Social responsibility supported by values of entrepreneur Josip Hutter

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Delo diplomskega projekta. DRUŽBENA ODGOVORNOST, SPODBUJENA Z VREDNOTAMI PODJETNIKA JOSIPA HUTTERJA. Junij, 2018. Darija Meolic.

(2) UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Delo diplomskega projekta. DRUŽBENA ODGOVORNOST, SPODBUJENA Z VREDNOTAMI PODJETNIKA JOSIPA HUTTERJA Social Responsibility Supported by Values of Entrepreneur Josip Hutter. Kandidatka: Darija Meolic Študijski program: Poslovna ekonomija Študijska usmeritev: Podjetništvo Mentorica: doc. dr. Tjaša Štrukelj Jezikovno pregledala: Sanja Berend, mag. prof. slov. Študijsko leto: 2017/2018. Maribor, junij 2018.

(3) ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem predvsem mami Ibojki, ki mi je vsa leta stala ob strani in me spodbujala. Obenem bi se rada zahvalila mentorici, doc. dr. Tjaši Štrukelj, za nasvete in jasne napotke ob pisanju diplomskega dela. Hvala tudi gospodu Matjažu Matjašicu, ki me je napotil k iskanju virov za praktični del diplomskega dela, Enoti za domoznanstvo UKM in Časopisni čitalnici UKM. Nazadnje tudi. iskrena. hvala vsem,. ki. ste. me spremljali. na. moji. poti..

(4)

(5) POVZETEK V diplomskem delu preučujemo družbeno odgovornost podjetnika, spodbujeno z vrednotami. V teoretičnem delu se osredotočimo predvsem na razvoj družbene odgovornosti, opredelitve, modele in koristi družbene odgovornosti. Jasno opredelimo najustreznejši model družbene odgovornosti, in sicer Carrollovo piramido ter ISO 26000 standard. Ukvarjamo se tudi s podjetnikom, njegovimi lastnostmi in vrednotami, v skladu s katerimi mora podjetnik delovati, ter načini motivacije zaposlenih. Teoretični del diplomskega dela nadgradimo ob primeru družbeno odgovornega podjetnika Josipa Hutterja, čigar poslovna filozofija je bila izredno družbeno odgovorna, saj je bila uokvirjena z njegovimi vrednotami. Hutterjeve najpomembnejše vrednote so bile vsekakor povezane z dobrim počutjem njegovih zaposlenih, kar se je odražalo v njegovi skrbi zanje tako na delovnem mestu kot izven njega. Poskušamo ugotoviti, na kakšne načine je Hutter motiviral svoje zaposlene, da je bilo podjetje tako zelo učinkovito in uspešno. Bil je podjetnik, ki je prinašal veliko koristi zaposlenim, podjetju, družbi in okolju. V praktičnem delu diplomskega dela te prednosti tudi raziščemo. Ključne besede: družbeno odgovoren podjetnik, družbena odgovornost, vrednote, motivacija, poslovna filozofija, koristi družbene odgovornosti. ABSTRACT The thesis studies the social responsibility of an entrepreneur, enhanced by values. The theoretical part focuses mainly on the development of social responsibility, definitions, models and the benefits of social responsibility. We define the most appropriate model of social responsibility, namely the Carroll’s pyramid and ISO 26000 standard. We also deal with an entrepreneur and one's characteristics, values, according to which an entrepreneur must act, and methods of motivating employees. The theoretical part of the thesis is upgraded with an example of a socially responsible entrepreneur, Josip Hutter. Entrepreneur's business philosophy was extremely socially responsible since it was framed with one's values. Hutter's most important values were certainly connected with the well-being of his employees, which was reflected in his concern for employees at the workplace and outside it. We try to determine methods Hutter applied to motivate his employees and thereby established such an efficient and successful company. He was an entrepreneur who brought great benefits to the employees, the company, the society and the environment. These advantages are also researched in the practical part of the thesis. Key words: socially responsible entrepreneur, social responsibility, values, motivation, business philosophy, benefits of social responsibility.

(6)

(7) KAZALO VSEBINE 1 UVOD ............................................................................................................................ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema ................................................................... 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave .......................................................................... 2 1.3 Predpostavke in omejitve ........................................................................................ 3 1.3.1Predvidene metode raziskovanja ....................................................................... 4 2 DRUŽBENA ODGOVORNOST .................................................................................. 5 2.1 Razvoj koncepta družbene odgovornosti ................................................................ 5 2.2 Opredelitev pojma družbene odgovornosti ............................................................. 7 2.3 Modeli družbene odgovornosti ............................................................................... 8 2.3.1 Carrollova piramida .......................................................................................... 8 2.3.2 Koncept trojnega izida (ang. »Triple bottom line«) ......................................... 9 2.3.3 Tridelni model družbene odgovornosti podjetij ............................................. 10 2.3.4 Štirifazni model družbene odgovornosti podjetij ........................................... 11 2.3.5 Model 3C-SR .................................................................................................. 12 2.3.6 Standard ISO 26000 ....................................................................................... 12 2.4 Koristi družbene odgovornosti podjetij ................................................................. 13 3 DRUŽBENO ODGOVOREN PODJETNIK ............................................................... 15 3.1 Opredelitev pojma podjetnik ................................................................................. 15 3.2 Ključne lastnosti dobrega podjetnika .................................................................... 16 3.3 Vrednote družbeno odgovornega podjetnika ........................................................ 18 3.4 Načini družbeno odgovornega motiviranja zaposlenih ......................................... 19 4 ŠTUDIJA PRIMERA: PODJETNIK JOSIP HUTTER Z VIDIKA DRUŽBENE ODGOVORNOSTI ......................................................................................................... 22 4.1 Življenje Josipa Hutterja ....................................................................................... 22 4.2 Vrednote Josipa Hutterja in njegovo družbeno odgovorno ravnanje z zaposlenimi ..................................................................................................................................... 25 4.3 Motivacija zaposlenih Josipa Hutterja z družbeno odgovornostjo ....................... 27 4.4 Ravnanje družbeno odgovornega podjetnika Josipa Hutterja s poudarkom na Carrollovi piramidi in standardu ISO 26000 ............................................................... 29 4.5 Ugotovitve o koristih družbene odgovornosti Josipa Hutterja .............................. 32 5. SKLEP ..................................................................................................................... 35. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 39. i.

(8) KAZALO SLIK Slika 1: Carrollova piramida družbene odgovornosti organizacij ..................................... 8 Slika 2: Koncept trojnega izida ....................................................................................... 10 Slika 3: Schwartzov in Carrollov tridelni model družbene odgovornosti ....................... 11 Slika 4: Štirifazni model družbene odgovornosti ............................................................ 11 Slika 5: »Čebula vrednot« ............................................................................................... 18 Slika 6: Josip Hutter ........................................................................................................ 22 Slika 7: Hutterjeva vila ob Mestnem parku ..................................................................... 23 Slika 8: Hutterjev blok iz leta 1958 ................................................................................. 26 Slika 9: Hutterjevo naselje leta 1937............................................................................... 27 Slika 10: Primer Josipa Hutterja na podlagi Carrollove piramide .................................. 30. KAZALO TABEL Tabela 1: Priučljive lastnosti podjetnika ......................................................................... 16 Tabela 2: Mesečni zaslužki delavcev v mariborskih tekstilnih industrijah ..................... 28 Tabela 3: Tekstilne tovarne leta 1939 v Mariboru ........................................................... 29. ii.

(9) 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema Pojem družbene odgovornosti je v današnjem času zelo pomemben in priznan (Bohinc, 2016; Kneiz-Reidl, 2002; Meško, 2011; Močnik, Crnogaj in Bradač Hojnik, 2016; Mulej, 2015). Družbena odgovornost podjetja1 mora biti v skladu z vrednotami družbeno odgovornega podjetnika. Ta mora imeti jasno predstavo o tem, kako ravnati kot uspešen in ugleden podjetnik, poleg tega pa imeti družbeno odgovoren odnos do družbe. V diplomskem delu bomo preučili družbeno odgovornost podjetij in predstavili družbeno odgovornega podjetnika kot glavni most med podjetjem in družbo (Meško, 2011; Mulej, 2015; Musek Lešnik, 2007; Pšeničny, 2002). V študiji primera bomo predstavili družbeno odgovornega podjetnika Josipa Hutterja, ki je že v 20. stoletju veljal za edinega mariborskega podjetnika, ki je tako ravnal z zaposlenimi. Na začetku diplomskega dela bomo predstavili zgodovinski razvoj koncepta družbene odgovornosti. V nadaljevanju bomo opredelili pojem družbene odgovornosti, kot ga opredeljujejo različni avtorji (Bohinc, 2016; Hay in Gray, 1997; Kneiz-Reidl, 2002; Meško, 2011; Mulej, 2015; Potočan in Mulej, 2007; Szabó Benedek, 2014). Ne obstaja enotna opredelitev, ki bi povedala, kaj pravzaprav predstavlja družbeno odgovornost, zato je vsaka posamezna opredelitev po svoje sprejemljiva. Nadalje bomo predstavili pet ključnih modelov družbene odgovornosti. Med njimi je Carrollova (1991) piramida prva, ki zajema vsa pomembna področja družbene odgovornosti (Geva, 2008). Med modele družbene odgovornosti bomo prišteli tudi standard ISO 26000, ki so ga sprejeli leta 2010 (ISO, 2010) in je prvi model, ki vključuje tudi celovitost in soodvisnost (Štrukelj, 2015). V nadaljevanju diplomskega dela bomo opredelili koristi družbene odgovornosti podjetij (Győri, 2010; Hrast, 2008; Kneiz-Reidl, 2002; Meško, 2011; Mulej, 2015; Šarotar Žižek in Potočnik, 2014; Tomaževič, 2011). Tako ravnanje namreč izboljša odnos do zaposlenih, ki postanejo bolj lojalni, motivirani in nagnjeni k inoviranju. Korist se kaže tudi v odnosu z dobavitelji in kupci, ki postanejo prav tako lojalni in podjetje priporočajo tudi drugim dobaviteljem oziroma kupcem (Kos, 2016). Osrednja tema diplomskega dela je predstavitev družbeno odgovornega podjetnika. V tem sklopu bomo obravnavali pojem podjetnika po opredelitvah različnih avtorjev (Plut in Plut, 1995; Pšeničny, 2000; Rebernik, 1997; Robinson, 1990). Tudi pri pojasnjevanju pojma podjetnik se srečamo z različnimi opredelitvami. Povedali bomo tudi, da imajo podjetniki in vodje podobne lastnosti, čeprav je Drucker (1987, v Rebernik, 1997, str. 38) trdil tako: »Obstajata podjetniško delo in managersko delo in to dvoje ni isto. Vendar ne morete biti uspešen podjetnik, če ne upravljate [in vodite]. Če pa poskušate upravljati [in voditi] brez nekoliko podjetništva, ste v nevarnosti, da postanete birokrat.«. 1. Pod pojmom podjetje v tem diplomskem delu razumemo vse profitne in neprofitne organizacije. 1.

