. - 22 -.

(33) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. ŽMB so bolezni motorične enote. Glede na to, kje je bolezenski proces, jih delimo v nevronopatije, miopatije, nevropatije in bolezni živčno-mišičnega stika [99]. Med najpogostejše nevronopatije in nevropatije sodijo amiotrofična lateralna skleroza (ALS), spinalna mišična atrofija in dedne periferne nevropatije, pri čemer velja, da je najtežja klinična slika pri ALS. To je progresivna degenerativna nevrološka motnja z značilno izgubo motoričnih nevronov v možganski skorji, možganskem deblu in hrbtenjači, ki se kaže kot sindrom kombinirane okvare zgornjega in spodnjega motoričnega nevrona. To vodi v spastičnost, hiperrefleksijo, sproščene patološke reflekse, oslabelost mišic in atrofije, ne prizadene pa čutil. Moteni sta predvsem dihanje in požiranje, kar predstavlja tudi največjo težavo prizadetim. Glavni vzrok smrti pri ALS je dihalna odpoved. Pri spinalni mišični atrofiji gre za okvaro motoričnih živčnih celic v sprednjih rogovih hrbtenjače, pri dednih perifernih nevropatijah pa za okvaro perifernih živcev [99]. Mišične bolezni (miopatije) so obsežna skupina obolenj, ki jih v grobem lahko razdelimo v dve skupini, pridobljene in podedovane. Med pridobljene oblike sodijo vnetne, toksične in tiste, ki so povezane z drugimi sistemskimi obolenji, med genske/prirojene pa miopatije, ki zaradi mutacij genov poškodujejo strukturo mišičnih vlaken, fiziologijo ali oboje. Med prirojene miopatije sodijo različni tipi mišičnih distrofij, med katerimi sta najpogostejši Duchennova in Beckerjeva miopatija [20]. Ime distrofija izhaja iz »distrofina«, to je strukturna beljakovina celične membrane, ki je pri Duchennovi miopatiji odsotna, Pri Beckerjevi pa je nenormalne molekulske teže ali pa je prisotna v zmanjšani količini, kar privede do okvar mišičnih vlaken [99]. Glede na to, da mišice sodelujejo pri gibanju, ravnotežju, koordinaciji, krvnem obtoku, dihanju, govoru in požiranju, ni presenetljivo, da mišične bolezni bistveno vplivajo na učinkovitost oz. funkcionalnost prizadetih posameznikov [22]. Velik problem pri osebah. s temi boleznimi predstavljajo oslabele mišice,. kontrakture (otrdelosti) sklepov in skolioza (ukrivljenost hrbtenice). Zaradi kontraktur je pri posameznikih sprva bistveno zmanjšana sposobnost hoje, kasneje pa jih le-te privedejo do invalidskega vozička. Skolioza povzroča bolečine in neudobje pri sedenju, težave pri dihanju, predvsem pri mladih pa predstavlja tudi estetski problem. Zaradi prenehanja samostojne hoje se pri nekaterih osebah pojavi debelost, ki ovira nego, v kasnejšem poteku bolezni pa težave s požiranjem privedejo do podhranjenosti [84].. - 23 -.

(34) Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo. Diplomsko delo. Nekateri avtorji pojav debelosti povezujejo tudi z zdravljenjem s kortikosteroidi ter z depresijo in anksioznostjo, zaradi česar osebe postanejo brezvoljne in neaktivne [45]. Glede fizikalnega zdravljenja so doktrine enotne v tem smislu, da mora biti usmerjeno v preprečevanje deformacij, pridobivanje mišične mase in zmanjševanje bolečin. Aktivna vadba mora biti dobro premišljena in načrtovana, saj je dokazan škodljiv učinek mišične preutrujenosti. V vsakem obdobju bolezni, ne glede na stopnjo prizadetosti, je primerno plavanje. Ko osebe ne zmorejo več aktivno vaditi, jih je potrebno pasivno razgibavati in s tem vzdrževati integriteto sklepov in mišic, preprečevati razvoj kontraktur, izboljšati cirkulacijo in zmanjšati bolečine. Skolioze praktično ni mogoče uspešno pozdraviti. Na začetku njenega razvoja je potrebno krepiti hrbtne mišice in vzdrževati simetrijo, kasneje lahko dobi bolnik steznik ali poseben vložek za voziček, v poštev pa pride tudi operativna zatrditev hrbtenice [99]. K večji samostojnosti, varnosti in vključenosti v socialno okolje posameznih obolelih lahko veliko pripomore t. i. »podporna tehnologija«, h kateri sodijo dvigala za presedanje, elektromotorni vozički ipd. Sodobna tehnologija omogoča nadzor bivalnega okolja, upravljanje vseh funkcij računalnika in vožnjo elektromotornega vozička tudi najtežje telesno prizadetim, ki so povsem ohromeli, saj so ukazi prirejeni tako, da jih lahko upravljajo z glavo, brado, ustnicami, jezikom, pihanjem v cevko itd. Sodobni elektromotorni vozički imajo poleg električnega pogona še številne druge električno vodene funkcije: nagib sedežne enote in posebej hrbtnega naslona, dvig podnožnikov, dvig sedežne enote, postavljanje uporabnika v stoječ položaj. Te funkcijske nastavitve vozička omogočajo pogosto spreminjanje položaja telesa pri sedenju, kar je potrebno zaradi fizioloških potreb organizma in preprečevanja negativnih posledic pasivnega sedenja v vedno istem položaju, poleg tega pa uporabniku omogočajo boljšo funkcijsko sposobnost in boljše psihološko počutje ter bolj intenzivno socialno vključenost [99]. Ker so ŽMB kronične in napredujoče, je potrebno bolnika naučiti živeti z boleznijo, oblikovati njegov pravilen odnos do bolezni in tudi njegovo odgovornost do lastnega zdravja [99].. 3. 8 Starostniki Na začetku poglavja je potrebno opredeliti, kdo so starostniki in kaj je staranje. Vir [89] navaja, da meja med srednjimi leti in obdobjem starosti ne more biti natančno določena, - 24 -.

No results found