Wording(s)

Full text

(1)Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za filozofijo. Petra Kapš. GOVORI. MAGISTRSKO DELO. Mentor: red. prof. dr. Božidar Kante. Maribor, marec 2015 1.

(2) Znanstveno magistrsko delo Govori je opravljeno na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, na Oddelku za filozofijo. Magistrski študij je s sofinanciranjem šolnine podprlo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport.. Avtorica se zahvaljujem prof. dr. Božidarju Kantetu za zavzeto mentorstvo pri moji magistrski nalogi, za vztrajno in potrpežljivo podporo ter poglobljena branja in komentarje. Hvala prof. dr. Marji Švajncer, prof. dr. Nenadu Miščeviću in prof. dr. Bojanu Borstnerju za vzpodbude ob začetkih podiplomskega študija. Hvala Iztoku Marohu, Jasmini Založnik, Kseniji Čerče, Andreju Hrvatinu, Ani Pečar, Mojci Planšak. In posebna hvala staršem, Elizabeti in Adolfu, ter Ani za vso njihovo podporo. Na koncu se zahvaljujem sama sebi, da sem to dolgotrajno in razvejano raziskovalno in razmišljujočo pot zaobjela v pričujočem tekstu. 2.

(3) Izvleček Cilj magistrskega dela je raziskati in premisliti govorjeno v odnosih do pomenjanja in razumevanja. V središču je OR, izhodiščna pojma sta brbr in diskurz, jedro raziskave sta odprta in zaprta forma. Besedilo obravnava etimološke, semantične, estetske in poetske razsežnosti govora. Osrednje gradivo preučevanja so posvetovalne prakse izrekanja starih Grkov: oraklji, govoreči, retorika. Delo preučuje sovisnosti med veščino prepričevanja, verjetnostjo in lastništvom. Z osrednjo tezo o izoblikovanju forme v sorazmerju z redom lepega (spo)razumevanje proučujemo kot na določen način uokvirjeno pomenjanje. Vloga tolmača slišanega je analizirana s stališča soudeležbe tega lika pri konstituciji lastništva nad pomeni. Z govorico se potreba po posedovanju, posredovanju, njenem hranjenju izven telesa odrazi v vztrajnem izumljanju načinov ter orodij za doseganje enopomenskosti. Enopomenskost je os razumevanja, vsaj tako trdi tisočletja stara kultura, temelječa na besedi. Uveljavljanje reda forme in pojav govorice kot diskurzivne formacije postavljamo kot odločujoč dejavnik za premik od govorečega kot tistega, ki ustvarja resničnost, k formi govorice, ki temelji na prepričljivosti. Ko za govorico izrečenost ni več potrebna, ko akt izrekanja ni (več) (edini) dejavnik resničnosti, nuja resnice, ko konkretnost besed, telesno besed umanjka, izreko nadomesti red forme. Formo raziskujemo z vidika učvrščevanja strukture izrekanja in procesov fiksacije, ki od poiesis preusmerja k stasis, od gibljivih, ustvarjajočih modusov, do okostenele diskurzivne matrice z utrjenimi obrazci izrekanja.. UDK: 808.5.:1(043.2) Gesla: govor, beseda, razumevanje, diskurz, forma, poetsko 3.

(4) Summary In my master's thesis I aim to examine the spoken in relation to meaning and understanding. The focus is on OR, the starting points are brbr and discourse, and the core of research are open and closed forms. The text explores etymological, semantic, aesthetic and poetic dimensions of speech. The main materials to have been studied were consultative practices of oration among ancient Greeks: oracles, the orators, rhetoric. The work studies the referential coherence of the skill of persuasion, probability and ownership. The central thesis assuming that form should be shaped proportionally to the order of beauty, communication and comprehension are being studied like signification framed in a certain way. The role of the interpreter of the audible is analysed from the perspective of this figure participating in establishing the ownership of meanings. With the emergence of speech, the need to possess, convey, keep it outside the body, is reflected in constant inventions of ways and tools to achieve unambiguity. Unambiguity is the axis of comprehension, or so at least is declared by the word-based culture going back for millennia. We believe for the assertion of the order of form and the emergence of language as a discursive formation to be the decisive factor for the transition from the speaker as the creator of reality to the form of language based on plausibility. When language no longer requires utterances, when the act of uttering is no (longer) (the only) factor of reality, is not the truth's necessity, when the concreteness of words, their bodies, are absent, utterance is replaced by the order of form. Form is researched from the perspective of reinforcing the structure of uttering and processes of fixation, which diverts attention from poiesis to stasis, from the moving, fluid, creating modus to the ossified discourse matrix with strengthened forms of uttering.. UDK: 808.5.:1(043.2) Keywords: speech, word, understanding, discourse, form, poetic 4.

(5) Kazalo. 6. UVODNE BESEDE. 1. GENEALOGIJA POJMOV SKOZ BESEDE. 17. 2. POETIČNA ARHEOLOGIJA OR BESED. 24. 3. OR PRAKSE (PO)SVETOVALNEGA GOVORA. 35 38 39 42. 3.1 3.2 3.3 4. Orfej, pesnik Ion, rapsod – tolmač pesnikov Sokrat, govoreči – govorniški bojevnik. RETORIKA. 6.1 6.2 6.3 6.x 7. Dodona Delfi Bojotija. PRAKSA GOVOREČIH. 5.1 5.2 5.3 6. 45 52 57 62. ORAKELJSKA PRAKSA. 4.1 4.2 4.3 5. Oraklji Govoreči Retorika. Koraks Platon Aristotel * Dodatek: »Retorična mašina«. 87 89 91 95 100 102 102 109. RED FORME. 7.1 7.2. 65 67 70 79. Hermes, tolmač Morfej, arbiter forme. 112. BIBLIOGRAFIJA. 5.

(6) UVODNE BESEDE Korenine OR je moč loviti v besedah, ki v svojem jedru nosijo sledi govora; izplen nas sooči z dolgotrajno premočjo okostenelega nad usti. OR (iz)sledimo v nukleus reda, predvidevamo v korespondenci s formo, slutimo v jedru organuma. OR kot os diskurzivne civilizacije. OR skozi mrmrajoči glas brbljanja, vzpenjajoč se iz in potapljajoč se v globinah ust. OR kot označevalec, poetični modulator, sila navdiha, zrcaljujoča ostanke prihodnosti. OR kot simptom, medtem ko naj naša civilizacija pomena in (ne)(spo)razumevanja pije iz izvira Mnemozine, da se osveži s celovitim prizadevanjem poetičnega. Kar izrečem, izgubim. Govorica nas temeljno določa. Govori z besedami in glasovi, z oblikovanim tokom zraka, gibom telesa. Govor prenaša tisto nekaj, kar si ljudje (lahko) izmenjujemo med seboj, in je brez telesnosti, čeravno za svoj nastanek in prenos potrebuje prav telesnost, zahteva budno telo. Angleška beseda body v svojem korenu prenaša pomene za 'budnost', slovenska beseda telo 'popolnost, končnost'1. Pomeni govorice so zajeti iz glasov. Tisočletja so pritekali iz ust, se skoznje pomikali po prostorih in časih, obstoječi iz človekovega gibanja/bivanja v njih, prenašali so raznolike reči, združevali in razdvajali ljudi. Izrekanje je os resničnosti. Pomenjanje reči pa, kot nam daje slutiti lastno izkustvo in zakladnica (ne)razumevanja, predstavlja osrednje problemsko torišče kulture besede. Govorica je posrednica med posameznikovimi resničnostmi, prepogiba med znotraj in izven, med čutnim in mentalnim, telesnim in duhovnim; je razširitev nekoga (nas)proti nekomu/nečemu drugemu. Miselno je bolj kot vidnemu bližje sluhu in dihu. Starogrški αὐτόματος, automatos. 1. Pomenljiva je analogija med besedo telo in grško besedo teleos 'konec, zaključek kroga', iz indoevropske *kwel-es-, koren *kwel- 'kolo, kotaliti, cikel' (LSJ, 3. oktober 2013 / geslo: tele-). Za geslo telo, pslovan. *tĕlo 'telo' etimološko ni zadovoljivih pojasnil (SES, 2003: 756).. 6.

(7) 'samo-misleč', 'samo-um' (LSJ)2, latinski mēns 'um', angleški mind 'um', slovenske besede misel, um, spomin zvenijo s proto indoevropskim korenom *men- 'misliti, um', ta pa z indoevropskim *(h)au̯mó '(čutno) dojemanje' (SES, 2003: 798-9). Indoevropska *bheudh- 'bedeti, opazovati, biti pozoren' (Pokorny: 150-52) je v staro grškem izrazu πυνθάνομαι, pynthánomai 'poizvedujem, izvem' in 'slišim, razumem' (LSJ3; SES, 2003: 35). Sopomenka budnost, buditi resonira z indoevropskim *bhes- 'pihati, dihati' (Pokorny: 146), slišimo jo v besedah duh, duša (SES, 2003, 109). Posredovanje in razširjanje misli preko govorice posameznika4 sooči z mnogoznačnostjo netelesnega, mentalnega. Želja po ekspanziji, razširjanju, ki je očitno ena izmed prevladujočih karakteristik zahodne kulture, kulture besede, besedo – konstitutivni element prav te kulture –, zaradi nuje po pomenski zožitvi (določitvi) prepogiba v enoumje. A kako nadzorovati nekaj, kar je v osnovi zrak, ozvočen piš vetra? In je semantika govorice, besed, čeravno kulturno pogojena, torej kultivirana, naseljena s pomeni, ciklično vpeta v miselnost in telesnost vsakega posameznika posebej. Diskurz5 je uresničljiv v sistemu. Sistem temelji na povezljivosti. Slednjo je moč udejanjiti šele ob zmožnosti celovitega nadzora, ki ga omogoča preštevna končnost. Sistem je predvidljiv in ponovljiv; prav tako končni morajo biti sestavni deli, saj so le skoz telos, tj. 'končnost' in pa 'ciljnost, smoter', uporabni, vključljivi in delujoči – tvorijo organon6. 2 3 4. 5. 6. 3. oktober 2013 / automaton. 3. oktober 2013 / πυνθάνομαι. Posameznika, ali skupino, rodbino, oziroma skupino, zasnovano na abstraktnejših konceptih atributov skupnostnega. Dis-cursus izvirno pomeni tekanje sem in tja, odhajanje in prihajanje, 'korake', 'spletke' (Barthes, 2002: 7). (D)iskutirati [...] iz lat. discutere 'razpravljati, pretresati, preudarjati, obravnavati' (SES). Diskurz je 'proces razumevanja, sklepanja, misli', iz lat. discursus 'teči o', 'konverzacija', iz preteklega deležnika discurrere 'teči o,' iz dis- 'narazen, ločeno' + currere 'teči'. Pomen za 'formalni govor ali pisanje' je zabeležen od 1580. In še, v navezavi na currere 'teči, hitro premikanje (oseb, predmetov)', iz proto indoevropskega *kers 'teči', tako tudi gr. -khouros 'tekoč' (OED, 29. oktober 2013 / geslo: discourse). Organon je 'orodje, pripomoček, naprava, instrument', ki ga tvori končno število sestavnih elementov (lat. beseda elementum očitno izhaja iz LMN, znakov, ki začenjajo drugo vrsto desno usmerjene vrstice zgodnjega boustrophedon abecedarija, ki jih je moč samostojno obravnavati). Organum je samo-delujoč organizem, mehanizem, sistem.. 7.