(10) Po opredelitvi pojma podjetnik bomo prešli na bolj psihološko obarvano temo. Za to, da bodo podjetniki uspešni, ugledni in dobri, morajo imeti ključne lastnosti, ki pripomorejo k temu. Te lastnosti bomo prikazali in jih med sabo primerjali (Jagodič in Dermol, 2012; Musek Lešnik, 2007; Plut in Plut, 1995; Rebernik, 1997). Da bomo lažje razumeli vrednote in pomen vrednot, bomo na kratko opisali in predstavili opredelitev vrednot Pogačnika (2002 v Musek Lešnik, 2007) s prispodobo čebule. Dokazovali bomo, da je vloga družbeno odgovornih vrednot podjetnika ključna pri uspešnem ravnanju z zaposlenimi (Dermol idr., 2014; Jagodič in Dermol, 2012; Kos, 2009; Musek Lešnik (2007; 2018); Plut, 1995). Kot zaključek osrednje teme diplomskega dela bomo opredelili motiviranje zaposlenih. Motiviranje je namreč ključnega pomena za to, da bodo zaposleni bolj družbeno odgovorni, inovativni in produktivni. Posamezniki potrebujemo spodbudne besede in različne finančne ali nefinančne nagrade, da postanemo bolj zavzeti za delo, zatorej bomo opisali tudi načine motiviranja (Gogala, 2004; Hojnik, 2016; Kos, 2007; Lipičnik, 2002; Možina, 2002, Sokolič, 2003). Besedo motivacija lahko najdemo v latinskem slovarju kot movere, kar pomeni gibanje. Torej, če povzamemo, je motivacija neka gonilna sila, ki nas žene, da smo v gibanju na poti do cilja (Hojnik, 2016, str. 8). Opredelili bomo nagrade za uspešnost in kako te vplivajo na ustvarjalnost ter željo po izobraževanju zaposlenih. Za to, da zaposleni dohajajo novosti v podjetju in se lažje znajdejo v nepredvidljivih situacijah med delom (Sokolič 2003, str. 8), morajo imeti znanje, k čemur pripomore motivacija, saj ustvarja željo po znanju. K teoretičnemu delu diplomskega dela bomo vključili še praktični del, kjer bomo predstavili podjetnika Josipa Hutterja z vidika družbene odgovornosti (Breže, 2013; Ferlež, 2009; Kresal, 1976; Meh, 2016; Šeruga, 2012). Teorijo bomo preverili v praksi in ugotovili, kako je Josip Hutter ravnal z zaposlenimi v svojem podjetju. Zanimajo nas predvsem njegove vrednote in velikodušnost na podlagi družbene odgovornosti. Marsikdo ga opredeljuje kot podjetnika, ki je bil družbeno odgovoren že v času 2. svetovne vojne, kar npr. dokazujejo še danes stoječe stavbe, ki jih je zgradil za svoje zaposlene.. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen diplomskega dela je raziskati značilnosti družbeno odgovornega podjetnika, kar bomo pokazali na primeru podjetnika Josipa Hutterja. Raziskovanje te tematike bo temeljilo na časopisnih člankih (Breže, 2013; Meh, 2016; Šeruga, 2012) in knjigah (Čuček idr., 2012, Ferlež, 2009; Kresal, 1976;), ki opisujejo dogajanje v 19. in 20. stoletju v Mariboru. Josip Hutter je bil družbeno odgovoren podjetnik, ki je bil ustanovitelj in solastnik tekstilne tovarne z imenom J. Hutter in drug. Dandanes je večina že pozabila nanj in ne ve, da je za svoje vodilne zaposlene med drugim postavil ogromen blok v neposredni bližini Ekonomske-poslovne fakultete v Mariboru. V diplomskem delu želimo znova obuditi spomine na podjetnika in raziskati, na kakšen način je družbeno odgovorno ravnal pred 2. svetovno vojno, kakšne so bile njegove. 2.

(11) osebnostne lastnosti in vrednote, zaradi katerih je postal tako ugleden podjetnik. Nadalje nas zanima, kako je potekalo motiviranje zaposlenih v njegovem času. Cilji diplomskega dela izhajajo iz njegovega namena, zatorej želimo: – ugotoviti zgodovinski razvoj koncepta družbene odgovornosti; – preučiti opredelitve družbene odgovornosti; – preučiti modele družbene odgovornosti in podrobno predstaviti Carrollovo piramido ter standard ISO 26000; – navesti koristi, ki jih prinašajo družbeno odgovorna podjetja; – preučiti opredelitev dobrega podjetnika in zbrati njegove ključne osebnostne lastnosti; – preučiti opredelitve in vrste vrednot; – preučiti družbeno odgovorno vlogo podjetnika pri ravnanju z zaposlenimi; – preučiti in našteti vrste motivacije in kako te vplivajo na to, kako so zaposleni zadovoljni v podjetju; – vse zgoraj navedene vidike preučiti in aplicirati na primer podjetnika Josipa Hutterja. Naslednje hipoteze nam bodo v pomoč pri analiziranju in preučevanju zastavljenih ciljev: H1: Osebnostne lastnosti podjetnika so ključnega pomena za njegovo uglednost. H2: Družbeno odgovorne vrednote so potrebne za to, da lahko podjetnik ravna z zaposlenimi družbeno odgovorno. H3: Podjetniki, ki motivirajo svoje zaposlene, so deležni večje inovativnosti in produktivnosti zaposlenih. H4: Josip Hutter je z dejanji v svojem podjetju pripomogel k boljšim delovnim razmeram. Zgoraj navedene hipoteze želimo dokazati s pomočjo osrednjega teoretičnega in praktičnega dela. Pri svoji raziskavi bomo uporabili sodobno literaturo o družbeni odgovornosti, vrednotah in osebnostnih lastnostih podjetnika ter motiviranju zaposlenih. Za pridobivanje informacij za študijo primera bomo uporabili starejše članke, ki jih bomo našli v domoznanskem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM). Ostale informacije bomo dobili od oseb, ki so že preiskovale življenje Josipa Hutterja (ustno, na spletu, v člankih in knjigah).. 1.3 Predpostavke in omejitve Pri preučevanju življenja Josipa Hutterja in njegovega ravnanja z zaposlenimi ne moremo zajeti vseh dejstev in pridobiti vseh potrebnih podatkov, zato bomo uporabili predpostavke in omejitve. Predpostavke tega diplomskega dela so naslednje: – Podatki, ki jih bodo posredovali ljudje (ustno, na spletu, v člankih in knjigah), ki so že prej raziskovali življenje Josipa Hutterja, so resnični.. 3.

(12) –. Med dosegljivimi podatki bomo uspeli izbrati bistvene, s katerimi bomo dovolj celovito dokazali, da je Josip Hutter dobro ravnal s svojimi zaposlenimi in bil družbeno odgovoren.. Omejitev, s katero se bomo srečali, je predvsem osredotočanje na standard ISO 26000, ostalih, s preučevano tematiko povezanih standardov (kot sta npr. standard 8000 in 9001), pa ne bomo obravnavali. Omejujemo se tudi na model družbene odgovornosti, ki ga imenujemo Carrollova piramida, ki po našem subjektivnem mnenju najbolje opisuje in zajema obravnavano tematiko. Pri pisanju praktičnega poglavja diplomskega dela bomo preučevali predvsem literaturo in vire domačih avtorjev, ki so že raziskovali življenje Josipa Hutterja. Osredotočili se bomo na razne raziskovalne naloge, publikacije, članke in druge vire, ki opisujejo raziskovano tematiko. Med njimi izpostavljamo dela Ferleževe (2009) in Kresala (1976). Predpostavljamo, da nam bo v veliko pomoč knjiga Jerneje Ferlež (2009), ki se podrobneje ukvarja z življenjem Josipa Hutterja in bivalno kulturo Maribora.. 1.3.1 Predvidene metode raziskovanja Kot metodo raziskovanja bomo uporabili deskripcijo, ki pomeni »predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih, opis« (SSKJ, 2000 v Dermol idr. 2005, str. 41). To metodologijo bomo uporabili predvsem v empiričnem delu diplomskega dela. Komparacijo, ki je »ugotavljanje enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več lastnostmi oz. značilnostmi« (SSKJ, 2000 v Dermol idr. 2005, str. 41), bomo uporabili pri primerjanju opredelitev družbene odgovornosti podjetij in družbeno odgovornih podjetnikov, saj bodo te povzete oz. opredeljene po različnih avtorjih. Ivanko (2007, str. 15) trdi: »Uporaba komparativne metode sestoji v primerjanju dveh stvari, dveh pojavov, dveh dogodkov.« Metodo kompilacije, ki je po SSKJ (2000 v Dermol idr. 2005, str. 41) »knjižno delo, razprava, ki temelji na tujih ugotovitvah, dognanjih«, bomo uporabili pri povzemanju, citiranju in raziskovalnih ugotovitvah drugih avtorjev. Intervju bomo kot najpogostejšo metodo, pri kateri »gre za pogovor oz. osebno komunikacijo med raziskovalcem in intervjuvancem« (Dermol idr. 2015, str. 42), uporabili pri praktičnem delu diplomskega dela, saj bomo izvedli intervju z g. Marjanom Matjašicem, ki je zaposlen kot muzejski svetovalec v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. Za obdelavo podatkov bomo izbrali interpretacijo in analizo vsebine, saj bodo naši podatki opisni in ne numerični. Podatke bomo zbrali, jih uredili in nato interpretirali v skladu s cilji našega diplomskega dela (več o tem v Dermol idr., 2015, str. 43–44).. 4.

