Audit commitee and internal auditor and their relationship by the amendment of companies act (zgd-1i)

Full text

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Diplomski projekt. REVIZIJSKA KOMISIJA IN NOTRANJI REVIZOR TER NJUNO MEDSEBOJNO RAZMERJE PO NOVELI ZGD-1I. Avgust, 2017. Lucija Brajnik.

(2) UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. Diplomski projekt. REVIZIJSKA KOMISIJA IN NOTRANJI REVIZOR TER NJUNO MEDSEBOJNO RAZMERJE PO NOVELI ZGD-1I Audit Committee and Internal Auditor and Their Relationship by The Amendment of Companies Act (ZGD-1I). Kandidatka: Lucija Brajnik Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Računovodstvo, revizija in davščine Mentor: izr. prof. dr. Peter Podgorelec Jezikovno pregledala: Amadeja Koren Študijsko leto: 2016/2017. Maribor, avgust 2017. ii.

(3) ZAHVALA Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila mentorju izr. prof. dr. Petru Podgorelcu za pomoč in številne koristne napotke pri izdelavi diplomskega projekta. Zahvalila bi se tudi lektorici Amadeji Koren za strokovni pregled besedila in ge. Mileni Rečnik za prevod povzetka. Prav tako gre zahvala tudi vsem ostalim, ki so me vseskozi spodbujali in motivirali pri pisanju diplomskega projekta. i.

(4) POVZETEK Revidiranje je strokovno najzahtevnejša oblika nadziranja. Gre za preiskovanje in ocenjevanje pravilnosti in resničnosti postopkov, ocenjevanje računovodskih izkazov, podatkov in metod. Glede na različne kriterije obstaja več vrst revizij, vendar smo se v tej nalogi osredotočili le na notranjo revizijo (izvajalski vidik). Nekoč je bilo notranje revidiranje le revidiranje skladnosti s predpisi, kasneje se je razširilo tudi na neračunovodska področja. V današnjem času se vloga notranjih revizorjev še vedno spreminja, vendar se vse bolj poudarja njihova svetovalna vloga. Notranje revidiranje je neodvisno in nepristransko dajanje zagotovil in nasvetov. Organizacijo vselej usmerja k boljšemu poslovanju in ji pomaga pri uresničevanju njenih ciljev. Najsplošnejša opredelitev revizijske komisije pravi, da je revizijska komisija kot odbor oziroma organ, ustanovljen s strani upravnega odbora z namenom nadzora nad računovodskim poročanjem družbe in revizije računovodskih izkazov. V letu 2015 se je spremenil oziroma dopolnil zakon ZGD-1I. Ena izmed glavnih sprememb, vezanih na notranjo revizijo in revizijsko komisijo, je njuno medsebojno sodelovanje, ki je določeno z 281.a členom. Ključne besede: Revizija, notranja revizija, revizijska komisija, ZGD-1I. ABSTRACT Auditing is professionally the most exacting form of oversight. It refers to the investigation and assessment of the correctness and truthfulness of procedures, evaluation of accounting statements, data and methods. Auditing is divided via various criteria, but in this dissertation, we are only focusing on internal auditing (executive perspective). Internal auditing used to be only auditing of compliance with the regulations, but later it extended to non-accounting areas. In today's time, the role of the internal auditors is still changing, but its advisory role is increasingly emphasized. Internal auditing gives independent and impartial assurances and advice. It is constantly leading an organization to better business practices and helping it achieve its objectives. The audit committee’s most general definition is a body established by the board of directors with the purpose of overseeing the accounting reports of the company and auditing accounting statements. In 2015 the law that governs companies and corporations (Companies Act-1I) was amended. One of the main changes regarding the internal audit and the audit committee is their cooperation which is defined by the 281.a article.. ii.

(5) Keywords: Audit, internal audit, the audit committee, Companies Act-1I. iii.

(6) KAZALO 1. UVOD _________________________________________________________________________________1. 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ___________________________________________________ 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 1.3.1 Predvidene metode raziskovanja ________________________________________________. 2. REVIZIJA _____________________________________________________________________________2. 2.1 Pojmovanje revizije _______________________________________________________________ 2.2 Kdo je revizor? ___________________________________________________________________ 2.3 Vrste revidiranj in revizij ___________________________________________________________ 2.3.1 Gospodarska revizija _________________________________________________________ 2.3.2 Državna in davčna revizija _____________________________________________________ 2.3.3 Neobvezna in obvezna revizija __________________________________________________ 2.3.4 Notranja in zunanja revizija ____________________________________________________ 2.3.5 Predmet revidiranja __________________________________________________________ 2.3.6 Stalna in občasna revizija ______________________________________________________ 2.3.7 Specialna in splošna revizija ____________________________________________________ 2.3.8 Revidiranje glede na predmet in namen __________________________________________. 3. 1 1 1 1. 2 3 3 4 5 5 5 6 6 6 6. NOTRANJA REVIZIJA _______________________________________________________________9. 3.1 Razvoj notranje revizije ___________________________________________________________ 3.2 Cilji notranje revizije _____________________________________________________________ 3.3 Namen in naloge notranje revizije __________________________________________________ 3.4 Razlogi za uvedbo notranje revizije _________________________________________________ 3.5 Koristi notranje revizije ___________________________________________________________ 3.6 Smeri notranjega revidiranja ______________________________________________________ 3.6.1 Razčlenitev po temeljnih poslovnih funkcijah _____________________________________ 3.6.2 Razčlenitev po ekonomskih kategorijah _________________________________________ 3.6.3 Razčlenitev po stopnjah obravnavanja podatkov __________________________________ 3.6.4 Razčlenitev po tehnologiji obravnavanja podatkov_________________________________ 3.7 Organiziranje notranjerevizijske dejavnosti __________________________________________ 3.7.1 Pripravljalna faza ___________________________________________________________ 3.7.2 Faza načrtovanja____________________________________________________________ 3.7.3 Izvedbena faza _____________________________________________________________ 3.7.4 Faza nadziranja _____________________________________________________________ 3.8 Zunanji in notranji izvajalci notranje revizije __________________________________________ 3.8.1 Prednosti in slabosti lastne notranjerevizijske službe _______________________________ 3.8.2 Prednosti in slabosti zunanjih izvajalcev notranje revizije ___________________________. 10 11 12 14 15 15 15 16 17 18 18 18 19 19 20 21 21 22. 4. REVIZIJSKA KOMISIJA ___________________________________________________________ 23. 4.1 4.2 4.3 4.4 4.5 4.6 4.7. Opredelitev revizijske komisije _____________________________________________________ Začetki revizijskih komisij _________________________________________________________ Sestava revizijske komisije ________________________________________________________ Lastnosti članov revizijske komisije _________________________________________________ Naloge revizijske komisije _________________________________________________________ Prednosti in slabosti ustanovitve revizijske komisije ___________________________________ Sodelovanje notranjega revizorja in revizijske komisije _________________________________. 5. ZGD-1I______________________________________________________________________________ 30. 5.1 5.2. Spremembe v ZGD-1I ____________________________________________________________ 30 Spremenjeni členi _______________________________________________________________ 31. iv. 23 24 25 25 26 28 29.

(7) 5.2.1 5.2.2 5.2.3 5.2.4. 279. člen – Komisije _________________________________________________________ 280. člen – Revizijska komisija _________________________________________________ 281. člen – Pristojnosti nadzornega sveta ________________________________________ 281.a člen – Notranja revizija _________________________________________________. 31 32 33 33. 6. SKLEP ______________________________________________________________________________ 34. 7. LITERATURA IN VIRI _____________________________________________________________ 35. v.

(8) KAZALO SLIK SLIKA 1: TIPOLOGIJA REVIDIRANJA V PODJETJU ........................................................................................... 4 SLIKA 2: PRIMERJAVA REVIDIRANJ GLEDE NA NAMEN IN PREDMET REVIDIRANJA ..................................... 8 SLIKA 3: ZAPOREDNI POSTOPKI IZVEDBENE FAZE ...................................................................................... 20. vi.

(9) 1 UVOD 1.1 Opis področja in opredelitev problema Revidiranje je strokovno najzahtevnejša oblika nadzora. Beseda revizija izhaja iz latinščine (revisio), kar pomeni ponovni pregled oziroma obnovo. Revidiranje lahko razvrstimo na več tipov, ki jih ločimo glede na namen, obveznost, izvajalca, predmet, čas, kompleksnost in področje. V diplomskem projektu se bomo osredotočili predvsem na vidik izvajalcev, natančneje na notranje revidiranje. To je dejavnost v organizaciji, ki mora biti nepristranska in neodvisna. Namenjena je izboljšanju delovanja in upravljanja organizacije, povečanju koristi, uresničevanju ciljev ter uspešnemu upravljanju različnih tveganj in kontrolnih postopkov. V nalogi bomo opisali tudi revizijsko komisijo in spremembo zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), vezanega na to področje.. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen diplomskega projekta je podrobna predstavitev notranje revizije, revizijske komisije in spremembe členov po noveli ZGD-1I. Temo smo izbrali zaradi zanimanja za revidiranje in želje po podrobni raziskavi omenjenega področja. H1: Novela ZGD-1I, ki postavlja neposredno sodelovanje med notranjim revizorjem in revizijsko komisijo, bo povečala učinkovitost in okrepila neodvisnost med notranjo revizijo in revizijsko komisijo.. 1.3 Predpostavke in omejitve Pri diplomskem projektu bo težavo predstavljalo predvsem pomanjkanje literature o spremembi in dopolnitvah zakona ZGD-1I, saj je pričel veljati šele avgusta 2015. 1.3.1 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem projektu bomo uporabili deskriptivno metodo, kar pomeni, da bomo najprej v teoretičnem delu opisali področje raziskovanja. Uporabili bomo tudi metodi kompilacije in komparacije, saj bomo povzeli mnenja več avtorjev domače in tuje literature ter jih primerjali. Primerjali bomo tudi nove člene o notranji reviziji in revizijski komisiji iz novele ZGD-1I.. 1.