(8) Z govorico se potreba po njenem posedovanju, posredovanju, hranjenju izven telesa posameznika odrazi kot vztrajno iskanje zamisli, smotrnosti načinov in orodij za njeno kanaliziranje v enopomenskost in za doseganje zaporedja. Pretakanje govorice – resničnosti posameznikovega sveta in družbe – trajno navdihuje in spodbuja izumljanje orodij ter načinov, ki bi človeka nadomestili ter lastninili pomenjanje. Besedo razumevanje sestavljata 'raz' in 'um'. Z razumom je um določen z morfemom za delitev, fragmentacijo, distinkcijo. Raz um opremi z razločevanjem, izvzemanjem, štetjem. Nauči ga ekonomije/-ke pomenov. Izoblikuje veščino izbiranja in pomenske redukcije. Razumevanje razmišlja. Razum je ratio (latinsko). Ena je osnovna enota preštevanja; iz prve so razvrščene druge. Med njimi je nula, zero, nič(la), šifra, prazen prostor – razpostavitev. Enopomenskost je os razumevanja, vsaj tako trdi tisočletja stara kultura, temelječa na besedi. V njej je pomenjanje natančno določeno. Potrebno je onemogočiti napačno razumevanje besed. Za kulturo besede predpostavljamo, da enako količino napora kot za ustvarjanje pomenjanja porablja v namene zagotavljanja razumevanja, torej za nadzor. Danes govorica za svoj pretok in slišnost ne potrebuje oblikujočega se zraka in resonančnega okolja, ampak globalno mrežo signalov, optičnih in električnih kablov, električno energijo, nepreštevno množico naprav, ki jih nadzoruje centralizirana podatkovna postaja in poganjajo računske operacije, formule, šifre, algoritmi za izračunavanje digitalnih pogojev sodobnega človeka in družbe. Stara grška beseda kybernetes7 ima v sodobnosti izjemno pomembno vlogo. Kibernetika izvira iz krmarjenja. Vemo, da najslavnejši krmar Haron (staro grško Χάρων, Kharon) krmari duše, za katere si lahko predstavljamo, da so na njegovem čolnu, ko jih ta prevaža po poteh med živimi in mrtvimi, v nekakšnem vmesnem, polovičnem, morebiti pretočnem stanju, ekstazi, vsekakor pa niso zajete v nespremenljivo, zamrznjeno dokončnost, ki bi sama po sebi molčala, kot molči numerično zaporedje 7. Kybernetes pomeni 'krmarja', 'vodnika'.. 8.

(9) digitalnega. Termin kibernetika je vpeljal Norbert Wiener za študijo kontrole in komunikacije strojev ter živih bitij. Krmarjenje nizov operacij je v strojnem, elektronskem, digitalnem delujoče le na enopomenski podstati – medsebojno (spo)razumevanje uresničuje na osnovi kontrole: povezljivosti in odzivnosti. Vsakodnevno izkustvo razkriva, da razumevanje izrečenega, upomenjanje slišanega in videnega pri tistem, ki govorico sprejema in procesira, kljub usmerjanju kulture v enopomenskost, ni nujno enoznačno. Nasprotno. V resnici je prav razumevanje, ki je obče sprejeto kot pogoj medčloveškega sporazumevanja (raz-umevanja med razdeljenimi umi) eden osrednjih izzivov na besedi temelječe kulture. Beseda beseda pomeni 'sedeti skupaj'. Besede se pretakajo med ljudmi, med katerimi je bližina pogoj, tako v prostorskem smislu, kot, verjetno, tudi bližine drugih vrst, da se medsebojno raz-umevanje8 lahko odvija. Beseda je zrak, oblikovan v glasove, in je vonj, gib, videz – je telo v prostoru konkretnih reči. V svojem poreklu besede niso le z rabo glasilk, ust in ustnic ter kosti 9 v glasove preliti tokovi misli, ampak so telesno, konkretno. Telesne, torej predvsem v smislu reda, urejenosti, skladnosti – organon – karakteristike besed najdemo v izrazu reč, v hebrejski besedi davar, v staro grški logoi. Telesno zagotavlja resničnost, kot mi čuti posredujejo tukaj in zdaj sveta, ki ga (za)čutim – umem. Ko se besede pretakajo med ljudmi, ki ne 'sedijo blizu skupaj', je telesni, resničnostni kriterij zamajan. Razumevanje ima problem. Na voljo ima le še v reči pretočene glasove in prekinjane tokove pomenov. Za diskurz – razdrobljeno tekanje sem ter tja – je fragmentacija konstitutivna. Razumevanje se na tej poti pokaže kot proizvod matrice, ki mora biti čim bliže avtomatu, 'samo-mislečemu', 'sam(o)delujoč-emu'. Beseda je formirajoč dejavnik zahodne kulture. Neodtujljivo je zvezana z izrekanjem. Dolgotrajno podrejanje zahtevam po enoznačnosti in natančnemu umerjanju semantičnih zaporedij, ki nadomeščajo ukinjeno konstitutivnost bližine 8 9. Glagola videti in vedeti imata isto korensko osnovo, tako *u̯(e)id- 'videti', 'vedeti'. Gre za kost poimenovano podjezičnica, ki proži zvoke v glasove, ko si jih s sočlovekom izdihujemo.. 9.

(10) besede, prinaša radikalne spremembe v vlogo govorice za človeka in družbo. Govorica kot govorjena aktivnost, pri kateri je akt izrekanja tisti, ki je ključen in učinkujoč, postopoma izgublja svojo vlogo. Tradicijo kulture besede z nadzorovanim pomenjanjem in razumevanjem zaznamuje fantazma10 reda, ideja urejenega sveta. Svet je lep, ker je urejen. Lepota je red, skladnost, ravnovesje; je zmožnost razločevanja in združevanja. Lepota je prepričljiva zagovornica forme, je matrica, ki snov izoblikuje do želene oblike. Osrednja teza magistrskega dela: izoblikovanje forme je v sorazmerju z redom lepega. Fiksacija čutno-umskih premen vzpostavlja (spo)razumevanje kot na določen način uokvirjeno pomenjanje. Izhodiščni pojmi magistrskega dela: beseda, brbr, diskurz. Razumevanje govorice umerjajo premene, ki na skrajnih robovih prehajajo v nekaj, kar dojemamo kot odprto, pomenljivo, večpomensko, nerazumljivo. Ta rob imenujmo brbr. Kot nasprotje se zdi nekaj, kar dojemamo kot zlahka prepoznavno, jasno določeno, enopomensko – kar imenujmo diskurz. Polje med brbr in diskurzom, med nerazumevanjem in razumevanjem, je prehodno. Njuni robovi kot razcepljena mesta prečijo meje pomenjanja. Kljub pretočnosti je razcep odločujoč in določujoč. V pričujočem magistrskem delu se človeški govorici približujemo skozi oscilirajočo os, vmes med brbr in diskurzom. Problemsko polje, ki nas je vzpodbudilo k raziskavam in premišljevanju govora in razumevanja, je osebno izkustvo poslušanja in mediiranja lastne govorice. Ob introspekcijskem izhodišču in s preučevanjem odzivanja drugih na njihova izrekanja ter z iskanjem mest/trenutkov –, kjer/ko bi se pomenjanja prekrivala, se je materija raziskave pričakovano plastila. Izkustvu gluhe črke govorice se prav zaradi (ciklične) vpetosti besed in govora v vsakega posameznika posebej ni moč izogniti. 10. Fantazma, iz grške besede phantasma 'podoba, fantom, predstava; zgolj podoba', iz *φαντός, phantós, φαίνω, phainō 'osvetliti, pojaviti', iz proto indoevropskega korena *bha 'sijati' (OED, 2. januar 2014 / geslo: phantasm).. 10.

(11) Koncepta utrjene forme in enoznačnosti predpostavljata, da je natančno usmerjanje razumevanja mogoče. Uresničevanje enovalentne strukture jezika proizvaja predstavo, da je s tem vakuum govorice, če že ne povsem odsoten, pa vsaj zamejen na robu predvidljivosti. A govorica je, tudi ob razmahu digitalnega, ki je zasnovano na dvojiškem sistemu, enopomenskem, ki glas preko elektromagnetnega valovanja pretvarja v numerična zaporedja, ki imajo vizualno poreklo, še vedno radikalno izmuzljiv, življenjsko pomemben piš vetra, ki ga diha budno telo. *** Poglavitno pozornost magistrskega dela namenjamo trem kulturnim praksam, ki so s svojim razvejanim delovanjem pomembno sooblikovale grški svet in s tem diskurzivno naravo govorice, kot jo poznamo danes. Imenujemo jih OR prakse (po)svetovalnega govora: orakeljska, oratorska, retoriška. Vprašanja, kako ukrotiti sile odprte govorice, kaos ustvarjalnih demonov, jih strukturirati, jim pripeti pomene, jih urediti ter s tem izoblikovati želeno stopnjo razumljivosti, dostopnosti, predvidljivosti, verjetnosti, izmenljivosti, so danes aktualna vsaj toliko, kot so bila v preteklosti. V pričujočem delu nas fenomen razumevanja, natančneje dinamika med razumevanjem in nerazumevanjem, med diskurzom in brbr zanima z vidika specifične vloge, ki jo obravnavamo v treh posvetovalnih (konzultativnih) praksah grškega sveta: orakljih11, oratorstvu (govorništvu)12, retoriki13. Usta so izvorni kanal, govorica prvotni fluid posredovanja. Grška beseda eirô, latinska beseda ōrō, orare, vse s pomenom 'govoriti', 'izrekati' so v srži besed orakelj, orator (govoreči), retorika. Poreklo besed in pripadajočih praks je govorica, tok govora, govoreče – glas, zvok, izrek, slušni komunikacijski prostor. Vsebina govorečega je pomembna za drugega: človeka, skupnost, hišo, polis. V 11 12 13. Orakelj je sporočilo drugačne drugosti, v grškem svetu je izrek boštev. Oratorska, pesniška, rapsodska, govorniška, iz grške besede rhetor 'govornik'. Retorika je veščina in matrica za ustrezno oblikovanje govorov in kasneje pisanj z osnovnim namenom prepričevanja ter doseganja verjetnosti za uveljavitev lastništva in lastnine.. 11.