(13) 2 DRUŽBENA ODGOVORNOST 2.1 Razvoj koncepta družbene odgovornosti Družbena odgovornost kot koncept se je z leti pogosto spreminjala, da je postala takšna, kakršno poznamo danes. Thomas Gail (2002 v Szabó Benedek, 2014, str. 15) povzema, da korenine družbene odgovornosti podjetij izhajajo iz Združenih držav Amerike (ZDA), in sicer iz leta 1920. Sam pojem še ni obstajal, vendar so že v tem obdobju (1920–1930) podjetniki imeli jasne predstave o družbeni odgovornosti in njeni uporabi v praksi. V ZDA so že v tem času posvečali pozornost vrednotam lokalnih skupnosti in varstvu ter zdravju pri delu. Veliko raziskovalcev meni (Deresky, 2003 v Meško, 2011, str. 18), da je globalizacija privedla podjetja do tega, da so se začele vesti etično in odgovorno. Meško (2011, str. 18) povzema, da pri globalizaciji pridejo potrošniki do informacij prek televizije, spleta in mednarodnega tiska, s pomočjo katerega so se zavedali, da lahko izkoriščajo otroke kot delovno silo in upravljajo s pravicami delavcev. Zavedati so se začeli, da lahko izkoriščajo družbo in okolje. Pritiski udeležencev podjetja/deležnikov (notranjih in zunanjih), medijskih poročanj in novih zakonodaj so pripeljali podjetja do tega, da so s pomočjo družbene odgovornosti poskušala zaščiti svoj ugled. Post (2003, v Szabó Benedek, 2014, str. 15) trdi, da družbena odgovornost prihaja iz leta 1930, ko sta se Berle in Dodd močno sprla glede nalog menedžerjev. Dodd je menil, da je menedžment odgovoren za celotno skupnost (Post, 2003 v Szabó Benedek, 2014, str. 15). Győri (2010, str. 24) pravi, da izoblikovanje koncepta družbene odgovornosti največkrat povezujemo s knjigo Howarda Bowena z naslovom Social Responsibility of the Businessman, ki je izšla leta 1953. Vendar pa je koncept prišel v javnost šele desetletja pozneje. Čeprav v zgodnji fazi zgodovine lahko prikažemo znake družbene odgovornosti, je resnično obdobje, ki ga zaznava družbena odgovornost podjetij, mogoče uvrstiti v leto 1950. Bowen (1953 v Szabó Benedek, 2014, str. 15), velikokrat imenovan kot oče družbene odgovornosti podjetij, je leta 1953 pojem interpretiral kot socialno obveznost, ukvarjal se je s poslovno odgovornostjo, vključno z občutljivostjo, skrbjo, družbenim pregledom, socialnim državljanstvom in teorijo interesnih skupin (angl. stakeholders). Vidimo torej, da je Bowen uporabljal in razlagal pojme, ki jasno kažejo podobnost s sedanjim pomenom družbene odgovornosti podjetij. Ena od najpomembnejših prelomnic družbene odgovornosti podjetij je oblikovanje teorije interesnih skupin (angl. stakeholders), ki upošteva interese oz. zanimanje interesnih skupin kot podlago za uspešno poslovanje. Prvič se upoštevajo interesi interesnih skupin in v tem kontekstu se korporativna družbena odgovornost podjetij preoblikuje v organizacijo, katere temeljni cilj je trajnostni razvoj, seveda v skladu s profitno usmerjenostjo (Freeman, 1984, 31–41). V šestdesetih letih 20. stoletja je koncept nadaljeval s preobrazbo. Szabó Bendek (2014, str. 16) opisuje, da je leta 1971 Svet za gospodarski razvoj v ZDA uveljavil model družbene odgovornosti podjetij, ki ima nov pogled na poslovno vlogo v družbeni odgovornosti podjetij. Odbor opisuje družbeno odgovornost podjetij kot element, povezan s proizvodnjo, delovno silo, gospodarsko rastjo, družbenimi pričakovanji in družbo. Carroll (1999 v Szabó Benedek, 2014, str. 16) imenuje model 5.

(14) CED (angl. concentric circles of committee for economic development) kot mejo koncepta družbene odgovornosti podjetij, saj omenjena opredelitev jasno odraža odnos med podjetjem in družbo. Leta 1970 podjetja že objavljajo okoljska in trajnostna poročila (Szabó Benedek, 2014, str. 16). Tega leta se je tudi uveljavil trend donacij med ameriškimi multinacionalkami. Poleg teh prispevkov v dobrodelne namene so se začele ameriške multinacionalke obnašati družbeno odgovorno in pomagati lokalnim skupnostim ter manjšinam, izboljšale pa so tudi delovne pogoje. K opravljenim dejanjem naj bi jih spodbudilo predvsem zavedanje o socialnih vprašanjih, pa tudi razni pritiski, naj se osredotočajo tudi na interesne skupine, ne le na maksimizacijo dobička. Podjetja so se začela družbeno odgovorno obnašati tudi zaradi ugleda (Clark, 2000 v Meško, 2011, str. 20). Carroll in Shabana (2010 v Bertoncelj idr., 2015, str. 119–120) opredeljujeta, da lahko predstavimo razvoj družbene odgovornosti od 18. stoletja do danes v dveh obdobjih. Prvo obdobje predstavlja 18. stoletje, ko se je razvil filozofski nazor – utilitarizem – pod okriljem Jeremyja Benthama, ki trdi, da je korist osnova in obenem merilo človekovega delovanja in moralnega vrednotenja. Na njegovo filozofijo je vplival Adam Smith, ki je menil, da je za podjetje najpomembnejša naloga povečanje dobička, s čimer bi bilo podjetje ekonomsko močnejše. Na podlagi razglabljanj so se pojavili rezultati v obliki mednarodnih dokumentov, med katere lahko prištejemo tristransko izjavo (države, delojemalcev in delodajalcev) o socialni odgovornosti (ILO, 1977, isti vir), temeljno listino o delovanju korporacij (OECD, 1976, isti vir) in kodeks delovanja korporacij (UN, 1977, isti vir). V 80. letih prejšnjega stoletja so obravnavali vprašanja odgovornosti organizacij na ekološkem področju. V naslednjem stoletju so se osredotočili predvsem na temeljne cilje delovanja podjetij, saj je bil to čas, ko so se pojavili borzni in poslovni škandali v ZDA. Leta 2001 je Evropska komisija razglasila družbeno odgovornost podjetij, poleg tega pa jo je še leta 2003 odbor ZN za trgovino in razvoj opredelil kot sestavino delovanja podjetij (Bertoncelj idr., 2011, str. 120). Evropa se je konceptu družbene odgovornosti pridružila pozneje kot ZDA. Ob prehodu v 21. stoletje se je interes podjetij za družbeno odgovornost povečal (Močnik, Crnogaj in Bradač Hojnik, 2016, str. 94). Hay in Gray (1977, str. 8 v Berlogar, 2000, str. 35–36) opisujeta razvoj družbene odgovornosti v naslednjih treh fazah: – –. –. prva faza je »management za maksimizacijo profita«, ki je prevladovala konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, ko je bil edini cilj managerjev doseči čim večji dobiček; druga faza je »skrbniški management«, ki velja za konec 20. in 30. let prejšnjega stoletja, kjer gre predvsem za to, da managerji niso osredotočeni le na maksimizacijo dobička, ampak tudi pokažejo udeležencem podjetja/deležnikom odgovornost (avtor govori o odgovornostih notranjih in zunanjih udeležencev podjetja); tretja faza je »management za kvaliteto življenja«, ki se pojavi leta 1950 in spodbuja okrepitve zahteve in večjo skrb za kakovostnejše življenje. Pojavi se zahteva, da podjetja s svojimi managerskimi, tehnološkimi sposobnostmi in finančnimi viri prevzamejo ne le ožjo, temveč tudi družbeno odgovornost v širšem okolju, pri katerem vse organizacije upoštevajo interese družbe.. 6.

