Conclusions

Opombe: navedeni podatki so za leto 2000 Vir: European Commission 2003d.

3.4.2 Erozija preferencialov držav ACP

Afriške, karibske in pacifiške države imajo na podlagi Lomé konvencije nerecipročne prednosti na trgu Evropske unije. Ker Lomé konvencija ni prinesla pričakovanih rezultatov, se je EU odločila za drugačen pristop. Junija 2000 so sprejeli Cotonou sporazum, ki je in bo tudi v bodoče spremenil trgovinske odnose med njimi. V nadaljevanju bom skušala oceniti ali bo ta sprememba trgovinskih odnosov ugodno ali slabo vplivala na gospodarski razvoj držav ACP.

3197 2248 137 5581 0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 Afriške države Karibske države Pacifške džve Skupaj ACP mio EUR

40

Trgovinske prednosti držav ACP na trgih razvitih držav počasi izginjajo. Razlogi za znižanje preferencialov skupine držav ACP so naslednji (Schiff 2002, 14-15):

• Vsesplošno znižanje carin kot posledica Urugvajskega kroga pogajanj, kjer je bila izguba preferencialov za afriške in pacifiške države ocenjena na 1%, in 3% za karibske države.

• Evropska unija je sklenila carinsko unijo s Turčijo in prosto trgovinska območja s sredozemskimi državami, centralno in vzhodno evropskimi državami, Južno Afriško republiko in Mehiko, ter se pogaja z Mercosur-jem in Čilom. Te države imajo sedaj podoben dostop do trga EU kot države ACP.

• Reforma Skupne kmetijske politike (Common Agricultural Policy) bo znižala preferenciale ACP držav za govedino in teletino. DVR Evropski uniji očitajo protekcionistični odnos, ker ne želi ukiniti subvencij, s katerimi ščiti domačo industrijo in kmetijstvo, s tem pa državam v razvoju ovira dostop do evropskih trgov. Letne vladne subvencije ameriškim in evropskim kmetom znašajo že več kot 54 milijard dolarjev.

• Odlok Svetovne trgovinske organizacije proti Evropski uniji, ki bo izničil preferenciale za banane do leta 2006, ter »Bananarski« spor med EU in ZDA

Preferenciali iz Lomé konvencije znašajo le še 2,9% (na osnovi Splošnega sistema preferencialov znašajo 2%). Države ACP bodo te zmanjšujoče se prednosti na trgu Evropske unije obdržale le, če dovolijo EU preferencialen dostop do njihovih lastnih trgov. Lomé konvencijo so nadomestili z novim dogovorom- Cotonou sporazum. Glavna principa na področju trgovine sta recipročnost in diferenciacija. Zadnje pomeni, da se bodo pogoji za 49 najmanj razvitih držav razlikovali od tistih v ostalih državah ACP (Schiff 2002, 15). Kar 40 držav ACP spada v skupino 49 najmanj razvitih držav, ki imajo v skladu z iniciativo »Vse razen orožja« od leta 2001 prost dostop do evropskega trga za skoraj vse industrijske in kmetijske proizvode. Izjema so le banane, sladkor in riž, za katere bo prost vstop na Evropski trg začel veljati postopoma (do leta 2006 za banane, do leta 2009 pa za sladkor in riž.

Recipročnost pomeni, da bo Evropska unija oblikovala svobodna trgovinska območja z državami ACP. Te naj bi najprej oblikovala medsebojne regionalne integracije (kot so npr. ECOWAS, CEMAC, EAC, SADC, CARICOM) in EU bi nato z njimi oblikovala območje proste trgovine. Države ACP bodo z EU sklenile Ekonomske partnerske sporazume (EPAs), kot regija in individualno. Pogajanja o Ekonomskih partnerskih sporazumih so se začela septembra 2002, v veljavo pa naj bi stopili do leta 2008, ko bo prenehal veljati Cotonou sporazum. Države imajo pravico izstopiti iz Ekonomskega partnerskega sporazuma z EU, vendar v tem primeru izgubijo preferencialni dostop do trgov EU, razen če spadajo med najmanj razvite države. Iniciativa »vse razen orožja« zagotavlja devetinšestdesetim najmanj razvitim državam prost dostop do trga EU. Te države bodo lahko ohranile preferencialni dostop do trga EU tudi če ne sklenejo Ekonomskega partnerskega sporazuma z EU. To pa lahko škodi drugim državam v razvoju.