(12) praksah OR se prepletajo družbene vloge, védenja, vedênja, veščine, izkustva posameznika in skupnosti. Pri orakljih in oratorstvu imajo odločujočo vlogo navdihnjenost ter muzični darovi. Pri retoriki je v ospredju matrica produkcije govora. Izvajalci praks govorice so v okolju sprejeti kot tisti, ki jim je zaupana (po)svetovalna, tudi odločevalna vloga. Kar izrekajo, ni nujno plod njih samih. Pogosto so v vlogi posrednikov, oziroma jih skupnost kot takšne sprejema. Omenjene prakse so medsebojno prepletene, sovplivanje med njimi velja za osnovno značilnost delovanja z govorico. *** Forma je urejevalni princip. V magistrskem delu formo14 raziskujemo z vidika učvrščevanja strukture15 izrekanja. V premislek vključujemo pojave odprtih, mehkih, gibljivih modusov forme (oraklji, oratorstvo s pesništvom, lik Orfeja, rapsoda, pevca), do forme, ki je strukturno zaprta. Njena temeljna karakteristika je zmožnost razločevanja in sestavljanja tvornih elementov. Osnovana je na matrici. Je organon. Z obstojem preddoločenih lastnosti postane τέχνη, tekhne, kot je to retorika. Pozornost osredotočamo na procese fiksacije forme, forme, ki se od poiesis preusmerja k stasis, torej od gibljive, ustvarjajoče, pri kateri je večpomenskost učinkujoči stimul – z dve- in večumjem krika, vzklika, reči, besed, do zaprte, zaključene forme, okostenele diskurzivne matrice in utrjenih obrazcev izrekanja, ki proizvajajo natančno določene pomenske sestave. Orakljem kulturni spomin pripisuje poudarjeno dvoumnost, pogosto imajo status uganke, opisuje se jih kot kaotične, nejasne. Povezuje se jih z afektiranim gibanjem telesa, s šumi, mrmrajočimi glasovi, brbotajočimi zvoki in številnimi drugimi nosilci izrekanja. Raznolike nosilce izrekanja najdevamo v početju pevcev, rapsodov. Retorika, 14. 15. Forma : fộrma, 'oblika', forma̯len, forma̯lnost, formîrati, razformîrati. Tujka, prevzeta (eventualno prek nem. Form) iz lat. forma 'oblika, lik', kar etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Lat. forma se najde še v izpeljankah reformîrati, prvotno 'ponovno oblikovati', deformîrati, prvotno 'raz-oblikovati'. Glej tudi fộrmula in formȃt, transformȃtor, unifộrma (SES, 2003: 157). Struktura : struktȗra, struktȗren, strukturȃlen, strukturȋrati, prestrukturȋrati. Prevzeto po zgledu nem. Struktur iz lat. structūra 'zgradba, zidava', prvotno 'zidanje, spajanje, skladanje', kar je izpeljano iz lat. struere 'skladati, zlagati, kopičiti, graditi, postavljati, urejati'. Glej tudi konstruîrati (SES, 2003: 707).. 12.

(13) veščina govora, ki ima temeljni poudarek v prepričljivosti, pa s prefinjeno izoblikovanimi estetskimi pravili, poudarkom na lepem, ker urejenem, in z utrjevanjem zahtev po redu utrdi formalno strukturiranost, tj. diskurz. V slednjem sta forma in struktura osamosvojena pojava, ki v (po)svetovalnih rečeh nadomeščata človeka. V sodobnosti je diskurz dejavna podstat (digitalne, enoznačne) kulture. Brbr je s poetsko močjo večpomenskosti, priklicevanjem in poimenovanjem vzpodbudil vlogo tolmača – interpreta, posrednika, razlagalca, prevajalca pomenov, in, kot bo osvetljeno v nadaljevanju, sodelavca pri konstituciji lastništva nad pomeni, njihovega določevalca in razlagalca. Liku interpreta bomo v nadaljevanju posvetili posebno pozornost. Procese univokacije bomo sopostavili fenomenu lastništva, kot ima poreklo v retoriško-zemljiškem obrazcu.16 Natančneje: zanimajo nas sovisnosti med veščino prepričevanja, verjetnostjo in sočasnim načelom, da je zadostna raven verjetnosti izrečenega (ali zapisanega) sprejemljivo zagotovilo za lastništvo, med drugim ozemlja ali česarkoli drugega. Resnica postaja v kulturi besede zvezana z matričnostjo diskurza, razporeditvijo besed, zastavitvijo pomenov: odvisna je od forme, tj. formule izrekanja. Nagib v enopomenskost in diskurzivno se odrazi v prizadevanjih po resnici, ki lastnini pomene. V razmerju do redukcije pomenov in enoznačnosti je uveljavljanje semantičnega odrejanja moč razumeti kot odraz lastništva. Rastoče zanimanje za auto- 'samo, svoje' je zagotovo odigralo vlogo pri lastninjenju sveta, tudi abstraktnejših, subtilnejših prvin, miselnih, misljivih, kot so pomeni izrečenih glasov. Postopki za doseganje želenega razumevanja, uveljavljanje estetske forme,17 načrtovanje enoznačnega načina medčloveške interakcije se 16. 17. Pojav zemljiške listine sovpada s pojavom retorike kot veščine oblikovanja govorov, spisov, nastopov, predvsem, ko so ti proti plačilu na razpolago ljudem, z osnovnim motivom prepričljivega argumentiranja in zagovarjanja lastnine, svojega prav (Barthes, 1990: 18). Predvsem mnemotehnični elementi kot so ponavljanje, variacije, zapomljiva struktura, interakcije med glasom (govorica, zvočno in glasbeno polje) in podobo.. 13.

(14) izkažejo za prakso lastninjenja. Zemljiški obrazci in listine si status porekla delijo z diskurzivno razsežnostjo govora, spisa; njihova prvotna naloga je bila prepričati slušatelje v prav govorečega: o lastništvu zemljišča, pravičnosti lastnine. *** Ohlapen časovni in prostorski okvir magistrskega dela je zadnje tisočletje pred obratom v naše štetje, natančneje med 800 in 400/300 pr. n. š., grški svet, s sočasnim (ana)(sin)hronim poglabljanjem v staro besed, jezikov: sanskrt, indoevropski, (stari) slovanski jeziki, slovenski jezik. Da so bili stari Grki pojoči, pesniški in plešoči je v sodobnem času prevladujoča predstava. Izumili so način zapisovanja pesmi in prepevanja,18 formalizirali so vokale19 in s tem govorico, njen tok. 20 Vstop fonetičnega aspekta govora v zapis je pri Grkih sodoločil oboje – zraven govora tudi njegovo formulacijo, hkrati pa je, ko je bil alfabet utrjen, sprejet, razširjen ter v rabi, vplival na misel, govorico in izkustvo. Ampak on [Kadmos], prinašajoč darove glasu in misli za celotno Grčijo, je napravil orodja, ki odmevajo jezik, mešajoč vokale [άξυγα = 'reči, ki obstojijo v osamitvi'] in konzonante [σύξυγα = 'reči, ki povezujejo'], vse v vrsti [στοιχηξον] integrirane harmonije. Zaokrožil je izrezan model govoreče tišine, ko se je naučil božanske skrivnosti starodavne umetnosti. (Nonnos 4.259-64)21 Pri Homerju so »vidci najemna delovna sila, neke vrste javni uslužbenci (δημιοεργοί): so tujci, obstranci, popotniki, poligloti, spoznajo se na religiozne prakse različnih verstev, povezujejo kulture vzhoda in zahoda v temnem in arhaičnem obdobju« (Plutarh, 2009: 93-4). Kot posredniki med kulturami, bodisi 18 19. 20 21. Med drugim glej Kittler, 2006. V alfabetski pisavi znaki predstavljajo vrednosti, ki morebiti niso bile izgovorljive razločeno in ki so bile odkrite z analizo (Powell, 1996: 73). Med drugim glej Powell, 1996. Prevedeno po angleški različici: »But he [Kadmos], bringing gifts of voice and thought for all Greece, made tools that echoed the tongue, mingling vowels [άξυγα = “things that exist in isolation”] and consonants [σύξυγα = ”things that connect”], all in a row [στοιχηξον] of integrated harmony. He rounded off a graven [γραπτον] model of speaking silence, having learned the ancestral mysteries of the divine art (Nonnos 4.259-64)« (Powell, 1996: 5).. 14.

(15) specifično lokalnimi, kar lahko pomeni že med sosednjima krajema, celo hišama, bodisi med daljnosežnejšimi teritoriji, so potujoči preroki, popotniški možje in žene, prevzemali znaten delež v razvoju pisave, njene rabe in branja ter stabilizaciji zapisane govorice – teksta. Sokrat: V pisavi je namreč na neki način nekaj izrednega, Fajdros, in resnično podobnega slikarstvu. Tudi stvaritve (slikarstva) stojijo kot žive; če pa jih kaj vprašaš, zelo vzvišeno molčijo. Enako velja za govore/besede; lahko se ti zdi, da govorijo, kot da bi kaj mislili, če pa jih vprašaš po čem od tega, kar je govorjeno, in hočeš to izvedeti, ti označujejo vedno eno in isto. Kadar pa je enkrat zapisan, se vsak govor kotali povsod, enako pri poznavalcih kot pri tistih, za katere sploh ni primeren. In ne ve, s kom je treba govoriti in s kom ne. In če z njim ravnajo grdo in ga po krivici kritizirajo, vselej kot pomočnika potrebuje (svojega) očeta, kajti sam se ne more ubraniti niti si ne more pomagati. (Platon I [Fajdros], 2004: 275d-e) Pri iznajdbi22 načina zapisovanja vokalov grškega alfabeta, fonetične pisave starih Grkov, se je urejevalna govorna funkcija ojačala: OR zahteva red, pravilno, torej lepo zaporedje, in prepričljivost ter verjetnost, ki tvorita podstat grškega alfabeta. *** OR je izstopil iz besed. Besedi orator in davar sta v njegovem poreklu, ko nanj še nismo bili pozorni, vsaj ne, da bi se tega zavedali. OR je poetična in strukturalna os, je gibalo, ki smo ga skozi nastajajoče besedilo pognali z željo, da ga razgibuje z valovi enigmatičnega, imaginativnega, navdihujočega, in da nam, kar vzvratno razpoznavamo, vrača strukturne razsežnosti poetičnega. S poetično arheologijo besed poudarjamo kontemplativni pristop k vrtinam besed. Te ustvarjajo pogoje za analizo in interpretacijo. Ob tem izpostavljamo lastne izkušnje mišljenja z besedo in vlogo poetskega pri pisanju, tudi magistrskega dela. Potapljanje v besede, motrenje razmerij med pregibi morfemov ter sidrišči pomenov, polivalenca anahroničnega so impulzi mišljenja in pisanja tega besedila.. 22. Oziroma adaptaciji feničanskega abecedarija. Glej Powell, 1996.. 15.