(15) 2.2 Opredelitev pojma družbene odgovornosti Družbena odgovornost je ključna dejavnost podjetja. Že iz izraza lahko neposredno sklepamo, da gre za odgovornost podjetja, ki zajema tudi družbo. Ne obstaja enotna opredelitev družbene odgovornosti, lahko pa trdimo, da je vsaka po svoje sprejemljiva. Bohinc (2016, str. 181) pravi tako: »Po definiciji EU je družbena odgovornost podjetij poseben poslovni pristop (kultura), pri katerem podjetja vključujejo vprašanja glede okoljskih in socialnih vprašanj v svoje poslovanje in svoje odnose z zainteresiranimi stranmi na prostovoljni osnovi.« Prosenak in Mulej (2008, str. 10 v Šarotar Žižek in Potočnik, 2014, str. 10) opredeljujeta družbeno odgovornost kot koncept, pri katerem naj delovanje za doseganje lastnih zajema obenem skrb za družbene in okoljske probleme. Po njunem mnenju družbena odgovornost zajema tri vidike. Gre za vidike trojnega izida (angl. Triple bottom line), ki ga opisujemo v nadaljevanju: – družbeni (socialni); – okoljski (ekološki) in – ekonomski. Bohinc (2016, str. 181) trdi tako: »Družbena odgovornost podjetij pomeni, da si podjetja pri svojih vsakodnevnih poslovnih dejavnostih prostovoljno in ne samo na podlagi predpisov prizadevajo upoštevati družbene in okoljske potrebe.« DESUR (2014) v svoji opredelitvi pravi tako: »Družbena odgovornost podjetij (DOP) se nanaša na uspešno in učinkovito vodstveno upravljanje, na etično in trajnostno upravljanje, na uresničevanje številnih prostovoljnih zavez, katerih namen je obvladovanje vplivov na socialnem, okoljskem in gospodarskem področju, ter pridobitev maksimalnih koristi za družbo.« Mulej in Potočan (2007, str. 130) opredeljujeta družbeno odgovornost podjetij (DOP) kot: – odgovornost vseh subjektov (predvsem managerjev in lastnikov) za izvajanje akcij, ki so usmerjene v to, da uresničujejo potrebe; – interesov okolja podjetja (sem štejemo zunanje interese, ki so naravni, socialni in družbeni) ter – podjetja samega (sem štejemo notranje interese). Ob govoru o družbeni odgovornosti lahko najdemo dve paradigmi (Močnik, Crnogaj in Bradač Hojnik, 2016, str. 93). Prva temelji na tem, da je početje podjetij osredotočeno zgolj na ekonomsko raven in predvsem v dobičkonosno upravljanje. Ta paradigma obenem tudi trdi, da dobro podjetje sploh ne obstaja. Druga paradigma, ki je pravo nasprotje opisanega, pa trdi, da se trenutno razvija obdobje humanitarnih korporacij, kar pomeni, da se podjetje vse bolj opredeljuje glede na to, kako ravna s svojimi zaposlenimi in s širšo družbo, kako prispeva k trajnostnemu razvoju, neodvisno od dobičkonosnosti. Avtorice opredeljujejo, da je realnost med tema dvema paradigmama, saj se podjetja sočasno soočajo z družbenimi problemi, ki jih skušajo reševati. Pri tem, da podjetje deluje družbeno odgovorno in ni le naravnano za doseganje visoke dobičkonosnosti, imajo velik pomen deležniki v okolju podjetja (imenujemo jih tudi zunanji udeleženci podjetja), ki silijo podjetje k navedenemu ravnanju. Ko podjetja ravnajo družbeno odgovorno, dvigujejo svoj ugled in priznanje. Jaklič (1996, str. 69 v Meško 2011, str. 5) trdi, da je družbena odgovornost to, kadar je podjetje odgovorno za svoja ravnanja, ki vplivajo na skupnost, ljudi in okolje. Torej, če povzamemo, lahko 7.

(16) trdimo, da družbeno ravnanje vpliva na notranje in zunanje deležnike podjetja. Podjetje mora skušati ugotoviti svoje negativne vplive na družbo in jih nato odpraviti. To lahko pomeni tudi, da mora podjetje odšteti nek del svojega dobička ob primeru, če njeno ravnanje prizadeva druge interesne udeležence podjetja. Mulej (2015, str. 108) trdi naslednje: »Družbena odgovornost je obveznost vsakega človeka kot posameznika in organizacije, da je z drugim medsebojno soodvisen, ne enostransko odvisen ali neodvisen.«. 2.3 Modeli družbene odgovornosti Po Mešku (2011, str. 9) bomo v tem poglavju predstavili koncepte in modele družbene odgovornosti ter dodali ISO 26000 standard (ISO, 2010), natančneje bomo spregovorili o: – – – – – –. Carrollovi piramidi; konceptu trojnega izida (»Triple bottom line«); tridelnem modelu družbene odgovornosti podjetij; štirifaznem modelu družbene odgovornosti podjetij; modelu 3C-SR in ISO 26000 standardu.. 2.3.1 Carrollova piramida Kot najbolj znan model družbene odgovornosti lahko opredelimo Carrollovo štiridelno piramido, ki je razdeljena na štiri dimenzije odgovornosti, ki si od spodaj proti navzgor sledijo v naslednjem zaporedju: ekonomska, zakonska, etična in filantropska odgovornost. Model hierarhično po pomembnosti razporeja odgovornosti podjetij (Geva, 2008, str. 7) in temelji na Maslowovi hierarhični piramidi potreb, ki trdi, da podjetja lahko zadovoljijo najvišjo raven le takrat, ko so vse ostale ravni že zadovoljene (Jaklič, 2005, str. 278). Carroll (1991, str. 42) prikazuje stopnjo odgovornosti gospodarskih subjektov in podjetij v znamenitem piramidnem modelu, ki ga prikazuje Slika 1. Slika 1: Carrollova piramida družbene odgovornosti organizacij FILANTROPSKA ODGOVORNOST – BODI DOBER DRŽAVLJAN ETIČNA ODGOVORNOST – k BODI ETIČEN ZAKONSKA ODGOVORNOST – UPOŠTEVAJ ZAKONE EKONOMSKA ODGOVORNOST – DOBIČKONOSNOST. Vir: (Carroll, 1991, str. 42). 8.

(17) Carroll (1991, str. 40–43) navaja naslednje štiri dimenzije družbene odgovornosti: – »ekonomska odgovornost« opredeljuje naslednje dolžnosti podjetja: dobičkonosnost, zaposlovanje ljudi, razvoj gospodarstva lokalnih skupnosti; – »zakonska odgovornost« opredeljuje naslednje dolžnosti podjetja: spoštovanje zakonov in predpisov – v nasprotnem primeru sledijo sankcije; – »etična odgovornost« od podjetja pričakuje, da bo delovalo v skladu z etičnimi načeli (pošteno, pravično in dobro); – filantropična odgovornost od podjetja pričakuje, da bo samo izvajalo svojo filantropično odgovornost (dobrodelno dejavnost). Od spodaj navzgor se piramida začne z ekonomsko odgovornostjo, kamor spadajo dobičkonosnost, maksimiranje plač in minimiziranje stroškov. Najpomembnejša odgovornost podjetja je ekonomska, saj predstavlja temelj za izvajanje ostalih odgovornosti (Jaklič, 2005, str. 276). Dolžnosti, ki jih mora organizacija izpolnjevati, so naslednje: svojim investitorjem in lastnikom prinaša dobiček, dinamično uspešno posluje, ljudem v lokalni skupnosti ponuja prosta delovna mesta in hkrati s svojimi izdelki oz. storitvami prispeva k razvoju gospodarstva (Carroll in Buchholtz, 2003, str. 40). Ekonomska odgovornost pomeni, da morajo gospodarski subjekti ustvarjati dobiček, saj le s finančno in gospodarsko podlago lahko izpolnjujejo druge potrebe družbe (Győri, 2010, str. 51). Druga raven zakonske odgovornosti zahteva od podjetja, da spoštuje in sprejema zakone ter predpise. Če družba, potrošniki in interesne skupine ugotovijo, da podjetje ne ravna v skladu z zakoni in predpisi, lahko na pravne institucije in predstavnike pritiskajo tako, da dosežejo uveljavljanje novega zakona oz. predpisa, ki bo omejeval delovanje podjetja. Tretja raven odgovornosti je etična odgovornost, ki je kot dopolnilo zakonski odgovornost, saj zajema aktivnosti, ki jih družba želi od podjetja, niso pa zakonsko določene (Jaklič, 2005, str. 276–278). Četrta in obenem zadnja raven je filantropična odgovornost, ki opredeljuje, kako naj se podjetje vede v vlogi dobrega državljana in izpolnjuje svoje prostovoljne ter dobrodelne odgovornosti, s pomočjo katerih prispeva k človeškim in finančnim virom, s katerimi se nato izboljšuje kakovost življenja družbe (Carroll in Buchholtz, 2003, str. 43). Filantropska odgovornost je najvišja raven družbene odgovornosti, ki se kaže v dejanjih prostovoljne narave, kamor štejemo razna sponzorstva, donacije in podobno (Jaklič, 2005, str. 276). 2.3.2 Koncept trojnega izida (ang. »Triple bottom line«) Druga teorija družbene odgovornosti podjetij, ki jo bomo obravnavali, je koncept »Triple bottom line« oz. poslovenjeno koncept trojnega izida. Podobno kot Carrollova piramida družbene odgovornosti podjetij, ki smo jo omenjali v prejšnjem poglavju, tudi koncept trojnega izida deluje na predpostavki, da se podjetje pojavi kot član moralne skupnosti, kar mu daje moč družbene odgovornosti (Business Ethics, 2018). Opisan koncept poudarja, da se morajo organizacije ukvarjati tudi s problemom družbe in zaščite okolja, ne pa le s tradicionalnim »bottom-line« konceptom (Uttig, 2000, str. 5 v Meško, 2011, str. 9), kar je razvidno na Sliki 2.. 9.

(18) Slika 2: Koncept trojnega izida Družbena raven. Organizacijska raven. Osnovna raven. Vir: (Harrison, 2000, str. 141 v Meško, 2011, str. 9) Harrison (2000, str. 141–142 v Meško, 2011, str. 9) povezuje vplive podjetij na okolje s prispodobo valovanja ribnika. Na osnovni ravni, ki se nahaja na sredini modela, podjetja izpolnjujejo pravne zahteve, kot so plačevanje davkov in pošteno ravnanje z udeleženci podjetja/deležniki. Na naslednji, torej drugi ravni, ki predstavlja organizacijsko raven, se podjetja zavedajo svojih odgovornosti in morebitnih negativnih učinkov, do katerih lahko pride, ter jih poskušajo zmanjšati. Najmanj organizacij se pojavi na družbeni ravni, saj je manj tipov organizacij, ki se zavedajo svoje odgovornosti do družbe in sprejemajo dolžnosti, s katerimi nato pomagajo odpraviti oz. vsaj lajšati družbene probleme. Business Ethics (2018) omenja kot razlog za nastanek koncepta trojnega izida izračun podjetja glede dobička in izgube na omenjen način, saj podjetja potem bolj verjetno sprejmejo ukrepe, ki bodo koristili tako podjetju kot tudi skupnosti. Ko so številke velike, je enostavno prezreti družbene in okoljske razsežnosti poslovne odločitve. Do tega pride zaradi tega, ker se povprečna poslovna odločitev opravi s primerjavo pričakovanih stroškov in koristi v smislu dolarjev in šele nato ob upoštevanju drugih razsežnosti te odločitve. Da bi se borili proti takemu poslovanju, koncept trojnega izida zahteva, da poslovno odločitev sestavljajo vsi ti elementi. 2.3.3 Tridelni model družbene odgovornosti podjetij Temeljno značilnost naslednjega modela družbene odgovornosti sta opisala Schwartz in Carroll (2003, str. 503–530). Če podrobno pogledamo model, gre za prepletanje treh odgovornosti: etične, ekonomske in zakonske. Te tri odgovornosti ustvarijo sedem kategorij, v katerih lahko družbeno odgovornost analiziramo. Če bolje pogledamo sredino Slike 3, lahko vidimo, da se vse tri omenjene odgovornosti podjetij popolnoma prepletajo (Schwartz in Carroll, 2003, str. 513). Nov model družbene odgovornosti podjetij temelji na več glavnih predpostavkah. Model opisuje, da so tri področja družbene odgovornosti nekoliko drugačna kot po Carrollovi piramidi (1991) in da so vseobsegajoča. Nekateri se sprašujejo, ali se lahko vsak ukrep opredeli kot »izključno gospodarski«, »izključno zakonit« ali »izključno etičen«. Z drugimi besedami bi lahko trdili, da so vsi gospodarski, pravni in etični sistemi prepleteni in neločljivi (Schwartz in Carroll, 2003, str. 520).. 10.