41

3.4.3 Kritika odnosa Evropske unije do držav v razvoju

Kritiki politike Evropske unije do držav v razvoju menijo, da ima EU dvojna merila. Preko posojil, ki jih odobravajo mednarodne organizacije kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, kjer ima EU odločilno vlogo, potiska države v razvoju v hitro liberalizacijo. Medtem sama EU ostaja protekcionistična, predvsem kar se tiče kmetijstva. Najrevnejše države se soočajo z visokimi trgovinskimi ovirami, njihovi kmetje pa se srečujejo z nepravično konkurenco iz EU, ki močno subvencionira kmetijstvo. Evropska unija v okviru Skupne kmetijske politike34 nameni 41 milijard € na leto za subvencioniranje kmetijstva. Taka politika generira presežek, ki ga nato izvažajo v druge države s pomočjo izvoznih subvencij. To pomeni dvojni udarec za DVR. Izvozniki kmetijskih produktov iz DVR ne morejo konkurirati izvozu EU na trgih drugih držav. Pri uvozu v EU pa se soočajo z visokimi carinami in nizkimi kvotami, zapletenimi pravili o poreklu blaga in strogimi zdravstvenimi standardi (Bailey 2002, 8).

Skupna kmetijska politika EU povzroča ogromno škodo v državah v razvoju. Kmetje, ki v celem letu dosežejo nekaj sto dolarjev dohodka, ne morejo konkurirati kmetom, ki letno dobijo v povprečju 14.000$ subvencij. Latinska Amerika je najbolj prizadeta regija, ki zaradi Evropske kmetijske politike izgubi približno 4 milijarde $ na leto. Podpora kmetijstva je v Evropski uniji enaka dvojni razvojni pomoči EU in vseh 15 članic. Evropska unija je največja uporabnica izvoznih subvencij v kmetijstvu na svetu – 90% vseh izvoznih subvencij med leti 1994 in 1997 (Bailey 2002, 8).

42

4 Razvoj bodočih gospodarskih odnosov EU z državami ACP

4.1 Razlogi za nov pristop h gospodarskim odnosom med EU in državami ACP Kot je razvidno iz prejšnjih poglavij, imajo posebni trgovinski odnosi med državami ACP in Evropsko unijo zelo dolgo zgodovino. Ti trgovinski odnosi temeljijo na nerecipročnih trgovinskih preferencah in že od leta 1975 zagotavljajo prost vstop na trg Evropske unije skoraj vsem izdelkom s poreklom iz držav ACP. Dolgo časa so veljali za vzor trgovinskega sodelovanja med vzhodom in zahodom. Trgovinske preference so vplivale na povečan izvoz iz mnogih držav ACP, pospešile njihov razvoj in ustvarile blagovni trg za veliko produktov iz držav ACP. Vendar je bil učinek nerecipročnih trgovinskih prednosti kljub vsemu manjši, kot je bilo pričakovati. Velikodušne trgovinske preference niso bile dovolj za gospodarski vzlet držav ACP, le te še vedno igrajo le postransko vlogo v svetovnem gospodarstvu, njihov delež v skupnem uvozu EU pa upada. Le omejeno število držav ACP je znalo izkoristiti priložnost ki jo ponujajo trgovinske preference, tako ostaja izvoz držav ACP zelo različen od države do države. Če povzamemo, trgovinske preference niso niti povečale integracijo držav ACP v svetovno gospodarstvo, niti bistveno povečale njihovih gospodarskih odnosov z EU, niti niso odpravile odvisnosti njihovega gospodarstva od le nekaj izvoznih artiklov.