(16) Skozi besede vznikajoči OR razkriva globoko korelacijo med govorom, konceptoma diskurza in razumevanja kot na redu strukturiranih realnosti, med postopki formalizacije, organizacije, razporejanja – kar so vse silnice reda, ustvarjajoče pogoje razuma. OR zastavljamo kot strukturalno in urejevalno formulo in reč poetičnega. Os OR niha med silnicami nerazumljivega in razumljivega. Zanima nas razmerje med poznanim in ne(pre)poznanim redom. S poglabljanjem zaslutimo vmesni prostor med brbr in diskurzom, porajanje in usihanje poetske sile, dinamični razkol med zahtevo po redu kot pogojem za obstoj človeka in družbe, prizadevanjem po ureditvi sveta, kozmosu, po stvaritvi sveta skozi prizmo čvrste urejene strukture, z redom, ki je postavljen v nasprotje nejasnemu, dvoumnemu, nerazločenemu.. Fragment 4 Poglej, čeprav so odsotne, so (te stvari) za uvid čvrsto prisotne, ne boš namreč mogel ločiti Bivajočega, da bi ne držalo Bivajočega, / pa najsi je povsod na vse načine razkropljeno v skladu z urejenostjo / ali pa stoji zbrano skupaj. (Parmenid, 1995: 47) Poglej, čeprav (stvari) odsotne so, umu čvrsto so prisotne, ne boš namreč od Bivajočega odsekal, da bi Bivajočega se ne držalo, niti če je povsod na vse načine skladno z redom razkropljeno niti če se sestavlja. (Fragmenti predsokratikov I [Parmenid], 2012: 529-30). 16.

(17) 1. GENEALOGIJA POJMOV SKOZI BESEDE. V temelju besede govorim sta kost in usta. Oboje je nujno za ozvočevanje diha, za oblikovanje in nadzor glasu. Istočasno sta kost in usta medsebojno nadvse različni; pojavno je kost zgostitev snovi, manifestacija trdne, oprijemljive materije, usta nematerialne, netaktilne entitete, ki teži h glasu, dihu, zraku, etru, k praznini, temini vakuuma. Bistvena lastnost kosti je čvrstost, ust prožnost. Za sposobnost modulacije glasu, za govor, je potrebno oboje, trdnost kosti in gibljivost ust. Neposredni pomen kosti opredeljujejo izrazi čvrsto, negibljivo, nespremenljivo, v prenesenem pomenu zasledimo navezave na strukturo, okvir govora, diskurz, določenost, dogovorjenost, usmerjenost v natančno izbran pomen, enoumje. Usta predstavljajo mehko, gibljivo, modulativno, spremenljivo, nakazujejo potencialno. V metaforični rabi pogosto zasledimo variacije in namige na večpomenskost. »Razumnega«,23 – in kaj je še na ratio navezanih opredelitev, poreklo katerih je štetje, kazanje, razporejanje –, človeka temeljno določa vztrajna usmerjenost k razlaganju, k raz-umevanju (sveta) z ločjem, ločitvijo, razloko, izvzemom, preko razmejitve opazovalca in opazovanega, z refleksijo, skozi oči Narcisa, ki je vodnat odsev naličja videl – in (do)umel 24 –, ne le kot izven sebe, dostopnega pogledu, marveč kot drugega, iz(raz)ločenega in zatorej razpoložljivega preko razdalje. Z razdaljo se odpira hotenje po lastništvu, in lastninjenju. Prav pogled, to na razdalji temelječe čutilo, je pomagalo oblikovati lastnino. Glas prihaja bližje kot pogled. Muzično bogato obdarjena Ekho, skrčena v izzvenevanju izkričanih besed, ostaja nerazumljena, prepuščena veku hrepenenja. Glas se lastninjenju izmika.. 23. 24. Razûm : razúmen, razûmnik, razumljīv, razûmski, razuméti se, sporazûm. Enako je stcslovan. razumə 'razum', hrv., srb. rȁzūm, (rus. rázum je privzeto iz cslovan.), ukr. rózum, češ. rozum 'razum'. Pslovan. *orzumə je sestavljeno iz *orz- 'raz-' in *umə. Predpona pslovan. *orz- , sloven. raz- je rabila za poudarjanje razlikovalne sposobnosti mišljenja (SES, 2003: 607). Ûm : úm; úmen, ûmski, ûmeti, doûmeti, doumljīv, zanikano neúmen, neúmnost, neûmnež, neûmnica. Enako je stcslovan. umə 'pamet, razum', hrv., srb. ûm, rod ûma, rus. ûm, rod ûma, češ. um, rod. umu. Pslovan. *umə se je razvilo iz ide. *(H)au̯mó '(čutno) dojemanje', kar je sorodno s *(H)au̯-men- v lit. aumuō 'razum'. To sta tvorbi iz korena *(H)au̯- 'čutno dojemati', ki se pojavlja še npr. v het. uhhi 'vidim', autti 'vidiš', uṷanzi 'pojavijo se', stind. ud-avati 'opazi, dojame' (SES, 2003: 798-99).. 17.

(18) Presojanje25 je vsem skupno. (Fragmenti predsokratikov I [Heraklit], 2012: 399) Med posameznikom in posameznikom, v skupnosti so odnosi med ljudmi in razmerja s svetom pogojena z razumevanjem in razumljivostjo. Nagib človeka h kulturi razumevanja, potreba po razumljivosti, zahteva po razpostavljanju, nizanju elementov, abecedarju, usmerjanje k sestavljanju, k redu, posamičnosti, je neizprosen. Besedi videti in vedeti se srečujeta v istem pomenskem korenu *u̯(e)id-.. On [tj. Anaksagora] [...] (Svoj spis) začenja takole: »Vse stvari so bile skupaj, Um pa jih je razločil in razporedil,« pri čemer je »stvari« (chrémata) imenoval »reči« (prágmata). (Fragmenti predsokratikov II [Anaksagora], 2012: 555) Anaksagora [...] začenja takole: »Vse stvari so bile skupaj; nato pa je prišel Um in jih razporedil.« (Fragmenti predsokratikov II [Anaksagora], 2012: 517) Za doseganje sporazumevanja se v kulturi razuma zdi ključna linearnost in pa (do)končnost izrečenega – torej le ena možnost pomenjanja, ki spregovori v zaporedju nanizanega časa, v zaporedju členov, ki govorijo in pomenijo. Nesmiselno (brez logosa) pa bi se zdelo tudi to, če bi bilo vse, celotno nebo in vsak izmed delov, v urejenosti in sorazmerju (logosu), v oblikah, močeh in kroženjih, v počelih pa bi ne bilo ničesar takšnega, ampak kakor bi bil, kot pravi Heraklit, najlepši svet podoben naključno nametanim smetem (Fragmenti predsokratikov I [Heraklit], 2012: 401). Misleci stare Grčije so urejeno, tako (zanje) razumljivo stvarnost, odločno opredelili kot lepo26. V strukturaciji kulture reda, logosa, besede, diskurza – izhodiščne platforme kulture Zahoda –, so lepoti namenili konstitutivno vlogo in primat pri urejanju sveta. 25. 26. Iz opombe 143 v viru : Presojanje ali: mišljenje; razumevanje (Fragmenti predsokratikov I [Heraklit], 2012, 427). O lepem (gr. kalós) in istovetenju lepega, dobrega in koristnega ter uporabi »lepo«, »dobro« in za »specifično grško estetsko doživljanje etosa« med drugim glej Gorazd Kocijančič, Temeljni pojmi Platonovih dialogov (Platon II, 2005: 1104-7).. 18.

(19) Semkaj se torej vrne celoten govor o četrti blaznosti: ko nekdo vidi tukajšnjo lepoto, se spominja resnične (lepote), dobi krila in si okriljen prizadeva vzleteti, in ker ne more, gleda gor kakor ptica; ni mu mar za stvari, ki so spodaj – in tako ga obtožujejo, da je v stanju blaznosti. Ta (blaznost) je med vsemi prevzetostmi od boga najboljša in izhaja iz najboljšega. [...] Kdor je deležen te blaznosti – ta, ki ljubi, kar je lépo, se imenuje zaljubljenec. (Platon I [Fajdros], 2004: 249d-e) Izkustvo lepega je v jedru urejanja sveta.27 Forma in struktura se kažeta kot osrednja dejavna urejevalna principa pri uresničevanju usmeritev, ki dvo- ali večumje, ne-red, nejasnost, brbljanje, čebljanje, momljanje urejujeta v enoumje, da iz njega jasno spregovori natančno določen pomen. Urejanje naglasi formo, umesti jo v ospredje zanimanj ter preučevanj, tako mišljenja kot prakse. Govorna kultura, tako tudi kultura starih Grkov, je izmojstrila pomnjenje in spomin. Za govoreče, sploh tiste, ki so svoje mesto uresničevali v javnosti, pred množico ali pa v zasebnosti, je bil spomin osrednjega pomena. Razvili so »umetnost spomina« ̶ veščino, orodje in medij govorečega. »Antičnega oratorja, medtem ko izreka svoj govor, si moramo zamisliti kot v imaginaciji premikajočega se skozi svojo spominsko hišo, ko iz zapomnjenjih krajev priteguje podobe, kot jih je vanje namestil. Metoda zagotavlja, da so postaje zapomnjene v pravem redu, saj je njihov red učvrščen z zaporedjem prostorov v poslopju« (Yates, 2008: 18-19). Spomin in njegova modelacija odmeva red. Njegove urejevalke so Mojre, boginje usode in prave mere. Mojra, μοῖρα je 'del (celote)', je delež, ki nekomu pripada, in tisto, kar je v redu, pravilno (LSJ)28. »Mojre so božanstva, ki vsakemu odmerijo del, μέρος, univerzalne usode, Heziod, Teogonija, 217, 904; so hčere Noči in Ereba ali pa Zevsa in Temide, boginje zaščitnice zakonitosti. Homer jih predstavlja kot tkalke, šele kasneje jim dodelijo imena in funkcije: Kloto, tkalka, ki tke nit življenja, Lahezis, dodeljevalka, ki posamezniku določi njegovo usodo, Atropos, neprilagodljivka, ki prereže nit življenja, ko človek umre« (Plutarh, 2009: 389). 27. 28. »Če tvojemu zaupanju v te stvari zmanjkuje lesa, / v to, kako z mešanjem vode, zemlje, zraka in sonca / je nastalo toliko oblik in barv umrljivih stvari, / kolikor jih zdaj je nastalo, skupaj zloženih po Afroditi« (Empredokles, 2006: 75). 13. junij 2013 / geslo: Moira.. 19.