(10) 2 REVIZIJA 2.1 Pojmovanje revizije V slovenski in tuji literaturi najdemo veliko opredelitev revizije, saj gre za precej obsežno področje, zato jih bomo v nadaljevanju predstavili zgolj nekaj. Revidiranje je strokovno najzahtevnejša oblika nadziranja. Beseda izhaja iz francoščine oziroma latinščine (francosko revision; latinsko revisio) in pomeni ponovni pregled oziroma obnovo procesa ali stanja, pregledovanje razvidov, poročil ali urejenosti poslovanja, kar opravijo pooblaščene osebe. Gre za miselno obnovo nastanka revidiranega dejanja ali stanja in za izražanje strokovnega mnenja o njegovi resnični in pošteni uresničitvi (Koletnik 2007, str. 41). Revizija je torej dejavnost oziroma opravilo strokovnih oseb pri preiskovanju in ocenjevanju pravilnosti in resničnosti postopkov, stanj ali drugih dejstev. Omogoča jo zbirka logično zaporednih delovnih načinov, metod in tehnik, izid proučevanja pa so za uporabnika izpopolnjene ali nove informacije o revidiranem dogodku, stanju ali procesu (Koletnik 2007, str. 41). Taylor in Glezen (1996, str. 32) opredeljujeta revidiranje kot sistematičen postopek nepristranskega pridobivanja in vrednotenja dokazov v zvezi z uradnimi trditvami o gospodarskem delovanju in dogodkih za ugotavljanje stopnje skladnosti teh trditev z uveljavljenimi sodili ter poročanje o izsledkih zainteresiranim uporabnikom. Revidiranje lahko opredelimo tudi kot preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na podlagi tega dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali računovodski izkazi v vseh pomembnejših pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja ter poslovni izid pravne osebe v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi (Horvat 2008, str. 57). Ob besedah revizija in revidiranje pogosto pomislimo na pregledovanje, ocenjevanje in ugotavljanje skladnosti podatkov o gospodarskem delovanju. Nekateri menijo, da sta besedi revizija in revidiranje različnega pomena, pravijo namreč, da se revidiranje računovodskih izkazov prične s preizkušanjem knjigovodskih listin in se kasneje osredotoči predvsem na bilanco stanja in izkaz uspeha. Naloga tovrstnega revidiranja je oblikovati mnenje o resničnosti in poštenosti računovodskih informacij, s katerimi se organizacija želi predstavljati v svojem okolju. Medtem ko z revizijo računovodskih izkazov mislijo na posamezni posel, ki je opravljen v organizaciji po pogodbi z naročnikom. Izraz revidiranje se torej nanaša na proces revidiranja, revizija pa je rezultat tega procesa oziroma posamezni sprejeti revizijski posel za določeno organizacijo (Horvat 2008, str. 57). Revidiranje opravljajo strokovno usposobljeni ljudje v podjetju ali zunaj njega, ki se poklicno ukvarjajo s presojanjem poslovanja. So dobri veščaki revidiranega področja in opora poslovodnikom, lastnikom, upnikom, nadzornim organom in drugim pri poslovnih odločitvah (Koletnik 2007, str. 41). 2.

(11) Revizor mora pred sprejetjem posla točno vedeti, kakšna revizija se od njega pričakuje, in mora v skladu s tem pripraviti tudi načrt revizije. Ta omogoča revizorju pridobitev zadostnih dokazov in informacij za lažjo podajo mnenja o svojih izsledkih (Horvat 2008, str. 57).. 2.2 Kdo je revizor? Revizor je fizična oseba, ki je za opravljanje nalog revizorja pridobila dovoljenje inštituta. Podobno je pooblaščeni revizor fizična oseba, ki je od inštituta pridobila dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja (Zrev-1 2001, 29.člen). Inštitut izda dovoljenje za opravljanje nalog revizorja, če fizična oseba izpolnjuje naslednje pogoje (Zrev-1 2001, 30. člen): 1. ima univerzitetno izobrazbo, 2. ima najmanj dvoletne delovne izkušnje na področju revidiranja oziroma notranjega revidiranja, 3. je opravila preizkus strokovnih znanj za opravljanje nalog revizorja, 4. ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma gospodarstvo, 5. obvlada slovenski jezik. Inštitut izda dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, če fizična oseba izpolnjuje naslednje pogoje (Zrev-1 2001, 31.člen): 1. ima univerzitetno izobrazbo, 2. ima najmanj petletne delovne izkušnje, od tega najmanj triletne delovne izkušnje pri opravljanju revidiranja, šteto po pridobitvi dovoljenja za opravljanje nalog revizorja, 3. je opravila preizkus strokovnih znanj za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, 4. ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma gospodarstvo, 5. obvlada slovenski jezik. Obe dovoljenji veljata dve leti od datuma izdaje in se lahko podaljšata vsakič za dve leti, če imetnik dovoljenja opravi program dodatnega strokovnega izobraževanja po programu, ki ga določi inštitut.. 2.3 Vrste revidiranj in revizij Revidiranje lahko delimo po več kriterijih, in sicer glede na namen revidiranja, predmet revidiranja, povezanost oseb oziroma z vidika izvajalcev revidiranja, cilj revidiranja, področje revidiranja, kompleksnost revizije, časovno opredelitev, način izpeljave, obdobje revidiranja, področje revidiranja in obveznost po reviziji. Najpogosteje se revidiranje razvršča glede na cilje njegovega delovanja (Taylor in Glezen 1996, str. 34).. 3.

(12) Slika 1: Tipologija revidiranja v podjetju (Koletnik 2007, str. 48) 2.3.1 Gospodarska revizija Gospodarska revizija se je začela pospešeno uveljavljati v 19. stoletju, ko so začele nastajati velike kapitalske družbe, zaradi česar so se ločile upravljalne in poslovodne naloge. Upravljanje še vedno ostaja stvar lastnikov in njihovih pooblaščencev, poslovodenje pa se vse bolj prepušča poklicnim poslovodnikom. Gospodarska revizija je strokovno in poklicnoetično neoporečno ocenjevanje, preiskovanje in izvedensko poročanje o pravilnosti poslovanja in zanesljivosti sporočanja. Pri tem se uporabijo zunanja in notranja strokovna ter poklicnoetična pravila, ki urejajo njihovo poslovanje (Koletnik 2007, str. 48–49).. 4.

(13) 2.3.2 Državna in davčna revizija Pri davčni in državni reviziji gre za presojanje in izvedensko poročanje o lojalnosti davčnih zavezancev (davčna revizija) ter namenski in preudarni porabi javnih sredstev oziroma spoštovanju drugih zakonskih pravil v državi. Pri tem mora revizor presoditi verodostojnost računovodskih in drugih poročil v zvezi z obračunavanjem in plačevanjem davkov in prispevkov ter porabo javnih sredstev (Koletnik 2007, str. 49). Državno revidiranje opravljajo revizorji, ki so vezani na državne organe. Pri tem je treba razlikovati dve vrsti: revidiranje državnega financiranja in davčno revidiranje. Davčno revidiranje označujemo tudi kot revidiranje obračunavanja in plačevanja davkov. Njegov cilj je proučiti pravilnost plačevanja in obračunavanja davkov v skladu z veljavnimi zakoni in njihovimi pojasnili. Druga vrsta državnega revidiranja je revidiranje državnega financiranja, ki ga imenujemo tudi proračunsko revidiranje. Največkrat z državnim revidiranjem mislimo prav to vrsto revidiranja. Njegov cilj je proučiti namen uporabe proračunskih in drugih državnih sredstev v skladu s predpisi. To je kombinacija revidiranja računovodskih izkazov in revidiranja skladnosti s predpisi. Ima tudi naravo revidiranja poslovanja, saj vstopa v proučevanje uspešnosti in učinkovitosti uporabe državnih sredstev (Odar 2011, str. 3). 2.3.3 Neobvezna in obvezna revizija Državne, davčne in gospodarske revizije so lahko obvezne (predpisane) ali neobvezne (prostovoljne). Namen, čas in vrste obveznih gospodarskih revizij določajo posebni in splošni gospodarsko-pravni predpisi. Obvezne državne in davčne revizije določajo predpisi o davčni in državni reviziji in predpisi o uporabi javnih sredstev posrednih in neposrednih uporabnikov (Koletnik 2007, str. 49). 2.3.4 Notranja in zunanja revizija Notranje revidiranje je storitvena dejavnost v podjetju, ki neodvisno presoja delovanje podjetja. Notranji revizorji so lahko zaposleni v podjetju ali najeti zunanji strokovno usposobljeni izvajalci, ki jim je mogoče z notranjimi ukrepi zagotoviti primerno stopnjo neodvisnosti. V mnogo podjetjih notranji revizorji neposredno poročajo revizijski komisiji nadzornega sveta. Notranji revizorji presojajo skladnost delovanja podjetja s predpisi, kot tudi revizijo poslovanja. Njihova naloga je, da merijo stopnjo, do katere so naloge v podjetju usklajene s pravnimi in notranjimi usmeritvami ali zahtevami poslovodstva. Veliko njihovega dela ima značaj revidiranja poslovanja, na primer presojanje kakovosti računovodstva in predlogi izboljšav (Taylor in Glezen, 1996, str. 33). Notranja revizija je bolj preventivna oblika nadzora gospodarjenja v poslovni osebi, medtem ko je zunanja revizija kurativna oblika, saj daje poslovodnikom in drugim zagotovila in pomaga odpraviti nepravilnosti (več o notranji reviziji sledi v 3. poglavju). 5.