Razlogi za neuspeh dosedanjih gospodarskih odnosov med državami ACP in EU (European Commission 2002b, 3):

• Gospodarsko sodelovanje med državami ACP in EU je bilo osredotočeno samo na pospeševanje trgovine med državami ACP in EU, s tem pa je bil zanemarjen nacionalni, regionalni in mednarodni trg. Trgovina vpliva na gospodarsko rast in razvoj, ne glede na to v katero smer poteka, proces globalizacije pa bo postopoma pripeljal do enotnega svetovnega trga, ki je odprt konkurenci, kar povečuje potrebo po tem da izkoristimo vsako priložnost ne glede na to od kod prihaja.

Zato so se države ACP in Evropska unija odločile, da bodo razširile gospodarsko in trgovinsko sodelovanje. V prihodnje naj ne bi pospeševali samo trgovine med državami ACP in EU, ampak bi težili h gladki in postopni integraciji držav ACP v svetovno gospodarstvo.

• Carinske tarife izgubljajo svojo vlogo v trgovini, medtem ko so necarinski ukrepi, kot so standardi, veterinarska, sanitarna in fitosanitarna pravila, ter ukrepi za zaščito okolja, vedno bolj pomembni. Hkrati pa lahko trgovinske preference le podarijo konkurenčno prednost pri vstopu na trg, kar še ne pomeni, da bo dejansko prišlo do trgovinskega sodelovanja. Preference le ponudijo priložnost, od prioritetne države pa je odvisno ali bo dano priložnost izkoristila. Kakšna je korist od prostega vstopa na tuj trg, če izvozniki iz držav ACP niso sposobni proizvesti zadostno količino, ali pa niso konkurenčni zaradi visokih prevoznih stroškov in raznih pristojbin? Kakšna je korist od teoretično prostega vstopa na trg, če izvozniki iz držav ACP v praksi ne morejo izpolnjevati sanitarnih in veterinarskih zahtev?

43

Zato je potreben bolj vsestranski pristop, ki ne bo več usmerjen le v izboljšanje dostopa na trg Evropske unije, ampak v povečanje produktivnosti držav ACP, izboljšanje njihovih dobavnih in trgovinskih kapacitet, ter ustvarjanje privlačnega okolja za tuje investicije.

• Gospodarsko sodelovanje med državami ACP in EU je bilo razumljeno kot končni cilj, trgovinsko sodelovanje, ki teži k povečanju izvoza držav ACP v Evropsko unijo. Dejansko pa je gospodarsko in trgovinsko sodelovanje le sredstvo za dosego cilja celotnega sodelovanja med državami ACP in Evropsko unijo, torej sredstvo za pospeševanje razvoja držav ACP in izkoreninjenje revščine v teh državah.

Zato morajo biti gospodarski in trgovinski odnosi načrtovani kot orodje za razvoj. Vse zgoraj našteto je pripeljalo do sklepa, da so potrebni novi, vsestranski trgovinski sporazumi. Tako so se države ACP in EU dogovorile o sklenitvi novih gospodarskih sporazumov, združljivih z zahtevami WTO, ki bodo trgovinske ovire med njimi odpravljali postopno, in stopnjevali sodelovanje na vseh področjih pomembnih za trgovino.

4.2 Opredelitev Ekonomskih partnerskih sporazumov (EPAs)

Obstoječi trgovinski sistem, v katerem imajo države ACP preferenčne prednosti v trgovini z Evropsko unijo, bodo nadomestili Ekonomski partnerski sporazumi (EPAs). S sklenitvijo sporazumov naj bi obe strani odstranile vse necarinske in carinske ovire v trgovini. Tako naj bi se oblikovalo območje proste trgovine ACP-EU. To zagotavlja, da bo trgovina v prihodnosti v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Formalna pogajanja o Evropskih partnerskih sporazumih so se začela 27. septembra 2002, sporazumi pa naj bi začeli veljati najkasneje do 1.1. 2008, z tranzicijskim obdobjem vsaj 12 let. V pripravljalnem obdobju (2001-2007), bodo veljale nerecipročne prednosti iz četrte Lome konvencije.