(20) »Cicero je poudaril, da invencija umetnosti spomina pri Simonidu nima porekla le v njegovem odkritju pomena zaporedja za spomin, ampak tudi v odkritju, da je od vseh čutov vid najmočnejše čutilo« (Yates, 2008: 19). Spomin […] duša […] poganja se in razteza proti prihodnosti, medtem ko se ločuje od tistega, kar je minilo in je končano, razen zgolj v spominu. (Plutarh, 2009: 432b / 319) Forma kot estetska kategorija je še posebej utemeljila svoje konstitutivno mesto v razumevanju z oblikovanjem spomina ter rabi le tega za hranjenje, prenos in posredovanje govorov, pesnitev – v resnici celotne misljive entitete kulture.. Povrh vsega je pesniško izražanje praktičnejše, saj si je sporočilo, prepleteno z metrumom, lažje zapomniti in ga ohraniti v spominu. Ljudje iz tistega časa so morali imeti zelo dober spomin: v odgovorih preročišča so dobili veliko napotkov, na primer znake za prepoznavanje krajev […] (Plutarh, 2009: 407f / 244) Ne smemo se čuditi ali dvomiti, ko vidimo, če že nič drugega, kolikšno delo opravlja zmožnost duše, ki je dopolnilna prerokovanju in jo imenujemo spomin, ohranjujoč in varujoč preteklost oziroma natančneje – tisto, česar ni več, kajti od tistega, kar je nastalo, ne obstaja niti se ne ohrani, ampak vse hkrati nastaja in propada, dejanja, besede in izkušnje; čas odnaša vse kakor reka. Tej zmožnosti duše pa uspeva, da dá podobo in bit stvarem, ki niso navzoče. (Plutarh, 2009: 432a-432b / 319) Govorniški nastop pred ljudsko skupščino je težji od govorniškega nastopa na sodišču, kar je razumljivo, ker se [govor pred ljudsko skupščino] nanaša na prihodnost, govor na sodišču pa na preteklost, kar pa »je že znano, in to celo vedežem«, kakor je dejal Epimenid iz Krete (sam namreč ni prerokoval o prihodnjem, ampak o preteklem, in sicer o nejasnih stvareh [preteklosti]; in zakon je osnova v sodnih govorih; kadar pa ima govornik izhodišče, je lažje najti dokaz. (Aristotel, 2011: a25 / 410) Grška beseda táxis pomeni red, urejenost, ureditev, je »red časa« (Anaksimander). Diaíresis pomeni 'razločitev', 'razdeljevanje', npr. razdeljevanje denarja, plena, diairein 'razdeliti na dvoje, razločiti' (Platon II, 2005: 1154-55). Grška misel je 20.

(21) kozmos postavila kot razločljivo, razstavljivo, sestavljivo, urejeno stvarnost – tj. svet.29 Razumevanje sestavnih delov pogojuje razumevanje celote.. V ljubezni skupaj prihajamo v en urejen red (κόσμον), / ki v Sovraštvu spet se raz-raste, da biva iz Enega Mnoštvo; / iz tega izhaja vse, kar bilo je, kar je in kar bo v prihodnje. (Empedokles, 2006: 69) Božanstvo pa je lepo, modro, dobro in vse, kar je takšnega [...] Veliki voditelj na nebu, Zevs, potuje na krilatem vozu prvi in vse razporeja in za vse skrbi. Njemu sledi vojska bogov in dajmonov, razvrščena na enajst delov. [...] drugi bogovi so postavljeni v število dvanajsterih, kot voditelji vodijo red, ki je bil slehernemu odrejen. Mnogo blaženih videnj in prehodov je znotraj neba. (Platon I [Fajdros], 2004: 246d-247a) Pitagora je to, kar obdaja vse, zaradi urejenosti v njem imenoval kozmos [=svet]. (Fragmenti predsokratikov [Pitagora], 2012: 257) Kot za kozmos, urejenost velja tudi za pesništvo. Pesniška umetnost kot takšna in njene različne vrste – kakšno moč (δύναμις, dýnamis) ima vsaka od njih, kako morajo biti miti zgrajeni, če naj bo pesnitev lepa, iz koliko in iz kakšnih delov je sestavljena, in še vse drugo, kar sodi v isto raziskovalno področje – to so vprašanja, o katerih nameravamo razpravljati. (Aristoteles, 2005: 1447a / 79) Začnimo po naravnem zaporedju z osnovnimi prvinami! (Aristoteles, 2005: 79) V redu je vsebovano razumevanje. … in tiste (stvari), ki se [premikajo] navzdol. Ko pravi … [je očitno], da je ta [Zemlja] in vse drugo v zraku, ta pa je dih. Ta dih je torej Orfej poimenoval Mojra. (…) Orfej je namreč Razumnost poimenoval Mojra (…) Mojra je bila namreč vselej in v vsem Razumnost boga, še preden je 29. »Svet je svet prav po tem, da je urejen in lep. Kósmos (lat. prevedka mundus, universum) ima verjetno koren *ked (indoevr. *kod = urediti, odrediti) in pomeni najprej odredbo, nato smiselno ureditev, ki nastane na osnovi odredbe. Lahko označuje urejenost vojske ali ureditev, ustavo polisa, splošneje pa ureditev življenja, navado, običaj. Če se nanaša na govor, lahko kozmos pomeni ”resnico”, pogosto tudi okras, čast in krepost« (Platon II, 2005: 1156).. 21.

(22) bil Zevs poimenovan. Odkar pa je Zevs dobil ime, so (o njem) [mislili], da se je rodil, čeprav je bival tudi prej, le da še ni imel imena. [Zaradi tega] (Orfej) pravi: »Zevs se je rodil prvi; prvega ...« pozneje … ljudje ne razumejo tega, kar je bilo rečeno … bivajoče (stvari) … Zevsa … (Fragmenti predsokratikov III [Derveni papirus], 2012: 431) Razumevanje je nujni sestavni del sporazumevanja. V govornem aktu medsebojna izmenjava temelji na odzivu poslušajočega na govorjeno. S strani govorca je tovrsten odziv pogosto samoumevno predpostavljen. Od drugega pričakuje natančno to, kar si je zamislil (predpostavil) izrekajoči sam. Govoreči pri izvrševanju ukazov, napotil, posredovanju nasvetov, pomnjenju podatkov predpostavlja vnaprej zamišljen odziv poslušajočega. Vloga intenc govorečega (Grice, 1989) je pomagala instrumentalizirati jezik, sploh v nuji posredovanja napotil skozi čas in prostor. Samoumevnost pa vedno znova spolzi ob robu razumevanja, ki je gibljiv in drsen – meja med razumljivim in nerazumljivim je težko določljiva. Od rojstva, in še prej, človeka določa zvočnost materine kulture, potopljenost v zvok; jezik je najprej telo, je glas, krik, jok, smeh, je brez distance. Veliko kasneje prične razločevati in postajati znak, simbol. Človek prevzema in izumlja raznolike oblike in pojavnosti govorice. Govorica je medij z drugimi, s svetom, drugačno drugostjo. Veščost govorice bistveno sodoloča posameznika in skupnost. Ljudje smo govoreča bitja,30 govorimo govorico in govorica govori (nas). Diskurz proizvaja matrica. Je sestavljiva in vedno znova uporabna. Njena podstat je estetska.31 V korenu izraza diskurz je 'teči', 'pretakati', v prvem delu besede pa morfem za 'razločevanje'. Diskurz zastopa govorico, ki ji formalni prekati onemogočajo prosti pretok. Urejenost, skladnost, torej lepo so njeni temeljni gradniki. Diskurz kot govorica matrice deluje na osnovi določenega – določljivega (enopomenskega) razumevanja, ki mora nujno izključevati dvom, napako, motnjo. Večznačnost, sugestivnost, pomenljivost so tako sprožilci potencialnosti in 30 31. Za koncepcijo 'govorečega bitja' glej Humberto R. Maturana, Francisco J. Varela, 2005. Grška beseda aisthetikos 'čuteč, zaznavajoč', aisthesis 'zaznavna zmožnost', iz aisthanesthai 'zaznati (s čuti ali z umom), čutiti, iz proto indoevropskega *awis-dh-yo-, iz korena *au'zaznavati, čutiti'.. 22.

(23) mnogoterosti ter s tem nosilci napak, motenj, ki jih je potrebno omejiti, v najboljšem primeru odpraviti v celoti. Redukcija pomenov, natančno semantično določevanje, se izkaže kot ustrezen način za doseganje potrebne enoznačnosti. Brbr proizvaja piš vetra, ki mimohodi samoumevnostim vzorcev pravil in ni zavezan obče sprejetim normam. Učinkuje s pomensko izmuzljivostjo, zdi se kot neurejeno, neprisvojljivo, tuje – poetsko. Motrenje brbr skoz prizmo koncepta razumevanja kot na določen način urejenega dojemanja je neustrezno, v tovrstnem kontekstu je brbr neznan, tuj, brez resonance v možnem pomenjanju. Je molk. Usmeritev k lepoti kot urejeni stvarnosti in dinamika med lepoto, redom, razumljivostjo, stvarnostjo osvetljuje težo pomena, podeljenega uveljavljanju fiksne forme, vztrajni naravnanosti k iskanju načinov za doseganje enopomenskosti, izumljanju postopkov strukturacije in organizacije govora natančno izbranih pomenov. [V]naša svobodo dihanja tudi v jezik, ki se ga priučimo s svojim vstopom v zgodovinski govor posredniških sil. Apriori oprostitve zato obstoji v načinu, kako izrečemo resnico, ki je izvorno povezana s pravico do zraka in širjave. (Sloterdijk, 1999: 130) “Tvori stavek za boj!”, sem si dejal, in šele potem sem opazil, da je bil vendar že to takšen stavek, večpomenski kot orakelj. (Handke, 1988: 157) S tem bom končal zanesljive besede in uvid, ki zadeva resnico. Od tu naprej se ob poslušanju varljive urejenosti mojih besed pouči o mnenjih smrtnikov (Parmenid, 1995). 23.