(14) Zunanjo revizijo opravljajo zunanji revizorji na podlagi gospodarskopravnih, davčnopravnih in drugih predpisov ali individualnih naročil oziroma pogodb. Vključuje obvezno in neobvezno revidiranje (Koletnik 2007, str. 50). Zunanji revizorji niso neposredno vključeni v nastanek poslovnih dogodkov, ki so predmet revidiranja. Po posebnem naročilu lastnikov, poslovodnikov ali upnikov pridejo v podjetje in na nepristranski način presodijo resničnost in poštenost izkazanega gospodarskega položaja in uspeha celotnega podjetja ali njegovega poslovnega področja oziroma stanja ter o tem podajo neodvisno strokovno mnenje. Največkrat so vključeni v preiskavo rednih letnih poročil, v katerih sta pregledana premoženjski in finančni položaj ter denarna in poslovna uspešnost (Koletnik 2008, str. 9). Od zunanje revizije pričakujemo pomembne koristi: dvig ravni zaupanja v računovodsko poročanje, razkritje slabosti v poslovodenju in prispevek k večji poslovni kulturi, poslovni varnosti in trdnosti, učinkovitosti, varčnosti ter uspešnosti podjetja (Koletnik 2008, str. 20). 2.3.5 Predmet revidiranja Predmet gospodarskega, državnega in davčnega revidiranja je lahko enovito podjetje z organizacijskimi enotami ali brez njih, povezano podjetje z odvisnimi podjetji, ali druga enovita oziroma povezana poslovna oseba (Koletnik 2007, str. 50). 2.3.6 Stalna in občasna revizija Glede na stalnost revizij govorimo o občasni (izredni) in stalni (redni) reviziji. Med stalne revizijske naloge uvrščamo na primer tekoče obdobno preizkušanje in ocenjevanje ustreznosti notranjega kontrolnega sistema, zanesljivosti računovodskega poročanja in drugo. Občasne revizijske naloge so povezane s poslovnimi aktivnostmi na področju poslovnih načrtov, sanacij in drugih poslovnih dogodkov, stanj in procesov, za katere izrazimo željo po revidiranju. Najpogosteje se revidirajo investicijski načrti, sanacijski načrti, reorganizacije in podobno (Koletnik 2007, str. 50). 2.3.7 Specialna in splošna revizija Z vidika kompleksnosti revidiranja ločimo specialno (delno) in splošno (celovito) revizijo. Pri splošni reviziji gre za revidiranje celotnega enovitega ali povezanega podjetja oziroma poslovne osebe. Pri tem primeru revidiramo zanesljivost računovodskih izkazov, skladnost delovanja s predpisi ter učinkovitost in uspešnost poslovanja. Pri specialni reviziji revidiramo posamezne vrste sredstev in obveznosti do njihovih virov, posamezne sestavine poslovnega ali denarnega izida, posamezne vrste poslovnih dogodkov, procesov ali stanj, področij delovanja, organizacijskih enot in drugo (Koletnik 2007, str. 50). 2.3.8 Revidiranje glede na predmet in namen Glede na predmet in namen revidiranja je treba razlikovati revidiranje računovodskih izkazov, revidiranje skladnosti s predpisi in revidiranje poslovanja.. 6.

(15) Revidiranje računovodskih izkazov označujemo tudi kot revidiranje računovodstva. Začne se s preizkušanjem notranjih kontrol, nadaljuje pa s preverjanjem podatkov iz računovodskih izkazov. V nekaterih primerih se razširi tudi na druge dele računovodstva, zlasti na predračunske računovodske izkaze in metodiko računovodskega analiziranja. Naloga revidiranja je oblikovati mnenje o resničnosti in poštenosti oziroma realnosti računovodskih informacij, s katerimi se podjetje želi predstaviti svojemu okolju (Odar 2002, str. 1). Z revidiranjem skladnosti s predpisi se presoja, ali se spoštujejo zakoni in drugi državni predpisi ter tudi notranji pravilniki, drugi predpisi in poklicne norme. O ugotovitvah mora revizor obvestiti pristojne, ki sprejmejo ustrezne ukrepe (Odar 2002, str. 1). Revidiranje poslovanja je revidiranje smotrnosti delovanja, njegove uspešnosti in učinkovitosti. Njegov sestavni del je tudi analiziranje poslovanja. Nanaša se na vse temeljne poslovne funkcije (kadrovsko, nabavno, tehnično, proizvajalno, prodajno, nakupno in finančno), upravljalne funkcije (načrtovanje, pripravljanje izvajanja in nadziranje) in informacijske funkcije (obravnavanje podatkov o preteklosti in prihodnosti, nadziranje obravnavanja podatkov in analiziranje podatkov). Pri tem revidiranju ne zadošča le opiranje na računovodske informacije in podatke (Odar 2002, str. 1).. 7.

(16) Slika 2: Primerjava revidiranj glede na namen in predmet revidiranja (Vir: Hancman, 2010). 8.

(17) 3 NOTRANJA REVIZIJA Notranje revidiranje je del dejavnosti podjetja. Njegovo vlogo določa poslovodstvo ob sodelovanju z nadzornim organom, zato se njegovi nameni razlikujejo od namenov zunanjega revidiranja, ki zagotavlja neodvisno poročilo o računovodskih izkazih. Kljub visoki stopnji samostojnosti in nepristranskosti notranji revizor ne more doseči enake stopnje neodvisnosti, kot se to zahteva od zunanjega revizorja (Koletnik 2008, str. 240). Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja. Namenjena je povečanju koristi in izboljšanju delovanja organizacije. Organizaciji pomaga uresničevati njene cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganjem ter njegovega obvladovanja in upravljanja (Toman Pfajfar 2009, str. 19). Bolj zapleteno definicijo notranjega revidiranja je podal Jagrič (2005, str. 2): »Notranje revidiranje je neodvisna aktivnost svetovanja v smeri doseganja ciljev in podajanja vrednosti, ki s ciljnimi analizami in priporočili za izboljšanje poslovanja na podlagi urejenega in strokovnega pristopa pri vrednotenju in izboljševanju obvladovanja tveganj, delovanja notranjih kontrol in upravljavskih procesov, pomaga poslovodstvu pri doseganju ciljev podjetja.« Notranja revizija je manj poenotena v primerjavi z zunanjo in prav tako tudi pravno manj urejena. Notranja revizija načeloma ni obvezna, razen v nekaterih dejavnostih in podjetjih ali drugih poslovnih osebah, za katere obvezno revizijo predpiše država (banke, zavarovalnice, javna podjetja, negospodarske organizacije) (Koletnik 2007, str. 64). O notranji reviziji govorimo, ko se vodstvo podjetja odloči, da bo imelo strokovno službo, ki se bo poklicno ukvarjala z revidiranjem poslovanja. Potreba po notranji reviziji je bila v poslovni praksi spoznana že zelo zgodaj, in sicer v prejšnjem stoletju. V prvih letih razvijanja je bila usmerjena k presojanju varovanja premoženja in uporabe pravil urejenega knjigovodstva. Z uvedbo notranjih kontrol se je obseg teh presojanj zmanjšal, zato se je uveljavilo revidiranje na celotnem poslovnem področju, predvsem pa presojanje notranjih kontrol. Notranja revizija je danes štabna služba, ki preizkuša poslovanje in svetuje vodstvu podjetja, vendar nima pravice odločati ali preurejati podatkov (Koletnik 1991, str. 38). Da bi bila dosežena neodvisnost notranje revizije, notranja revizija ne sme biti vključena v kakšen drug oddelek oziroma sektor, še posebej ne v tistega, ki ga mora proučevati v svoji funkciji. Notranjo revizijo je v praksi najbolje podrediti najvišjemu poslovodstvu kot štabni oddelek, saj ji je le tako mogoče zagotoviti neodvisnost in veljavo pri izvajanju njenih nalog. Notranja revizija mora biti neodvisna tako od vpliva uslužbencev poslovodnega sistema kot od izvajalskih funkcij. Neodvisnost od vpliva uslužbencev lahko dosežemo s primerno organizacijo notranje revizije, neodvisnost od izvajalskih funkcij pa z objektivnostjo oziroma nepristranskostjo, kar pomeni, da notranji revizorji ne smejo 9.

(18) sodelovati pri oblikovanju in uvajanju sistema notranjih kontrol. Maksimalno so objektivni le, ko presojajo obstoječe notranje kontrole (Šuštar 1994, str. 13). Notranje revidiranje sestavljajo naslednje dejavnosti (Koletnik 2008, str. 240): 1) Pregledovanje, preizkušanje in ocenjevanje ureditve notranjega kontroliranja: poslovodstvo je odgovorno za ustrezno ureditev, zato nosilcu notranjerevizijske dejavnosti delegira pristojnost, da preiskuje ureditev (organizacijske rešitve) na tem področju z vidika strokovne in zakonske primernosti ter resničnega delovanja (spoštovanje poslovno-organizacijskih rešitev). 2) Preverjanje računovodskih in neračunovodskih poročil in informacij (preiskovanje načinov za ugotavljanje, merjenje, razvrščanje in sporočanje tovrstnih informacij ter podrobno preiskovanje poslov, saldov in postopkov). 3) Preiskovanje učinkovitosti, varčnosti in uspešnosti delovanja podjetja in njegovih organizacijskih enot, tudi neračunovodsko kontroliranje v organizaciji. 4) Preiskovanje spoštovanja zakonov, drugih predpisov in ostalih zunanjih zahtev ter poslovodskih usmeritev, navodil in ostalih notranjih zahtev.. 3.1 Razvoj notranje revizije Zametke notranjih kontrol in notranje revizije najdemo že pred našim štetjem v Babilonu, Egiptu, antični Grčiji in na Kitajskem. Na Kitajskem so bili v času dinastije Zhao (12.–11. stoletje pr. n. št.) revidirani celotni proračuni države. V Atenah je v 5. stoletju pr. n. št. skupščina kontrolirala prejemke in izdatke javnega sektorja. V Rimski republiki je senat nadziral javne finance, delo javnih računovodij pa so preverjali revizorji (Koletnik 2007, str. 71). Najstarejše knjigovodstvo je bilo povezano z javnimi financami in s tem tudi njegovo revidiranje. To ne pomeni, da tudi knjigovodstvo posameznih podjetij ni obstajalo, a o tem ni ohranjenih listin. V stari Grčiji so obstajali logisti, ki so proučevali podatke v zvezi s finančnim poslovanjem države (Turk 1994, str. 29). Iz srednjega veka so vidne mnoge sledi o obstoju revizije, zlasti tiste, ki se nanašajo na državno zakladništvo Anglije in Škotske iz leta 1130 (Koletnik 2007, str. 71). Iz srednjeveške Italije sta znana dva zapisnika, in sicer prvi iz leta 831, ki se je nanašal na poslovanje mesta Pisa, drugi pa iz leta 1225 in se je nanašal na finančno poslovanje papeža Nikolaja III. Prav tako je iz listin razvidno, da so se v Angliji že leta 1285 pojavili revizorji kot državni uslužbenci, ki so nadzirali računodajalce. Iz 13. stoletja so tudi dokazila o revidiranju in o revizorjih v Franciji. V Nemčiji so se prvi revizorji pojavili okoli leta 1383 (Turk 1994, str. 29). Civilizacijski in gospodarski razvoj od 16. do 18. stoletja je pospešil delo poklicnih revizorjev. V Veliki Britaniji sta bili v tem času znani že dve vrsti revizije: revizija mest in revizija cehov oziroma združenj obrtnikov. Revizija mest je pomenila, da so revizorji poslušali poročila o računih, ki so jih brali zakladničarji mest. Pri reviziji cehov so revizorji poslušali poročila o računih ceha, preden so jih poslušali člani ceha. Zaradi tega se v angleškem jeziku revizija imenuje audit, saj beseda izvira iz latinščine (audire) in pomeni. 10.