(19) Slika 3: Schwartzov in Carrollov tridelni model družbene odgovornosti. Zgolj etično. Zgolj ekonomsko. Zgolj zakonsko. Vir: (Schwartz in Carroll, 2003, str. 509) Ekonomsko področje zajema dejanja, ki so na gospodarski ravni in so nezakonita ter neetična. Zakonsko področje opredeljuje le tista dejanja, ki so v skladu z zakoni in predpisi. Etično področje, ki je na vrhu tridelnega modela, pa zajema zgolj tista dejanja, ki so etična do družbe in niso povezana z ekonomskimi koristmi in zakonskimi predpisi. Vsako podjetje si želi pripadati v sredino modela, saj to dokazuje, da deluje ekonomsko koristno, v skladu z zakonom in velja za etično (Schwartz in Carroll, 2003, str. 509). 2.3.4 Štirifazni model družbene odgovornosti podjetij Robbins in Coulter (2005, str. 101 v Bertoncelj idr., 2011, str. 126) trdita, da manager zadovoljuje interes lastnikov in ima klasični pogled na družbeno odgovornost. Ker želijo managerji obdržati dobro delovno silo, na drugi stopnji motivirajo delavce, povečajo njihove pravice in varnost na delu. Managerji se ne osredotočajo le na notranje udeležence podjetja/deležnike, temveč tudi na dobavitelje in stranke, saj so jim v interesu: čim večja kakovost proizvodov in storitev, dobri odnosi z dobavitelji in varni proizvodi. Trdita, da je zadnja stopnja najvišja, saj managerji vidijo svoja podjetja kot odgovorna za širše dobro. Slika 4: Štirifazni model družbene odgovornosti DRUŽBENA ODGOVORNOST manjša. večja. Stopnja 1 Lastniki in managerji. Stopnja 2. Stopnja 3. Stopnja 4. Zaposleni. Partnerji v okolju. Širša družba. Vir: (Robbins in Coulter, 2005, str. 101 v Bertoncelj idr., 2011, str. 13) 11.

(20) 2.3.5 Model 3C-SR Meehan, Meehan in Richards (2006, str. 392–395 v Bertoncelj idr., 2015, str. 392–395) so razvili model 3C-SR (angl. competitive advantage through social resources), tj. konkurenčna prednost prek socialnih resursov, ki ima naslednje tri sestavine: – »etično in socialno predanost podjetja«, ki se nanaša na predanost podjetja etičnim »vrednostim in socialnim ciljem ter na njihove etične standarde; – »povezavo z vrednotami poslovnih partnerjev«, ki pomeni razvijanje vrednot, katerih cilj je ustvariti trajnostno prednost med konkurenco; – »dosledno vedenje«, ki je konsistentno vedenje in zajema vse vidike na področjih, na katerih delujejo podjetja.. 2.3.6 Standard ISO 26000 Standard ISO 26000 (ISO, 2010) zagotavlja smernice o tem, kako lahko podjetja in organizacije delujejo na družbeno odgovoren način. Slednje pomeni etično in pregledno delovanje, ki prispeva k zdravju in blaginji družbe. ISO 26000 (ISO, 2010 v Mulej, 2015, str. 98–106) podaja naslednje smernice o sedmih načelih družbene odgovornosti: 1. (Uradna) odgovornost: Podjetje naj bi bila odgovorna na to, kako vpliva na družbo, gospodarstvo in okolje. Uradna odgovornost organizacij zajema obveznost vodij, da se odzivajo, ko jih želi podjetje nadzirati, in obveznost organizacije, da se odziva na zakonske predpise. Uradna odgovornost, ki je bila sprejeta v podjetju, bo pozitivno vplivala nanjo. V okviru omenjene odgovornosti sta zajeta tudi sprejemanje odgovornosti ob napakah in primerno ukrepanje pri nastanku in preprečevanju teh. 2. Preglednost: Podjetje bi moralo zagotoviti preglednost oz. transparentnost svojih odločitev in dejavnosti, s katerimi imajo vpliv na družbo in naravno okolje. Podjetje naj bi na točen in jasen način opredelilo politiko, odločitve in dejavnosti, za katere je odgovorno, vključno s svojimi vplivi na družbo in naravno okolje. Te informacije morajo biti jasne in dosegljive. 3. Etično ravnanje: Podjetje bi se moralo obnašati etično, kar pomeni, naj bi temeljilo na vrednotah poštenosti, pravičnosti in dobrem delu do ljudi, živali, naravnega okolja. 4. Spoštovanje interesov vseh udeležencev podjetja/deležnikov: Podjetje naj bi spoštovalo in upoštevalo interese udeležencev podjetja/deležnikov ter se nanje odzivala. Podjetje mora opredeliti svoje deležnike, prepoznati njihove pravne pravice in interese. Oceniti mora tudi sposobnost udeležencev podjetja/deležnikov, saj ti vplivajo na organizacijo. 5. Spoštovanje vladavine prava: Podjetje naj bi sprejelo kot obvezno spoštovanje vladavine prava, kar pa pomeni, da mora ravnati v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi. 6. Spoštovanje mednarodnih norm obnašanja: Podjetje bi moralo spoštovati mednarodne norme obnašanja ter obenem spoštovati 5. načelo o spoštovanju vladavine prava. 7. Spoštovanje človekovih pravic: Podjetje bi moralo spoštovati človekove pravice in priznati, da so te pomembne in univerzalne, prav tako bi moralo ukrepati, kadar te pravice niso zaščitene. ISO 26000 zagotavlja smernice in ne zahteve, zato jih ni mogoče certificirati v nasprotju z nekaterimi drugimi dobro znanimi ISO-standardi (ISO 14031, ISO 14001, ipd.). Namesto tega pomaga razjasniti, kakšna je družbena odgovornost, podjetjem in 12.

(21) organizacijam pomaga pri prenosu načel v učinkovite ukrepe in na svetovni ravni deli najboljše prakse v zvezi s družbeno odgovornostjo. Namenjen je vsem vrstam organizacij/podjetij, ne glede na njihovo dejavnost, lokacijo ali velikost. Standard je bil po petih letih pogajanj med različnimi interesnimi skupinami po vsem svetu dokončno uveden leta 2010. Predstavniki vlad, industrij, nevladnih organizacij, potrošniških skupin in delovnih organizacij po vsem svetu so bili vključeni v njegov razvoj, kar pomeni, da predstavlja mednarodno soglasje (ISO, 2010). Standard ISO 26000 je še toliko bolj pomemben (Štrukelj, 2015, str. 114), ker vključuje Mulejeve (1974 idr.; 2013) dialektične teorije sistemov, to sta celovitost (angl. holism) in soodvisnost (angl. independence).. 2.4 Koristi družbene odgovornosti podjetij V 60. letih prejšnjega stoletja so se v ZDA pojavila družbena gibanja (ženska združenja, okoljska gibanja), ko so akademiki začeli razglabljati o tem, kaj je pravzaprav družbena odgovornost in kakšne so njene koristi za podjetje (Carroll in Shabana, 2010 v Bertoncelj idr., 2011, str. 120). »Smo v tistem obdobju razvoja kapitalizma, v katerem je bil Zahod pred dobrimi sto leti. Iz nepoštenega kapitalizma so se izvili v več deset letih, ko so ugotovili, da je družbena odgovornost koristna,« pravi Mulej (2011 v Červek, 2011). Ko podjetja ravnajo v skladu z družbeno odgovornostjo, prinašajo veliko korist družbi in samemu podjetju. Ljudje smo produktivnejši in bolj motivirani, če delamo v podjetju, ki mu je mar za nas in družbo. Nadalje je pomembno, da vsak subjekt – tako fizični kot pravni – prinaša koristi v družbo in naravo, saj lahko le na tak način zagotovimo boljšo kakovost življenja in uspešnejšo prihodnost. Družbena odgovornost pa ni pomembna le za zunanje okolje, temveč tudi za notranje okolje podjetja in njegovo poslovanje. Mulej (2015, str. 138–139) opredeljuje družbeno odgovornost kot korist za podjetnike. Opisuje, da je Evropska komisija v Bruslju leta 2011 objavila, da podpira javne dokumente o pospeševanju družbene odgovornosti, ker družbena odgovornost koristi podjetjem, ljudem in celotni družbi ter odpira pot iz družbeno-gospodarske krize. Po EU je družbena odgovornost vse pomembnejša za konkurenčnost podjetij, saj koristi glede kriznega menedžmenta, dostopa do kapitala, prihrankov pri stroških, odnosa z odjemalci, kadrovanja in inovacijske sposobnosti. Kos (2016) omenja, da je več raziskav pokazalo, da lahko družbena odgovornost pozitivno pripomore k poslovanju podjetja, saj izboljšuje potek poslov, ljudje lažje zaupajo podjetju, prav tako pa zaposlenim omogoči, da razvijajo svoje potenciale. Meško (2011, str. 25) pravi tako: »Uspešna in konkurenčna organizacija je tista, ki se zna prilagajati spremembam v okolju, zahtevam trga in družbe, in zna hkrati ohranjati in izboljševati svoj položaj v njem.« Manjša in srednje velika podjetja se na splošno zavedajo koristnosti družbene odgovornosti, čeprav manjša ne v tolikšni meri. Glede na raziskavo vidijo mala in srednje velika slovenska podjetja koristi družbene odgovornosti predvsem pri svojem poslovanju, v boljših odnosih z različnimi udeleženci podjetja/interesnimi skupinami (poslovni partnerji, investitorji, kupci), v večjem zadovoljstvu zaposlenih in boljših odnosih s skupnostjo. Glede na rezultate slovenskih podjetij pa so se za evropska mala in srednje velika podjetja največje koristi izkazale v lojalnosti kupcev, boljših odnosih s skupnostjo ipd. Nekaj odstotkov podjetij pa ne zazna nobenih koristi od družbene 13.