4.2.1 Temelji Ekonomskih partnerskih sporazumov

Ekonomski partnerski sporazumi temeljijo na štirih osnovnih načelih (European Commission 2002b, 5):

• Partnerstvo. Ekonomski partnerski sporazumi opredeljujejo pravice in obveznosti obeh pogodbenih strani. Spoštovanje obveznosti obeh strani je bistveno za uspešnost sporazumov. Ko bo Evropska unija pripravljena še bolj odpreti svoje tržišče za blago iz ACP držav in odpraviti druge trgovinske ovire, morajo biti države ACP pripravljene izvesti primerno politiko za okrepitev svojih dobavnih kapacitet in znižanje stroškov.

• Regionalno povezovanje. Regionalna povezovanje je učinkovito sredstvo za pospeševanje integracije v svetovno gospodarstvo. Tudi EU je zgradila svojo moč na regionalnem povezovanju. V zadnjem času je viden napredek pri regionalnem povezovanju med državami ACP, kar je posledica političnih odločitev teh držav, da bo integracija v svetovno gospodarstvo temeljila na regionalnem gospodarskem

44

povezovanju. Zato bodo Ekonomski partnerski sporazumi zgrajeni na osnovi že obstoječih pobud po regionalni integraciji med državami ACP. Ekonomski partnerski sporazumi bodo sledili integracijskemu procesu znotraj ACP držav, kot je podano v »Ustavnem aktu« Afriške Unije, ali kot se bodo dogovorile države ACP kot celota.

• Razvoj. Ekonomski partnerski sporazumi so predvsem orodje za razvoj. Pri njihovem načrtovanju je zelo pomembna fleksibilnost, saj je potrebno upoštevati ekonomske, socialne in okoljske razlike med državami ACP, ter razlike v sposobnosti prilagajanja novemu trgovinskemu okolju. Prav tako pa morajo biti integrirani v razvojno politiko držav ACP in strategije razvojne in humanitarne pomoči EU.

• Skladnost s pravili WTO. Ekonomski partnerski sporazumi bodo konsistentni z načeli WTO, upoštevajoč smernice »razvojne agende Doha«35. Vseeno pa bodo šli v določenih pogledih preko WTO. Znotraj pravil WTO bodo določali bolj specifične in operativne bilateralne trgovinske sporazume, z namenom zmanjšati trgovinske ovire med državami ACP in Evropsko Unijo in osnovati tesnejše povezovanje obeh gospodarstev.

4.2.2 Elementi Ekonomskih partnerskih sporazumov

Osnovni element Ekonomskih partnerskih sporazumov je ustanovitev proste trgovine, ki bi postopoma odpravila pretežno vse carinske, kot tudi necarinske ovire.

Prav zaradi tega in zaradi želje po povečani gospodarski učinkovitosti, bodo Ekonomski partnerski odnosi težili k poenostavitvi vseh zahtev in postopkov povezanih z uvozom in izvozom. Hkrati pa se bodo poskušali približati najvišjim mednarodnim standardom.

Prosta trgovina se ne bi smela omejiti le na trgovino blaga, ampak tudi na trgovino storitev, saj se vloga le te v svetovni trgovini povečuje, hkrati pa imajo države ACP v določenih storitvenih sektorjih primerjalne prednosti. Storitve so torej potencialno pomemben vir razvoja držav ACP. Poleg tega pa postajajo storitve vedno bolj pomemben dodatek trgovini z blagom in so zato bistvena determinanta konkurenčnosti države.

Preprosta odprava mejnih carin ne bo dovolj. Potencialno korist liberalizacije trgovine ne bo mogoče doseči, če ne bodo odpravljeni ostali dejavniki ki povzročajo razčlenjenost trga. Različna pravila ali predpisi, kot so standardi, veterinarska, sanitarna in fitosanitarna pravila, ukrepi za zaščito okolja, ter drage skladnostne zahteve, lahko predstavljajo stvarne ovire trgovini in vplivajo na visoke stroške in neučinkovitost. Zato bodo Ekonomski partnerski sporazumi zajemali vsa področja ki se tičejo blagovne menjave.