(19) poslušati. V tistem času so znali brati le redki, zato so omenjena poročila do 17. stoletja v glavnem poslušali. Te revizije so bile usmerjene v presojanje računovodskega prikazovanja vseh javnih prejemkov in izdatkov, s katerimi so razpolagale javne ali privatne službe. Tu ni šlo za presojo učinkovitosti gospodarnosti in uspešnosti služb, temveč za resničnost in popolnost prikazanih javnih prihodkov in odhodkov ter za ugotavljanje morebitnih prevar (Koletnik 2007, str. 72). Vse najstarejše zgodovinsko izpričano revidiranje je bilo notranje revidiranje v okviru državne uprave. Glede na ugotovitve z listin se je notranje revidiranje v okviru podjetij pojavilo mnogo let kasneje. Tudi to se omenja šele od takrat, ko so se z njim pričele ukvarjati posebne službe za notranjo revizijo, in ne od takrat, ko je morda kot dejavnost že obstajalo. Na primer v ZDA so imela nekatera podjetja prave oddelke za notranjo revizijo že leta 1864. V Nemčiji je znani koncern Krupp leta 1875 oblikoval poseben oddelek za notranjo revizijo, nekoliko kasneje pa tudi koncern Bayer. Večji razmah notranjega revidiranja se je zgodil v času gospodarske krize v letih od 1923 do 1933, saj so številna podjetja zaradi slabega poslovanja in upravljanja propadla (Turk 1994, str. 29). Začetki moderne revizije segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je prišlo do velikega gospodarskega razcveta, velikih industrijskih družb, koncentracije kapitala in ločevanja upravljanja, ki je v domeni lastnikov in poslovodenja. Finančni in ostali investitorji so želeli pridobiti pošteno in resnično sliko o gospodarskem položaju in uspehu gospodarske družbe. Ker je poslovodstvo začutilo potrebo po strokovni pomoči pri nadziranju poslovanja družb, zlasti velikih, so želeli ob sebi imeti poklicne notranje revizorje, ki so presojali varovanje premoženja, urejenost knjigovodstva, kasneje pa tudi urejenost poslovanja in poslovodenja družb na vseh ravneh poslovnega odločanja (Koletnik 2005, str. 48).. 3.2 Cilji notranje revizije Kot navaja Suhadolnik (1998, str. 21), je cilj notranjega revidiranja pomagati poslovodstvu pri učinkovitem razporejanju in izvajanju njegovih odgovornosti. V ta namen ga notranjerevizijska služba oskrbuje z analizami, ocenami, priporočili, svetovanjem in informacijami, ki se nanašajo na revidirane aktivnosti. Pomembnost ciljev notranjega revidiranja je za poslovodstva posameznih podjetij različna, saj izhajajo iz načina njihovega razmišljanja. Med temi cilji so: • presoja primernosti, učinkovitosti in zanesljivosti notranjega kontrolnega servisa, • skladnost postopkov z opredeljenimi cilji, načrti, postopki, zakoni in drugimi pravili, • preverjanje, če postopki in programi ustrezajo zastavljenim ciljem in nalogam, • preverjanje ekonomične in učinkovite porabe sredstev, • varovanje in potrditev premoženja, zavarovanje sredstev, • ugotavljanje prevar, napak in zlorab, • zanesljivost in popolnost računovodskih in poslovnih informacij. 11.

(20) Navedeni cilji se med seboj prepletajo. Pri preverjanju ekonomične in učinkovite porabe sredstev notranji revizor hkrati ugotavlja, ali so nastale pri porabi sredstev tudi morebitne napake, prevare ali zlorabe. Nadalje na podlagi priporočenih ukrepov za izboljšanje varovanja in potrditve premoženja podjetja vpliva tudi na zmanjšanje možnih nedovoljenih odtujitev sredstev iz podjetja.. 3.3 Namen in naloge notranje revizije Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost preiskovanja in svetovanja. Njegov namen je izboljšati poslovanje podjetja, zmanjšati poslovna tveganja, povečati dodano vrednost in pomagati k doseganju poslovnih ciljev (Koletnik 2007, str. 61). Glavni namen revizije je ugotoviti in potrditi, da so informacije, ki jih vsebuje predmet revidiranja, točne, popolne in se je nanje mogoče zanesti. To na primer pomeni, da morajo računovodski izkazi resnično in pošteno predstavljati stanje poslovnih dogodkov v določenem letu. Resnično in pošteno pomeni, da so poslovni dogodki dejansko nastali, da so bili pravilno evidentirani, da so v računovodskih izkazih pravilno predstavljeni in da nedvomno pripadajo revidirani družbi (vir: http://ecum-revizija.si/revidiranje/). Kot namen notranjega revidiranja lahko opredelimo (Lesjak 2002, str. 27–33): • preiskovanje in ovrednotenje ustreznosti, uspešnosti in kakovosti delovanja sistema notranjih kontrol, • zagotavljanje zanesljivih in neoporečnih informacij, • zagotavljanje skladnosti z usmeritvami, načrti, zakoni in drugimi predpisi, • varovanje premoženja, • zagotavljanje gospodarne in učinkovite uporabe sredstev, • doseganje zastavljenih namenov in ciljev v zvezi s poslovanjem oziroma programi ter nenehno izboljševanje izvajanja temeljnih poslovnih funkcij. Prvotne naloge notranjih revizorjev so bile naslednje: varovanje premoženja in uporabo pravil urejenega knjigovodstva. Revidiranje je bilo predvsem prisotno na računovodskem in finančnem področju. Kasneje je notranja revizija razširila svoje delovne naloge tudi na druga področja poslovanja in tako se sedaj ukvarja z revidiranjem celotnega poslovanja ter temeljnih informacijskih in upravljalnih funkcij (Koletnik 1993, str. 3). Sodobna notranja revizija se ukvarja z naslednjimi nalogami (Koletnik 1995, str. 28): • svetuje in preizkuša pravilne naravnanosti poslovanja, • presoja obstoj in delovanja notranjega kontrolnega sistema, • presoja gospodarnost; v manjši meri išče odgovornost za pretekle dogodke in stanja, • presoja učinkovitost računalniške podpore poslovnih procesov, • presoja bodočo varnost, razvoj izdelkov in prihodnosti podjetja. Naloge notranje revizije se vse bolj usmerjajo v svetovanje in ocenjevanje obvladovanja tveganj, kar poslovodstvu pomaga pri sprejemanju pomembnih odločitev (Nemec 2002, str. 8). 12.

(21) Suhadolnik (1998, str. 15) je za boljšo predstavitev in razumevanje opisa znanj in veščin, ki jih potrebuje notranji revizor, v nadaljevanju podrobneje predstavil naloge, s katerimi se notranji revizor srečuje: 1. ocenjevanje primernosti in učinkovitosti organizacijskih sestavov notranjih kontrol; 2. ugotavljanje skladnosti različnih organizacijskih sestavov notranjih kontrol v podjetju s sprejetimi usmeritvami poslovodstva oziroma cilji podjetja; 3. ugotavljanje skladnosti različnih organizacijskih sestavov notranjih kontrol v podjetju z zakoni in predpisi; 4. svetovanje na podlagi ocene primernosti in učinkovitosti organizacijskih sestavov notranjih kontrol, predlaganje njihove izboljšave in s tem svetovanje poslovodstvu, kako izboljšati posamezne organizacijske sestave in povečati njihovo učinkovitost; 5. pregledovanje načina varovanja sredstev in potrjevanje njihovega obstoja (tudi presojanje načina varovanja sredstev pred različnimi vrstami izgub: kraja, požar, nepravilna ali nezakonita dejanja in njihova odkrivanja); 6. ocenjevanje ekonomičnosti in učinkovitosti uporabe sredstev, s katerimi razpolagajo podjetja oziroma potrditev ustreznosti standardov poslovanja za dosego navedenih ciljev, pravilne uporabe standardov poslovanja, ugotovitev odstopanj od standardov poslovanja; pri izvajanju te funkcije bi notranji revizor moral odkriti: • neizkoriščene zmogljivosti, • postopke, ki niso cenovno upravičeni, • neproduktivno delo, • prenizka zaposlenost ali prezaposlenost; 7. analiziranje in obveščanje odgovornih za izvajanje popravljalnih postopkov in dejansko izvedbo postopkov, za katerih vzpostavitev je odgovorno poslovodstvo; 8. ugotavljanje zanesljivosti in integritete računovodskih ter operativnih informacij, ki jih uporabljajo za ugotavljanje, merjenje, razvrščanje in poročanje o takih informacijah; potrebno se je prepričati v njihovo zanesljivost, pravočasnost, celovitost, uporabnost in obstoj ustrezne kontrole nad bazo podatkov; 9. posebna poizvedovanja glede obnašanja poslovodstva na zahtevo nadzornega sveta ali ravnateljstva, s čimer revizor poizveduje na zaupnem področju, kot sta odtujitev osnovnih sredstev in možna prevara, ter ostala poizvedovanja; 10. opravljanje izvajalnih funkcij, kot na primer proučevanje določenih vidikov posameznih operacij, pri čemer mora biti notranji revizor pozoren, da izvajalne naloge ne opravlja kot naloge notranjega revidiranja, v nasprotnem primeru se lahko poslabša njegova neodvisnost in s tem funkcija notranjega revidiranja v podjetju. Katero izmed teh nalog bo opravljal notranji revizor oziroma kateri nalogi bo dal prednost, je odvisno od navodil poslovodstva oziroma od naročnika notranje revizije. 13.