(24) 2. POETIČNA ARHEOLOGIJA OR BESED. Govor je geuh 'klicati, vpiti', je gausti 'zveneti, brenčati'; zvezan je s telesom, njegovim dihom, bližje je hrupu, šumu. Istočasno ga privlači red. Stari slovanski koren rek- 'rekati, reči, izreči' pomeni govoriti. Reč je beseda 'izrečeno', 'kar je izgovorjeno', in stvar 'predmet'. Beseda prenaša trenutek sedenja skupaj: be- 'skupaj', seda 'sedeti'. Govorica zbližuje, je tista, katere fluid teče tam, kjer so ljudje blizu drug drugega (SES, 2003: 37). Reč, reči, izrekati sozvenijo s sestavljankami in izpeljankami starogrške eiro. Angleška beseda ear 'uho', germanska Ohr 'uho', starogrški aer 'veter' se pretakajo skozi zrak. Prav tako sozvenijo grška ἀερ-ίζω (ἀήρ), aer-izō (ahr) 'biti kot zrak', 'biti tanek kot zrak', 'biti svetlo moder, sivkast, oblačen' (LSJ), ἀείρω, aeirō, 'vzdignem, privzdignem', vāyu (sanskrtsko) 'zrak', pavana 'veter', indoevropski *awe- 'pihati'. Grški Αἴολος, Aiolos, čuvaj vetrov, ozvočevalec strun, vetrni harfist ima pomembno vlogo pri razširjanju glasov Siren. Odisej se je dal v želji po poslušanju Siren tesno privezati na jambor. Vrvi naj bi mu pomagale, da ne bi – v pogubo drugih in sebe – sledil njihovim glasovom. Sirene so v starogrški umetnosti upodobljene z žensko glavo in ptičjim, operjenim, krilatim telesom.32 Zapeljivo telo in obraz postaneta pomenljiva atributa veliko kasneje. Odisej za zaščito uporabi najmočnejšo ekstenzijo Siren, to je glas, dojet v metaforični analogiji z vrvmi, s katerimi zavijajoče pojoča bitja dosmrtno privlačijo tiste, ki se znajdejo v njihovem akustičnem polju. Nikjer ne izvemo pomena petja, besed, verzov, niti ne, ali sploh so kje kakšne besede, beremo le o njihovih strašanskih močeh. Izvor grškega imena Sirena je nejasen, najdemo več etimologiji. Med drugimi naj bi poreklo Sirene, Σειρήν, Seirēn bilo sero, iz proto indoevropskega *seh₁- 'sejati', 'razširiti, zaploditi, povzročiti', in gr. seira 'vrvica', iz *ser- 'zvezati, nanizati, sopostaviti', 'preplesti, združiti', tako tudi starogrški izraz 32. Na grškem otoku Lefkada je poznan običaj, da so obsojene na smrt odeli v perje in jih vrgli čez previsno pečino v morje. Preživetje je pomenilo nedolžnost.. 24.

(25) eiro (OED; LSJ). Pri Homerju najdemo staro grško besedo εἴρω, eiro (LSJ)33 v pomenu zaporedja, 'nizanja drobnih delcev', pritrjenih skupaj v vrstah, vrvicah', tako ἠλέκτροισιν ἐερμένος '[ogrlica] nanizana s koščki jantarja' (Odiseja, 18.296) (PDL) 34. Beseda je uporabljena še v pomenih 'povezan sistem', 'tekoči stil (govorice)', 'zvezati, združiti, učvrstiti, nanizati, vstaviti', 'v govoru, nanizati skupaj'. Glagol eirō za akt govora v Homerjevi Odiseji je v pomenu 'izrečem, izgovorim, govorim, rečem, izrek' tako μνηστῆρσιν δ' . . τάδε εἴρω 'zbor in spregovoril med njimi' (Odiseja 2.162) (PDL) 35. Etimologija eiro osvetljuje v dveh smereh: Proto indoevropski koren *ser- pomeni 'zvezati, vstaviti, sestaviti, postaviti skupaj', 'teči, tok'. Istoizvorne besede so sarat- (sanskrtsko) 'nit, sukanec', eirein (gr.) 'skupaj speti v vrstah', series (lat.) 'vrsta, veriga, serija, sekvenca, niz, zaporedje', serere 'zvezati, združiti, povezati, speti skupaj, razporediti, prispeti; združiti v govoru, obravnavati', sarwa (gotika) 'oklepi, roke', vérti (litvansko) 'vrv', sörve (staro skandinavsko) 'ogrlica z nanizanimi biseri', sernaid (staro irsko) v pomenu 'združiti skupaj' (OED)36. Proto indoevropski koren *u̯er- pomeni 'beseda', 'govoriti' tudi 'veter, obrat', 'tok' (Pokorny: 1165)37, samostalnik *u̯erdʰo- n 'beseda, reč, rek-'. Istoizvorne besede vključujejo vrata- (sanskrtsko) 'ukaz, prisega, zaobljuba', urvāta (avestijsko), 'ukaz, povelje', weriga- (hititsko) 'klic, poziv', verbum (lat.) 'beseda', vardas (litvansko) 'ime', word (stara angleška beseda), waurd (gotika) v pomenu 'reči, govoriti, izrek, ukaz, zapoved'. Grški retor je 'javni govornik', retra pomeni 'dogovor, sporazum, zakon', eirein 'govoriti, reči' (OED)38. Stara hebrejska beseda davar pomeni 'stvar' in 'beseda', 'izrečena beseda' (Kosuth, 2002: xv).. 33 34 35 36 37 38. 14. oktober 2013 / geslo: εἴρω. 22. februar 2013 / Homer, Odysses, 18.296. 22. februar 2013 / Homer, Odysses, 2.162. 14. oktober 2013 / geslo: series. 31. julij 2013 / geslo: *u̯er-. 14. oktober 2013 / geslo: verb.. 25.

(26) Proto indoevropski koren *u̯er- najdemo v daljnem poreklu starocerkvene slovanske ротити сѧ, rotiti sę. Praslov. *rotiti se 'prisegati, zaklinjati' je izpeljano iz *rota 'prisega', kar se je razvilo iz indoevropske *u̯rotā s prvotnim pomenom 'povedano, izrečeno'. Iz tega je še vratá- (sanskrtsko) 'zapoved, obljuba' in gr. rhētos 'izrečen'. Beseda je prvotno trpni deležnik glagola, ki se ohranja v palajskem u̯erti 'kliče', het. u̯eriia- 'klicati, imenovati', gr. eírō 'govorim', tvorjenega iz korena indoevropske *u̯er- 'svečano govoriti, reči'. Sorodno: porota, zarota, vrač (SES, 2003: 630). Kot skupne poteze reči se skozi arheologijo besed pokažejo kratkotrajnost, hipnost besed v času izrekanja, njena moč v učinkovanju, predvsem takrat, ko je izrečena ob pravem času in v nameri, potem zaporednost in normativnost ter ustvarjajoča poetična moč – poiesis – izrekajočega. Grška beseda ερωταω, erotáo sprašuje, izprašuje, zastavlja vprašanje, he erótesis je 'izpraševanje, zastavljanje vprašanj', to erótema pomeni 'vprašanje' (Aristotel, 2011: 461). Prinašalec erotične ljubezni je Eros, Sokrat je »mož, ki ima rad govore« (Fajdros 236c), ki je »zaljubljen v govore« (Fajdros 228c). Fajdros mu pravi: »(r)es Sokrat, kar boš slišal, je nekaj primernega zate. Govor <logos>, s katerim sva se ukvarjala, je namreč bil, ne vem sicer na kakšen način, ljubezenski <erotikós>« (Fajdros 227c). Erotično je tisto, kar je izgovorjeno, je sinhronost akta izrekanja in zahteve po odzivu. Eirō je v poreklu stare grške besede ῥήτωρ, rhētōr 'govornik'. Retor je javni govornik, politik, učitelj, sodnik. Rapsod, ῥαψῳδός, rhapsōdos je prav tako starogrška beseda za človeka, katerega poklic je zvezan z govorom, petjem, izrekanjem v javnosti, je tisti, ki za publiko poje in recitira pesmi drugih pesnikov, je izvajalec in tolmač, za današnje občutje improvizator. Izraz izvira iz ῥαψῳδεῖν, rhapsōidein 'sešivati (pesmi)' (LSJ)39, bodisi je v korenu izraza rhabdos 'palica', ki je atribut in pripomoček, s katerim si je rapsod dajal ritem ter poudarek ob recitativnem performansu. Oba izraza sta metaforična in se navezujeta na formalno 39. 14. oktober 2013 / geslo: rhapsodist.. 26.

(27) strukturo rapsodij. Latinska beseda õrãre pomeni 'govoriti, govoriti pred sodiščem, zborom, zagovarjati, moliti, prositi'; ōrō 'govorim, izrekam, sklicujem se, prosim, rotim, molim' (OED)40. Ōratiō je 'govor, diskurz, jezik; moč govora, način, stil govorjenja; zgovornost, cesarjev ukaz, molitev, (na)govor božanstvu'. Beseda orator je v rabi za 'govornika', nekoga, ki zagovarja in argumentira določeno zadevo (OED) 41. V izvoru teh izrazov je proto indoevropski koren *ōr-, ər- 'klicati, izgovarjati, govoriti', 'izrekati ritualno formulo, obrazec' (Pokorny: 781). Istoizvorne besede so aryanti (sanskrtsko) 'molijo', are, ara (staro grško) 'molivec', ariya- 'vprašati orakel', aruwai- (hititščina) 'častiti, ceniti'. Prav tako indo-evropski ōrājō 'moliti k božanstvu'. Formula (lat.) je 'beseda, uporabljena pri ceremoniji ali ritualu', 'osnutek, pogodba, pravilo; predpis, metoda' (SES, 2003: 157; OED42). Šifra, cifra, zero.43 V besedah OR (eiro, oro, rek-) so usta in kost. Latinska beseda os (rod. oris) pomeni 'usta', latinska os (rod. ossis) je 'kost'. Os (lat.) je v korenu proto indoevropske *h,ost-, *ost(h)- 'kost' (Pokorny: 783); istoizvorne besede vključujejo osteon (gr.), ásthi- (sanskrtsko), oskr (stara arm.), haštāi- (het.), kostƄ (stcslovan.), vse v pomenu 'kost, trd les (osrčje), trd ali najtrši del drevesa ali sadja, koščica, stržen'; v razširjenem smislu zasledimo pomene 'okostje diskurza, okvir govora' (SES, 2003: 312). Ōs (lat., rod. oris) je v proto indoevropski besedi *(h)oh,-us-to/ah, sorodno z *(h)óh,-(o)s, *ōus- 'usta' (Pokorny: 784-5), tako tudi aiš (het.), as, asya (sanskrtsko), 'usta', oycta (stcslovan.) s pomeni 'usta; obraz, videz, glava; vhod, 40 41 42 43. 14. oktober 2013 / geslo: orator. 14. oktober 2013 / geslo: orator. 14. oktober 2013 / geslo: formula. Cifra, šifra, ang. cipher, preko srednjeveške lat. zephirum, zero, in arabske ṣifr korenini v arabski besedi safara, safira s pomeni za 'prazno, izpraznjeno, praznino, vakuum'. Sefirah (heb.) pomeni šteti, preštevati. Ena izmed Sefirot je Binah, ''palača zrcal'', kontemplacija in razumevanje, ki brez skoznjo sledeče emanacije ne zmore dojeti same sebe. Binah je kontemplacija brez refleksije, je refleksija sama, ki potrebuje sledečega za doumetje svoje zrcaljajoče resnice. Je začetnica dualizma, po njej sledi JAZ, razumevanje in razum. Je vmesna, je sredina, da spozna samo sebe potrebuje povratno zanko skozi tretji element.. 27.

