Determinants of accessing extension services: do they go beyond the existence of

Evropski visokošolski prostor stopa nasproti izzivom, ki se kažejo v obliki demografskih, strukturnih in institucionalnih sprememb. Motivacija posameznikov za vseživljenjsko u enje je že nekaj asa gonilna sila gospodarskega razvoja, upoštevajo osebno rast in vedno višjo usposobljenost za uspešno poklicno pot. Visoko šolstvo tako po asi, vendar vztrajno implementira sestavine vseživljenjskega u enja.

56

Vseživljenjsko u enje kot bistveno sestavino »družbe znanja« poudarja ve ina evropskih vlad, bodisi v raznih politi nih dokumentih bodisi v retoriki. Evropski ministri, odgovorni za visoko šolstvo, so septembra 2003 podpisali komunike Uresni evanja evropskega visokošolskega prostora, v katerem je kot najpomembnejši prispevek navedeno uresni evanje vseživljenjskega u enja (Jelenc Krašovec in Kump, 2005). S priznavanjem prejšnjega, tudi neformalnega u enja naj bi prav visokošolske institucije bile faktor uvajanja vseživljenjskega u enja na visokošolski ravni. Pogoj za uspešno izpeljavo vseživljenjskega u enja je razvoj skladnega kreditnega sistema. Le na tak na in izveden sistem ocenjevanja znanja bo omogo al ovrednotenje in priznavanje diplom in spri eval, pridobljenih v šolah in na univerzah ter priznavanje znanja, pridobljenega iz izkušenj na delovnem mestu. Posledi no bi bil s tem zagotovljen prenos kvalifikacij med šolami, univerzami in svetom dela.

Razumevanje nadaljnjega izobraževanja v smislu odgovora na naraš ajo o tekmovalnost in uporabo novih tehnologij na tradicionalnih univerzah ne sprejemajo z najve jim navdušenjem. Zastopniki akademske sfere opozarjajo, da gre pri vseživljenjskem u enju za »zmuzljiv« koncept. Njegove meje niso natan no za rtane; podro je, na katerega sega, je izredno široko. Ena izmed nevarnosti, ki se utegne zgoditi, je po Frostu in Taylorju (2001, v Jelenc Krašovec in Kump, 2005) ta, da postane retori na fraza »vse stvari za vse ljudi«. Problem, ki ga je opaziti, je tudi t. i. dvojnost ciljev. Po eni strani naj bi bilo vseživljenjsko u enje sredstvo za pove anje demokratizacije, enakih možnosti in družbene kohezije, hkrati pa naj bi pomenilo enega izmed na inov izpopolnjevanja razvoja loveških virov kot odgovor na zahteve globalizacije in konkurence v gospodarstvu. So asno spodbujanje enakosti in ve anje konkuren nosti je v nasprotju s pojmovanjem univerzitetnega izobraževanja, ki je v prvi vrsti namenjenu odkrivanju in širjenju znanja.

Iz napisanega je mogo e ugotoviti, da ima politika vseživljenjskega u enja za snovanje visokošolskega prostora kar nekaj posledic. Tudi t. i. premik od znanja k spretnostim je za sabo pustil svojo sled. Vse ve je število študentov, ki se odlo ijo za študij na univerzi, potegne za sabo ustvarjanje ve jih možnosti za u enje. Se pravi, da z uveljavitvijo filozofije vseživljenjskega u enja študentje študija ne bodo za eli s pridobivanjem podobne vrste in obsega znanja, marve bodo pridobivali znanje iz razli nih virov in razli nih podro ij znanja. Kar pomeni, da bodo v zameno za pridobljeno znanje zunaj visokošolskega sistema oproš eni opravljanja dolo enih