(22) 3.4 Razlogi za uvedbo notranje revizije S tehničnim razvojem in z razvojem delitve dela se je v razvitem svetu pojavila potreba po ločenem upravljanju in vodenju. Lastniki so se prenehali ukvarjati z vodenjem in izvajanjem in so to funkcijo prepustili poslovodstvu. Kljub ločenemu delovanju pa ne smemo pozabiti na njuno medsebojno sodelovanje, povezovanje in usklajevanje. Podjetja morajo izdelovati računovodske izkaze za svoje potrebe in za potrebe zunanjih uporabnikov. Uporabniki računovodskih informacij so zaposleni v podjetju, lastniki, vlagatelji, dobavitelji, posojilodajalci, kupci, vlada in ostala javnost. Z razvojem gospodarstva so se morali usposobiti strokovnjaki, ki so pričeli neodvisno in strokovno nadzorovati delo in delovanje poslovodstva oziroma revidirati računovodske izkaze. O svojih ugotovitvah so morali najprej poročati lastnikom (Odar 2011, str. 3–4). Notranja revizija je za poslovodstvo potrebna, ker s svojimi postopki (Spremič 1997, str. 9–10): • vpliva na izboljšanje točnosti in zanesljivosti računovodskih in operativnih podatkov ter informacij, ki so podlaga za odločanje, • zmanjšuje tveganje, da bi se pojavile prevare, ker odkriva pomanjkljivosti pri poslovanju in kontrolah, ki bi jih lahko preprečile, • varuje premoženje pred zapravljanjem, • ugotavlja obseg, v katerem operativne službe upoštevajo politiko podjetja, • presoja celotno učinkovitost poslovanja podjetja, • pokaže, ali so bili spoštovani zakonski predpisi, • pokaže, ali so bila upoštevana notranja navodila v podjetju. Poleg zgoraj omenjenega so poglavitni razlogi za organiziranje notranje revizije še (Kranjčevič 1961, str. 10): • Nezanesljivost in nezadostnost notranjih kontrol Če je sistem notranjih kontrol nezanesljiv in nezadosten, se pričnejo ustvarjati nekakovostne informacije, kar posledično vpliva na sprejemanje poslovnih odločitev. Da bi se te pomanjkljivosti odpravile, se poslovodstvo odloča za uvedbo notranje revizije. • Velikost podjetja Za velika podjetja je značilno, da imajo kompleksne in sestavljene cilje, velik obseg poslovnih dogodkov, veliko število poslovnih enot in podobno. Za uspešno poslovanje podjetja je odgovorno poslovodstvo, a to ne more nenehno nadzirati vseh opravil, ki se opravljajo v velikem številu organizacijskih enot. Zato poslovodstvo organizira službo notranje revizije in nanjo prenese nekatere svoje nadzorne funkcije, zlasti glede presojanja notranje kontrole. V majhnih podjetjih bi bila uvedba notranje revizije s stališča stroškov neučinkovita, zato se zadovoljijo le z zunanjo revizijo. • Nezadostnost zunanje revizije Kadar se zunanja revizija omeji le na proučevanje računovodskih izkazov, poslovodstvo pa želi biti vseskozi informirano o pravilnosti odvijanja poslovnega procesa, je smiselno, da podjetje ustanovi notranjo revizijo. 14.

(23) 3.5 Koristi notranje revizije Ko skušamo razumeti koristi notranje revizije, je smiselno izhajati iz splošne teorije motivacije. Da ljudje normalno funkcioniramo, morajo biti zadovoljene naše želje in potrebe. Če je raven zadovoljenosti potreb prenizka, se sprožijo motivacijski procesi, ki nas vodijo k zadovoljitvi potreb. Podobna logika vedenja, ki velja za posameznika v zasebnem življenju, velja tudi za funkcioniranje v organizaciji. Če nekdo presodi, da je neka aktivnost, ki jo je potrebno izvesti, zanj koristna, potem je njena izvedba veliko bolj verjetna (Mumel in Koletnik 2009, str. 49). Pomembne koristi, ki jih lahko pričakujemo od notranjega revidiranja, so (Kramer Aristovnik 2002, str. 12–13): • razkrivanje poslovnih slabosti podjetja, • prispevanje k poslovni varnosti podjetja, • prispevanje k učinkovitosti podjetja in • prispevanje k uspešnosti podjetja. Poleg naštetega lahko med najpomembnejše koristi notranje revizije štejemo tudi naslednje (Vidovič 1998, str. 27–28): • Notranja revizija zagotavlja stalnost nadziranja, saj notranji revizorji presojajo in poročajo celo leto in tako zagotavljajo lastnikom potrditev poslovanja, ravnateljstvo pa lahko pravočasno uvaja popravljalne ukrepe in izboljšave. • Notranja revizija ima zadovoljivo znanje o podjetju. Zaradi širokih ciljev in omenjene stalnosti ima dober vpogled v podjetje in njegovo delovanje. Da bi notranji revizorji presodili uspešnost in učinkovitost podjetja ter doseganje dolgoročnih in kratkoročnih ciljev poslovodstva, dopolnjujejo svojo strokovno usposobljenost in izkušnje z razumevanjem delovanja podjetja. • Notranja revizija je v pomoč podjetju. Položaj notranjih revizorjev v podjetju jim omogoča, da oskrbujejo nadzorni svet in najvišje poslovodstvo s potrebnimi analizami, ocenami in priporočili. Takšna notranja revizija predstavlja vodstvenim strukturam neprecenljivo pomoč. • Notranja revizija prispeva k zagotavljanju kakovosti podjetja. Kakovost delovanja, usklajenost s politiko, postopki, notranjimi predpisi in usmeritvami so za gospodarno in učinkovito doseganje ciljev temeljnega pomena. Takšna notranja revizija ima pomembno vlogo pri obdobnem nadziranju usklajenosti s predpisi.. 3.6 Smeri notranjega revidiranja Do sedaj smo notranje revidiranje predstavljali na splošno. V nadaljevanju bomo podrobneje opisali njegova področja in s tem tudi možne smeri delovanja, če smo pri samem revidiranju na kakršenkoli način omejeni in ga ne izvajamo celovito. 3.6.1 Razčlenitev po temeljnih poslovnih funkcijah Ker je namen notranjega revidiranja zagotavljati pravilnost podatkov in informacij, zlasti tistih računovodske narave, lahko usmerimo notranje revidiranje tudi v posamezne 15.

(24) temeljne funkcije, iz katerih izhajajo podatki ali za katere so pripravljene informacije. Tako pridemo do razčlenitve na (Turk, str. 30–31): 1. Notranje revidiranje tehnične funkcije. Tukaj nas zanimata pravilnost postopkov v zvezi z delovnimi sredstvi ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi z delovnimi sredstvi in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi z delovnimi sredstvi; 2. Notranje revidiranje kadrovske funkcije. Zanimata nas pravilnost postopkov v zvezi z zaposlenimi ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi z zaposlenimi in opravljenim delom in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi z zaposlenimi in delom; 3. Notranje revidiranje nakupne funkcije. Tukaj nas zanimata pravilnost postopkov v zvezi s predmeti dela in storitvami drugih ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi s priskrbovanjem predmetov dela in storitev drugih in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s predmeti dela in storitvami drugih; 4. Notranje revidiranje proizvajalne funkcije. Tukaj nas zanimata pravilnost postopkov pri pridobivanju proizvodov in storitev ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi z nastajanjem proizvodov in opravljanjem storitev in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi z nastajanjem proizvodov in opravljanjem storitev; 5. Notranje revidiranje prodajne funkcije. Tukaj nas zanimata pravilnost pri razpečevanju proizvodov in storitev ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi z razpečavanjem proizvodov in storitev in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi z razpečavanjem proizvodov in storitev; 6. Notranje revidiranje finančne funkcije. Tukaj nas zanimata ravnanja s finančnimi sredstvi ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi s priskrbovanjem, uporabljanjem, vlaganjem in vračanjem finančnih sredstev in v njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s priskrbovanjem, uporabljanjem, vlaganjem in vračanjem finančnih sredstev. Ko nimamo pred očmi zgolj notranjega revidiranja v gospodarskih družbah nasploh, lahko v zvezi s posebnostmi zunaj njih govorimo še o: 7. notranjem revidiranju poslovanja bank, ki ga lahko dalje razčlenjujemo na njihove funkcije; 8. notranjem revidiranju poslovanja zavarovalnic, ki ga lahko dalje razčlenjujemo na njihove funkcije. 3.6.2 Razčlenitev po ekonomskih kategorijah Podatki in informacije, katerih pravilnost želimo zagotavljati z notranjim revidiranjem, se vedno nanašajo na ekonomske kategorije. S tega zornega kota pridemo do razčlenitve na (Turk, str. 31): 1. notranje revidiranje sredstev, kjer nas zanimata pravilnost gospodarjenja s sredstvi ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi s sredstvi in na njih. 16.