(28) odprtina; poetični govor' (SES, 2003: 801-2). Metaforično polje jezika je kost uporabilo za steber, os: je nekaj, kar je trajno, nespremenljivo; predstavlja sistem, zastopa formo in strukturo. Usta so mehko, prožno, gibljivo, raztezno, gibko, prilagodljivo, prilegajoče, krožno, prehodno, modulativno, oblikujoče, spreminjajoče se. OR preči mehko in čvrsto, je vekanje, zaklinjanje in je kost govora, okostje, okvir diskurza. Prinaša šum in red. V reč(i) je navzoča nasprotujoča konkretnost med kostjo (reč, predmet, stvar) in usti (glas, hrup, šum, vpitje, zaklinjanje, naricanje, rotenje, klicanje). V razcepu zaslutimo možnosti, ki govor in besede, glas in stvar v rabi ob ustreznih pogojih mehanizirajo ter avtomatizirajo. Obe korenski osnovi, tako linearna zaporednost s *ser- 'zvezati' in učinkovanje s formulaičnim aktom izrekanja z *u̯er- 'izrekati molitev, ukaz' sta sorodni v smislu zvez(a)nosti govorice – govorica je sklenjena, poseg vanjo ni možen (dovoljen), saj bi le ta povzročil spremembo. Izrekanje mora slediti sekvenčnosti. Izrečeno je zaporedje. Odločilna je sočasnost izrekanja in učinkovanja. Izrekanje formule, molitve, zaklinjanja, klicanja se izvršuje v popolnem prekritju (sinhronosti) izreka in učinka. Je performativna razsežnost kreativnega akta. Gre za čas brez časa, brez zamika, za čisti, ustvarjajoči zdaj. Ozvočeno gibanje zraka, pretakajoče skozi votlo kosti, lesa, imenujemo glasba. Boginja Maja je Hermesa rodila v votlini, ta se vanjo vedno znova vrača. Hermes je otrok luknje (Kittler, 2006: 133-4). Glede na druge vire ga je rodila na vrhu Olimpa, kjer se dežja ne čuti, niti ne sliši vetra, kjer ni bičanja snega (Philostratus, 1979: 101). In prav on je izumil avlos, liro, sirinks, Siringo (Ovidij, 2013: 79-80). Za pihalo je praznina sredi lesa, kamna, lončenine resonančni prostor, ki ga luknje uravnavajo v glasbo. Za brenkalo je votlina želvjega roževinastega oklepa praznina, ki ozvočuje glasove strun. Nenazadnje je ustna krožna mišica, orbicularis ori ena izmed številnih krožnih mišic človeškega telesa, ki je odločilna pri oblikovanju vokalov. Orbis (lat.) pomeni 28.

(29) 'krog, obroč, krožno gibanje, vrtenje (rotacija), disk, orbita, Zemlja, svet'. Skupaj z ustno krožno mišico je podjezičnica, os hyoideum nujni, četudi ne zadostni pogoj za kontroliranje in modulacijo glasu, torej govorjeni jezik. Je osnova govorice kot simbolne prakse.44 Os (cslovan. osǝ, ger. Achse, *ansuz, lat. axis, sanskrtsko áksa-) 'kar se vrti, premika' (SES, 2003: 478), je imaginarna linija, osrčje nosilne sile; je krožno gibanje, rotacija, ki v središču potrebuje stabilno os, konkretno ali fiktivno, okrog katere se vrti telo. Je nosilka kolesa, nekaj, kar je trdno, osrednje, srčika, tudi v simbolnem smislu. Os je dinamika ravnotežja. Homeostaza, homeostasis (gr.)45, samo-regulacija, za katero bi bilo bolje reči homeo-khaos46, je dinamika gibanja in statičnosti47 z aktivnim središčem uravnavanja, ki mora biti v nenehnem odklonu od ničelne točke, saj slednja pomeni mirovanje, le to pa smrt. Končno v stasis je smrt, negibnost, truplo. Os je dinamična moč, ki ob gibanju navzven učinkuje s čvrstostjo navznoter. Prihodnost ustvarja cikličnost kozmosa. Cikel, cyclus (lat.), iz grške kyklos 'krog, kolo, krožno telo, krožno gibanje, cikel dogodkov', iz proto indoevropskega *ku̯el-, ku̯elə- 'vrteti (se), kotaliti, valjati, gibati naokrog, kolo' (Pokorny: 639-40). Istoizvorne besede vključujejo cakrá- (sanskrtsko) 'krog, kolo, kolo kočije, kolo časa, sonca, krog pavovega peresa', 'zodiak', 'mistični krog ali diagram', carati (sanskrtsko) 'premika se, živeti, vandrati' (CDSL)48; grški polos 'okrogla os' iz proto 44. 45. 46. 47. 48. Nekateri raziskovalci trdijo, da oblika podjezičnice pove, ali je grlo posamezne vrste spuščajoče ali ne. Spuščajoče grlo je nujen, vendar ne zadosten pogoj za vokalni nadzor. Grška stasis 'mirovati' je povezana s statos 'umeščenost', histemi 'mirno stati, mirovati', iz proto indoevropskega korena *sta- 'stati' (OED, 2. avgust 2013 / geslo: stasis). Homeostasis je sestavljenka starogrške homos, "podobno", in histemi, "mirno stati, mirovati" … stasis. Germanska različica Selbstregulation, "samouravnavanje", poudarja dinamičnost, ki pa jo vendarle motivira stanje "zero", uravnovešena negibnost (Kapš, 2012: 41). Stet (lat.) pomeni 'stati, pokončno stati, biti trd, neupogljiv' in izvira iz indoevropskega korena *sta- 'stati, sesti, narediti ali biti čvrst, trden', s pomenskimi izpeljankami za 'prostor ali stvar, ki stoji, tako tisthati (sanskrtsko) 'stoji', histaiti (avestijsko) 'stati', -stan (perzijsko) 'dežela,' dobesedno 'kjer nekdo stoji'; histemi (gr.) 'postaviti, namestiti, povzročiti nekaj, da stoji; teža', stasis 'mirovati,' statos nameščen', sistere (lat.) 'mirovati, stati, prostor'; staja (stcslovan.) 'postaviti se', stanu 'pozicija', staru 'star', dobesedno 'dolgo-stoječ'; gotika standan, stara angleščina standan 'stati,' stede 'prostor' steall 'hlev', nar. 'štala'; steði (staro skandinavsko) 'nakovalo,' stallr 'podstavek za idole, malike, oltar,' Stall (ger.) 'hlev', sessam (staro irsko) 'dejanje stanja' (OED, 2. avgust 203 / geslo: stet; SES, 2003: 695). 5. avgust 2013 / geslo: cakra.. 29.

(30) indoevropskega korena *kw-, polō (gr.) 'premikam se'49, kelias (litvansko) 'cesta, pot', kolo (staro rusko), koło (poljsko), slovensko kolo, kotaliti (OED)50. Cikličnost je v osnovi letnih časov, gibanja nebesnih teles, ponazoritvah vegetacije. Sestavlja jo neprekinjen tok (npr. reke) in oblika kroga, s katerim se ponazarjajo sonce, luna in druga nebesna telesa ter se pojavlja v cikličnosti plesa, to je sklenjenega krožnega gibanja. Na obodu kroga sta začetek in konec skupaj. (Fragmenti predsokratikov I [Heraklit], 2012: 397) Ker se namreč božji razum hrani s čistim umom in védenjem, tudi (razum) vsake duše, ki skrbi za to, da bi sprejela, kar je zanjo primerno, včasih uzre Bivajoče: veseli se in se hrani, ko motri, kar je resnično, dokler je gibanje v krogu ne pripelje nazaj na isto (točko). [...] zre Védenje, ki je resnično Védenje v Tem, kar je Bivajoče. (Platon I [Fajdros], 2004: 247b-e) Stara grška beseda χορός, khoros je 'krožni ples, krožna ureditev gibov v plesu', je 'ples, pospremljen s pesmijo', in pa 'prostor za ples'. Prav tako pomeni skupino igralcev, ki skupaj recitirajo in pojejo, 'zbor' (LSJ)51. Khorostasi, χοροστάσι je zglajena in poravnana krožna platforma, namenjena mlatenju žita, mlatilnica na prostem. Ob koncu žetvenega obdobja je očiščena bila kraj praznovanja, spominjanja, plesa in petja. Khoros je kot krožno, ciklično, ponavljajoče urejena formacija elementov v grški ὥρα, hora, ki pomeni 'čas, omejen čas, letni čas, leto'. Poreklo ima v proto indoevropskem *yor-a-, *yer- 'leto, letni čas' (OED)52, tako tudi latinska hora, nemška Uhr, angleška Hour, slovenska ura. Potreben je kairós, pravi čas. »Kairós, pomeni sprva mero, primernost [...] Odločilen in najpogostejši pomen kairósa pa je pravi čas, usodni ali primerni čas, priložnost« (Platon II, 2005: 1066).. 49 50 51 52. Pred posameznimi soglasniki se proto indoevropski *kw v grščini pregiba v p-. 5. avgust 2013 / geslo: cycle. 7. avgust 2013 / geslo: χορός. 5. avgust 2013 / geslo: hour.. 30.

(31) V svet antične Grčije je bil egiptovski bog Horus apropriiran kot Ὧρος, Hōros, Horus. Egiptovsko božanstvo s ptičjo glavo, podobno sokolu, je nosilec ikonografije kroga. Njegov disk je reprezentacija očesa, to je sonca. Ra53, starodavni egiptovski bog sonca, vladar sveta, v obstoječe priklicuje vse oblike življenja – ustvarja jih z izgovarjanjem njihovih skrivnih imen; v obstoj jih prikliče z imeni. Potuje z dvema sončevima čolnoma, jutranjim in večernim. Upodobljen je z glavo sokola in sončevim diskom na temenu glave. Tako kot Horus tudi Raa nosi krožno ikonografijo, ki poudarja reprezentacijo cikličnosti. Horus Ra je vladar in kreator, ustvarja z izgovarjanjem besed, s prenašanjem sonca skrbi za 'red časa'. Predsokratska ubeseditev časa je Κρόνος, Kronos.54 Orfična kozmogonija predstavlja nepostarljivi Hronos, ustvarjalca urejenega univerzuma – zemljo, morje in nebo. V posredovanih orfičnih Spevih že obstaja neka teologija, ki (govori) o umno zaznavni resničnosti, filozofi pa jo razlagajo tako, da namesto enega počela vseh (stvari) postavljajo Hronos, namesto dveh (počel) Eter in Haos, namesto preprosto Bivajočega pa Jajce, iz česar potem napravljajo prvo triado; drugo (triado) sestavlja Jajce, bog, ki je oplojen in ki oplaja, ali pa bleščeče ogrinjalo ali oblak, saj se iz teh požene Fanes; o sredini pa filozofirajo vsakič drugače … tretjo (triado sestavlja) Metida kot Um, Erikepaj kot Moč ter Fanes sam kot Oče … takšna je navadno orfična teologija. (Fragmenti predsokratikov I [Orfej], 2012: 25) O urejenosti, ki smo jo pripisali zaokroženosti, orfiki pravijo, da je podobna tisti, ki (se nahaja) v jajcih; vlogo, ki jo ima pri jajcu lupina, ima v vesolju nebo, in tako kot je eter krožno pripet na nebo, tako je membrana (pripeta) na lupino. (Fragmenti predsokratikov [Orfej], 2012: 25) Kronos55 ustvarja red. Pslovan. *rędə 'vrsta, red' se je razvilo iz indoevropskega 53 54 55. Hieroglif za Ra je krog s piko znotraj. Poreklo morebiti v gr. κραίνω, krainō 'urejati, vladati, ukazovati'. (Orfična teologija), ki sta jo posredovala Hieronim in Helanik, čeprav (v resnici) ne gre za njega samega [tj. Orfeja], pravi takole: »Na začetku sta bila voda in snov, iz katere se je strdila zemlja,« ter najprej postavlja dvoje teh počel, zemljo in snov … pravi, da je za tema dvema, torej za vodo in zemljo, iz njiju nastalo tretje počelo, zmaj z zraščenima glavama bika in leva in na sredini z božjim obličjem, ki ima na ramenih krila, imenuje pa se nepostarljivi Hronos in sam Herakles. Ob njem je Anake, ki ima isto naravo, in breztelesna Adrasteja, ki razširja roke prek celotnega. 31.