57

študijskih obveznosti znotraj visokošolske institucije. e na uvedbo vseživljenjskega u enja gledamo iz omenjenega zornega kota, se pravi priznavanje in potrjevanje izkušenjskega u enja in u enja, ki izhaja iz dela, naletimo na problem potencialnega omajanja legitimnosti organizacije znanja na univerzah. Tudi zahteve, da naj univerze razvijejo ponudbo programov, ki temelji na povpraševanju, je v nasprotju z dosedanjo sestavo vnaprej ponujenih programov. Omenjeni premik osredoto enosti od znanja k spretnostim, ki v ospredje rine predvsem vprašanje »nau iti se u iti«, bo v prihodnje vplival tudi na oblikovanje novih vlog u iteljev in u encev. U itelji po navedenem konceptu torej v prihodnosti ne bi bili samo nosilci specialisti nega znanja, ampak nosilci takega znanja, ki sega tudi zunaj okvirov akademskega sveta.

Tudi naša država se tako kot druge v Evropi sre uje z novostmi, spremembami in težavami pri procesu izobraževanja. Na terciarnem nivoju se sre uje s povišanim številom študentov, slabim sistemom financiranja univerz, uvajalnimi težavami v zvezi z bolonjsko reformo ter pove ano konkuren nostjo evropskega prostora. Zaradi tega snovalci visokošolskega prostora težijo k pove ani kakovosti izobraževanja, glavni faktor napredka v tej smeri pa vidijo v spodbujanju vseživljenjskega u enja in pove anega vlaganja sredstev za raziskave in razvoj. Tako je na primer Univerza v Ljubljani med svoje prednostne usmeritve umestila tudi vzpostavitev programov vseživljenjskega izobraževanja, ki bodo namenjeni odraslim. Ena izmed možnosti oblikovanja programov, ki se postopoma uvaja, je prilagoditev programov posebej za zaposlene, zasnovanih na predhodnih izkušnjah na dolo enem podro ju.

Danes je veliko posameznikov, ki izobraževanje nadaljujejo kot izredni študentje oz. »samopla niki«, zaradi esar bo v prihodnosti treba omogo iti boljšo in ve jo dostopnost do študija »po delih programa« med rednimi študenti, obenem pa zagotoviti ugodna posojila za »opuš anje« dela ob študiju. Vsemu navkljub so se v zadnjih letih v okviru Univerze v Ljubljani razvile mnoge krajše oblike izobraževanja, v katerega se vklju ujejo predvsem diplomanti fakultet, ki se na ta na in pripravijo za delo ali osvežijo obstoje e znanje. Na nekaterih podro jih izobraževanje poteka recimo v okviru strokovnih združenj, zbornic, inštitutov itd. v sodelovanju z u itelji Univerze v Ljubljani. Na posameznih fakultetah imajo celo že dobro razvite enote, ki ponujajo tovrstno izobraževanje kot npr. Center za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti, Center za izpopolnjevanje in svetovanje na Ekonomski fakulteti ...

58

Dr. Rado Bohinc je januarja 2009 v zvezi z vlogo univerz v vseživljenjskem u enju povedal, da imamo na slovenskih univerzah razpisane tako formalne oblike vseživljenjskega izobraževanja, to so npr. posamezni predmeti, deli študijskih programov in študijski programi za izpopolnjevanje, kot neformalne oblike izobraževanja, ki se kažejo skozi razne seminarje, delavnice, te aje in okrogle mize. Vsekakor je manj uveljavljena oblika formalnega izobraževanja študij delov študijskih programov oz. študij posameznih predmetov, ki jih posamezniki vpišejo glede na zanimanje in potrebe pri delu. Posamezniki, ki se udeležijo takega izobraževanja, prejmejo ob koncu potrdilo o izobraževanju s kreditnimi to kami, ki jih lahko kasneje uveljavljajo pri vpisu v študijske programe za pridobitev izobrazbe. Gre za študij po sistemu »nabiranja« kreditnih to k in znanja. Medtem pa lahko za bolj uveljavljeno obliko vseživljenjskega u enja štejemo neformalno izobraževanje, ki je pri nas organizirano s pomo jo seminarjev, delavnic, te ajev in okroglih miz. Tovrstno izobraževanje se zaklju i s prejemom potrdila o udeležbi. Tudi to znanje lahko posamezniki uveljavljajo v postopku priznavanja znanj in spretnosti. Kakšen je dejanski odziv posameznih univerz na filozofijo vseživljenjskega u enja, v kolikšni meri je katera izmed njih razširila ponudbo izobraževalnih programov, ali znotraj katere obstaja posamezna organizacijska enota, ki se ukvarja s samo uvedbo koncepta vseživljenjskega u enja, si je mogo e do potankosti ogledati s klikom na njihove spletne strani16.