(25) 2.. 3.. 4.. 5.. vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost kasnejšega obravnavanja teh podatkov in oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s sredstvi; notranje revidiranje obveznosti do virov sredstev, kjer nas zanimata pravilnost ravnanja s kapitalom in dolgovi ter pravilnost nastajanja izvirnih listin v zvezi z obveznostmi do virov sredstev in na njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost kasnejšega obravnavanja teh podatkov in oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s kapitalom in dolgovi; notranje revidiranje prihodkov, kjer nas zanima pravilnost nastajanja prihodkov ter izvirnih listin v zvezi s prihodki in na njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost kasnejšega obravnavanja teh podatkov in oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s prihodki; notranje revidiranje stroškov in odhodkov, kjer nas zanima pravilnost nastajanja stroškov in odhodkov ter izvirnih listin v zvezi s stroški in odhodki in na njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost kasnejšega obravnavanja teh podatkov in oblikovanja informacij za odločitve v zvezi s stroški in odhodki; notranje revidiranje poslovnega izida in tudi njegovega razporejanja, kjer nas zanima pravilnost postopkov nastajanja izvirnih listin v zvezi s tem in na njih vsebovanih podatkov, a tudi pravilnost kasnejšega obravnavanja teh podatkov in oblikovanja informacij za odločitve v zvezi z omenjenimi ekonomskimi kategorijami.. 3.6.3 Razčlenitev po stopnjah obravnavanja podatkov Glede na vsebinsko in organizacijsko obravnavanje podatkov ter oblikovanje in uporabljanje informacij pridemo dalje do razčlenitve na (Turk, str. 32): 1. notranje revidiranje postopkov v izvajalnem podsistemu, kjer nas zanima zlasti v temeljne poslovne funkcije vgrajeno notranje kontroliranje, ki zagotavlja pravilnost nastajanja izvirnih listin in podatkov na njih; 2. notranje revidiranje v knjigovodstvu kot sestavini informacijskega podsistema, kjer nas zanimata zlasti tamkajšnje urejevanje in obdelovanje podatkov, ob koncu pa sestavljanje računovodskih obračunov in njihova pravilnost; 3. notranje revidiranje postopkov pri računovodskem predračunavanju kot sestavini informacijskega podsistema, kjer nas zanimata zlasti tamkajšnje sestavljanje računovodskih predračunov in njihova pravilnost; 4. notranje revidiranje postopkov pri računovodskem kontroliranju kot sestavini informacijskega podsistema, kjer nas zanima zlasti, v kolikšni meri sprotno nadziranje knjigovodskih listin in poslovnih knjig pa tudi sestavljanje računovodskih poročil zagotavljata pravilnost v njih vsebovanih podatkov in informacij; 5. notranje revidiranje postopkov pri računovodskem analiziranju kot sestavini informacijskega podsistema, kjer nas zanimata zlasti zanesljivost izbrane metodike in izrazna moč na tej podlagi dobljenih izidov; 6. notranje revidiranje postopkov pri odločanju na poslovni ravni, kjer nas zanima najprej primernost informacij, ki so za potrebe upravljalnega podsistema pripravljene v okviru informacijskega podsistema, nato pa še primernost spreminjanja teh informacij v ustrezne poslovne odločitve. 17.

(26) 3.6.4 Razčlenitev po tehnologiji obravnavanja podatkov Končno lahko glede na tehniko in tehnologijo obravnavanja podatkov navedemo še razčlenitev na (Turk, str. 32): 1. notranje revidiranje v razmerah klasičnega obravnavanja podatkov in 2. notranje revidiranje v razmerah računalniškega obravnavanja podatkov.. 3.7 Organiziranje notranjerevizijske dejavnosti Pri snovanju notranjerevizijske dejavnosti je potrebna preudarnost, aktivnosti si morajo slediti v naslednjem zaporedju: pripravljalna faza, načrtovalna faza, izvedbena faza in nadzorna faza. V pripravljalni fazi konstituiramo notranjerevizijsko dejavnost, v naslednji oblikujemo srednjeročne, letne in medletne načrte notranjega revidiranja. Sledi izvedbeno načrtovanje in uresničevanje vseh zadanih nalog ter nadziranje izvajalcev notranjerevizijske dejavnosti. Za vsako revizijsko nalogo sta potrebna ukaz in izvedbeni načrt dela. Tega pripravita odgovorni nosilec naloge in predstojnik notranje revizije. Izvajalec notranjerevizijske dejavnosti je dolžan vnaprej seznaniti odgovornega poslovodnika za revidirano področje o nameravanem revizijskem pregledu in ta mora omogočiti uresničitev zadane naloge. V izjemnih primerih lahko notranji revizor opravi pregled tudi brez predhodnega obvestila poslovodnika, vendar ga mora o tem naknadno obvestiti, in sicer preden dokonča delo in sestavi poročilo o ugotovitvah. Notranji revizor zbira dokaze in svoje ugotovitve posreduje odgovornemu vodji revidiranega področja. O ugotovitvah med letom in ob koncu leta obvešča tudi vrhovno poslovodstvo in nadzorni organ podjetja. Kadar gre za hujše nepravilnosti, pri katerih je praviloma treba tudi hitro ukrepati, jih obvešča o vsakem primeru posebej (Koletnik 2007, str. 108). Koletnik (2005, str. 75) opredeli notranje revidiranje kot projekt, ki je razdeljen na štiri faze: • pripravljalna faza, • načrtovalna faza, • izvedbena faza in • nadzorna faza. 3.7.1 Pripravljalna faza V pripravljalni fazi se poslovodstvo v podjetju odloči za notranjerevizijsko dejavnost, zato ustanovi notranjerevizijsko službo ali pa se za opravljanje notranjerevizijskih poslov dogovori z zunanjim izvajalcem. Notranjerevizijsko dejavnost organiziramo v delovna področja in enote, ki so lahko uvedene po revizijskih nalogah, po fazah revizijskih del, po organizacijskih enotah, po geografskih področjih in podobno. Kadar gre za zahtevnejše vrste revidiranj, ustanovimo revizijske skupine, ki po potrebi poleg domačih revizorjev vključujejo tudi tuje, ki so dobri poznavalci revidiranega področja. V pripravljalni fazi izdelamo najprej ustanovno listino notranjerevizijske dejavnosti. Sprejme jo vrhovno poslovodstvo v soglasju z nadzornim organom in ima naslednje sestavine: splošne določbe, poslanstvo in položaj izvajalcev notranjerevizijske dejavnosti, področja dela in pooblastila notranjim revizorjem, odgovornosti predstojnika dejavnosti in drugih notranjih revizorjev in končne določbe. 18.

(27) Nosilec notranjerevizijske dejavnosti v skladu z ustanovno listino izdela pravilnik o notranjerevizijski dejavnosti, ki ga odobri poslovodstvo ob soglasju nadzornega organa. V pripravljalni fazi izdelamo tudi priročnik oziroma njegovo zasnovo za delo izvajalcev notranjerevizijske dejavnosti. V priročniku so na pregleden način zapisana pravila, načela, navodila in napotki za učinkovito delo notranjih revizorjev (Koletnik 2007, str. 111–112). 3.7.2 Faza načrtovanja V tej fazi izdelujemo srednjeročne, letne in medletne izvedbene načrte delovnih nalog, delovnih sredstev, kadrov, prihodkov, stroškov in odhodkov delovanja službe. V fazi načrtovanja se dogovorimo tudi za način pridobivanja prihodkov za pokrivanje stroškov notranjerevizijske dejavnosti. Lahko se odločimo za zaračunavanje opravljenih storitev po dogovorjenih tržnih ali drugih prenosnih cenah oziroma za prenos stroškov te dejavnosti na druge dejavnosti v podjetju (Koletnik 2007, str. 113). Srednjeročni načrti vsebujejo: temeljne naloge službe pri revidiranju informacijske, odločevalne in izvedbene dejavnosti, letnih poročil odvisnih podjetij in strateških sprememb. Letni načrti vsebujejo: načrtovane vrste in obsege delovnih nalog, delovnih sredstev, kadrov in drugih potreb za izvajanje predvidenih nalog, načrte stroškov in načine zaračunavanja revizijskih storitev. Medletni izvedbeni načrti izvajanja revizijske dejavnosti so: četrtletni, mesečni in desetdnevni načrti uresničevanja posameznih revizijskih nalog. Potrebujemo jih zaradi smotrnosti in učinkovitosti ter s tem povezanega nadziranja in razporejanja kadrovskega potenciala (Koletnik 2005, str. 79). Korbar Lešnik (2001, str. 101–102) pravi, da načrtovanje notranje revizije zajema: • opredelitev revizije, • pridobivanje temeljnih informacij o aktivnosti, ki se bo revidirala, • načrtovanje potrebnih resursov, • najava revizije vodstvu organizacijske enote, • seznanitev s postopki dela, • ocena tveganj v delovanju revidirane enote, • pripravljanje revizijskega programa, • določitev naslovnikov revizorjevega poročila, • odobritev načrta s strani predstojnika notranjerevizijske službe. 3.7.3 Izvedbena faza V izvedbeni fazi notranji revizor uresničuje zadano nalogo, to je notranjo revizijo. Tudi tukaj je potrebno upoštevati sledeče zaporedne postopke: pripravljalna dela, izvedbena dela in nazadnje sklepna dela.. 19.