(22) odgovornosti (Kneiz-Reidl, 2002, str. 55). Mulej (2011 v Červek, 2011) pravi naslednje: »Če se odgovorno vedeš do sodelavcev, nimaš stavk, ampak zagnanost. Če se tako vedeš do dobaviteljev, imaš zanesljive dobave in ti ni treba iskati novih dobaviteljev, kar je drago. Če si odgovoren do svojih odjemalcev, ti bodo zvesti in ne bo treba iskati novih, kar je tudi zelo drago. Če se odgovorno vedeš do okolja, ga ni treba sanirati.« Hrast (2008) opisuje 31. dogodek, ki je potekal na temo družbene odgovornosti. Obravnavali so namreč koristi, ki jih prinaša družbena odgovornost podjetij. Dogodek je organiziral IRDO – Inštitut za razvoj družbene odgovornosti – v sodelovanju z ostalimi društvi in fundacijami. Hrast obenem trdi tako: »Skupni imenovalec vseh vrst revščine je namreč pomanjkanje družbene odgovornosti družbenih organov in ljudi, torej dovolj celovitega odnosa do vseh nas in s tem do nas samih kot posameznikov.« Obenem meni, da se je treba zavedati, da smo odvisni drug od drugega in da moramo spodbujati kulturo, razvoj vrednot, etike in družbeno odgovornost vseh. Kos (2016) opisuje, da je nekoč družbena odgovornost pomenila le razne donacije in humanitarne akcije, danes pa ima veliko večji pomen. Družbena odgovornost se danes pojavi kot aktivnost iskanja, kako lahko podjetje v povezavi z naravo postane uspešnejše, izboljša kakovost zaposlenih, lokalne skupnosti in ostale interese udeležencev podjetja/deležnikov, obenem pa zadovoljuje zahteve lastnikov. Győri (2010, str. 36) navaja naslednje koristi družbene odgovornosti: – – – – – – – – –. izboljša se imidž podjetja; poveča se lojalnost in motiviranost potrošnikov in zaposlenih; poveča se delež podjetja na trgu; podjetje lahko zmanjša svoje stroške; civilne ustanove in mediji bodo manj napadali podjetje; podjetje v sodelovanju z vlado lahko doseže ogromno korist zase ali za posel; zmanjšajo se transakciji stroški; podjetje lahko dobi državno pomoč ter podporo in lahko se izboljša operativna učinkovitost podjetja.. 14.

(23) 3 DRUŽBENO ODGOVOREN PODJETNIK 3.1 Opredelitev pojma podjetnik Podjetnika lahko opredelimo upoštevajoč različne opredelitve, vsaka od teh pa razkriva tudi kakšno njegovo lastnost. Podjetnik je tisti, ki dela in spreminja s pomočjo inoviranja, kombiniranja, obenem ustvarja ter je pripravljen prevzeti tveganje (Pšeničny, 2002, str. 33–34). »Podjetnik je človek, ki s svojimi sposobnostmi, znanjem ter sredstvi išče in kombinira proizvodne dejavnike tako, da realizira donosne podjetniške priložnosti ter s tem prispeva k razvoju gospodarstva in družbe« (Plut in Plut, 1995, str. 49). Podjetniki se ne rodijo, ampak se naučijo to biti. Ali posameznik postane uspešen podjetnik, je odvisno od tega, v kakšnem okolju odrašča, kakšne izkušnje je prestal in tudi od področij izobraževanj. Nekateri kljub temu, da so se izobrazili v podjetnika, nimajo te žilice, ki bi jih spodbujala k temu, da uporabljeno znanje dajo v prakso ali da izkoristijo priložnosti, ki se jim ponudijo. Na drugi strani pa so ljudje, ki so šibkejši v doseženi izobrazbi, vendar znajo toliko bolj izkoristiti priložnosti na trgu (Jagodič in Dermol, 2012, str. 5). »Družbeno odgovorno je upravljanje [in vodenje], ki del gospodarske rasti na ravni nacionalnega gospodarstva namenja za družbeno blaginjo, boljše življenje ljudi in v socialni razvoj oz. ko se del kapitalskega dobička na korporativni ravni nameni zaposlenim oz. njihovim socialnim ciljem ter za druge potrebe socialnega razvoja« (Bohinc, 2016, str. 177). Odločitev o družbeni odgovornosti upravljanja in vodenja sprejme podjetnik sam. Banfe (1991 v Pšeničny, 2002, str. 34) označi podjetnika kot »heroja sodobnega sveta in gospodarske rasti«. Velikokrat pride do vprašanja, ali je podjetnik prav tako manager. Drucker (1987 v Rebernik 1997, str. 38) meni, da je zelo pomembno ločevati podjetnika od managerja, saj trdi, da »obstajata podjetniško delo in managersko delo in to dvoje ni isto. Vendar ne morete biti uspešen podjetnik, če ne upravljate [in vodite]. Če pa poskušate upravljati [in voditi] brez nekoliko podjetništva, ste v nevarnosti, da postanete birokrat«. Povzeto po Coase (1986 v Rebernik, 1997, str. 37–38) je razlika med podjetniki in managerji v tem, da je podjetnik tisti, ki je iniciativen, kar pa pomeni, da je pripravljen napovedovati in delovati s pomočjo cenovnega mehanizma na tak način, da sklepa nove pogodbe. Podjetnik je obenem oseba, ki usmerja vire namesto sistema konkurenčnega cenovnega mehanizma, medtem ko je manager tisti, ki se le odziva na spremembe v cenah in preureja »produkcijske tvorce«, ki jih lahko kontrolira. Robinson (1990, str. 7–10) opisuje, da je podjetnik oseba, ki je po značaju samostojna, ima željo po finančni svobodi in ne želi imeti šefa. Nima redne fiksne plače, temveč je njegov prihodek odvisen od truda, ki ga je vložil v delo. Po navadi je vpleten v klasični posel, ki lahko poteka na področju marketinga, prodaje ali izmenjave blaga. Med opravljanjem svojega posla je pripravljen sprejeti izzive, tveganje in poraz. Podjetniki spadajo med osebe, ki začnejo s svojim poslom izključno zato, ker jih vodijo motivi, kot so družina, prijatelji, sorodniki, želja po uspehu, večji finančni uspeh. Omenili smo že, da se podjetnik lahko pojavlja v vlogi managerja. Plut (1995, str. 49) omenja podjetnika, ki nastopi v vlogi: – investitorja, ki vlaga svoje znanje in sposobnosti v podjetniški proces; 15.

(24) – – –. inovatorja, ki razvija nove ideje in se prilagaja trgu; lastnika, ki razpolaga s sredstvi, ki so potrebna za opravljanje neke podjetniške dejavnosti; menedžerja, ki ustanavlja, [planira], organizira vodi in kontrolira podjetje, opredeljuje njegovo politiko in strategije.. 3.2 Ključne lastnosti dobrega podjetnika Družbeno odgovorno podjetje vodi in upravlja družbeno odgovoren podjetnik, ki mora imeti temu primerne lastnosti. Pšeničny (2002, str. 34) navaja, da so uspešni podjetniki tisti, ki vidijo, da je kozarec na pol poln in ne na pol prazen. Torej gre za podjetnikovo pozitivno razmišljanje, ki ga ta potrebuje pri svojem vodenju. Podjetnik mora biti ustvarjalen, kreativen in imeti številne sposobnosti. Betz (1987 v Rebernik, 1997, str. 34) navaja tipične lastnosti, s katerimi podjetniki upravljajo in vodijo. Sem prištevamo željo po obvladovanju in potrebo po dosežku. Prav ti dve lastnosti sta tisti, ki predstavljata vodilo do uspeha. Za to, da bo podjetnik uspešen, mora biti odgovoren in prav tako prevzemati odgovornost za svoja ravnanja in odločitve, ki jih naredi. Da bi dosegel želene rezultate, mora dati prednost tveganim odločitvam, ki ga nato pripeljejo do cilja. Podjetnik je nagnjen k razmišljanju in usmerjen v prihodnost. Lastnost večine podjetnikov pa je predvsem težnja biti sam svoj gospodar. Kuratko (1995 v Pšeničny, 2002, str. 34) navaja naslednje lastnosti podjetnika: – – – – – – – –. obsedenost s priložnostjo; vztrajnost pri reševanju problemov; sposobnost učenja; jasna vizija in predstava; optimizem in zaupanje vase; sposobnost gradnje tima in vodenje; iniciativnost; samostojnost;. – – – – – –. pripravljenost na propad; kreativnost; inovativnost; odgovornost; predanost svojemu poslu in želja po uspehu.. Timmons (1990 v Rebernik, 1997, str. 36) navaja dve vrsti lastnosti – tiste, ki so priučljive in jih je lažje razviti, ter tiste, ki jih je težje razviti. Priučljive lastnosti so prikazane v Tabeli 1. Dopolnjujemo jih s spoznanji Dragarja (1999). Tabela 1: Priučljive lastnosti podjetnika Tema Predanost in odločnost *1. Obsedenost s priložnostjo *1. – – – – – – – –. Nagibi in obnašanja prepričanost in žilavost, disciplina, vztrajnost pri reševanju problemov, pripravljenost sprejeti osebne žrtve, popolna posvetitev; globoko razumevanje kupčevih potreb, tržna zagnanost, obsedenost z ustvarjanjem vrednosti vračanjem;. 16. in. njenim.