(32) *rndo- 'urejenost, red', izpeljanke iz *rend- 'nizati, urejati'. Iz istega korena je lat. ordīrī 'snovati, začenjati' in ordō 'red, vrsta' (SES, 2003: 610). Grška beseda ὀρθός, orthós 'pravilno, primerno, resnično, naravnost' prihaja iz proto indoevropskega *eredh-, u̯erdh-, u̯redh- 'rasti' (Pokorny: 1167) in ima povezavo s sanskrtsko besedo ūrdhvá 'usmerjenost navzgor, dvigovati, pokončno, vzravnano, visoko, korak' (OED)56. Druga možna smer izvora besede je proto indoevropski *worHdʰ- 'beseda', iz *u̯eku̯- 'glas, govoriti' (Pokorny: 1135-36). Istoizvorne besede so vōx (lat.), âvâz (perz.), ὄψ, óps (staro grško). Tako ima tudi izraz ep, grško ops (ὄψ) svoje poreklo v proto indoevropskem *wṓkʷs, 'zvok, govoriti, beseda'. Istoizvorne besede vključujejo latinski vōx, sanskrtsko vā́c in wak toharske A pisave s pomenom 'zvok, hrup'. Op (rodilnik opos) pomeni 'glas, poetičen glas in (poetično) besedo', έπος, epos, z *wekʷos (proto indoevropsko), vacas (sanskrtsko) pomeni 'beseda, obljuba, govor, pesem'. Ὄψομαι, opsomai, 'videti, oko', iz grškega ὁράω, horaō 'videti' pa je vzporednica v arheologiji besede ep. Zvok, voice (angleško) izvira iz latinske vocem (imenovalnik vox) 'zvok, glas, izrek, jok, klic', in pa 'govor, stavek, jezik, beseda'; povezana je z vocare 'klicati' in izhaja iz proto indoevropskega korena *u̯eku̯- 'vokalno izjaviti, govoriti', tako tudi sanskrtsko vakti 'govori, reče', vacas- 'beseda'; grški aorist eipon 'je govoril, rekel', epos 'beseda'; staro prusko wackis 'jokati', nemško er-wähnen 'omeniti' (OED)57. Vā́c, vāk (sanskrtsko) je 'glas, krik, govorica (tudi živali), zvok (tudi neživih reči, kamen za stiskanje, boben itn.)', vācam pomeni 'privzdigniti glas, izustiti glas,. 56 57. sveta ter se dotika njegovih meja. Mislim, da se o njej govori kot o tretjem počelu, ki je postavljeno skladno z bitnostjo, le da ga je (pisec) postavil kot moško-žensko (počelo), da bi s tem dokazal porajajoči vzrok vseh (stvari) … Ta zmaj Hronos poraja trojno potomstvo: vlažni Eter in brezmejni Haos ter kot tretjega za njima še meglenega Ereba … med njimi je Hronos porodil jajce … in kot tretjega poleg teh breztelesnega boga, z zlatimi krili na ramenih, ki ima na bokih zraščene bikove glave, na glavi pa orjaškega zmaja, ki se prikazuje v raznolikih podobah zveri … Ta teologija slavi že Protogona in Zevsa imenuje urejevalec vseh (stvari) in celotnega sveta; od tod se tudi imenuje Pan (Fragmenti predsokratikov I [Orfej], 2012: 25). 5. avgust 2013 / geslo: order. 16. marec 2013 / geslo: voice.. 32.

(33) jokati, klicati; beseda, izrek, fraza, stavek, izjava, trditev' (CDSL)58. Vāk je hindujska boginja govora, personifikacija besede in ustne komunikacije. Poznana je po vzdevku 'kraljica bogov', pooseblja resnico. Manifestacija boginje izvira iz ustnih poučevanj slišečih, to so ṛṣi, riši, pevci Vedskih himen (CDSL) 59. Učinkovitost njihovega početja je bila odvisna od učinkovitega govora, 'vrhovnega posrednika modrosti, vedenja in obredne moči'. Vāk je izvor kreacije, je mati Ved (Rig Vede)60. Glede na indijsko tradicijo beseda riši izhaja iz dveh pomenov korena rsh, tako 'iti, premikati se' in 'teči, premikati se blizu tekočega', iz ṛṣ 'teči, tok', iz proto indoevropskega *rei̯ə-, rī- 'teči' (Pokorny: 862)61. Istoizvorne besede vključujejo ərəšiš 'ekstatičen' (avestijsko). Vak je glas, ki vpije, veka, zaklinja, ojačuje odmevajočo praznino kosti, posodo človekovega telesa. Eiro izreka molitev (formulo). Vek in reč. Eiro ima v svojem pomenskem korenu *ser- 'nizanje', ustvarjanje sklenjenega niza, zaporedja, ki ne mara spremembe, ki vleče in spenja. Če želimo spremembo na sredini niza, je potrebno poseči v predhodne dele 'ogrlice'. Zaporedje je (za)ključno, trajno ter trpno in ima pomembno vlogo pri celoti. Zaporedje sodeluje pri afirmaciji čvrste forme. Drugi glas, ta ki korenini v vak, v glasu, ki je jok, krik, vek, v besedi, je glas telesnega, kamor nadzor še ne prodre; je glas, ki premore ustvarjajočo potenco, ki je epos, poetična govorica, in poiesis, učinkovanje. Vak je vekati, klicati, je kal, klic. Eiro se z navezanostjo na zaporedje oddaljuje od večznačnosti krika, eiro lepoto razume kot red. Med vak, ki ni le glas človeka, in eiro, *or, urejenim, naglašenim izgovarjanjem formule, molitve, slutimo pomembno razliko. Grška beseda poiesis ima poreklo v starogrški ποιέω, poieo. Beseda je verjetno odmev starejše, nemara izpeljana iz samostalnika ποιϝός, poiwos. Prav tako morebiti iz proto indoevropskega korena *kwei- 'kopičiti, nagrmaditi, narediti'. 58 59. 60 61. 15. oktober 2013 / geslo: vak, vac. 15. oktober 2013 / geslo: rsi. Povzeto po geslu: Rišiji, skladatelji Vedskih himen, so bili tako moški kot ženske. Najvišja kvaliteta rišijev je satyavāc (tisti, ki govori resnico), ko, ustrezno uglašeni, sestavljajo Vedske himne. Rišiji so preroki, katerim so v stanju povišane zavesti preko poslušanja bile razkrite Vede. Nanašajoč se na tradicijo, riši govori le resnico. Knjiga 10; Himna 125. Vāk. 15. oktober 2013 / geslo: rei̯ə-, rī-.. 33.

(34) Možne istoizvorne besede vključujejo sanskrtsko cinóti 'grmaditi, kopičiti' in staro cerkveno slovansko besedo činiti 'narediti, ustvariti; izvesti, storiti; tvoriti, sestaviti; rjaveti; pojaviti, zdeti se', cinu 'dejanje, red'. Starogrška beseda poiesis, izhajajoča iz poieo 'naredim, ustvarim, povzročim, naredim za svoje', je v slovanskih jezikih blizu besedi čin, činiti 'dejanje'. Činiti se izmika ukleščenosti v red, prav, v stvar. Je tisto, kar neki stvari predhodi, je ustvarjalni proces. Usta so blizu kaosu.. 34.

(35) 3. OR PRAKSE (PO)SVETOVALNEGA GOVORA. V semantičnem vozlišču besed OR in pripadajočim praksam je kal indoevropskega *or, 'izrekanje (formule)', je *h,ost, 'kost' in so *h,éh,(o)s, 'usta'. Troje obstoječe v divergencah zaporedja je temeljno gibalo OR. Besedni koreni za izrekanje, to so indoevropski *or-, *u̯er-, *ser-, *werdʰo-, grški eirô, latinski ōrō, slovanski rek- so v govoru, govoru kot aktivnem dejanju. Izrekanje je v jedru treh kulturnih praks: oraklji, oratorji (govoreči), retorika. Prakse govorečih označujejo tiste, ki govorijo – v javnosti, pa tudi zasebno, sočasno je tisto, kar izrekajo, pomembno za poslušajočega, posameznika in skupnost – z izreko besed ustvarjajo kozmos. Oraklji, oratorstvo, retorika so manifestacije (umetnosti) govora. Ena temeljnih vlog treh govornih praks in ljudi, ki so jih uresničevali v času starih Grkov, je bilo oblikovanje človekovega sveta, tukaj in zdaj skupnosti – (po)svetovanje, odločanje, oblikovanje okoliščin, ki vplivajo na izbor v procesu odločanja. Zvočno-slušna izkušnja in poslušanje določata delovanje teh praks, prvo kot zaznavno polje, v katerem se komunikacija odvija, drugo kot modaliteta zaznave. Preko slišanja so sprašujoči/poslušajoči prihajali do pouka, izreka, nasveta, do razjasnitve problemov, pridobili so napotila za vsakodnevno življenje, sprejemali odločitve. Prejeli so znanja, usmeritve za rokovanje z občimi in intimnimi rečmi, problemi s hišo, polis, državo, kolonijo; preko poslušanja in govora so ustvarjali svojo kulturo. Obravnavane prakse govorečih se medsebojno razlikujejo glede načina in namena konzultacije. Slednje pogojuje odnos do forme, strukture in stopnjo njene fluidnosti, istočasno. razkriva. bodisi. naklonjenost. do. pregibov. večznačnosti. bodisi. prizadevanja za čim natančnejši nadzor izrečenega. ... in govoriti; [ni] namreč mogoče govoriti, ne da bi se oglasili; menil pa je, da je »govoriti« in »oglasiti se« isto. Pa tudi »govoriti« in 35.

No results found