(28) Slika 3: Zaporedni postopki izvedbene faze Pripravljalna dela zajemajo: • opredelitev revizijske naloge, • pridobitev splošnih znanj, potrebnih za izvedbo revizijske naloge, • načrtovanje potrebnih prvin za uresničitev revizijske naloge, • začetno komuniciranje z odgovornimi skrbniki na revidiranem področju, seznanjanje s pomembnimi delovnimi in tehnološkimi procesi in spoznavanje tveganj na revidiranem področju, • izdelava in odobritev izvedbenega načrta notranje revizije. Z izvedbenim revizijskim postopkom se zaključijo pripravljalna dela. Izvedbeni revizijski program izdela vodja revizijske naloge, odobri pa ga predstojnik notranjerevizijske službe. V okviru izvedbenih del notranji revizor oziroma delovna skupina notranjih revizorjev izvede revizijski postopek, ki je skladen z izvedbenim načrtom revidiranja. Ta postopek zajema pregledovanje, preizkušanje in ocenjevanje revidiranega področja. Zadnji del izvedbene faze je sklepni del. V tem delu notranji revizor poroča o izidih ter o njegovih priporočilih. Po zaključnem pogovoru z odgovornim skrbnikom oziroma poslovodnikom revidiranega področja pripravi notranji revizor osnutek in nato izdela in pošlje pristojnim prejemnikom končno revizijsko poročilo. Sestavina sklepnega dela je tudi kasnejše revizorjevo preverjanje ukrepov in odpravljanje nepravilnosti v poslovanju revidiranca in prav tako tudi poročanje vrhovnemu poslovodstvu in nadzornemu svetu (Koletnik 2005, str. 80). 3.7.4 Faza nadziranja Potreben je posreden in neposreden nadzor pri revidiranju, kakor ga poznamo pri drugih dejavnostih v podjetju. Tudi tukaj govorimo o obvladovanju poslovnih tveganj, o izgradnji in delovanju notranjega kontrolnega sistema, o strokovnem in ekonomskem nadziranju v notranjerevizijski dejavnosti (Koletnik 2005, str. 81). Faza nadziranja zajema (Korbar Lešnik 2001, str. 102): • določitev organizacije spremljanja v prihodnje, • preverjanje izvajanja ukrepov in ocenjevanje tveganj, • poročanje vodstvu ali nadzornemu svetu.. 20.

(29) 3.8 Zunanji in notranji izvajalci notranje revizije Pri organiziranju notranjerevizijske dejavnosti se lahko odločimo za notranjerevizijsko službo ali pa to prepustimo zunanjim izvajalcem. V prvem primeru uvedemo lastno strokovno službo, v kateri bodo notranji revizorji opravljali praviloma vse potrebne notranjerevizijske naloge, v drugem primeru uresničujejo to dejavnost zunanji izvajalci, ki jih najame vrhovno poslovodstvo podjetja (Koletnik 2007, str. 115). Šestdeset let je bila v veljavi opredelitev notranjega revidiranja, kot je zapisana v starejših standardih strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju: »Notranje revidiranje je neodvisna ocenjevalna funkcija znotraj organizacije, ki preiskuje in vrednosti njene dejavnosti.« Opredelitev govori o storitvi, namenjeni lastni organizaciji. Njen namen je pomagati članom organizacije, da uspešno opravljajo svoje naloge. Oskrbuje jih z analizami, ocenami, priporočili, nasveti in informacijami, povezanimi s preiskanimi dejavnostmi. Nova opredelitev notranje revizije govori tako: »Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja. Namenjena je povečanju koristi in izboljšanju delovanja organizacije. Organizaciji pomaga uresničevati njene cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganjem ter njegovega obvladovanja in upravljanja.« Prejšnja opredelitev je stroko označila kot neodvisno funkcijo, vzpostavljeno v organizaciji, medtem ko nova opredelitev opisuje notranje revidiranje kot neodvisno in nepristransko dejavnost. Na prvi pogled ni bistvenih sprememb, a če pogledamo podrobneje, opazimo, da je prejšnja opredelitev označevala notranje revidiranje kot funkcijo, ki je vzpostavljena v organizaciji, medtem ko nova govori le o dejavnosti. S tem je tudi s standardi omogočeno, kar se je v praksi že uporabljalo, izvajanje notranjerevizijskih nalog s pomočjo zunanjih izvajalcev (»outsourcing« notranjega revidiranja). Tukaj je šlo za pomembno spremembo, saj zdaj standardi opredeljujejo izvajanje notranjerevizijskih nalog tako z notranjimi kot z zunanjimi izvajalci, presojo o izbiri izvajalcev pa prepuščajo posamezni organizaciji (Vezjak 2003, str. 9). 3.8.1 Prednosti in slabosti lastne notranjerevizijske službe Vidovičeva (2001, str. 48) je med prednosti lastne notranjerevizijske službe navedla: • boljše poznavanje poslovanja organizacije, poslovnih dogodkov in drugih zadev, ki se nanašajo na poslovanje, • večje prilagajanje dela notranjerevizijske službe organizacijskim potrebam, • odgovornost izvajalcev notranjega revidiranja je znotraj organizacije, • boljše možnosti za izvajanje nalog notranjega revidiranja, ki niso bile načrtovane z letnim programom, • notranji revizorji organizacije so zaradi širokih znanj in dobrega poznavanja organizacije primerni za zasedanje vodilnih in vodstvenih delovnih mest, • večje zaupanje, 21.

(30) • ni nevarnosti, da bi se opravljanje notranjega revidiranja prekinilo (kot na primer pri zunanjem izvajalcu z odstopom od pogodbe oz. prekinitvijo pogodbenega razmerja). Med slabosti lastne notranjerevizijske službe spadajo (Žnidar 2009, str. 127): • težje zagotavljanje nepristranskosti notranjega revizorja, • večja možnost vpliva poslovodstva, • lastna notranjerevizijska služba predstavlja relativno visok strošek za organizacijo, • številčno slaba zasedenost notranje revizijske službe – običajno je zaposlen samo en revizor, kar lahko povzroča tudi omejitev znanj. 3.8.2 Prednosti in slabosti zunanjih izvajalcev notranje revizije Prednosti zunanjega izvajalca notranje revizije so (Vidovič 2001, str. 48): • organizacija lažje spreminja in uravnava porabo sredstev za notranje revidiranje glede na rezultate njenega dela, • pogodbeni izvajalec je motiviran za dobro izvajanje nalog, saj s tem ohranja pogodbeno razmerje in varen vir zaslužka iz javnih sredstev, • izvajalca je možno hitro in lahko zamenjati, če organizacija ni zadovoljna z opravljenimi storitvami, • storitve zunanjega izvajalca so praviloma cenejše od stroškov, ki bi jih imela organizacija z lastno notranjerevizijsko službo, • zunanji izvajalec ima širša znanja in izkušnje, ki jih pridobiva z opravljanjem storitev pri drugih strankah, • zunanji izvajalec ima praviloma boljši kader s specialnimi strokovnimi znanji, • zunanji izvajalec lahko ob izvajanju storitev tudi usposablja in prenaša svoje bogate izkušnje na zaposlene v organizaciji, • večja neodvisnost zunanjega izvajalca, ravnateljstvo lahko v večji meri zaupa rezultatom dela notranjerevizijske službe. Žnidar (2009, str. 128) med slabosti zunanjega izvajanja notranje revizije navaja: • omejen čas prisotnosti zunanjega revizorja pri naročniku, • slabše poznavanje specifike poslovanja organizacije, • pri načrtovanju revizij nimajo zadosti vpliva, saj je predmet storitve vnaprej dogovorjen, • težje zagotavljanje svetovanja, • obstaja večja možnost zlorabe dostopa do tajnih podatkov.. 22.

(31) 4 REVIZIJSKA KOMISIJA 4.1 Opredelitev revizijske komisije Revizijska komisija je kot revizija nadzornega sveta, ki je dejavna predvsem na področju računovodstva, revidiranja, notranjega kontroliranja in računovodskega poročanja. Revizijska komisija je lahko tudi uspešen mehanizem, s katerim nadzorni svet nadzira poslovanje podjetja, kadar si to želi nadzorni svet ali uprava. Sestavljena naj bi bila iz najmanj treh članov, sicer pa je njena velikost odvisna od velikosti družbe (Duhovnik 2002). Opredelitev po Mautzu in Newmannu (1970) pravi, da je revizijska komisija v ZDA opredeljena kot stalna komisija odbora direktorjev, ustanovljena z namenom direktnega dela z revizorji, tako zunanjimi neodvisnimi in notranjimi kakor tudi z drugimi aktivnostmi, povezanimi z računovodstvom (Köhler 2005, str. 231). Strokovna skupina Accountants International Study Group revizijsko komisijo opredeljuje kot komisijo nadzornega sveta podjetja, ki je odgovorna za pregled letnih računovodskih izkazov, preden so predloženi v obravnavo nadzornemu svetu, in je običajno vezni člen med revizorjem in nadzornim svetom, v njeno pristojnost pa sodi tudi ocena izbire zunanjih revizorjev, pregled opravljene revizije in njenih ugotovitev ter pregled delovanja notranjih finančnih kontrol in finančnih informacij za javnost (Duhovnik 1997, str. 10). Ena izmed raziskovalnih študij (Marrian) opredeljuje, da je revizijska komisija komisija nadzornega sveta. Običajno ima tri, štiri ali pet članov oziroma direktorjev, ki niso odgovorni za finančno področje poslovanja podjetja. Glavne naloge komisije so ocenjevanje računovodskih izkazov, preverjanje učinkovitosti računovodskega sistema notranjih kontrol, pregledovanje ugotovitev revizorjev, oblikovanje predlogov za imenovanje zunanjih revizorjev in plačevanje revizijskih storitev (Duhovnik 1997, str. 10). Opredelitev revizijske komisije je podala tudi strokovna institucija (Peat Marwick Mclintick), ki pravi, da je revizijska komisija kot komisija nadzornega sveta, ki je ustanovljena z namenom, da bi zagotovila večjo kakovost in zanesljivost finančnih informacij, ki jih obravnava nadzorni svet. Sestavljena je v celoti ali pretežno iz zunanjih članov nadzornega sveta, ki pregledujejo, ocenjujejo in nadzirajo proces finančnega poročanja in postopke revidiranja (Duhovnik 1997, str. 10). Turk (2004, str. 648) revizijsko komisijo opredeljuje kot komisijo, ki je povezana z nadzornim svetom ali upravo. Njena naloga je spremljanje sistema računovodstva, notranjega kontroliranja in računovodskega poročanja v podjetju. Pomaga tudi pri vzdrževanju vezi med notranjimi in zunanjimi revizorji. Najbolj splošna opredelitev revizijske komisije je zapisana v zakonu Sarbanes-Oxley (2009), ki ga je sprejel ameriški kongres, in sicer pravi, da je revizijska komisija kot odbor oziroma organ, ustanovljen s strani upravnega odbora z namenom nadzora nad računovodskim poročanjem družbe in revizije računovodskih izkazov. 23.