Na slovenskih univerzah lahko v proces u enja vstopijo vsi, ki v sebi nosijo željo po izpopolnitvi znanja na ve podro jih. Pridobljeno znanje lahko posamezniki pozneje uveljavljajo pri vpisu v študijske programe za pridobitev izobrazbe. Na univerzah nastajajo razli ni centri izobraževanja, posebej tudi centri za vseživljenjsko u enje kot ga imajo npr. Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, Fakulteta za humanisti ne študije Univerze na Primorskem, Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani itd. Samo izobraževanje je zasnovano na podlagi predmetov, ki jih ponujajo univerze v okviru svojih študijskih programov, pri emer postaja program vse bolj prilagojen interesom znanja željnih posameznikov.

Z reorganizacijo univerzitetnih programov, ki je posledica predvsem bolonjske reforme, in edalje ve jo aktivnostjo na podro ju vseživljenjskega u enja, si Slovenija prizadeva prispevati k razvoju družbe z vrhunskim znanjem, trajnostnim gospodarskim razvojem,

59

ve in bolj kakovostnimi delovnimi mesti in ve jo socialno povezanostjo. Visokošolska politika v Evropi pa je klju na predvsem za pospeševanje izmenjave, sodelovanja in mobilnosti med sistemi izobraževanja in usposabljanja v EU. Znanje ali nevidni kapital postaja danes vse bolj neposredno povezano z ekonomsko produkcijo, zato je ravno univerza tista, ki mora z dobro mero razvoja novih oz. z reorganizacijo že obstoje ih izobraževalnih programov, upoštevajo avtonomnost in tradicijo, poskrbeti za svoje institucionalno in funkcionalno preživetje. Evropska komisija v raznih dokumentih znova in znova opozarja na pomen univerz za družbo znanja in konkuren nosti Evrope. Prav tako je opravila identifikacijo slabosti in ob tem predlagala ukrepe za nujno posodobitev univerz, ki morajo temeljiti na avtonomiji in odgovornosti, upravljanju in vodenju ter financiranju univerz. Ponotranjiti je treba spoznanje, da se pravi motiv ljudi za vseživljenjsko u enje skriva v potrebah uporabnikov znanja, tj. v tehnološki razvojni industriji in drugih konkurentih znanja na svetovnih trgih. Razumljivo je, da e na konkuren em trgu tovrstnih potreb po najsodobnejših znanjih ni, potem tudi motiva in želje pri ljudeh za vseživljenjsko u enje ne moremo najti. S tega vidika je negovanje nadaljnjega povezovanja visokih šol z gospodarstvom nujno potrebno. Partnerstvo med gospodarstvom in visokim šolstvom v procesu vseživljenjskega u enja pa lahko zaživi le ob konstruktivnem kombiniranju sposobnosti in interesa obeh strani za prenos in uporabo najkakovostnejšega raziskovalnega znanja. Visoko šolstvo mora tako znanje ponuditi oz. posredovati, medtem ko ga mora gospodarstvo sprejeti oz. preto iti v tehnološko in tržno uporabo. Na žalost tako visoko šolstvo kot gospodarstvo še nista dovolj usposobljena za izpolnitev poslanstva v tej smeri. etudi se visoko šolstvo še tako trudi, uporabniki znanja ne premorejo dovolj zaupanja v uporabnost visokošolskih znanj, zaradi esar se mu posledi no tudi odrekajo. V vlogi rešitelja tukaj nastopi visokošolska politika, tako evropska kot slovenska, saj lahko le ona z zagotovitvijo zadostnega financiranja poskrbi, da koncept vseživljenjskega u enja ne ostane zgolj retori na utvara.