(25) – – Strpnost do – tveganja, nejasnosti in – 1 negotovosti * – – – Ustvarjalnost, – samozaupanje in – sposobnost – prilagajanja *1 – Motiviranost za – nadkriljevanje – 2 1 * – – – – Vodstvo *1 – – – – – Spretnosti, – izkušnje *2 – –. preračunljivo prevzemanje tveganja, zmanjševanje tveganja, delitve tveganja, strpnost do negotovosti in odsotnost strukture, strpnost do stresa in konflikta, sposobnost reševanja problemov in povezovanja rešitev; nekonvencionalno, odprto, lateralno ramišljanje, nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, sposobnost prilagoditve , sposobnost učenja, brez strahu pred neuspehom; usmerjenost k ciljem in rezultatom, težnja po dosežkih in rasti, majhne potrebe po statusu in moči videti stvari v pravi luči; samozačetnik, notranje mesto obvladovanja, integriteta in zanesljivost, potrpežljivost, graditelj timov in herojev, izkušnje; identificiranje priložnosti, kritično in inovativno razmišljanje, uporaba in selekcija informacij, reševanje problemov in izobraževanje. Legenda:. *1 Timmons (1990) *2 Dragar (1999) Vir: (Timmons (1990 v Rebernik, 1997, str. 36); Dragar (1999 v Jakič, 2008, str. 27)). Med lastnosti, ki jih je težje pridobiti oz. priučiti in so že od nekdaj del podjetnika, so po Timmonsu (1999, v Pšeničny, 2002, str. 35): – – – – – –. zdravje, čustvena stabilnost; energičnost; inteligenca; ustvarjalnost in sposobnost inoviranja; karizmatičnost in vrednote.. Dragar (1999, str. 27 v Jakič 2008, str. 23) omenja naslednje težje priučljive lastnosti podjetnikov:. – – – –. kreativnost in ustvarjalnost; pozitivni pristop in odprtost; samozaupanje in vztrajnost, ter dinamičnost.. Po SSKJ je nadkriljevati ali nadkriljeváti – prekašati, presegati: po razumnosti in izkušnjah ga nadkriljuje; s svojim znanjem jih zelo nadkriljuje (SSKJ, 2018). 2. 17.

(26) 3.3 Vrednote družbeno odgovornega podjetnika Musek Lešnik (2007, str. 15) opisuje vrednote kot relativno trajna posploševanja o pojavih in ciljih, ki: – jih visoko cenimo; – se nanašajo na široke kategorije stvari in odnosov ter – usmerjajo naše vedenje. »Vrednote predstavljajo naša življenjska vodila, sodijo pa med privlačne dejavnike motivov. Vedno si prizadevamo, da bi dosegli stvari, ki nam predstavljajo vrednoto. Ideali in vrednote so nekaj, kar ocenjujemo kot dobro, pravilno in zaželeno,« pravi Sokolič (2003, str. 9). Osebne vrednote imajo osrednje mesto v strukturi osebnosti, kar opisuje in prikazuje psiholog Vid Pogačnik (2002 v Musek Lešnik, 2007, str. 15) s prispodobo čebule. Na Sliki 5 je prikazana večplastnost vrednot: majhno število osebnih vrednot žene več prepričanj, nato ta prepričanja ženejo stališča, ki pa ženejo različna vedênja. Slika 5: »Čebula vrednot«. Vir: (Pogačnik, 2002, str. 33) Kos (2009) pravi tako: »Vrednote so eden izmed najpomembnejših psiholoških sestavnih elementov delovanja človeka. Če pogledamo definicijo vrednot, govorimo o vrednoti kot tistemu, čemur posameznik priznava veliko večjo načelno vrednost in zato tej stvari daje prednost. Se pravi, čemu bomo posvetili največ časa, če se odločamo med več dejavnostmi in potencialnimi pozornostmi. V primeru, da bi na svetu živeli neomejeno, vrednote ne bi imele nobenega smisla. Prav tako vrednote ne bi imele nobenega smisla, če bi se lahko vseh stvari v življenju lotili naenkrat. Včasih je enostavno potrebno nekaterim stvarem dati prednost. Celostno gledano vrednote predstavljajo vaš individualni odgovor na vprašanje, kako je smiselno živeti.« Zarnik Horvat (2011) navaja, da so psihologi razdelili vrednote na več vrst, na grobo pa jih lahko razdelimo na dve vrsti: dionizične oz. čutne in apolonske oz. moralne. V prvo vrsto, torej med čutne vrednote, prištevamo vrednote, kot so na primer: veselje, užitek zabava, moč, ugled, slava, uspeh, denar, ljubezen do domovine ipd. V drugo vrsto, torej med moralne vrednote, ki so socialne, demokratične in tradicionalne, pa prištevamo naslednje: ljubezen, razumevanje s partnerjem, mir, družinska sreča, modrost ipd. 18.

(27) Musek Lešnik (2014) omenja razdelitev vrednot po ameriškem psihologu Miltonu Rokeachu (1973) v dve veliki skupini. Prvo skupino predstavljajo terminalne vrednote, ki predstavljajo želeno stanje človeka, kot so ljubezen, modrost, zdravje, izobraževanje, mir na svetu in napredek za človeštvo. V drugo skupino vrednot, ki jih imenuje instumentalne vrednote, pa sodijo naše vedenje in način življenja ter predstave o pozitivnem načinu doseganja ciljev s sredstvi. To vrsto vrednot lahko razdelimo še na moralne vrednote, kamor spadajo poštenost, ubogljivost ipd., in vrednote zmožnosti, kot so naši osebni dosežki, sposobnosti in iznajdljivost. Če povežemo vrednote in podjetje, Svetlik (2004 v Dermol idr., 2014, str. 13) pravi tako o organizacijskih vrednotah, da »so to vrednote, ki jih izpostavlja vodstvo podjetja, ker meni, da so dobra podlaga za njegov obstoj in nadaljnji razvoj«. Kenny (1994 v Dermol idr., 2014, str. 13) meni, da ima tudi podjetje tako kot vsaka človeška skupina svoj sistem vrednot. Musek Lešnik (2008 v Dermol idr., 2014, str. 17) trdi, da so organizacijske vrednote kot »kažipot« za ravnanje z zaposlenimi in pri načrtovanju timov. Pri tem poudarja naslednje: »Ko podjetje opredeli svoje temeljne vrednote, ne vzpostavi le smernic, ki sporočajo, kaj je za podjetje dobro in kaj slabo in kaj je sprejemljivo in kaj nesprejemljivo, pač pa lahko kasneje na osnovi vrednot opredeli kazalnike za prepoznavanje želenega, uspešnega, učinkovitega ali kakovostnega dela.« Ob upoštevanju dejstva, kako pomembne so vrednote posameznika (Sokolič, 2003, str. 9) in obenem njihovo prepletanje s celotnim podjetjem, lahko opazimo, kako se izoblikuje kohezija. Skupne vrednote bodo motiviranim delavcem in timu omogočile »nadaljnjo identifikacijo« in ustvarjanje pozitivne ustvarjalne klime. V podjetjih, kjer prevladujejo vrednote, podpirajo ravnovesje (Burke, 2010 v Dermol idr., 2014, str. 21–22) med delovnim in zasebnim življenjem. Zaradi tega zaposleni doživljajo manj stresa na delovnem mestu, so zadovoljnejši s kariero in delom, pokažejo več užitka pri delu, manj razmišljajo o opustitvi delovnega mesta, doživljajo manj psihosomatskih težav in so deležni več pozitivnih izkušenj.. 3.4 Načini družbeno odgovornega motiviranja zaposlenih Motiviranje je ključnega pomena za to, da bodo zaposleni odgovornejši do družbe, bolj inovativni in produktivni. Posamezniki potrebujemo spodbudne besede in različne finančne ali nefinančne nagrade, da postanemo zavzetejši za delo. Vila in Kovač (1997 v Sokolič, 2003, str. 8) opredelita motivacijo »kot prizadevanje posameznika, da se izkaže z visoko stopnjo napora za doseganje določenega cilja, ob istočasnem zadovoljevanju svojih individualnih potreb«. Hojnik (2016, str. 8) trdi, da lahko besedo motivacija najdemo v latinskem slovarju kot movere, kar pomeni gibanje. Torej, če povzamemo, je motivacija neka gonilna sila, ki nas žene, da smo v gibanju na poti do cilja. »Motivacija je duševni proces, ki s pomočjo različnih motivov ali teženj, to so lahko potrebe, vrednote, želje, ideali ali nagoni, vodi vedenje ljudi in jih usmerja k določenim ciljem. Motivacijski procesi lahko potekajo zavedno z uporabo volje ali nezavedno. V človeku se sprožijo vsakič, ko nastane potreba, ki jo moramo zadovoljiti« (Arnes, 2018). Eskildsen idr. (2004 v Hojnik, 2016, str. 23) so razpravljali o tem, da so delavci z višjo izobrazbo bolj nagnjeni k dejavnikom motivacije in so tudi bolj motivirani. To pripisujejo temu, da imajo višje izobraženi delavci bolj zanimivo in dinamično delo, kar vpliva tudi na motiviranost. Če je stopnja motivacije visoka (Sokolič, 2003, str. 8), 19.