(32) Revizijsko komisijo avtorji različno opredeljujejo, vendar se vsi strinjajo, da je revizijska komisija odgovorna za nadzor nad računovodskim sistemom, nad delom notranjih in zunanjih revizorjev ter da omogoča zanesljivo računovodsko in finančno poročanje podjetja. Prvotni ZGD-1 (2006) ob sprejemu ni določal, da je potrebno vzpostaviti organ revizijske komisije. Šele s sprejetjem novele ZGD-1B, s katero se je v nacionalno zakonodajo delno prenašala Direktiva 2006, je vlada sprejela obvezno ustanavljanje revizijskih komisij v družbah, v katerih vrednostni papirji kotirajo na organiziranem trgu.. 4.2 Začetki revizijskih komisij Revizijska dejavnost izvira iz angloameriškega okolja in je iz časa, ko so revizijo delniških družb opravljali neformalni odbori, ki so bili sestavljeni iz delničarjev. Te odbore so s časom zamenjali profesionalni revizorji, ki so pregledovali računovodske izkaze v imenu vseh delničarjev (Duhovnik 2009, str. 24). Prve revizijske komisije, podobne današnjim, so bile ustanovljene že ob koncu 19. stoletja v Veliki Britaniji, vendar je bil tam zaradi upiranja različnih strank razvoj nekoliko počasnejši (Osterman in Zaman Groff 2010, str. 33). V letu 1939 je prišlo do velike računovodske prevare v ZDA (v družbi McKenson&Ribbins), kar je vplivalo na razvoj njihovih revizijskih komisij, saj sta posledično komisija za vrednostne papirje in newyorška borza podali predlog za njihovo ustanovitev (Duhovnik 2009, str. 25). V letu 1976 je newyorška borza podala zahtevo, da se oblikujejo revizijske komisije v vseh družbah, ki kotirajo na borzi. Naslednja večja sprememba se je zgodila leta 1998, ko so ustanovili Blue Ribbon Committee, katerega namen je bil izboljšati uspešnost delovanja revizijskih komisij pri nadzorovanju računovodskega poročanja družb. Leto kasneje je odbor izdal temeljna načela za delo revizijskih komisij, ki še danes predstavljajo smernice za delovanje komisij. Ta načela poudarjajo naslednje (Kumelj 2005, str. 6): • neodvisnost članov pri sprejemanju odločitev, • konstruktivne razprave z organi upravljanja in ravnateljevanja družbe, notranjimi in zakonskimi revizorji o kakovosti poročanja o poslovanju, • učinkovito komuniciranje in pretok informacij med notranjimi in zakonskimi revizorji in • ključne vloge komisije pri nadziranju posameznih postopkov revidiranja. V Kanadi je bilo z zakonom iz leta 1975 določeno, da so morala imeti podjetja, ki so vrednostne papirje prodajala javnosti, ustanovljeno revizijsko komisijo z najmanj tremi člani, večina pa jih je morala biti neodvisna. Tudi na Japonskem so izdali prostovoljni kodeks načel upravljanja podjetij, ki priporoča ustanovitev revizijskih komisij, katerih člani naj bodo neizvršni direktorji (Vremec 2003, str. 29–30). Zaradi dvotirnega sistema upravljanja in zaradi manjših gospodarskih družb so revizijske komisije drugod po Evropi manj poznane (Duhovnik 2009, str. 25).. 24.

(33) Revizijske komisije so se v preteklosti razvijale zaradi vpliva različnih dejavnikov. Na eni strani so na ustanovitev revizijskih komisij vplivale novo sprejete zakonodaje, ki so posledično nastajale zaradi računovodskih prevar, napačnih informacij in poročil. Na drugi strani pa so k razvoju revizijskih komisij stremela podjetja sama, in sicer zaradi želje po večji transparentnosti poslovanja, zanesljivosti računovodskih izkazov in tudi zaradi večjega nadzora nad sistemom notranjih kontrol in zunanjo revizijo.. 4.3 Sestava revizijske komisije Po ZGD-1 sestavljajo revizijsko komisijo najmanj trije člani, zgornja meja števila članov ni dorečena. Število članov bi se moralo določiti glede na značilnosti podjetja, in sicer (Priporočila za revizijske komisije 2009): • velikost in kompleksnost družbe, • pomembna področja tveganja, • sestavo in številčnost celotnega nadzornega sveta, • zakonsko zahtevo, da je v komisiji tudi predstavnik zaposlenih, • razpoložljivost primerno usposobljenih članov iz nadzornega sveta in drugih. Izbira članov revizijske komisije je nedvomno bistvena za njeno učinkovitost. V smernicah Sveta za računovodsko poročanje (FRC) je rečeno, da »so sicer vsi člani nadzornega sveta ali upravnega odbora dolžni delovati v interesu družbe, vendar pa ima revizijska komisija, ki deluje neodvisno od izvršnih direktorjev, posebno vlogo, ker zagotavlja, da so interesi delničarjev ustrezno zaščiteni glede računovodskega poročanja in notranjih kontrol.« V skladu z ZGD-1 mora biti vsaj en član neodvisen strokovnjak, drugi pa morajo biti člani nadzornega sveta. Da so lahko učinkoviti in kredibilni, morajo biti vsi člani revizijske komisije popolnoma neodvisni od družbe in njenega poslovodstva. Vsak član revizijske komisije bi moral ob imenovanju podpisati izjavo, s katero potrjuje svojo neodvisnost in zavezanost k delovanju v skladu s poslovnikom revizijske komisije. V izjavi se tudi zaveže k časovni razpoložljivosti in skrbnemu opravljanju svojih obveznosti (Priporočila za revizijske komisije 2009). V Priporočilih za revizijske komisije je navedeno (2009, str. 8), da neodvisni strokovnjak v revizijski komisiji naj ne bi bil član nadzornega sveta. Drugi člani revizijske komisije morajo biti člani nadzornega sveta ali neizvršni člani upravnega odbora pri enotirnem sistemu upravljanja. Posebna omejitev velja pri določitvi predsednika revizijske komisije. Predsednik revizijske komisije mora biti član nadzornega sveta, vendar je priporočljivo, da predsednik revizijske komisije ni hkrati predsednik nadzornega sveta.. 4.4 Lastnosti članov revizijske komisije Bistvenega pomena pri kakovostnem in neodvisnem delovanju članov revizijske komisije so tudi njihove osebnostne in strokovne lastnosti. Med temi lastnostmi naj bi bile najbolj pomembne naslednje (Duhovnik 2002): • sposobnost objektivnega presojanja, • neodvisnost od uprave, 25.

(34) • • • • •. popolno razumevanje njihovega namena in odgovornosti, razpoložljiv čas za delo v revizijski komisiji, široko strokovno obzorje članov, poznavanje področij poslovanja družbe, vsebinsko poznavanje področja financ, računovodstva in revidiranja.. Najpomembnejša lastnost revizijske komisije je njihova vsestranska neodvisnost. To pomeni, da člani revizijske komisije nekega podjetja ne morejo biti člani uprave tega podjetja in njihovi ožji sorodniki, prav tako ne člani uprave z njim lastniško ali poslovno povezanih podjetij in njihovi ožji sorodniki, drugi vodilni delavci tega podjetja in povezanih podjetij in njihovi ožji sorodniki ter vsi, ki imajo kakršnekoli pomembnejše (posredne ali neposredne) poslovne stike s tem ali povezanimi podjetji, in njihovi ožji sorodniki. Najnižja zahteva, ki naj bi jo izpolnjevali člani revizijske komisije, je, da so povsem izključeni iz prevzemanja odgovornosti za finančno poslovanje podjetja (Duhovnik 2002). Zelo pomembno je, da so člani revizijskih komisij ustrezno usposobljeni in da dobro razumejo, kaj neodvisnost pravzaprav pomeni. V razvitem korporativnem upravljanju je vsak posamezen član tisti, ki s podpisom izjave o neodvisnosti zavestno in s polno odgovornostjo izjavi, da je neodvisen od družbe in njenega poslovodstva. Tu ne gre za formalno izjavo, temveč za temeljit razmislek o tem, ali obstaja morebitna oslabljenost neodvisnosti (Pergar Guzaj 2015).. 4.5 Naloge revizijske komisije Člane revizijske komisije običajno izbere nadzorni svet. Ta mora dobro poznati prednosti revizijske komisije, saj lahko le tako deluje učinkovito. Bistveno je, da je objektivnost komisije jasno prikazana, učinkovit način za dosego tega pa je, da se večina njenih članov izbere iz neizvršnih direktorjev. V idealnih razmerah morajo imeti izbrani člani široke poslovne izkušnje z računovodskim oziroma finančnim ozadjem. Revizijska komisija bi morala šteti od tri do pet članov, to službo pa morajo opravljati najmanj dve do treh let. Revizijsko komisijo nadzorni svet ustanovi z namenom izboljšanja kakovosti postopkov poročanja v podjetju, vendar to ne zmanjša odgovornosti nadzornega sveta. Vodja revizijske komisije mora vse svoje ugotovitve na sestankih poročati nadzornemu svetu (Bealle in Bradford 1993, str. 125). Revizijska komisija ima nadzor nad delovanjem sistema obvladovanja tveganj, nadzoruje sistem notranjih kontrol, pomaga izbrati zunanjega revizorja, pripravlja pogodbe med revizorjem in podjetjem, pomaga pri odločitvah pomembnih postavk in opravlja naloge, ki so predpisane s statutom. Njena naloga je tudi, da izdela oceno sestavljenega letnega poročila in prav tako tudi predlog za upravni odbor (Kocbek et al. 2007, str. 411). Naloge revizijske komisije morajo biti striktno določene, saj se s tem zagotovi njeno učinkovito delovanje. Kakovost opravljanja nalog je odvisna od številnih dejavnikov. Ključnega pomena je dobra komunikacija med udeleženci (nadzorni svet, notranji in zunanji revizor, poslovodstvo in revizijska komisija). Najpomembnejša naloga revizijske komisije je dajanje zagotovil o zanesljivosti in kakovosti računovodskih informacij, ki jih uporablja nadzorni svet in podjetje. Naloge so lahko zelo različne, običajno pa zajemajo 26.

No results found