4.2.3 Prednosti Ekonomskih partnerskih sporazumov

Ekonomski partnerski sporazumi naj bi izboljšali pogoje za uspešno trgovanje v državah ACP.

45

Zgrajeni bodo na že obstoječih prizadevanjih po regionalnem sodelovanju, zato bodo Ekonomski partnerski sporazumi prispevali k utrditvi in poglabljanju teh prizadevanj. Prispevali bodo k bolj učinkoviti regionalni integraciji in pripomogli k ustanovitvi večjega trga. Evropska unija si prizadeva za gladko in postopno integracijo držav v razvoju (DVR) v svetovno ekonomijo. Regionalne povezave so pomemben del strategije za dosego tega cilja. Uspešno regionalno povezovanje bo (European Commission 2002b, 5):

• Povečalo konkurenco,

• Znižalo transakcijske stroške,

• Omogočilo podjetjem lažje izkoriščanje ekonomije obsega, • Vzpodbujalo pritok neposrednih tujih investicij,

• Pospešilo makroekonomsko politično koordinacijo in • Zmanjšalo negativne učinke odpiranja.

Z odstranitvijo trgovinskih ovir med državami ACP in Evropsko unijo, bodo Ekonomski partnerski sporazumi pripomogli k večji odprtosti, s tem pa tudi k reformi trgovinske politike znotraj držav ACP. Zaradi Ekonomskih partnerskih sporazumov bodo trgovinske politike v državah ACP bolj predvidljive in manj spremenljive, kar bo vplivalo na povečanje tujih investicij.

Z razširitvijo sodelovanja med državami ACP in EU na vsa področja povezana s trgovino, kot so na primer standardi, sanitarna, fitosanitarna ali veterinarska pravila ter postopki za zaščito okolja, bodo Ekonomski partnerski sporazumi ojačili zmožnost držav ACP da se spopadejo s temi vprašanji. S skupnimi pravili in postopki v celotni ACP regiji, se bo poglobilo regionalno sodelovanje, hkrati pa bi uskladitev in skupno priznanje teh pravil odstranilo pomembno oviro pri trgovini z EU.

Ekonomski partnerski sporazumi bi naj pripeljali do tesnih gospodarskih povezovanj med državami ACP in EU, in s tem razširili tržišče držav ACP. To razširjeno tržišče, ki ga bodo vodili stabilni, jasni in predvidljivi trgovinski okvirji, bi naj vplivalo na povečanje ekonomičnosti, izboljšanje stopnje specializacije, zmanjšanje proizvodnih in transakcijskih stroškov, ter povečanje konkurenčnosti celotne ACP regije. To bi naj pripeljalo do povečanega blagovne menjave z EU in ostalim svetom, ter do povečanja tujih investicij v regijo, kar bi imelo za posledico trajni razvoj in izkoreninjenje revščine v državah ACP. 4.3 Ekonomski partnerski sporazumi kot orodje za gospodarski razvoj36

Kljub neodvisnemu pravnemu položaju, so Ekonomski partnerski sporazumi del Cotonou sporazuma. Kot sem že omenila so bili osnovani, da pripomorejo k neproblematični, gladki in postopni integracijo držav ACP v svetovno gospodarstvo, in s tem prispevajo k trajnemu gospodarskemu razvoju ter izkoreninjenju revščine v državah ACP. Torej so Ekonomski partnerski sporazumi predvsem orodje za gospodarski razvoj.

46

Zato je zelo pomembno, da so Ekonomski partnerski sporazumi fleksibilni. Pri sklenitvi in izvedbi je potrebno upoštevati različne stopnje razvoja držav ACP, njihove specifične ekonomske, socialne in okoljske značilnosti, ter razlike v sposobnosti da se prilagodijo procesu liberalizacije. Hkrati pa morajo biti Ekonomski partnerski sporazumi docela integrirani v razvojno politiko držav ACP, prav tako pa tudi v strategije pomoči Evropske unije.