Ob pregledu zgoraj navedenih dejstev lahko le s težavo odgovorim, ali je univerza kot glavna »proizvajalka« znanja pripravljena na implementacijo koncepta vseživljenjskega u enja. Ponotranjanje vseživljenjskega u enja naj bi pripomoglo k nastanku na znanju temelje e družbe, a vendar vnos tovrstih, vse bolj tržno usmerjenih vrednot nekako spreminja njeno bistvo. eprav že na mnogih evropskih univerzah v študijske programe uvrš ajo nove modele vseživljenjskega u enja, v Nem iji univerze npr. ponujajo ve

60

specializiranih programov za starejše državljane, v grobem velja, da je za tradicionalne univerze prilagajanje politi nim zahtevam Bolonjske deklaracije in Lizbonske strategije še vedno bolj ali manj nesprejemljivo. A je po drugi strani vendar mogo e opaziti po asen premik v smeri izboljšanja stikov univerze z okoljem in širjenja sodelovanja z razli nimi partnerji zunaj akademskega sveta. Problem ti i v dejstvu, da je za vpeljevanje vseživljenjskega u enja bolj kot univerze odgovorna vlada. Se pravi, da je vseživljenjsko u enje predvsem skrb javnega sektorja, ki mora zagotoviti primerne temelje izobraževanja in u enja, dostopnega širokim krogom odraslih ljudi. Poskrbeti mora za ravnovesje med razpolagajo imi javnimi sredstvi, na ini financiranja in obsežnostjo zastavljenih ciljev. Ni dovolj, da država zagotovitev enakih možnosti u enja državljanov prepusti izklju no univerzi. Potrebno je sodelovanje razli nih javnih sektorjev, kot so izobraževanje, zaposlovanje, socialno skrbstvo itd., z zasebnim in prostovoljnim sektorjem. e k novim oblikam partnerstva in sodelovanja prištejemo še odprto in raznoliko univerzo, ki bo s prilagoditvijo organizacije in upravljanja dejavnosti dosegla ravnovesje med pou evanjem in raziskovanjem in pri tem ponudila razli ne pristope za ugotavljanje kakovosti visokega šolstva, je uspeh za pove anje možnosti u enja za vse skupine prebivalstva zagotovljen.

61

7 VSEŽIVLJENJSKO U ENJE V OKVIRU UNIVERZ V

SLOVENIJI

Prilagajanje slovenskega visokega šolstva evropskim standardom in spreminjajo im se družbenim potrebam terja vse pogostejše razprave, ukrepe in sre anja na temo vseživljenjskega u enja tudi v okviru univerz. Prehod v postmoderno družbo je namre povzro il spremembe v odnosu med znanjem, visokošolskimi institucijami in družbo. Dokler Evropa ni imela želje postati na »znanju temelje a« družba, so privilegij pri razširjanju in produkciji znanja imele le nekatere institucije, predvsem univerze. S pojavom družbe znanja se po mnenju Barnetta visokošolsko izobraževanje v družbi spreminja v »družbeno visokošolsko izobraževanje« (1994, v Jelenc Krašovec, 2003, str. 57). To pomeni, da »nevtralno« znanje univerz po asi izgublja svojo težo, saj postaja vse bolj funkcionalno, v interesu družbe, ekonomije in politike. Univerza se tako po asi razvija v eno izmed mnogih organizacij v družbi, ki ustvarjajo, posedujejo in posredujejo znanje, s imer pa se spreminjajo njene vrednote in akademski zna aj. V kolikšni meri so svoj akademski zna aj spremenile slovenske univerze in kakšna je stopnja razvitosti vseživljenjskega u enja v Sloveniji, bom prikazala v nadaljevanju.