(28) ustvarja željo po znanju, saj se tako zaposleni lažje soočajo z vsakodnevnimi nepredvidljivimi situacijami na delovnem mestu. Nasprotno sta Howard in Frink (1996 v Hojnik, 2016, str. 23) trdila, da stopnja izobrazbe nima vpliva na motiviranost zaposlenih pri delu. Poznamo več vrst motivov (Kos, 2007, dopolnjujemo po Lipičnik, 2002): – – – –. primarni motivi omogočajo človeku preživetje; to so tisti motivi, ki usmerjajo človeka, da ravna v skladu s tistimi cilji, ki mu omogočajo preživetje (Lipičnik, 2002, str. 491); sekundarni motivi povzročajo pri človeku zadovoljstvo (niso povezani s preživetjem); podedovani motivi so tisti, s katerimi se človek rodi oz. jih podeduje; pridobljeni motivi pa so tisti, ki jih človek pridobi skozi življenje.. Lipičnik (2002, str. 491) deli motive še glede na razširjenost med ljudmi, in sicer na univerzalne (prisotne pri vseh ljudeh), regionalne (prisotne na določenih območjih) in individualne (prisotne le pri posameznih ljudeh). Če so zaposleni v podjetju motivirani z ustreznimi motivacijskimi strategijami, lahko podjetja dosežejo večji delovni učinek. Vukovič (1997, str. 524–525) opisuje, kako Beardwell in Holden (1994) delita nagrade na notranje in zunanje. Prve izhajajo iz samega dela (večja odgovornost, raznolikost dela, postavljanje ciljev, priložnost za učenje in razvoj ipd.). Zunanje nagrade se navezujejo na napredovanje, denar in ostale ugodnosti, ki jih delavec lahko dobi. Ta vrsta nagrajevanja je primernejša za revnejše, medtem ko so za premožnejše zaposlene primernejše notranje nagrade, saj se s pomočjo teh počutijo kot del ekipe. Pozorni moramo biti tudi na delitev nagrad na finančne in nefinančne. Med finančne nagrade, kot pove že sama beseda, sodijo nagrade, ki vplivajo na finančno zmožnost posameznika (plača, dodatki k plači, dopust, plačan s strani podjetja). Med nefinančne nagrade pa razvrstimo nagrade, ki niso povezane s finančnimi sredstvi, kot so fizično zdravje, dobri odnosi med zaposlenimi, zadovoljstvo na delovnem mestu in dober vodja. Lipičnik (2002, str. 512) povzema, da sodita plača in nagrajevanje med psihološke stimulatorje za delo. Vodje v podjetjih se srečujejo z vprašanjem, kako določiti višino plače, ki bo zaposlenim omogočala normalno življenje in jim hkrati povečala produktivnost. Pri tem so ugotovili, da ni le višja plača tista, ki motivira zaposlene, ampak ima pomembno vlogo tudi razlog, zaradi katerega dobijo višjo plačo. Dvigovanje plač bi tako lahko trajalo v nedogled, zaposleni pa ob tem ne bi bili nič produktivnejši, zato je za podjetja pomembno, da motivirajo s plačo in ne za njo. Gorišek in Tratnik (2003, str. 68 v Gogala, 2004, str. 37) opisujeta, da lahko sistem plač v podjetju dopolnjujejo tudi priznanja in nematerialne nagrade, na katere morajo vodje paziti, da ne postanejo vsakodnevne malenkosti. Nekateri od načinov priznanj in nematerialnih nagrad so: – – – – –. znaki pozornosti: čestitke za rojstni dan, karte za prireditev, manjša darila; zagotovila: pomoč pri vprašanjih, zagotovilo stalne zaposlitve; podpora v socialnih stiskih: povabila na prostočasna druženja; javno priznanje: promocija dosežkov; možnost osebnega razvoja: obisk sejmov in seminarjev, izobraževanja.. 20.

(29) Keenan (1996, str. 62–63 v Gogala, 2004, str. 31) se ukvarja z vprašanjem, kaj pravzaprav pridobi podjetje z motiviranjem zaposlenih. Motiviranje je ključno v podjetju, ki si želi za svoje zaposlene dobro delovno okolje. Naslednje pridobitve se pojavijo v podjetju, kjer delajo motivirani posamezniki: – zaposleni se bodo počutili koristne in z veseljem opravili svoje delo; – zaposleni bodo delo opravili kakovostno in v planiranem časovnem obdobju; – zaposleni bodo z večjo zavzetostjo delali, saj bodo želeli, da je delo čim bolje opravljeno; – zavest posameznikov bo visoka, kar bo izboljšalo delovno klimo; – zaposleni bodo opravljali dela, ki so jim bila dodeljena in ne bo jih treba toliko nadzorovati.. 21.

(30) 4 ŠTUDIJA PRIMERA: PODJETNIK JOSIP HUTTER Z VIDIKA DRUŽBENE ODGOVORNOSTI 4.1 Življenje Josipa Hutterja Josip Hutter se je rodil 19. marca 1889 v Dolnji Brigi pri Kočevju (Ferlež, 2009, str. 13). Rodil se je v družini kočevskih Nemcev, ki je štela kar deset otrok (Breže, 2013, str. 31). Njegova žena je bila Elizabeta (tudi Betka), po narodnosti Slovenka. Elizabeta, rojena Hribar, je bila deset let mlajša od moža, imela pa sta tri otroke: Julijana (1922), ki se je rodil v Izlakah, Evo (1924) in Josipa (1929), ki pa sta se rodila v Mariboru (Ferlež, 2009, str. 13). Slika 6: Josip Hutter. Vir: (Manager.finance.si, 2011) Hutterjevo začetno šolanje je bilo v ljudski (osnovni) šoli, nato v gimnaziji, nato je opravil še tri razrede meščanske trgovske šole. Po končanem šolanju se je v 1. svetovni vojni bojeval v Italiji in Karpatiji (Breže, 2013, str. 31). Elizabeta in Josip sta se spoznala v Ljubljani po prvi svetovni vojni. Josip je bil zaposlen v Ljubljani kot trgovec, sčasoma so ga želeli imenovati kot solastnika, vendar je to zavrnil. Že takrat je imel vizijo o svojem podjetju, ki jo je nato tudi uresničil. Po poroki in dveh letih življenja v Ljubljani sta se z Elizabeto priselila v Maribor in Josip je odprl komisijsko trgovino na veliko v lasti avstrijskega podjetja Wanzl Hoffelner. Sredi dvajsetih let 20. stoletja se mu je vizija uresničila in postal je ustanovitelj ter solastnik znane mariborske tekstilne tovarne Hutter in drug. Kot pove že ime podjetja, je imel Hutter soustanovitelja, Richarda Pocheja, ki je imel v podjetju manj kot polovični delež (Ferlež, 2009, str. 13). Pred prvo svetovno vojno v Mariboru ni bilo nobene industrije. Nato se je po 1. svetovni vojni izoblikoval center s petnajstimi večjimi tekstilnimi tovarnami, med katere so spadale: Doctor in drug, Schonsky, Löbel-Mautner, E. Zelenka & Co., Mariborska industrija svile ter Josip Hutter in drug (Kresal, 1994, str. 103). V obdobju med dvema vojnama je bil Maribor središče nemške manjšine v Sloveniji. V tem obdobju se je dogodilo več gibanj, katerih del so bili tudi Nemci, domači in priseljenci. Tako se je industrijski sektor izjemno okrepil, kar velja še posebej v tekstilni industriji, in sicer v prvi vrsti po zaslugi tujih investitorjev nemškega (Nemci in Maribor, 2012, 22.

(31) str. 88–89), židovskega in češkega porekla (Matjašic, 2018) ter domačih, med katere štejemo Josipa Hutterja in Viljema Leobla (Čuček idr., 2012, str. 88–89). Hutterjevo podjetje je bilo ustanovljeno februarja leta 1926, ko je obratovalo kot tovarna hlačevine. Leta 1929 si je Hutter dogradil tkalnico klotov3, nato je leta 1933 postavil moderno predilnico, leta 1937 je dogradil še tovarno sukanca in leta 1939 tkalnico svile (Kresal, 1994, str. 109). Na začetku je bilo v tovarni 360 zaposlenih, nato se je število teh povečalo na 1.600 (Ferlež, 2009, str. 13). Osnovni kapital podjetja je na začetku znašal 3 milijone dinarjev in se je do leta 1939 zvišal na 52 milijona dinarjev, od česar je bilo 52 % slovenskega in 48 % avstrijskega kapitala (Kresal, 1994, str. 109). Josip Hutter je bil skupaj s svojo soprogo Betko večinski lastnik tovarne z 52% deležem (Matjašic, 2018). Betka je bila lastnica vile ob Mestnem parku v Mariboru, v katerem sta zakonca živela z družino. Hutterjevi so porušili prvotno vilo in zgradili sodobnejšo, med gradnjo te pa so živeli v hiši blizu evangeličanske cerkve v Mariboru. Imeli so tudi vilo na Pohorju, kamor se je pozneje preselil hišnik, ter eno še na jadranski obali (Ferlež, 2009, str. 15). V Gospodinjski kartoteki se je družina Hutter uradno prijavila šele leta 1935 v vili ob Mestnem parku na Badlovi ulici 2 (danes Marčičeva ulica 1). Josip je svoj čas in energijo vlagal v delo, tovarno in dejavnosti, ki so bile povezane z njo, žena pa je skrbela za vilo in odraščajoče otroke (Ferlež, 2009, str. 17–19). Slika 7: Hutterjeva vila ob Mestnem parku. Vir: (Mariborinfo.com, 2016) Leta 1937 je Josip Hutter za svoje zaposlene zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju, ki je sprejela do 40 družin. Z dvema priznanima arhitektoma je zgradil tudi ogromen in prepoznaven blok v neposredni bližini Ekonomsko-poslovne fakultete – to je bil Hutterjev blok (tudi Gradišče), v katerem je bilo 141 stanovanj (Breže, 2013, str. 32). Najtesnejše stike je imel z dvema trgovcema, Majerjem in Lenardom, ter njuno družino. Njegov stari prijatelj iz vojske je bil Drago Roglič. Z njegovim sinom se je nato poročila Josipova hčerka Eva. Druga svetovna vojna je pustila ogromne posledice družini, saj je umrl Hutterjev najstarejši sin Julijan, zaplenjeno je bilo vso premoženje družine, vključno s tovarno, in tudi Josipa so zaprli za nekaj časa. Obsojen je bil na pet let zapora, vendar so prekinili kazen in je moral opravljati delo v delovnem taborišču in nato v eni izmed celjskih tekstilnih tovarn (Ferlež, 2009, str. 19). Josip se je leta 1945 3. Po SSKJ (2018) je klót gladka enobarvna bombažna tkanina za podloge, delovne halje, prešite odeje.. 23.

No results found