A measure of accessing extension services: do FBOs count?

Kmalu po smrti Josipa Broza so se odnosi med etničnimi skupinami, živečimi v Jugoslaviji, začeli bliskovito krhati. Slovenci, Srbi, Hrvati, Muslimani, Albanci – vsak zase je začel verjeti in razglašati, da je ravno on največja žrtev Titovega režima, da so ostale etnične, verske, nacionalne skupine kvečjemu s komunizmom profitirale. (Jalušič, 2004) Ta trend postavljanja v vlogo žrtve komunističnega režima je moč zaslediti še danes, prav tako kot v predvojni Jugoslaviji pa je ta tema še danes predmet sporov in očitanj med pripadniki različnih etničnih skupin. Dokaz za to je le nekaj klikov stran, na spletnih straneh večjih medijskih hiš ali na forumih, kjer lahko med uporabniki – pripadniki različnih nacij in političnih opredelitev - brez večjega truda zasledimo prave vojne v malem.

Po Jalušič V. so nesoglasja, ki so se že pred Titovo smrtjo dogajala na območju Jugoslavije, po njegovi smrti s samoviktimizacijo posameznih skupin dobivala takrat še neslutene razsežnosti. Pregovarjanja o tem, kdo je večja žrtev, so vodila v konflikte med etničnimi skupinami, ki so kaj kmalu začeli preraščati v nasilna obračunavanja. Vodje skupin so s pomočjo zvestih lakajev in medijev širili edino »resnico« o pravi, večni žrtvi in o tem, koliko hudega so bili prisiljeni pretrpeti, ko jih je vodil veliki Josip Broz. Nasilna »obramba« pred »Drugimi« je hitro postala »edina možnost«, da se ohrani lastna identiteta skupine, kar je prvi »dojel« Milošević, takoj za njim pa so o istem postali prepričani tudi Albanci, Slovenci, Hrvati in drugi. Vsaka skupina je postala trdnjava v malem, prepričana o lastni viktimizaciji, ki so jo okrog in okrog obkrožali krvi in njenega dokončnega iztrebljenja željni »Drugi«. Potrebna je bila le še sprostitev vzvoda in frustracije ter sovraštvo, ki se je skozi generacije nabiralo v pripadnikih različnih nacij, so dobile prosto pot.

V močni povezavi s samoviktimizacijo in potiskanjem krivde na druge izhaja še en pojav, in sicer sindrom organizirane nedolžnosti (Jalušič, 2004). Ta je prav tako

43

značilna za pripadnike vseh skupin, vpletenih v vojno, kaže pa se kot zanikanje lastne krivde ter dojemanje zunanjega sveta kot edinega vzroka in gibala za bedo, ki se je dogajala in ki se še danes kot posledica konfliktov kaže v državah, ki jih je vojna najbolj prizadela. Tako Hrvati, kot Srbi in Bošnjaki, sami sebe dojemajo kot »edine žrtve«, »večje žrtve«, »žrtve, ki so samo vračale tisto, kar so prejemale same« in »žrtve, ki so morale preventivno ukrepati, da ne bi prišlo do še večje viktimizacije«. Sicer pa tudi Drugi niso nič boljši in so, če že ne bolj, pa vsaj enako odgovorni za klanje in množico zločinov, ki so se dogajali na tleh bivše Jugoslavije. Pa tudi prisiljeni so bili v spopade, kako naj se sicer navaden človek upre celemu sistemu? Če je že kdo kriv, so krivi kvečjemu tisti na vrhu.

Medtem, ko tudi velika večina sveta dojema Hrvate in Bošnjake kot žrtve in samo žrtve, ko se je pristransko poročalo o vojnih zločinih, storjenih nad muslimani na območju BiH in so eni torej že dobili priložnost, da o prestanem trpljenju poročajo širnemu svetu, pa so pripadniki srbske narodnosti v odnosu do preostalega sveta v povsem drugačni vlogi, v vlogi izključnih krivcev. Po tej strani je njihova samoviktimizacija in organizirana nedolžnost do neke mere celo razumljiva, saj kot je v svojem delu ugotovila Dr. Nikolić-Ristanović V. (Nikolić-Ristanović, 2002), oseba, ki je sama žrtev, težko vidi in prizna trpljenje drugih, preden tudi sama dobi priložnost narediti lastno trpljenje vidno (za kar pripadniki srbske narodnosti niso imeli ravno priložnosti). Ob tem so bili Srbi tudi žrtve bombardiranja s strani pripadnikov NATO, pa tudi žrtve bojev različnih političnih in drugih skupin, ki so se med boji izoblikovale v mejah države Srbije. Po drugi strani pa bi tudi pojav samoviktimizacije pri Hrvatih, Bošnjakih in ostalih narodih, ki jim ostali svet priznava izključno status žrtev, lahko bil logična posledica ravno tega odnosa zunanjih opazovalcev do njih.

Ob tako pristranskem dojemanju konflikta, ki se je na območju nekdanje Jugoslavije dogajal v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ob zvračanju krivde za zločine na druge in nepriznavanju lastne odgovornosti, ne moremo pričakovati drugega, kot da se napetosti med nacijami, živečimi na območju bivše Jugoslavije, vlečejo v nedogled oz., vsaj do izbruha naslednjega večjega konflikta. Logična posledica je tudi prenos sovraštva na naslednji rod, nekakšen transgeneracijski prenos travm, in krepitev občutka viktimiziranosti posameznika/posamezne nacije od vseh in od povsod. Posledice samoviktimizacije in organizirane nedolžnosti je zaznati tudi v Sloveniji (Jalušič, 2004), ki jo je vojna praktično samo oplazila. Po tem, ko je slovenski narod od pamtiveka trpel izkoriščanja drugih, večjih narodov in režimov, ki so se menjavali

44

skozi stoletja in ki so vedno delovali v škodo Slovencev, ki so in vedno bodo večne žrtve, za ohranitev lastne identitete in zaščito slovenstva niti niso imeli druge izbire, kot da branijo, kar je njihovega. Ob tem so bili Slovenci vedno solidarni do drugih narodov, vedno tolerantni in zaupljivi do vsakega, ki je prišel v njihovo deželo, in je zato izbris 18.305 (Jalušič, 2007) oseb iz drugih bivših jugoslovanskih držav iz vseh registrov povsem legitimen. Sicer pa izbris sploh ne predstavlja hude kršitve, kaj šele zločina, če upoštevamo, kaj vse se je dogajalo na območju ostale Jugoslavije. Zdaj, ko je Slovenija končno samostojna, ko smo Slovenci zbrani v lastni državi, priznani od Velikih držav in vlad in ko smo torej končno dosegli, za kar smo se borili, pa se spet pojavlja grožnja in viktimizacija od »grdih« migrantov, ki v Naši državi jemljejo Nam, pristnim Slovencem, delo, in ki sploh preveč izkoriščajo Naš sistem in Našo dobroto. Ob tem pa preostala Zahodna Evropa in razviti svet na Nas gledajo kot na običajne Balkance, čeprav smo čisto drugačni od Njih- Balkancev, ki pa so itak barbarski. Po krivici Nas torej mečejo v isti koš z Njimi, do nas se spet obnašajo krivično in tako smo zopet žrtev hudobnih Drugih.