Fleksibilnost Ekonomskih partnerskih sporazumov

Ekonomski partnerski sporazumi so obširen podvig, ki bo dosežen le če bo obsegal vsa področja povezana s trgovino.

To ne pomeni, da morajo biti vsi elementi Ekonomskih partnerskih sporazumov sklenjeni istočasno, niti ne pomeni, da morajo biti vsi sklenjeni do januarja 2008. Ekonomski partnerski sporazumi so namreč proces, ki mora upoštevati različne ekonomske, socialne in okoljske značilnosti držav ACP, kot tudi njihovo zmožnost prilagajanja.

Medtem ko je potreben jasen dogovor o želenem končnem rezultatu, se lahko proces ki bo peljal k temu rezultatu spreminja glede na individualen položaj posamezne države ACP, ter glede na specifičnost obravnavanega problema. Recimo, obdobje 10 let je normalno za odstranitev carinskih tarif, vendar pa je lahko to obdobje podaljšano za specifične sektorje ali produkte, če je to potrebno zaradi okoliščin v katerih se nahaja posamezna država ACP. Tudi začetek vzajemne liberalizacije menjave blaga in storitev se lahko prestavi, če bi bilo to potrebno. Prav tako pa je lahko za določena področja povezana s trgovino potrebna predčasna ureditev kot prvi korak pred dejansko izvedbo dogovorjenega postopka.

Integriran pristop k Ekonomskim partnerskim sporazumom

Da bi dosegli želene cilje Ekonomskih partnerskih sporazumov, morajo države ACP Ekonomske partnerske sporazume integrirati v svoje razvojne strategije. Tako morajo biti zmanjševanje carin, regulativne reforme v storitvenem sektorju, ter regionalna pravila o tehničnih predpisih dopolnjena s politikami in reformami s področij kot so makroekonomska in socialna politika, okoljska politika, administrativne in pravne reforme, kmetijski razvojni programi itd. Te politike in reforme držav ACP bo EU podpirala preko razvojne podpore predvidene v Cotonou sporazumu. Sporazum daje v okviru devetega Evropskega razvojnega sklada, ki zajema 14,2 milijard EUR, obsežen okvir za sodelovanje in podporo na teh področjih.

4.3.1 Razvojna podpora in Ekonomski partnerski sporazumi

Povezava z razvojnim sodelovanjem bo ključni vidik pogajanj, tako v zvezi s sredstvi za pogajanje, kot tudi v zvezi s sredstvi za izvedbo Ekonomskih partnerskih sporazumov in povečanjem blagovne menjave.

Potreba po sredstvih za pogajanja: Mnogo držav in regij ACP nima sredstev za pristop k

obsežnim trgovinskim pogajanjem. Istočasno pa se, neodvisno od Ekonomskih partnerskih sporazumov, soočajo tudi z izzivi multilateralnih, regionalnih in bilateralnih sporazumov ki sledijo. Namesto da bi položaj poslabšal, ga lahko proces Ekonomskih partnerskih

47

sporazumov reši, in to s tem da priskrbi znatno podporo za države in regije ACP. V skladu s Cotonou sporazumom so predvideni precejšnji skladi za programe regionalne podpore, ki bodo ojačili analitične in pogajalske sposobnosti regionalnih organizacij in njihovih članic.

Razvojna podpora za trgovino: Področje trgovine se mora učinkovito vpeljati v razvojno

sodelovanje, to dejstvo je hkrati pomemben element sporazuma Cotonou. Programi razvojnega sodelovanja na področjih kot so makroekonomska podpora, transport, podpora privatnemu sektorju itn. morajo bolj upoštevati razsežnost trgovine. Prvi korak v to smer je bil narejen z vključitvijo zadev povezanih s trgovino v nacionalne in regionalne strateške dokumente za ERS 9. Poleg tega bodo vpeljani številni vse-ACP programi, ki se bodo lotili